Bill Clinton je leta 1995 Sloveniji čestital ob dnevu državnosti in jo označil za zgodbo o uspehu nove Evrope. Toda njegovo pismo vsebuje še pomembnejše sporočilo: ameriški predsednik je Ustoličevanje slovenskih vojvodov na Gosposvetskem polju predstavil kot zgodovinski izraz načela, da oblast izhaja iz soglasja ljudstva.
Pismo predsednika Združenih držav Amerike Williama J. Clintona predsedniku Republike Slovenije Milanu Kučanu z dne 20. rožnika 1995 je bilo napisano ob četrtem dnevu državnosti samostojne Republike Slovenije. Na prvi pogled gre za običajno diplomatsko čestitko, kakršne si ob državnih praznikih izmenjujejo najvišji predstavniki držav.
pismo predsednika ZDA Billa Williama Clintona predsedniku Republike Slovenije in slovenskemu ljudstvu z dne 20. 6. 1995
Toda vsebina tega pisma je precej bolj nenavadna in pomembna.
Clinton v njem ni le čestital predsedniku republike, temveč tudi »ljudstvu Slovenije«. Slovenijo je označil za »eno od zgodb o uspehu nove Evrope« in zapisal, da je slovensko ljudstvo lahko ponosno na dosežke pri gradnji uspešne, stabilne in mirne ljudovlade.
Še pomembneje pa je, da je ameriški predsednik vezi med Slovenci in Američani povezal s skupno zavezanostjo načelom ljudovlade ter pri tem izrecno omenil starodavni obred Ustoličevanja slovenskih vojvodov na Gosposvetskem polju.
Spominska tabla posvečena slovenskemu vplivu na pisca ameriške Deklaracije o neodvisnosti Thomasa Jeffersona
Prav ta del daje pismu izjemno zgodovinsko in politično težo.
»Oblast izhaja iz soglasja vladanih«
Clinton je v pismu poudaril, da je moral prevzem oblasti slovenskih vojvodov potrditi narod, kateremu naj bi vladali. V tem je prepoznal temeljno načelo zahodne politične tradicije – da oblast ne izvira sama iz sebe, iz dednega položaja ali gole sile, temveč iz soglasja tistih, nad katerimi se izvaja.
S tem je Ustoličevanje slovenskih vojvodov povezal z enim osrednjih načel ameriške ljudovlade: z mislijo, da legitimna oblast izhaja iz privolitve ljudstva.
Takšna navedba v predsedniški čestitki ni bila zgolj diplomatski okras. Clinton slovenskega zgodovinskega izročila ni omenil mimogrede, temveč ga je uporabil kot osrednji zgodovinski dokaz skupne pripadnosti zahodni politični omiki.
Ameriški predsednik je tako leta 1995 Slovenijo predstavil kot sodobno ljudovladno državo, ki pa nima svojih političnih korenin šele v osamosvojitvi leta 1991. Njeno ljudovladno izročilo je povezal z mnogo starejšim obredom, v katerem je moral novi vojvod pred predstavnikom ljudstva odgovarjati na vprašanja, potrditi svoje dolžnosti ter simbolno prejeti oblast od slovenske skupnosti.
ameriški predsednik Bill Clinton je bil leta 1999 tudi na uradnem obisku v Sloveniji, kjer je znova podaril pomen Slovenskega Ustoličevanja tudi za nastanek ZDA
Ameriško priznanje zgodovinske globine slovenskega naroda
Pismo je pomembno tudi zaradi jezika, ki ga uporablja. Clinton ne govori samo o prebivalcih nove države, temveč o slovenskem ljudstvu, njegovem zgodovinskem izročilu in slovenskih vojvodih.
S tem Sloveniji ni priznal samo mednarodnopravnega obstoja, temveč tudi zgodovinsko dostojanstvo.
Razlika je bistvena. Eno je reči, da je Slovenija leta 1991 postala samostojna država. Nekaj drugega pa je priznati, da ljudstvo, narod, ki je to državo ustanovil, razpolaga z lastnim, mnogo starejšim političnim spominom in izročilom.
Clintonovo pismo Slovenije ne predstavlja kot slučajnega proizvoda razpada Jugoslavije, temveč kot zgodovinsko ukoreninjeno politično skupnost, katere izročilo je mogoče povezati s temeljnimi načeli zahodne ljudovlade.
To seveda ne pomeni, da je predsedniško pismo zgodovinopisna razprava ali pravni dokaz neprekinjene državne kontinuitete od srednjega veka do današnje Republike Slovenije. Njegov pomen je političen, simbolen in omični. Toda prav na tej ravni je njegova teža izjemna.
stran iz knjige francoskega pravnika Jeana Bodina, kjer je omenjal Slovensko Ustoličevanje na Koroškem, kar je nedvomno poznal tudi Thomas Jefferson
Ameriški predsednik je ocenil, da je Slovensko Ustoličevanje dovolj pomembno, reprezentativno in razumljivo, da se lahko pojavi v uradnem sporočilu Bele hiše.
Zadnje Ustoličevanje več kot tri in pol stoletja pred nastankom ZDA
Zadnje Ustoličevanje na Gosposvetskem polju je bilo opravljeno 18. sušca 1414, ko je bil ustoličen nadvojvod Ernest Železni. Ameriška deklaracija neodvisnosti je bila sprejeta šele 4. malega srpana 1776.
Med zadnjim Ustoličevanjem in razglasitvijo neodvisnosti Združenih držav Amerike je torej minilo 362 let.
Knežji kamen na polju v Krnskem gradu. Od tam so ga Nemci odstranili in se danes nahaja v veliki dvorani Deželne hiše v Celovcu
Obred Slovenskega Ustoličevanja je imel seveda srednjeveško družbeno in pravno obliko ter ga ni mogoče preprosto enačiti s sodobnimi volitvami ali parlamentarno demokracijo. Vsekakor je vseboval izjemno politično sporočilo: novi oblastnik je moral stopiti pred predstavnika slovenske skupnosti, odgovarjati na njegova vprašanja, obljubiti pravično vladanje in šele nato simbolno prejeti oblast iz rok ljudi. To je bilo v tistem času nekaj izjemnega in posebnega. Nekaj čemur so se čudili ostali vladarji srednjeveških držav in predstavniki krščanske cerkve.
Prav to prvino je Clinton povezal z načelom soglasja vladanih.
Zato je mogoče reči, da pismo ameriškega predsednika priznava Slovenskemu Ustoličevanju mesto v širšem razvoju zahodne misli o omejeni, odgovorni in od ljudstva potrjeni oblasti.
Zakaj slovenski državni vrh o tem skoraj ne govori?
Ob tem se postavlja neprijetno vprašanje: kako je mogoče, da je ameriški predsednik leta 1995 tako jasno izpostavil zgodovinsko-politični pomen Slovenskega Ustoličevanja, medtem ko se slovenski državni vrh temu izročilu večinoma izogiba?
Predsedniki republike, predsedniki vlad in drugi najvišji predstavniki Republike Slovenije pogosto ponavljajo, da je država, ustanovljena leta 1991, prva slovenska država. Takšna formulacija lahko velja, kadar govorimo o sodobni nacionalni državi in sedanjem mednarodnopravnem redu. Ne more pa izbrisati starejših oblik slovenske politične organiziranosti, državnosti in ljudovladnega izročila. Slovenci smo v svoji dolgi zgodovini imeli že več držav in res žalostno je, da tega večina sploh ne ve.
Clintonovo pismo je v tem pogledu presenetljivo samozavestno. Ameriški predsednik ni imel težav z uporabo izraza »slovenski vojvodi« in z umestitvijo Ustoličevanja v zgodovino zahodne politične tradicije.
Slovenska politika pa se pogosto vede, kot da je sklicevanje na starejšo slovensko državnost nekaj nevarnega, neprimernega ali politično obremenjujočega.
Takšno ravnanje je težko razumeti. Narod, ki se odpove lastnemu zgodovinskemu spominu, drugim prepušča, da njegovo zgodovino razlagajo namesto njega.
Ameriški predsednik samozavestnejši od slovenske politike
Clintonovo pismo razkriva nenavadno protislovje. Predsednik svetovne velesile je v uradnem dokumentu brez zadržkov govoril o slovenskem zgodovinskem izročilu, medtem ko se velik del slovenske politike in akademskega prostora ob takšnih vprašanjih zateka k previdnim, zmanjšujočim ali celo zanikujočim formulacijam.
V delu sodobnega zgodovinopisja prevladuje modernistična razlaga, po kateri naj bi se Slovenci kot sodoben politični narod izoblikovali šele v 19. stoletju, zlasti okrog leta 1848. Toda iz takšne strokovne razlage se v javnost pogosto prenese mnogo širša in radikalnejša trditev, da Slovencev pred letom 1848 preprosto ni bilo.
To nikakor ni isto, niti ni res.
ameriški predsednik Bill Clinton na mimohodu pred častno četo Slovenske vojske
Mogoče je razpravljati o tem, kdaj se je oblikoval sodobni narod v današnjem političnem pomenu. Ni pa mogoče zaradi tega zanikati starejše jezikovne, narodnostne, omične in politične skupnosti, ki se je skozi stoletja pojavljala pod različnimi imeni in v različnih zgodovinskih oblikah.
Clinton se v to akademsko razpravo ni spuščal. Uporabil je širši zgodovinsko-politični jezik in govoril o slovenskih vojvodih ter slovenskem ljudstvu. S tem je zgodovinsko nadaljevanje slovenske skupnosti sprejel kot nekaj samoumevnega in pozitivnega.
Gosposvetsko polje je danes v Avstriji
Eden izmed razlogov za zadržanost slovenske politike je verjetno tudi dejstvo, da se Knežji kamen, Gosposvetsko polje in Vojvodski prestol danes nahajajo na ozemlju Republike Avstrije.
Ta zgodovinski prostor je že dolgo predmet različnih narodnih in deželnih razlag. Avstrijske in deželne ustanove ga praviloma predstavljajo kot del zgodovine današnje avstrijske dežele Kärnten. Slovenska vloga je pri tem pogosto zmanjšana, preoblikovana v splošno »slovansko« sestavino ali podrejena poznejši nemško-avstrijski deželni zgodovini.
slovenski gorotanski vitezi iz 13. stoletja
Toda dejstvo, da je zgodovinsko znamenje danes na ozemlju druge države, Sloveniji ne odvzema pravice in dolžnosti, da ga prepoznava kot enega osrednjih simbolov lastnega političnega izročila.
Slovenski državni vrh bi moral biti pri tem samozavesten in dejaven. Skrb za slovensko zgodovinsko dediščino pomeni dosledno izvajanje 5. člena Ustave Republike Slovenije, ki se med drugim glasi: »(Slovenija) Skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce, ter pospešuje njihove stike z domovino. Skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije«. Pomeni tudi vztrajanje pri dejstvu o slovenskem jeziku obreda, slovenskih nosilcih Stare pravde ter vlogi slovenskega ljudstva pri potrjevanju novega vojvoda.
Molk zaradi strahu pred morebitnim diplomatskim nesoglasjem ni nikakršna državotvorna previdnost. Je odpoved lastnemu zgodovinskemu spominu. To je popolnoma nesprejemljivo!
Kdo je Clintonu pripravil podatke?
Malo verjetno je, da bi Bill Clinton sam podrobno preučeval zgodovino Slovenskega Ustoličevanja na Gosposvetskem polju. Predsedniška pisma tujim državnikom praviloma pripravljajo diplomatske, svetovalne in predsedniške službe na podlagi zbranih gradiv.
To pomeni, da je moral nekdo v ameriškem državnem aparatu poznati pomen Ustoličevanja ter presoditi, da je ta zgodovinski motiv primeren za uradno čestitko Sloveniji.
Tudi to je izjemno pomembno.
Ne gre samo za to, kaj je vedel Clinton osebno, temveč kaj je bila pripravljena v uradno predsedniško sporočilo vključiti ameriška država. Motiv je moral prestati pripravo osnutka, politično presojo in končno odobritev, preden je pismo dobilo predsednikov podpis.
Ameriška stran je torej hotela Slovenijo nagovoriti ne le kot novo državo, ampak kot skupnost z lastnim političnim izročilom. Sporočilo ni bilo samo: »Čestitamo ob prazniku.« Bilo je tudi: »Poznamo del vaše globlje zgodovine in jo razumemo kot pomemben prispevek k načelu legitimne oblasti.«
Dokument, ki je izginil iz javnega spomina
Kljub izjemni vsebini Clintonovo pismo v Sloveniji ni postalo splošno znan zgodovinski dokument. Ne najdemo ga v šolskih učbenikih, državni prazniki ga praviloma ne omenjajo, politiki pa se nanj skoraj nikoli ne sklicujejo.
Večina slovenskih državljanov zanj sploh ne ve.
prihod dela slovenskega ljudstva na Gosposvetsko polje, kjer je potekalo Ustoličevanje
To je toliko bolj nenavadno, ker pismo združuje tri pomembna sporočila: priznanje slovenske osamosvojitve, pohvalo uspehu mlade države in spoštovanje do starodavnega slovenskega političnega izročila.
Zakaj ga država ni uporabila za krepitev narodne in državljanske samozavesti?
Morda zato, ker se vsebina ni ujemala s prevladujočo predstavo o Sloveniji kot državi brez starejših državotvornih korenin. Morda zato, ker je bilo poudarjanje Gosposvetskega polja zaradi odnosov z Avstrijo ocenjeno kot občutljivo. Morda tudi zato, ker slovenske politične elite starejšega slovenskega političnega izročila nikoli niso zares ponotranjile. Morda prenekateri za to niti ne vedo ...
Ne glede na razlog je posledica enaka: pomemben dokument je skoraj izginil iz javnega spomina.
Iz zgodbe o uspehu v zgodbo o izgubljeni samozavesti
Leta 1995 je Clinton Slovenijo označil za eno od zgodb o uspehu nove Evrope. Slovensko ljudstvo je pohvalil zaradi gradnje uspešne, stabilne in mirne ljudovlade.
Tri desetletja pozneje se moramo vprašati, kaj je od te samozavesti ostalo.
Država, ki ne pozna lastnih zgodovinskih temeljev, težko oblikuje jasno prihodnost. Še težje suvereno nastopa v mednarodnem prostoru, kadar sama ne zna pojasniti, kdo je, od kod prihaja in na kakšnem izročilu temelji.
Clintonovo pismo zato ni samo dokument iz leta 1995. Je ogledalo, v katerem lahko primerjamo takratni mednarodni ugled Slovenije z današnjim odnosom slovenske države do same sebe.
Ameriški predsednik je bil sposoben v enem kratkem pismu povezati priznanje sedanjosti, spoštovanje preteklosti in zaupanje v prihodnost Slovenije.
Slovenski politični vrh tega sporočila očitno še vedno ne razume.
Pismo bi moral poznati vsak slovenski šolar
Clintonovo pismo ni mednarodna pogodba in ne ustvarja nobenih pravnih posledic. Prav tako samo po sebi ne dokazuje neprekinjenega obstoja iste države od srednjega veka do današnje Republike Slovenije.
Dokazuje pa nekaj drugega.
Dokazuje, da je bilo mogoče na najvišji ravni ameriške politike slovensko osamosvojitev razumeti kot nadaljevanje mnogo starejšega zgodovinskega in političnega izročila. Dokazuje, da je bilo Ustoličevanje slovenskih vojvodov mogoče predstaviti kot pomemben izraz načela, da oblast potrebuje soglasje ljudstva. Dokazuje tudi, da slovenska zgodovina ni bila nujno razumljena kot nepomembna predzgodba leta 1991.
Takšen dokument bi moral poznati vsak slovenski šolar. O njem bi morali govoriti ob dnevu državnosti, v šolah, muzejih, državnih ustanovah in diplomatskih predstavništvih.
Ne zato, da bi iz njega ustvarjali zgodovinske mite, temveč zato, ker predstavlja izjemno mednarodno priznanje slovenskemu narodu, njegovi samostojni državni poti in njegovemu političnemu izročilu.
Predvsem pa nas opozarja na nekaj, česar ne bi smeli nikoli pozabiti: drugi bodo našo zgodovino spoštovali samo toliko, kolikor jo bomo poznali, spoštovali in zagovarjali sami.
Čestitke ob dnevu državnosti!
24. rožnika 2026
Samo Korošec
