Pregled najmanj 37 dokumentiranih primerov po letu 1990 kaže, da prehodi iz slovenskih medijev v aktivno politiko niso redek pojav. Še izrazitejša je smer teh kariernih poti: po uporabljeni uredniški razvrstitvi je med 30 dovolj jasno blokovsko razvrstljivimi primeri 23 prehodov povezanih z levim, liberalnim ali levosredinskim političnim okoljem in sedem z desnim oziroma desnosredinskim. Razmerje je tako približno 3,3 proti 1. Kaj ta podatek dejansko pove – in česa ne?

Ko razpravljamo o razmerju med politiko in mediji, največkrat govorimo o političnih pritiskih na novinarje, lastništvu medijev, uredniški neodvisnosti in vplivu politike na javno radiotelevizijo.

Mnogo redkeje pogledamo promet v nasprotni smeri.

Kaj se zgodi, ko novinar, urednik, televizijski voditelj ali drug prepoznaven medijski ustvarjalec zapusti medij in postane kandidat politične stranke, poslanec, evropski poslanec, državni sekretar, minister, vodilni strankarski funkcionar ali celo predsednik republike?

V Sloveniji to nikakor ni obroben pojav.

Naš delovni pregled je pokazal 37 dovolj jasno dokumentiranih primerov takšnih kariernih poti po letu 1990. Med njimi je mogoče razlikovati med neposrednimi prestopi iz medijev v politiko, dolgoročnejšimi kariernimi prehodi ter primeri, v katerih sta se medijska in politična dejavnost prepletali ali pa se je posameznik pozneje ponovno vrnil v medije.

Prav ta razlika je pomembna. Ni enako, ali nekdo februarja zapusti politično redakcijo in čez nekaj tednov nastopi na strankarski kandidatni listi, ali pa je novinarstvo zapustil dvajset let pred vstopom v politiko.

Od dopisnice RTV neposredno v Evropski parlament

Eden najjasnejših primerov neposrednega prehoda je Tanja Fajon.

Pred evropskimi volitvami leta 2009 je bila več kot sedem let bruseljska dopisnica RTV Slovenija. Evropski parlament jo je ob nastopu mandata leta 2009 predstavljal prav kot nekdanjo dopisnico slovenske javne radiotelevizije. Nato je postala evropska poslanka Socialnih demokratov, pozneje predsednica stranke SD, poslanka Državnega zbora in ministrica za zunanje zadeve.

Časovna povezava med obema poklicnima obdobjema je tu zelo jasna: novinarskemu delu je sledila neposredna kandidatura za politično funkcijo.

Podobno izrazit je primer Irene Joveve. Uradni življenjepis Evropskega parlamenta navaja, da je bila med letoma 2011 in 2014 novinarka Slovenske tiskovne agencije, od februarja 2015 do februarja 2019 pa novinarka Pro Plusa. Še istega leta je bila na listi LMŠ izvoljena za evropsko poslanko.

Pri takšnih primerih izraz »prestop« ni metafora. Gre za neposredno zaporedje dveh poklicnih vlog.

Iz 24UR v poslanske klopi

Med najbolj prepoznavne primere sodi tudi Tamara Vonta.

Skoraj dvajset let je delala na televiziji. Bila je članica začetne ekipe POP TV, novinarka, voditeljica osrednje informativne oddaje 24UR in pozneje urednica. Leta 2011 je bila na Listi Zorana Jankovića – Pozitivna Slovenija izvoljena v Državni zbor. Vladni življenjepis ob njenem poznejšem imenovanju za državno sekretarko to poklicno zaporedje opisuje zelo jasno.

V novejšem obdobju je podoben primer Mojca Šetinc Pašek, dolgoletna novinarka in urednica RTV Slovenija, ki je leta 2022 kandidirala za Gibanje Svoboda in postala poslanka.

Tudi Vesna Vuković je iz novinarskega okolja prešla v strankarsko delovanje. Najprej je vodila službo Gibanja Svoboda za odnose z javnostmi, februarja 2023 pa je postala generalna sekretarka stranke. Funkcijo je opravljala do aprila 2024.

Ti primeri se razlikujejo po konkretni politični funkciji, skupno pa jim je razmeroma kratko časovno obdobje med medijskim in političnim delom.

Marjan Šarec: primer, ki ga ni mogoče izpustiti

Pred začetkom politične kariere je dolgo deloval na RTV Slovenija. V podatkovni zbirki Zvezoskop je njegovo delo pri RTV navedeno kot delo novinarja in urednika, njegova prva politična funkcija pa se začne 10. novembra 2010 z županskim mandatom v Kamniku. Pozneje je ustanovil LMŠ, postal poslanec, predsednik Vlade, minister za obrambo in evropski poslanec.

Šarec sicer ni primer političnega dopisnika, ki bi neposredno prestopil na parlamentarno kandidatno listo. Njegova medijska kariera je bila širša in je vključevala tudi zabavne ter satirične vsebine. Toda pri raziskavi prehodov iz medijskega prostora v politiko ga ni mogoče prezreti.

Ker je njegova prva politična pot potekala prek lokalne liste, smo ga pri statistiki političnih blokov uvrstili med težje oziroma drugače razvrstljive primere in ne avtomatično med liberalne oziroma levosredinske samo zaradi njegove poznejše LMŠ.

Nataša Pirc Musar: od televizije do predsedniške palače – vendar ne neposredno

Posebno kategorijo predstavlja Nataša Pirc Musar.
Uradni življenjepis predsednice republike navaja, da je šest let delala na TV Slovenija kot novinarka in voditeljica TV Dnevnika, nato pa še pet let vodila informativno oddajo 24UR na POP TV. Leta 2001 je novinarstvo zapustila in nadaljevala kariero v korporativnem komuniciranju, na Vrhovnem sodišču, kot informacijska pooblaščenka ter pozneje v odvetništvu.

Šele leta 2022 je kandidirala za predsednico republike in bila izvoljena.

To je pomemben metodološki primer. Pirc Musarjeve ni smiselno postaviti v isto kategorijo kot Jovevo ali Fajonovo, saj je med njenim novinarskim delom in politično funkcijo minilo približno dve desetletji in več povsem drugih poklicnih obdobij.

Tanja Fajon in Nataša Pirc Musar

V našem pregledu zato sodi med dolgoročne karierne prehode.

Prehodi obstajajo tudi na desni

Pojav nikakor ni omejen zgolj na levi ali liberalni del slovenskega političnega prostora.
Miro Petek, dolgoletni raziskovalni novinar Večera in njegov koroški dopisnik, je leta 2004 vstopil v parlamentarno politiko kot poslanec SDS. Njegovo nekdanjo novinarsko in poznejšo poslansko kariero navaja tudi sama SDS.

Med drugačne primere sodi Jure Ferjan, saj je bilo njegovo politično delovanje v SDS časovno že prepleteno z njegovim delom urednika in voditelja na Nova24TV. Zato ga ne obravnavamo kot klasični zaporedni prestop iz novinarstva v politiko, ampak kot prepleteni primer.

Še izraziteje to velja za Janeza Janšo. Pred letom 1990 je objavljal politične in družbene članke v Mladini, Problemih in Časopisu za kritiko znanosti, toda hkrati je bil že politično dejaven. Njegov lastni strankarski življenjepis denimo politično angažiranje navaja že v prvi polovici osemdesetih let.

Zato tudi njega ni metodološko korektno opisati kot nekoga, ki bi najprej končal novinarsko kariero in nato vstopil v politiko. Gre za preplet med publicističnim, novinarskim in političnim delovanjem.

V politiko, nato nazaj v medije

Pojav ima še drugo smer.

Ljerka Bizilj je bila od sedemdesetih let novinarka na RTV Slovenija in do leta 1992 delala v informativnem programu. Med letoma 1994 in 1996 je bila poslanka Državnega zbora, nato pa se je leta 1997 vrnila na TV Slovenija kot novinarka in urednica. Pozneje je bila med drugim odgovorna urednica parlamentarnega programa in direktorica Televizije Slovenija.

Takšen primer je za razpravo o profesionalnih standardih morda še zanimivejši od enosmernega odhoda.

Vstop novinarja v politiko je njegova državljanska pravica. Toda vrnitev nekdanjega aktivnega politika v novinarsko ali uredniško delo odpira dodatno vprašanje, kako ponovno vzpostaviti profesionalno distanco do političnih akterjev, s katerimi je bil sam neposredno povezan.

Od kulturne redakcije do ministrstva

Med daljšo vrsto nekdanjih novinarjev v politiki sodi tudi Majda Širca.
Slovenska biografija dokumentira njeno delo na Televiziji Ljubljana oziroma Televiziji Slovenija, kjer je bila najprej novinarka in nato urednica kulturne redakcije. Pozneje je postala državna sekretarka, poslanka in ministrica za kulturo.

Pomembna je tudi Mojca Drčar Murko, ki je bila desetletja novinarka in zunanjepolitična dopisnica Dela iz Bonna, Rima in Dunaja. Njena novinarska dejavnost je dokumentirana vse do leta 2004, ko je postala evropska poslanka.

Tudi takšni primeri kažejo, da slovenski pojav ni vezan na eno samo generacijo, en medij ali eno vrsto novinarstva.

Marta Kos: neposredno iz dopisništva v vladno komuniciranje

Poseben primer je Marta Kos.

Uradni življenjepis Evropske komisije navaja zelo jasno časovnico: med letoma 1990 in 1993 je bila novinarka Deutsche Welle, med letoma 1993 in 1997 dopisnica RTV Slovenija iz Nemčije, nato pa je leta 1997 postala direktorica Vladnega urada za informiranje in tiskovna predstavnica vlade.

Kasneje je bila veleposlanica, politično aktivna v Gibanju Svoboda in je od leta 2024 evropska komisarka za širitev.

Ker njen prvi prehod ni bil klasični vstop na strankarsko kandidatno listo, ampak prehod iz novinarstva v vladno komuniciranje, jo pri blokovski statistiki obravnavamo ločeno.

37 primerov – vendar niso vsi enaki

Evidentirane primere smo razdelili v tri osnovne skupine.

Od 37 primerov jih je bilo 15 neposrednih ali zelo bližnjih prehodov, pri katerih med medijskim delom in političnim angažmajem ni bilo daljšega vmesnega poklicnega obdobja.

Devet smo uvrstili med dolgoročne prehode. To so primeri, pri katerih je med novinarstvom in pomembnejšo politično funkcijo minilo več let oziroma je posameznik vmes opravljal druge poklice.
Preostalih 13 je prepletenih ali povratnih primerov – medijsko in politično delo sta se časovno prekrivala, politično delovanje se je začelo že pred koncem medijske kariere ali pa se je posameznik po politični funkciji ponovno vrnil v medije.

Že ta delitev pokaže, zakaj preprosto štetje »nekdanjih novinarjev med politiki« ni dovolj. Karierne poti so zelo različne.

Najizrazitejši podatek: 23 proti 7

Ko iste primere razvrstimo še glede na politično okolje njihove poznejše oziroma prve jasno prepoznavne politične poti, se pokaže izrazita številčna neenakomernost.

V uporabljenem uredniškem modelu smo med levo, liberalno oziroma levosredinsko politično okolje uvrstili 23 primerov, med desno oziroma desnosredinsko okolje sedem primerov, dodatnih sedem pa zaradi neodvisne, manjšinske, lokalne ali drugače netipične politične poti nismo vključili v blokovsko primerjavo.

Med jasno blokovsko razvrstljivimi primeri je zato razmerje: 23 : 7.

Povedano drugače: v tem vzorcu je približno 3,3-krat toliko dokumentiranih kariernih poti v levo, liberalno oziroma levosredinsko politično okolje kakor v desno oziroma desnosredinsko.

Izmed vseh 37 evidentiranih primerov predstavlja prva skupina približno 62 odstotkov, druga približno 19 odstotkov, preostalih približno 19 odstotkov pa predstavljajo drugi oziroma težje blokovsko razvrstljivi primeri.

Če gledamo samo 30 jasno razvrstljivih primerov, znaša delež približno 77 odstotkov proti 23 odstotkom.

To je dovolj velika razlika, da je ni smiselno prezreti.

Toda še pomembneje je povedati, kaj ta številka ne pomeni.

Poznejša stranka ni avtomatičen dokaz prejšnje novinarske pristranskosti

Iz dejstva, da je nekdanji novinar pozneje kandidiral za SD, LDS, LMŠ, Gibanje Svoboda, SDS ali katero drugo politično stranko, ni mogoče avtomatično sklepati, da je že kot novinar delal v korist te politične opcije.

Takšen sklep bi zahteval drugačno raziskavo.

Treba bi bilo analizirati konkretno novinarsko produkcijo posameznika: teme, ki jih je izbiral, način poročanja, izbor sogovornikov, vprašanja, ki jih je postavljal, način obravnavanja različnih političnih strank, komentarje, uredniške odločitve in morebitne sistematične razlike v obravnavi političnih akterjev.

Naš pregled tega ne meri. Meri smer poznejših kariernih poti.

Prav zato uporabljamo formulacijo »poznejše politično okolje« in ne »politična pripadnost novinarjev«.

Zakaj je potem razmerje 23 : 7 pomembno? Ker odpira raziskovalno vprašanje, ki ga brez podatkov sploh ne bi mogli postaviti. Zakaj je v zbranem vzorcu bistveno več prehodov v eno širše politično okolje kakor v drugo?

Možnih razlag je seveda več.

Vzorec lahko deloma odraža idejno strukturo slovenskega novinarskega poklica. Lahko odraža dejstvo, da določene stranke pogosteje novačijo prepoznavne medijske obraze. Lahko je posledica zgodovine slovenskega medijskega sistema, zlasti velikega pomena javne RTV Slovenije in nekdanjih družbenopolitičnih medijev. Pomembne so lahko generacijske razlike, izobrazbena struktura novinarjev, profesionalne socialne mreže ali povsem praktični razlogi političnega kadrovanja.

Iz samega razmerja 23 : 7 ni mogoče ugotoviti, katera od teh razlag je prava.

Je pa mogoče reči nekaj preprostejšega: v pregledanem korpusu karierne poti očitno niso enakomerno porazdeljene, niti uravnotežene.

To je ugotovitev, ki jo je mogoče preverjati, dopolnjevati in po potrebi popraviti z novimi primeri.

Tudi izraz »levi« in »desni« zahteva metodološko pojasnilo

Pri takšni statistiki obstaja še ena težava. Političnih strank ni vedno mogoče popolnoma nedvoumno stlačiti v dve škatli.

Zato našega razmerja ne gradimo na domnevnih osebnih političnih nazorih posameznikov, temveč na njihovem dejanskem poznejšem političnem okolju.

V kategorijo levo/liberalno/levosredinsko smo združili predvsem politične poti, povezane s strankami SD oziroma njenimi predhodnicami, LDS, Zares, Pozitivno Slovenijo, LMŠ in Gibanjem Svoboda, Levico ter sorodnimi političnimi okolji.

V desno oziroma desnosredinsko skupino smo uvrstili politične poti, povezane predvsem s SDS, NSi, SLS in zgodnejšim okoljem SDZ oziroma Demosa, skupaj z nekaterimi drugimi jasno desno umeščenimi primeri.

Pri Robertu Battelliju in Ferencu Horváthu zaradi njune vloge poslancev narodnih skupnosti takšna delitev ni smiselna. Nataša Pirc Musar je bila izvoljena kot neodvisna predsedniška kandidatka, čeprav s podporo Gibanja Svoboda in Socialnih demokratov. Marjan Šarec je v politiko vstopil prek lokalne liste. Bojan Požar je ustanovil lastno listo. Pri Mitji Meršolu in Marti Kos pa je bila prva relevantna politična pot dovolj posebna, da ju zaradi previdnosti nismo uporabili pri izračunu levega in desnega bloka.

Zato sedem takšnih primerov ostaja zunaj razmerja 23 : 7 oziroma 3,3 : 1. Če bi levemu polu dodali še Pirc Musarjevo, Šarca in Kosovo, ki bi jih vseeno lahko uvrstili v ta blok, bi bilo razmerje še bolj izrazito v korist levice 26 : 7, oziroma 3,7 : 1.

Novinar ima pravico postati politik

Pri vsem tem je pomembno poudariti nekaj, kar bi moralo biti samoumevno. Novinar ima popolnoma enako politično pravico kot vsak drug državljan.

Lahko vstopi v stranko, kandidira na volitvah, postane poslanec, minister ali predsednik republike.

Nekdanja poklicna izbira mu teh pravic ne jemlje. Zato vprašanje ni, ali novinar sme v politiko.

Vprašanje je, kakšne posledice imajo zelo neposredni prehodi za zaupanje javnosti v politično neodvisnost novinarstva.

Posebej občutljivi so primeri novinarjev, ki neposredno pred kandidaturo pokrivajo politične teme, spremljajo določeno vlado ali parlament, intervjuvajo politike ter imajo zaradi televizijske prepoznavnosti velik dostop do javnosti.

Če nekdo iz takšne vloge skoraj neposredno prestopi na kandidatno listo, je legitimno vprašati, kako je bila v prejšnjem obdobju zagotavljana profesionalna distanca.

To vprašanje pa je treba zastaviti enako ne glede na politično smer prestopa.

Še občutljivejša so vrtljiva vrata nazaj

Drugačno vprašanje nastane, ko se nekdanji politik želi vrniti v aktivno novinarstvo. Primer Ljerke Bizilj kaže, da se je to v Sloveniji že zgodilo.

Tudi pri Tanji Fajon se je letos javno pojavilo vprašanje morebitne vrnitve na RTV Slovenija po koncu političnega mandata, čeprav do vrnitve nato ni prišlo.

Pri takšnem primeru ni bistveno, ali gre za politika leve ali desne strani. Vprašanje je profesionalno: ali lahko nekdanji visoki strankarski funkcionar, minister ali poslanec ponovno prevzame novinarsko oziroma uredniško vlogo pri poročanju o političnem prostoru, katerega aktivni del je bil še pred kratkim?

To ni vprašanje političnih pravic, temveč verodostojnosti medijske institucije.

Iz posameznih primerov nastane sistemski pojav

Če bi obstajala dva ali trije takšni primeri v petintridesetih letih, bi jih lahko obravnavali kot zanimive osebne karierne zgodbe.

Toda pri 37 evidentiranih primerih govorimo že o pojavu, ki ga je smiselno spremljati sistematično.

V vzorcu so nekdanji novinarji RTV Slovenija, POP TV, STA, Dela, Večera, Deutsche Welle, Mladine in drugih medijev. Najdemo dopisnike, raziskovalne novinarje, televizijske voditelje, odgovorne urednike in druge medijske ustvarjalce.

Na drugi strani njihovih kariernih poti so državni in evropski poslanci, ministri, državni sekretarji, predsedniki strank, predsednika vlade, evropska komisarka in predsednica republike.

Zato ne gre več zgolj za vprašanje nekaj posameznih imen.

Gre za vprašanje razmerja med dvema družbenima področjema, katerih funkciji naj bi bili vsaj načeloma različni.

Novinar nadzoruje oblast, politik jo želi izvajati

V slovenskem ustavnem sistemu ima novinar posebno funkcijo. Sprašuje politike, preverja njihove navedbe, razkriva nepravilnosti, postavlja dogodke v kontekst in javnosti omogoča nadzor nad nosilci oblasti.

Politik ima drugačno nalogo. Kandidira, prepričuje volivce, zastopa politični program, sprejema odločitve in skuša pridobiti oziroma izvajati oblast.

Prehod iz prve v drugo vlogo sam po sebi ni problematičen.

Toda čim krajše je obdobje med njima, tem pomembnejše postaja vprašanje, kje in kdaj se je profesionalna vloga novinarja končala in politična začela.

Kaj nam torej pove pregled?

Najprej pokaže, da so bili prehodi iz slovenskih medijev v politiko po letu 1990 pogosti in raznovrstni.

Drugič, pokaže, da jih ne moremo vseh obravnavati enako: od 37 evidentiranih primerov jih je 15 neposrednih ali zelo bližnjih, devet dolgoročnih in 13 prepletenih oziroma povratnih.

Tretjič, pokaže izrazito številčno asimetrijo poznejših političnih poti.

Po uporabljeni razvrstitvi je med 30 dovolj jasno blokovsko opredeljivimi primeri razmerje med levim, liberalnim oziroma levosredinskim in desnim oziroma desnosredinskim političnim okoljem 23 proti 7 oziroma približno 3,3 proti 1.

Ta podatek ne dokazuje prejšnje novinarske pristranskosti.

Dokazuje pa, da smer političnih prehodov v pregledanem vzorcu ni bila niti približno enakomerno razdeljena med oba politična pola.

Prav to bi moralo biti izhodišče za nadaljnje raziskovanje. Ne vprašanje, ali je novinarju dovoljeno postati politik – odgovor na to je jasen.

Bolj zanimivo vprašanje je, zakaj so bile karierne poti slovenskih novinarjev v aktivno politiko po letu 1990 tako številne in zakaj je bila njihova poznejša politična smer v pregledanem vzorcu tako neenakomerno porazdeljena.

Na to vprašanje lahko odgovori šele naslednji korak: vsebinska analiza njihovega novinarskega dela pred vstopom v politiko.

Šele takrat bi lahko ugotavljali, ali je razmerje 23 : 7 samo zanimiva značilnost poznejših karier – ali pa je v delu slovenskega medijskega prostora mogoče zaznati tudi starejše, merljive vzorce politične bližine.

Metodološka opomba: pregled je uredniški delovni korpus dokumentiranih primerov in ne uradni državni register vseh oseb, ki so kadar koli delale v medijih in pozneje opravljale politično funkcijo. Oznake levo/liberalno/levosredinsko in desno/desnosredinsko opisujejo politično okolje poznejše karierne poti, ne domnevnih osebnih prepričanj posameznika med njegovim novinarskim delom. Sedem neodvisnih, manjšinskih, lokalnih ali drugače netipičnih primerov je iz neposrednega izračuna 23 : 7 izločenih.

Izrazita razlika tudi med spoloma

Pregled pokaže še eno razsežnost, ki jo je pri prvem štetju mogoče hitro spregledati – spolno sestavo prehodov iz medijev v politiko.

V celotnem evidentiranem korpusu 37. oseb je 21 moških in 16 žensk, kar pomeni približno 57 proti 43 odstotkom. Na ravni celotnega vzorca torej ne gre za izrazito prevlado žensk, temveč za zmerno številčno prevlado moških.

Povsem drugačna slika pa se pokaže, če posebej pogledamo neposredne oziroma zelo bližnje prehode iz medijev v politiko.

Med 15 takšnimi primeri je namreč 11 žensk in samo 4 moški. Ženske tako predstavljajo približno 73 odstotkov vseh neposrednih prehodov, moški pa približno 27 odstotkov. Razmerje med ženskami in moškimi je 11 : 4 oziroma približno 2,75 : 1.

Med neposrednimi prehodi najdemo Tanjo Fajon, Ireno Jovevo, Tamaro Vonta, Mojco Šetinc Pašek, Vesno Vuković, Danico Simšič, Majdo Širca, Ljerko Bizilj, Mojco Drčar Murko, Melito Župevc in Marto Kos, med moškimi pa Mira Petka, Roberta Battellija, Mitjo Meršola in Marjana Šarca.

Pri dolgoročnih prehodih je spolno razmerje skoraj izenačeno: pet moških in štiri ženske.

Pri prepletenih oziroma povratnih primerih pa se razmerje skoraj popolnoma obrne: med 13 primeri je 12 moških in samo 1 ženska. Tako izrazita razlika kaže, da spolna sestava ni enaka pri vseh vrstah prehodov.

Razlika je vidna tudi pri poznejšem političnem okolju. Med 23 osebami, uvrščenimi v levi, liberalni oziroma levosredinski del političnega prostora, je v našem vzorcu 13 žensk in 10 moških. Med sedmimi desnimi oziroma desnosredinskimi primeri pa je šest moških in ena ženska.

Iz tega ni mogoče sklepati, da spol sam po sebi pojasnjuje politično smer ali odločitev za prehod v politiko. Podatek pa kaže, da se pri slovenskem pojavu prehajanja iz medijev v politiko prepletata najmanj dve izraziti strukturni značilnosti: politična smer poznejše kariere in spolna sestava posameznih vrst prehodov.

Zlasti dejstvo, da so skoraj tri četrtine neposrednih prehodov ženske, je dovolj izrazito, da si zasluži posebno raziskovalno vprašanje: ali gre za posebnost pregledanega vzorca, posledico kadrovske strukture slovenskih televizijskih in novinarskih uredništev, večjega političnega novačenja prepoznavnih televizijskih novinark ali za kombinacijo več dejavnikov?

Na to iz samega štetja ni mogoče odgovoriti. Toda podobno kot pri razmerju 23 : 7 tudi tukaj že samo število pokaže vzorec, ki ga je vredno dodatno raziskati.

Kaj sploh pomeni novinarska nepristranskost?

Pogosti prehodi novinarjev v aktivno politiko postavljajo nekoliko neprijetno, vendar legitimno vprašanje: kaj sploh pomeni trditev, da je bil novinar pred tem »nepristranski«?

Novinarska nepristranskost namreč ne pomeni, da novinar nima političnih prepričanj. Takšna zahteva bi bila nerealna. Novinar je državljan, ima svoje vrednote, voli, oblikuje mnenja in ima lahko povsem določene poglede na družbo.

Profesionalna nepristranskost pomeni nekaj drugega: da osebna politična prepričanja ne določajo načina opravljanja novinarskega dela.

To se mora pokazati v praksi: pri izbiri tem, izboru sogovornikov, postavljanju vprašanj, preverjanju trditev, uporabi jezika, obsegu prostora, ki ga dobijo različna stališča, ter pri ločevanju dejstev od komentarja.

Novinar torej ni nepristranski zato, ker nima mnenja, ampak zato, ker zna svoje mnenje pri opravljanju poklica držati pod nadzorom.

Ne gre samo za dejansko pristranskost

Pri profesionalni etiki obstaja še pomembnejši pojem: videz konflikta interesov.

Kodeks novinarjev Slovenije od novinarja ne zahteva samo izogibanja dejanskim konfliktom interesov, ampak tudi takšnim okoliščinam, ki lahko zmanjšajo njegovo verodostojnost. Če je novinar neposredno vpleten v dogajanje, o katerem poroča, mora konflikt razkriti ali se iz poročanja izločiti. Prav tako ni dopustno prepletati novinarskih in politično-propagandnih vsebin.

To je bistveno za vprašanje prestopov v politiko.

Če novinar več let poroča o določeni stranki ali političnem okolju, nato pa skoraj neposredno postane kandidat istega političnega prostora, to samo po sebi še ne dokazuje, da je bil prej pristranski.

Toda za nazaj lahko ustvari razumen dvom o videzu neodvisnosti.

Javnost se lahko povsem upravičeno vpraša: kdaj je nastala politična bližina? Šele po koncu novinarske kariere? Nekaj mesecev prej? Ali je obstajala že med poročanjem?

Iz samega prestopa na to vprašanje ni mogoče odgovoriti. Toda vprašanje je legitimno.

Neposredni prestop je drugačen od prestopa po dvajsetih letih

Pri tem je časovna razdalja zelo pomembna.

Če nekdo dvajset let po odhodu iz novinarstva kandidira na volitvah, je povezava med obema vlogama precej šibkejša. Nataše Pirc Musar zato ni mogoče obravnavati enako kot Irene Joveve ali Tanje Fajon.

Pri neposrednem prestopu pa je problem videza konflikta interesov bistveno izrazitejši.

Če nekdo še januarja ali februarja nastopa kot politični novinar, nekaj mesecev pozneje pa kandidira za politično stranko, je razumno vprašati, kdaj je bila odločitev za kandidaturo dejansko sprejeta in kdaj so se začeli politični pogovori.

To še vedno ni dokaz nepravilnosti. Je pa vprašanje, ki neposredno zadeva verodostojnost novinarske vloge.

Še resnejši je položaj, če se politika in novinarstvo prekrivata

Posebno kategorijo predstavljajo primeri, pri katerih novinar ni najprej zapustil medija in šele nato postal politično aktiven, temveč sta se obe vlogi časovno prekrivali.

Tu vprašanje ni več samo, kaj se je zgodilo po koncu novinarske kariere.

Če je nekdo hkrati funkcionar politične stranke, kandidat ali aktiven politični organizator ter novinar oziroma urednik, lahko nastane neposreden konflikt med dvema vlogama, ki imata različni nalogi.
Novinar naj bi politične akterje nadzoroval.

Strankarski aktivist pa želi svoji politični opciji pomagati do političnega uspeha.
Slovenski novinarski kodeks prav zato določa, da novinarskih in politično-propagandnih vsebin ni dopustno prepletati.

Tudi novinarske organizacije priznavajo problem

To ni zgolj teoretični pomislek.

Društvo novinarjev Slovenije je že ob parlamentarnih volitvah leta 2018 posebej obravnavalo politično aktivnost novinarjev in opozorilo, da prestop v politiko sam po sebi ni sporen, težava pa postane posebej očitna pri vrnitvi iz politike v novinarstvo, ker se takrat odpre vprašanje politične nepristranskosti. Članek je opozoril tudi na nasprotujoče si interese, ki lahko nastanejo pri takšnih »vrtljivih vratih«.

To je pomembno tudi za razumevanje prestopa v nasprotni smeri.

Če lahko pretekla politična funkcija vpliva na verodostojnost novinarja po vrnitvi v medije, je logično, da lahko tudi skoraj neposreden odhod iz političnega novinarstva v stranko za nazaj sproži vprašanje, kako daleč je segala njegova prejšnja politična distanca.

Nepristranskost zato ni notranje stanje, ampak preverljivo ravnanje

To je morda najpomembnejša točka. Nepristranskosti ni mogoče dokazovati z izjavo: »Bil sem nepristranski.« Tudi ni mogoče vedeti, kaj je novinar zasebno mislil. Lahko pa se preverja njegovo ravnanje.

Pri resni raziskavi bi bilo zato treba pogledati, kako je posamezni novinar v obdobju pred političnim prestopom poročal o:
• politični stranki, v katero je pozneje vstopil,
• njenih glavnih konkurentih,
• pomembnih političnih aferah,
• volilnih kampanjah,
• posameznih politikih,
• vladi in opoziciji.

Analizirati bi bilo mogoče število prispevkov, izbor tem in gostov, razmerje med kritičnimi in pozitivnimi obravnavami, formulacijo naslovov in vprašanj ter razlike v tonu do različnih političnih akterjev.

Šele takšna analiza bi omogočila resnejši odgovor na vprašanje, ali je poznejši politični prestop samo nova življenjska odločitev ali pa se v prejšnjem novinarskem delu že kažejo merljivi znaki politične bližine.

37 prestopov zato ne dokazuje 37 primerov pristranskosti

Naš pregled 37 kariernih poti ni seznam 37 pristranskih novinarjev. Je seznam 37 primerov, pri katerih se je medijska kariera srečala s politično.

Toda ko je takšnih primerov veliko, ko je pomemben del prestopov neposreden in ko se pokaže tudi izrazita politična asimetrija smeri prestopov, postane povsem legitimno vprašanje, ali so obstoječa merila novinarske nepristranskosti in konfliktov interesov dovolj učinkovita ter dovolj pregledno uporabljena.

Problem torej ni v tem, da ima novinar politično mnenje. Problem nastane, če politično pripadnost prikriva za videzom nevtralnega novinarstva.

In prav zato profesionalna nepristranskost ni zahteva po brezosebnem novinarju brez nazorov, ampak zahteva po jasni meji med osebnim političnim prepričanjem in uporabo novinarske moči.

Poznejši vstop novinarja v politiko ne dokazuje njegove prejšnje pristranskosti. Neposreden ali prepleten prestop pa lahko upravičeno odpre vprašanje videza konflikta interesov. Odgovora nanj ni mogoče dobiti iz strankarske izkaznice, temveč iz analize njegovega novinarskega dela pred prestopom.

17. kimavec 2026
Urban Gajšek