Ob 35. obletnici Pekrskih dogodkov se spominjamo trenutkov, ko je bila slovenska osamosvojitev prvič neposredno postavljena pred cevi oklepnikov JLA – in ko so Mariborčani, Pekrčani, Teritorialna obramba, milica ter slovenski naborniki pokazali, da odločitev za samostojno državo ni bila samo politična izjava, temveč narodna volja, ki jo je bil slovenski narod pripravljen neomajno braniti za ceno prelite krvi in danih življenj.
Triindvajsetega maja 1991 se v Pekrah pri Mariboru ni zgodil zgolj lokalni vojaški incident. Zgodilo se je prvo neposredno merjenje moči med nastajajočo slovensko obrambno silo in Jugoslovansko ljudsko armado. To je bil dan, ko je slovenska osamosvojitev iz besed, sklepov, plebiscitne volje in političnih napovedi, stopila v konkretna dejanja – pred oklepnike, pred grožnje in pred možnost oboroženega spopada.
V Pekrah je tedaj deloval 710. učni center Teritorialne obrambe, v katerem se je usposabljala prva generacija slovenskih vojakov. Slovenija se je odločila, da svojih fantov ne bo več pošiljala v jugoslovansko armado izven slovenskega ozemlja, temveč bo vojaško usposabljanje izvajala sama. Prav to je bilo za JLA nesprejemljivo, čeprav je maršal Tito v Jajcu, 29. novembra 1943 slovenski delegaciji obljubil točno to!
Učna centra v Pekrah in na Igu sta bila zato več kot vojaški ustanovi; bila sta dokaz, da Slovenija oblast nad lastno obrambo prevzema v svoje roke. Že 17. maja 1991 je generalpolkovnik JLA Konrad Kolšek zahteval ukinitev obeh učnih centrov, general Blagoje Adžić pa je poveljnikoma korpusov v Mariboru in Ljubljani izdal navodila za vojaško akcijo, s katero bi Slovenijo prisilili k zaprtju centrov. Za tak poseg se jim je primernejši zdel prav učni center v Pekrah.
Pekrski dogodki se niso začeli sami od sebe. Pomembno pričevanje o neposrednem začetku dogajanja je podal Andrej Šiško, eden izmed štirih t. i. »gobarjev«, ki so se 23. maja 1991 zjutraj gibali v gozdu ob učnem centru. Tja so bili poslani namenoma in z razlogom. Po naročilu obveščevalnega častnika Teritorialne obrambe.
Po Šiškotovem pričevanju so se pred dogodki v Pekrah, v Mariboru sestali s praporščakom Teritorialne obrambe Ivanom Borštnerjem. Dobili so navodila, naj se predstavljajo kot civilisti gobarji in se gibljejo v delu gozda, najbližjem učnemu centru, hkrati pa o morebitnih premikih izvidnikov JLA obveščajo stražarje zaščitne čete TO, ki je varovala prvo generacijo slovenskih vojakov.
Po istem pričevanju so bili ti štirje civilisti oziroma »gobarji« Denis Dvanajščak, Vojko Karažinec, Darko Zupanič in Andrej Šiško. Šiško je kasneje poudaril, da so bili vsi štirje pripadniki Slovenske garde – Hervardov in da so že pred tem sodelovali v obveščevalni dejavnosti s tedanjim slovenskim obrambnim resorjem.
Šiškotove besede potrjuje tudi zapis v zborniku Šentilj 91', Skupaj v vojni za Slovenijo, na strani 565, ki sta ga leta 2024 izdala Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo občin Kungota, Pesnica in Šentilj ter Policijsko veteransko društvo Sever Maribor.
Prav ta podrobnost je pomembna za razumevanje začetka Pekrskih dogodkov. V javnosti so ti dogodki pogosto opisani predvsem kot posledica »incidenta z dvema izvidnikoma JLA«. Toda pričevanje neposrednega udeleženca kaže širšo sliko: dogajanje v gozdu ob učnem centru ni bilo navaden slučaj, temveč del napetega predosamosvojitvenega položaja, v katerem je slovenska stran nadzirala premike JLA, armada pa je iskala priložnost za pritisk na slovensko obrambno osamosvajanje.
Tistega jutra so bili po besedah pričevalca, v bližini učnega centra Pekre odkriti štirje vojaki in zajeta dva pripadnika JLA. Po informativnem postopku sta bila kmalu izpuščena, vendar je JLA dogodek uporabila kot povod za stopnjevanje pritiska. Kmalu po poldnevu so pred učni center prišli oklepni transporterji in vojaki JLA, ki so obkolili center ter zahtevali izročitev oseb, dokumentacije in slovenskih nabornikov. Tedanje časopisno poročilo Dela je že 24. maja 1991 zapisalo, da je jutranji dogodek v bližini učnega centra prerasel v obkolitev centra z oklepnimi transporterji in vojaki iz mariborske vojašnice.
To je bil trenutek, ko se je pokazalo, da JLA ne priznava več samo politične odločitve Slovenije, ampak skuša s silo zlomiti tudi nastajajočo slovensko obrambno samostojnost. Zahteve JLA so bile jasne: izročitev, ponižanje in umik slovenske strani. Toda slovenska stran ni popustila. Poveljstvo učnega centra ni sprejelo ultimatov, naborniki so bili zaščiteni, obramba centra pa pripravljena na najhujše.
Vendar pa Pekre niso bile samo vojaški spopad živcev. Bile so tudi jasen slovenski narodni odgovor. Ko se je novica razširila, so se začeli zbirati domačini iz Peker, Limbuša, Radvanja in Maribora. Ljudje niso ostali doma. Niso čakali, kaj bodo storili drugi. Postavili so se pred oklepnike in s tem pokazali, da prva generacija slovenskih vojakov ni sama. Turistično kulturno društvo Pekre zato upravičeno poudarja, da so imeli Pekrski dogodki velik simbolni pomen: nastajala je prva mirnodobna slovenska vojska, prebivalci Peker in Maribora pa so pokazali odločnost, da bodo branili svojo državo.
Prav v tem je zgodovinski pomen Peker. Teritorialna obramba je bila vojaški izraz slovenske državnosti, ljudje pred oklepniki pa njen narodni izraz. Brez enega in drugega slovenska osamosvojitev ne bi imela iste teže. Pekre so pokazale, da se je oblikovala povezava med državo, vojsko, milico in narodom. To ni bila več samo politika v Ljubljani. To je bila Slovenija na ulici, pred rampo, pred oklepniki, pred cevmi, pred grožnjo. To je bil Maribor!
Dogajanje se ni končalo 23. maja. Naslednji dan je JLA ugrabila poveljnika pokrajinskega štaba TO Vladimirja Miloševiča, napetosti pa so se preselile tudi v središče Maribora. Štiriindvajsetega maja 1991 je v Mariboru padla prva civilna žrtev slovenskega osamosvajanja. Josefa Šimčika iz Miklavža na Dravskem polju, je med protesti do smrti povozilo oklepno vozilo JLA.
Zato Pekrskih dogodkov ne moremo razumeti samo kot uvod v vojno za Slovenijo. Bili so nekaj več. Bili so prvi odprti preizkus slovenske državne volje. Bili so trenutki, ko je JLA preverjala, ali se bo Slovenija umaknila. Ni se. Bili so trenutki, ko so slovenski naborniki, teritorialci, milica, civilisti in politično vodstvo stali na isti strani zgodovine.
Pri tem ima pričevanje Andreja Šiškota posebno vrednost, ker opozarja na tisti neposredni začetek dogodkov, ki je v uradnih povzetkih pogosto omenjen le bežno. Imena štirih »gobarjev« – Denis Dvanajščak, Vojko Karažinec, Darko Zupanič in Andrej Šiško – sodijo v spomin na Pekre, saj so bili, kot jasno izhaja iz Šiškotovega pričevanja, prav oni tisti, ki so po navodilu praporščaka TO Ivana Borštnerja, načrtno opazovali območje ob učnem centru. S tem so sprožili prvo dejanje dogodkov, ki so kmalu prerasli v najpomembnejše predvojno soočenje med Slovenijo in JLA, nekateri pa ga odkrito imenujejo kar začetek vojne za Slovenijo.
Petintrideset let pozneje je pomen Peker še vedno živ. Ne zato, ker bi morali iz preteklosti delati mit brez vsebine, temveč zato, ker moramo razumeti, da država ne nastane samo z razglasitvijo. Država nastane takrat, ko jo je narod pripravljen vzeti za svojo, jo braniti in zanjo prevzeti odgovornost.
Zato 23. maj ni le spominski datum Maribora in Peker. Je dan slovenske državne zrelosti. Dan, ko je bilo jasno, da plebiscitna volja ne bo ostala mrtva črka na papirju. Dan, ko se Slovenija in Slovenci nismo več umikali.
21. veliki traven 2026
Vojko Pogačnik
