Boris Golec: Dihotomija slovensko – kranjsko: vzroki, razsežnosti in posledice
Dr. Boris Golec je dejal, da je bila eden od pomembnih razlogov, zakaj naj bi v zgodnjem novem veku »ugasnili integralni označevalci slovenskega etničnega prostora«, krepitev deželnih istovetnosti. Za razliko od zemljepisno opredeljive Trubarjeve slovenske dežele, so dežele kot so bile Koroška, Štajerska, Krajnska, dejansko obstajale kot politična in zemljepisna realnost. Ni presenetljivo, da je na Krajnskem, kjer je bilo slovensko prebivalstvo v absolutni večini, vzporedno s krepitvijo deželne zavesti prišlo tudi »do imenske oz. samoidentifikacijske karniolizacije njenega slovenskega prebivalstva. Krajnc je iz označevalca za prebivalca dežele postal etnonim, oznaka za slovensko govoreče Krajnce. Etnonimu je s časovno distanco sledil še krajnski lingvonim kot alternativa slovenskemu in nato kot zamenjava zanj.«
dr. Boris Golec
K temu dodajamo, da je kljub temu vseskozi poleg krajnske deželne istovetnosti obstajala še naddeželna slovenska zavest in identifikacija. Pozabiti ne smemo, da je v 16. stoletju izšlo slovensko Sveto pismo, ki so ga finančno podprli stanovi vseh treh največjih slovenskih zgodovinskih dežel Krajnske, Štajerske in Koroške.
Boris Golec je mnenja, da je slednjič »nastala izrazita imenska dihotomija slovensko – krajnsko, ki je dosegla vrhunec v 18. stoletju« in naj bi »pomenila v prvih desetletjih narodne prebuje nemajhno oviro za uveljavitev skupnega poimenovanja naroda in jezika, pa tudi njegovega življenjskega prostora. Sicer naj bi se »s takšnimi in podobnimi težavami srečevalo več modernih evropskih narodov, predvsem tistih brez lastne državnosti«. Dodajmo, da slovenski narod v 18. stoletju nikakor ni bil narod brez lastne državnosti. Tedaj je soobstajalo dejansko vsaj 5 slovenskih držav: Dežela Koroška, Dežela Štajerska, Dežela Krajnska, Bezjaška Slovenija in Beneška Slovenija. Vse te države so bile tudi slovenske, nekatere povsem slovenske, v drugih pa je slovenski narod predstavljal pomemben del prebivalcev.
Zgornjemu izvajanju dr. Golca je treba dodati, da so prav številni avtorji, ki so bili po rodu s Krajnske (Linhart, Zois, Vodnik, Kopitar, Ravnikar, itd.), veliko pripomogli prav k ponovni uveljavitvi skupnega narodnega imena oziroma k istovetenju z ostalimi Slovenci. Zamenjava krajnsko za slovensko je dejansko trajala samo zelo kratek čas, zlasti v drugi polovici 18. stoletja in jo je zato nesmiselno ter nepotrebno posebej izpostavljati, zlasti zato, ker je v 19. stoletju kar hitro utonila v pozabo. Celo hitreje kot deželno istovetenje pri Korošcih in Štajercih ter Primorcih.
Renato Podbersič: Prva pesem o Slovencih in skupna slovenska zavest razsvetljenske dobe
Dr. Renato Podbersič je dejal, da se je v času razsvetljenstva rodila slovenska narodna zavest, ki se je dokončno izoblikovala v obdobju romantike s Francetom Prešernom. To razsvetljensko obdobje na Slovenskem je umestil med sredino 18. stoletja in sredino prve polovice 19. stoletja ter ga razdelil v več etap. V prvi etapi je izpostavil predvsem Marka Pohlina, Jurija Japla in kasnejšega škofa Matevža Ravnikarja. Zatem se je slovenski jezik širil na druga področja javnega delovanja, v tretji etapi pa so močneje prišle do izraza obrobne slovenske pokrajine, kjer so posamezni avtorji posnemali dogajanje na Kranjskem in pri tem prevzeli prvi tip razsvetljenskega programa.
dr. Renato Podbersič
S tovrstnim izvajanjem se je po našem mnenju moč le delno strinjati, saj so štajerski, bezjaški in prekmurski slovenski pisci že pred krajnskimi pisci uporabljali termin slovenski narod.
Slovenska slovstvena zgodovina pozna dva slovenska knjižna jezika: osrednjeslovenskega in vzhodnoslovenskega, slednji pa ima dve podzvrsti: vzhodnoštajerski in prekmurski knjižni jezik. Oba jezika sta nastala na temelju narečij, ki pripadajo slovenski panonski narečni skupini. Tej je po mnenju slovenskih jezikoslovcev iz 19. in prvih desetletij 20. stoletja pripadalo tudi slovensko bezjaško slovstvo v Kraljestvu Slovenijeh, kjer se je v 16. stoletju prav tako izoblikoval poseben knjižni jezik. Glede na to, da nedvomno enega od njegovih začetnikov predstavlja Ormožanec in Štajerec Anton Antol Vramec, je potrebno med slovensko panonsko slovstvo uvrstiti tudi tista knjižna dela iz 16. in 17. stoletja, ki so jih njihovi avtorji napisali v slovenskem jeziku oziroma v slovenščini.
Vzhodnoslovenski knjižni jezik ima torej tri podzvrsti: vzhodnoštajerski, prekmurski in bezjaški knjižni jezik. Vsi trije knjižni jeziki so bili slovenski, saj so se tako tudi imenovali.
Zato moramo med slovenskimi pisci upoštevati Ivanuša Pergošiča (Decretum 1574), Antona Vramca (Kronika 1578, Postilla 1586), Miklovuša Krajačeviča (izgubljena knjiga neznanega naslova 1628, Molitvene knjižice 1630 (ni ohranjena), Molitvene knjižice 1640), Petra Petretiča in Miklovuša Krajačeviča (Sveti evangeliomi 1651), Boltežarja Milovca (Molitvene knjižice 1657), Jurja Habdeliča (Zercalo mariansko 1662, Dictionar 1670, Pervi Otca našega Adama Greh 1674), Gabriela Jurjeviča (Listi herojov 1675), Janeza Belostenca (Gazophylacium 1740), Ferenca Sušnika (Lexicon Latinum 1742, kot avtor je naveden Andrej Jambrešič) in Hilariona Gašparottija (Cvet sveteh 1761).
Med navedenimi avtorji so štajerski Slovenec Anton Antol Vramec (Kronika 1578 in Postilla 1586), ter bezjaški Slovenci Ivanuš Pergošič, Peter Petretič, Boltežar Milovec in Jurij Habdelič, ki so že v 16. in 17. stoletju pisali o »našem narodu« in o »Slovenskem narodu«.
Pergošič že leta 1574 pozna »naš narod« in ta narod je lahko zgolj slovenski, čeprav ga neposredno tako ne imenuje, kljub temu pa to logično izhaja iz drugih pridevniških zapisov kot so »slovenski jezik«, »slovenske knjige« in »na slovensko preobračati« (sodobno – prevajati), predvsem pa iz navedbe »vsi ti narodi«, med katerimi so ob Čehih, Srbih, Bolgarih in Rusnjakih našteti tudi Sloveni, ki se od vseh naštetih narodov jasno razlikujejo.
Še pomembnejši je Anton (Antol) Vramec, ormoški Slovenec, ki je izdal dve slovenski knjigi, Kroniko 1578 in Postillo 1586. Zlasti je zanimiva Vramčeva Kronika, saj pisec v njej izrecno loči Slovence in Hrvate, obenem pa tudi obe deželi, »orsaga« ali kraljestvi, ki ju imenuje Slovenijeh in Horvateh. Jasno mu je, kje živijo Slovenci in kje Horvati. Ozemlje, ki se v tedanjih latinskih virih imenuje Sclavoniae, je Vramec imenoval v takratnem slovenskem ljudskem jeziku te dežele – Slovenijeh. Da je zgolj to ime dežele pravo in ne kasnejše poimenovanje Slavonija, kažejo tudi vsi ostali primerjalni kazalniki. V deželi z latinskim poimenovanjem Sclavoniae/Slovenijeh so v Vramčevih in Trubarjevih časih prebivali Slovenci (za druge Slovence imenovani Bezjaki), ki so govorili slovenski jezik oziroma slovenščino. V nemškem jeziku se je dežela Slovencev – Bezjakov imenovala Windischland, v madžarskem jeziku Tothorszag, v italijanskem Schiavonia, v domačem slovenskem pa Slovenijeh – Slovenija. Vramčevo pisanje potrjujejo tudi drugi slovenski panonski pisci (Pergošič, Krajačevič, Petretič, Milovec, Habdelič ... ), ki deželo imenujejo Slovenski orsag ali Slovensko kraljestvo, prav tako slovenski protestantski pisci (Trubar, Dalmatin, Bohorič, Krell), kakor tudi razni madžarski, beneški in nemški pisci ter geografi.
Tretja, nekoliko spremenjena izdaja Molitvenih knjižic je izšla v priredbi Boltežarja Milovca leta 1657 – vezda znovič na hasen slovenskoga naroda. Krajačevič že leta 1640 v svojih Molitvenih knjižicah piše o Slovencih in slovenskem jeziku, Milovec pa je sedemnajst let pozneje v dopolnjeni izdaji uporabil besedno zvezo »slovenski narod« in torej očitno izpostavil etnično oziroma narodno zavest.
Zgornjemu pisanju je treba dodati še pisanje slovenskih prekmurskih avtorjev, ki dokazuje enako. Devetdeset let za pisanjem Boltežarja Milovca, leta 1747 je prekmurski Slovenec Mihael Sever izdal knjigo z naslovom Red zvelicsansztva/Red zveličanstva, v kateri je jasno navedeno komu je namenjena – Lublenomi Slovenskomi Narodi.
Leta 1754 je drugi prekmurski Slovenec Štefan Küzmič izdal knjigo Vere krščanske kratki navuk/Vöre krsztsanszke kratki navuk. Tudi on v tej svoji knjigi omenja Slovenski narod: »ta nevola med našim Slovenskim narodom«.
Soimenjak Mikloš Küzmič je leta 1783 izdal Knigo molitveno in sicer na haszek Szlovenszkoga naroda/na hasek Slovenskoga naroda, enako, kot je to sto šestindvajset let pred njim storil bezjaški Slovenec Boltežar Milovec. Prekmurski piscem, ki so že v 18. stoletju pisali o slovenskem narodu lahko dodamo še Števana Sijarta.
Res so se štajerski, prekmurski in bezjaški ter krajnski pisci zavedali razlike njihovega »pravega slovenskega jezika«, obenem pa so se zavedali tudi svoje deželne ločenosti in individualnosti. Kljub temu pa so se prav na podlagi istega narodnega imena (Slovenci, Sloveni) in imena jezika v katerem so pisali svoje knjige (slovenščina, slovenski jezik), zavedali tudi svoje najožje sorodnosti, kar bi moralo biti in tudi je ključnega pomena za pravo in resjedno slovensko zgodovino.
Dr. Podbersič je med pomembne predstavnike dobe razsvetljenstva uvrsti še Andreja Lavrina (Laurina) (1743–1808), dekana v Šempetru pri Gorici, ki je med ljudstvom slovel kot »mali slovenski škof«, Jurija Japla, Deva, Miheliča, Pohlina in Vodnikač. Gre za avtorje ljubljanskih Pisanic, ki jih lahko štejemo med začetnike slovenske posvetne in leposlovne pesmi, prve zbirke takšnih pesmi iz let 1779–1981.
»V tej zbirki, ki je izšla leta 1779, najdemo med drugim dve njegovi pesmi v slovenščini, ki sta verjetno prvi slovenski besedili, natisnjeni v Gorici. Lavrinova klasicistična pesem Oda Slavenska je poudaril, da govori v imenu Slavencev (»mi se le časti veselimo visoke našga Slavenca«). Lavrin je prvi v slovenski poeziji uporabil narodno ime Slavenec, potem ko so do tedaj rabili le pokrajinska imena (Goričani, Krajnci, Štajerci itd.).«
Še pred Lavrinovo pesmijo Oda slavenska je slovenski prekmurski avtor Domen Novak, v slovenskem prekmurskem knjižnem jeziku, leta 1774 objavil svojo pesem z naslovom Slovenska pesem, v kateri sicer ni neposredno uporabil niti imena Slovenci niti Sloveni, je pa izrecno omenil naš narod: »Poslunte da esi prosim vas gospoda ka bom vam jas pravo od toga naroda …«
20. gruden 2024, Samo Korošec