Igor Grdina: Od slovenske dežele do Slovenije
Ddr. Igor Grdina je svoj prispevek začel z naslednjimi besedami: »Ko so Bleiweisove Novice 4. septembra 1844 objavile obsežno odo Jovana Vesela Koseskega Slovenja presvitlemu premilostljivemu gospodu in cesarju Ferdinandu I., ob veselem dohodu veličansta njegovemu prihodu v Ljubljanu se ni v mentalnem smislu pričelo novodobno poimenovanje domovine. Pesnik je le izrekel del tega, kar je bilo v glavah mnogih. To piše potem, kako so to sprejemali, navdušenje je bilo, skratka eno samo soglasje.« Opozoril je tudi na to, da je bila to doba cenzure. Prva objava Veselove Ode je bila vsekakor zelo imenitno sprejeta.
ddr. Igor Grdina
Profesor Grdina je zatem opozoril na koroškega avtorja, župnika Jakoba Unresta iz 15. stoletja, ki je tedaj pisal o zares Slovenski deželi (Windische Land, Windischland), kar pa najdemo tudi že precej prej. Ime Slovenska marka (krajina) pa je še iz obdobja pred stabilizacijo dežel, pri čemer je marka mejna ozemeljska enota. In če se seveda vprašamo na podlagi česa je to ime nastalo, pridemo točno do tega, kar ddr. Grdina in dr. Höfler že zelo dolgo poudarjata. V tem obdobju, torej v 13. stoletju se je tudi v osebnem imenskem gradivu pojavil koren imena Sloven, saj v Piranu najdemo Jurija Slavenijo, v petnajstem stoletju pa Marino Slovenko v Kopru.
Zelo važna priča je Krištof von Tain, ki je ob koncu srednjega veka služboval na Krajnskem in je omenjal Windischland – Slovensko deželo, ter Ogrsko deželo. Gre za pojme iste ravni označevanja v poznem srednjem veku.
K temu lahko pripomnimo, da je sočasno nemško poimenovanje njihove dežele Deutschland, kar Slovenci navadno prevajamo kot Nemčija in ne kot Nemška dežela. Oba slovenska prevoda imena sta seveda soimeni ali sopomenki. Enako kot v primeru imena Deutschland – Nemčija – Nemška dežela, lahko prevajamo tudi ime Windischland – Slovenska dežela – Slovenija.
Profesor Grdina se je nato vprašal, zakaj se je ob pojavu viška krajnske deželne zavesti pojavilo »to novo poimenovanje slovenske celote«? Višek te krajnske zavesti v slovenskem prostoru dejansko predstavlja Pohlinova slovnica, ki je Krajnska gramatika. Ta pa je v generalnem smislu doživela velik neuspeh in kritiko. Zlasti z ugovori koroškega Slovenca Gutsmana, ki je izdal Slovensko slovnico (Windische Sprachlehre, 1777). To je imelo takšne učinek, da so zadnji Pohlinovi spisi že slovenski oz. je v njih uporabljal imeni Slavenci in Slovenci.
Imamo tudi lepo pričevanje Janeza Ludvika Schönlebna, ki pa žal ni poudarjeno v monografijah o njem. Schönleben je namreč rekel, da se piše po šegi rodu, govori se pa po šegi dežele (pokrajine). Pisni jezik je enoten, govorjeni jezik pa je zelo različen.
Tudi Janez Svetokriški je v svojem uvodu Pridig zapisal, da so drugi pisali lepši slovenski jezik. Slovenski jezik je torej prisoten vseskozi in dejansko predstavlja rdečo nit, vse do modernizacije in standardizacije jezika po reformah Marije Terezije.
Ključna osebnost tega obdobja je bil Jernej Kopitar, ki je bil nad Gutsmanom navdušen. Na koncu Uvoda v svojo slovnico je namreč Kopitar opisal na katero območje se njegova slovnica nanaša. »Vemo pa, da je naslov njegove slovnice Gramatika slovanskega jezika na Krajnskem, Koroškem in Štajerskem. Ampak tam pove, da je tudi do Soče in prilično jasno to zameji – torej ta prostor, na katerega se ta slovnica nanaša.«
naslovnica Kopitarjeve slovnice 1808
Na tem mestu moramo ugovarjati profesorju ddr. Grdini, da Kopitar nikakor ni napisal Gramatike slovanskega jezika na Krajnskem, Koroškem in Štajerskem. Vsekakor je napisal slovnico jezika na Koroškem, Krajnskem in Štajerskem, vendar se ta jezik po Kopitarjevo nikakor ni imenoval slovanski, marveč slovenski jezik! To dokazujeta dve neizpodbitni dejstvi:
1. Kopitarjeva slovnica je v nemščini izšla pod imenom Grammatik der slavischen sprache in Krain, Kränten und Steiermark in sicer leta 1809 z natisnjeno letnico 1808. Nemške besede slavisch v tem obdobju nikakor ni možno prevajati kot slovanski, kar jasno potrjuje Nemško -slovenski slovar (Deutsch – windisches Wörterbuch) Ožbalta Gutsmana iz leta 1789, v katerem najdemo naslednja gesla:
a) Slav, Slovenz, Slovienz
b) Slavin, Slovenka, Slovienka
c) Slavenland, Slovenska deshela
d) Slawisch, slovenski, slavenski
e) Windisch, slovenski, slavenski
f) Ein Windisher, Slavenc.
Profesor Grdina je v svoji razpravi sam poudaril Kopitarjevo navdušenje nad Gutsmanom, zato je logično, da je Gutsmanov slovar iz tega obdobja zagotovo primeren za prevod Kopitarjevega dela napisanega v nemščini. Dejstvo pa je tudi, da je ZRC Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri SAZU, nesporno ugotovil, da prva uporaba in zapis češkega imena Slovani, pridevnik slovanski, pri Slovencih sodita v leto 1813, torej vsaj štiri leta pozneje, kot je izšla Kopitarjeva slovnica.
2. Kopitar se je vseskozi zavzemal za pravilno prevajanje imen in pojmov iz nemščine v slovenščino. Po njegovem bi bilo treba prevesti iz nemščine v slovenščino ime »Slave« kot Sloven, »Slavin« pa kot Slovenka, enako kot je navedeno v Gutsmanovem slovarju. V knjigi Kopitarjeva spomenica je o tem pisal J. Navratil v opombi št. 1), na strani 9: »Oziroma za »slovenščino«. – Po Kopitarjevo trebalo bi pisati: »Sloven« (Slave), »Slovenka« (Slavin), a ne »Slovan«, »Slovanka« (po češki obliki)« .
Profesor Grdina je v nadaljevanju svojega prispevka iz postavil še Ilirske dežele ter Janeza Nepomuka Primica, Valentina Vodnika in Urbana Jarnika v čigar korespondenci se leta 1810 najdejo omembe Slovenije, kar je v moderno nomenklaturo prevedena Trubarjeva »Slovenska dežela«.
Do tipološko podobnih spoznanj o sodobnih Slovencih se je v istem času dokopal Jurij Venelin – v brošuri je napačno poimenovan Jurij Vedelin, – ki je bil rusinskega rodu (rodil se je v Zakarpatju) in se je raziskovanju posvetil v Ruskem imperiju. Drugačno pa je bilo njegovo razumevanje najstarejše slovenske zgodovine; pri njej je bil v soglasju z Davorinom Trstenjakom.
Jurij Venelin je v svoji knjigi Starodavni in današnji Slovenci leta 1834, povsem neodvisno od tedanjih slovenskih avtorjev zapisal: »Če bi v sedanjem letu 1834 morali imenovati del omenjenih dežel in samo Ilirsko kraljestvo po imenu njihovih prebivalcev, potem bi jih morali imenovati Slovenija, Slowenenland, la Slovenie. To ime je Rusu, Čehu, Poljaku, Serbu in Bolgaru prav tako tuje kot imena Tatar, Kalmik, Nemec, Grk. Imenujte ruskega kmeta Slovenec, pa boste videli kaj vam bo rekel. Slovensko narečje (govor) se razlikuje od vseh drugih slovanskih narečij: Slovenec ni Čeh, ni Serb, ni Poljak in ne Hervat (Kroat), ne po imenu in ne po narečju; ne po obleki, ne po značaju in ne po zgodovini.«
Do tedaj je bilo v ruščini za Slovence v uporabi ime Sloven, in to ime je tudi uporabljeno v izvirnem ruskem naslovu Venelinove knjige, pa tudi v ruskem besedilu v knjigi. V ruskem izvirniku je Venelin uporabljal tudi novo rusko ime Slavjani. Uporaba imena Slavjani za Slovane in imena Sloveni za Slovence v ruščini, jasno kaže, da je Venelin zelo dobro poznal in ločil imena naših prednikov. Obenem pa tudi to, da že tedaj imeni Slavjani/Slovani in Sloveni/Slovenci nista bili istovetni. Oziroma nista več imeli enakega pomena.
V ruskem izvirniku ima knjiga naslov Древние и нынешние Cловенe, prečrkovano v latinico se torej glasi Drevnie i nynešnie Slovene. To pomeni, da je Venelin za Slovence uporabljal staro ime Sloveni, za Slovene v širšem smislu pa novo rusko ime Slavjani, kar je v knjigi dobro vidno in na kar je takoj opozorila tudi prevajalka profesorica Ana Brvar. Za nas je pri tem bistvenega pomena, da sta obe imeni Sloveni in Slovenci istovetni oziroma gre za soimeni in to sredi 19. stoletja.
Že iz naslova knjige izhaja, da je Venelin pisal o starodavnih Slovencih/Slovenih iz obdobja pred našim štetjem in v 1. tisočletju našega štetja ter o današnjih Slovencih/Slovenih, kar se nanaša na Slovence živeče v prvih desetletjih 19. stoletja.
Venelinov zemljevid Todonavske Slovenije iz 4. stoletja
Vsekakor je po Venelinu Slovenija obstajala že pred našim štetjem, saj je sicer Rimljani ne bi mogli osvojiti. V knjigi je objavil tudi zemljevid Todonavske Slovenije iz 4. stoletja našega štetja (glej zgoraj).
Anže Hobič: Slovenska dežela in Peter Kozler
Anže Hobič, odvetnik iz Grboslovnega in zastavoslovnega društva Heraldica Slovenica je poudaril, da Zemljovid slovenske dežele in pokrajin Petra Kozlerja predstavlja enega ključnih in najbolj prepoznavnih vidnih znamenj slovenskega narodnega gibanja v 19. stoletju in prvega političnega programa Slovencev, ki ga poznamo pod imenom Zedinjena Slovenija. Kozler s pripravami na zemljevid na prigovarjanje znamenitega duhovnika Matije Vertovca začel že v revolucionarnem letu 1848, njegov zemljevid pa je moral na izid počakati do leta 1861, ko je februarski patent prinesel sprostitev političnega življenja v cesarstvu. Pred tem je namreč obdobje Bachovega absolutizma (1851–1859) preprečevalo objavo zemljevida, ki je bil za tiste čase preveč radikalen.
Anže Hobič
Avtor je podrobno predstavil zgodbo nastanka zemljevida, pa tudi zaplete, s katerimi se je Kozler soočal od priprave do izida ter tudi pri kasnejših različicah 1853, 1864 in 1871. Obravnaval je še številna druga Kozlerjeva narodopisna dela, ki so spremljala nastanek zemljevida. Poleg tega je predstavil vse znane osnutke in kasnejše različice zemljevida ter poskušal predstaviti razloge zanje.
7. prosinec 2025, Samo Korošec