Ko generalni sekretar NATA Mark Rutte Sloveniji očita, da z napihovanjem obrambnih izdatkov spodkopava kolektivno varnost, nikakor ne gre samo za spor o odstotkih BDP. Gre za precej globlje vprašanje: ali Republika Slovenija sploh razume, da obramba ni le strošek, temveč temelj državne suverenosti, varnosti naroda in dolgoročnega obstoja države.
Slovenija je od zveze NATO prejela zelo resno opozorilo. Generalni sekretar NATA Mark Rutte je v pismu predsedniku Vlade RS Robertu Golobu opozoril, da slovenski nizki obrambni izdatki v času varnostne stiske »spodkopavajo kolektivno varnost«. Še huje: po oceni NATA Slovenija z metodologijo prikazovanja obrambnih izdatkov ustvarja vtis, da izpolnjuje zavezo dveh odstotkov BDP za obrambo, dejansko pa naj bi po NATO-vi metodologiji za jedrne obrambne izdatke namenjala le približno 1,6 odstotka BDP.

Razlika znaša približno 300 milijonov evrov. Prav toliko naj bi bilo postavk, ki jih Golobova Vlada očitno šteje med obrambne izdatke, NATO pa jih ne priznava kot osnovne oziroma jedrne obrambne izdatke. Gre predvsem za širše varnostne, infrastrukturne, logistične, razvojne ali civilno-vojaške projekte, ki so lahko pomembni za odpornost države, ne pomenijo pa nujno neposrednih vlaganj v dejansko vojaško sposobnost države.
To ni majhna razlika. To tudi ni zgolj tehnično računovodsko vprašanje. Gre za vprašanje verodostojnosti Slovenije kot države, članice zavezništva, še pred tem pa v prvi vrsti in predvsem kot narodne in državne skupnosti, ki mora biti sposobna braniti samo sebe.
Obramba ni le številka na papirju
Golobova Vlada v odhodu trdi, da je Slovenija dosegla dva odstotka BDP za obrambo. Ministrstvo za obrambo navaja celo 2,04 odstotka BDP oziroma približno 1,438 milijarde evrov. Toda bistveno vprašanje ni samo, koliko denarja se nekam vpiše ali računovodsko uvrsti, temveč kaj ta denar dejansko pomeni in za kaj je bil namenjen.
Ali ta denar pomeni več vojakov?
Ali pomeni boljšo opremo Slovenske vojske?
Ali pomeni več in boljše orožje, več streliva, boljšo logistiko, protizračno zaščito, sodobne zveze, boljšo mobilnost, bolj usposobljeno in večjo rezervo, večjo obrambno pripravljenost in boljšo zaščito slovenskega prostora?
Ali pa gre predvsem za proračunsko premeščanje postavk, s katerim se želi na papirju doseči politično všečno številko?
Po trditvah NATA Slovenija ni dosegla bistva obrambne zaveze. Dosegla je kvečjemu statistični videz izpolnitve. To pa je nevarno. Obramba, ki obstaja samo v tabelah, v kriznem trenutku ne brani nikogar.
Država brez obrambe je odvisna država, narod brez obrambe je narod pred izbrisom
Obramba države ni samo vprašanje vojske, orožja, proračuna ali članstva v mednarodnih zavezništvih. V svojem bistvu je obramba eno izmed temeljnih vprašanj obstoja naroda in države. Narod, ki ni sposoben braniti svojega ozemlja, prebivalstva, ustanov, meja, gospodarstva, omike in politične samostojnosti, prej ali slej izgubi možnost, da sam odloča o svoji prihodnosti.

To še posebej velja za Republiko Slovenijo. Slovenska država ni samoumevna zgodovinska danost. Ni nam bila podarjena. Nastala je kot rezultat dolgega narodnega, političnega, kulturnega in nazadnje tudi obrambnega prizadevanja Slovencev. Osamosvojitev leta 1991 ni bila samo pravni in diplomatski dogodek. Bila je tudi obrambno dejanje.
Slovenci smo svojo državno samostojnost razglasili, toda morali smo jo tudi dejansko obraniti. Brez Teritorialne obrambe, policije, civilne zaščite, organizirane volje prebivalstva in pripravljenosti na odpor bi bila razglasitev samostojnosti lahko samo papirnata odločitev brez stvarne moči. Svojo državo smo izbojevali in zavarovali z orožjem v roki in tudi s smrtnimi žrtvami. To, da jih je bilo malo, samo pomeni, da je bila naša obramba uspešna in odlična!
Zato je za Slovenijo obramba neposredno povezana z izkušnjo nastanka države. Državnost brez obrambne sposobnosti je krhka, odvisna in nepopolna. Narod brez obrambe je na milost in nemilost prepuščen drugim, običajno napadalnim in plenilskim narodom, ki mu bodo slej kot prej odvzeli ne zgolj svobodo in neodvisnot, marveč ga bodo tudi popolnoma uničili in izbrisali z obličja Zemlje.
Suverenost ni mogoča brez varnosti
Prva naloga obrambe je varovanje suverenosti. Suverenost pomeni, da država sama odloča o svojih zakonih, mejah, varnosti, zunanjepolitičnih povezavah, gospodarstvu, jeziku, šolstvu, kulturi in razvoju. Če država nima zagotovljene obrambne sposobnosti, je njena suverenost omejena.
Lahko ima Ustavo, parlament, Vlado, himno in zastavo, vojsko in policijo. Lahko ima članstvo v OZN, Evropski uniji in NATU. Toda če ne more sama zaščititi svojega ozemlja in svojih ljudi, je njena samostojnost v kriznem trenutku odvisna od drugih.
Slovenija je majnša država na strateško občutljivem prostoru med Alpami, Panonsko nižino, Jadranom in Staro planino. Slovenski prostor je bil skozi zgodovino pogosto prehodno, mejno in interesno območje večjih sil.
Prav zato mora imeti slovenska država sposobnost, da svoje ozemlje nadzoruje, varuje in brani. To je nujno in ključnega pomena! Nič nam ne bodo pomagala vlaganja v avtocestno omrežje, v mostove, železnice, bolnice in njihovo opremo, v elektrarne in električno omrežje, v nova stanovanja, trgovino, šolstvo, v socialno državo in še kaj, če nam bo vse to nekdo v nekaj dneh ali tednih lahko uničil ali vzel.
Zato je ustrezna obramba ključnega pomena in sodi na prvo mesto! Ne zato, ker bi si želeli vojne, ampak zato, ker mora naš narod imeti sposobnost preprečiti, da bi o njej odločali drugi. Šele potem lahko razvijamo vse zgoraj naštete dejavnosti, ki so potrebne za udobno življenje in razvoj družbe.
Širša varnost je pomembna, vendar ne sme prikriti šibke vojske
Odgovor Golobove Vlade v odhodu na Ruttejeve očitke je pričakovan. Slovenija naj bi zagovarjala širše razumevanje varnosti in odpornosti, ki poleg vojaških zmogljivosti vključuje kritično infrastrukturo, kibernetsko varnost, energetsko varnost, vojaško mobilnost in druge zmogljivosti, pomembne za državo in zavezništvo.

Ta argument ni čisto in povsem brez podlage. Sodobna varnost res ni več omejena samo na klasično vojsko. Napad na državo se danes lahko zgodi tudi prek električnega omrežja, bank, bolnišnic, komunikacijskih sistemov, medijev, prometnih poti, kibernetskih sistemov ali logističnih povezav. Kljub temu pa odgovora Golobove Vlade ne moremo razumeti drugeče kot navadno sprenevedanje in zavajanje.
Prav zato je NATO uvedel razlikovanje med jedrnimi obrambnimi izdatki in širšimi varnostno-odpornostnimi izdatki. Kritična infrastruktura, kibernetska odpornost, energetska varnost in civilna zaščita so pomembne. Vendar ne morejo nadomestiti dejanskih vojaških zmogljivosti.
Mostovi, železnice, komunikacije in energetska omrežja so lahko pomembni za obrambo. Toda, če država nima dovolj usposobljenih vojakov, streliva, orožja, rezervnih enot, zaščite zračnega prostora, logistike in poveljniških zmogljivosti, potem infrastruktura sama po sebi ne zagotavlja ustrezne obrambe.
Slovenija zato ne sme uporabljati širšega pojma varnosti kot izgovora za nezadostno vlaganje v Slovensko vojsko. Najprej je potrebno zagotoviti vse potrebno zanjo in za rezervne enote, vse skupaj primerno usposobiti za konkretno delovanje ter dvigniti nivo ter oceno skupne obrambne sposobnosti. Šele potem naj pride na vrsto tudi tisti drugi del, ki ne sodi med jedrne obrambne izdatke.
Zavezništvo NATO ni in ne sme biti nadomestek za lastno obrambo
Slovenija je članica NATA in Evropske unije. To ji daje pomembne varnostne prednosti. Toda članstvo v zavezništvu nikakor ne pomeni, da se država lahko odpove lastni obrambni odgovornosti.
Nobeno zavezništvo ni nadomestek za lastno obrambo. Zavezništvo je dodatna varnostna plast, ne pa izgovor za lastno neodgovornost. Če Slovenija od drugih pričakuje pomoč v primeru napada, mora najprej sama pokazati, da je pripravljena braniti sebe in prispevati k skupni varnosti.
To je bistvo kolektivne obrambe. Ni prav, ni pošteno in ni odgovorno pričakovati, da bodo druge države vlagale v vojsko, opremo, ljudi in pripravljenost, Slovenija pa bi svojo varnost prepuščala njim.
Prav tu je Ruttejevo opozorilo najresnejše. Če Slovenija zaveznikom prikazuje, da izpolnjuje zaveze, obenem pa po NATO-vi metodologiji dejansko pomembno zaostaja, potem ne gre več samo za domačo politično razpravo. Gre za vprašanje zaupanja.
Država, ki želi biti verodostojna članica zavezništva, mora biti najprej verodostojna sama do sebe.
Obramba ni militarizem
V Sloveniji se razprava o obrambi prepogosto potiska v napačen okvir. Kdor zagovarja močnejšo obrambo, je hitro označen za militarista. Toda to je napačno in zelo nevarno poenostavljanje.
Zagovarjanje resne obrambe ni militarizem. Militarizem pomeni poveličevanje vojne, agresije in vojaške sile kot cilja samega po sebi. Obramba pa pomeni nekaj povsem drugega: sposobnost zaščititi mir, ljudi, prostor in državno samostojnost, neodvisnost in suverenost.
Slovenija ne potrebuje napadalne politike. Potrebuje pa resno in celovito obrambno politiko. Potrebuje vojsko, ki je sposobna braniti državo. Potrebuje rezervo, ki ni samo mrtva črka na papirju. Potrebuje državljane, ki razumejo, da država ne pomeni samo pravic, socialnih transferjev in javnih storitev, ampak tudi dolžnost.
Mir ni samo odsotnost vojne. Mir je stanje, ki ga je treba varovati. Varuje pa ga lahko samo skupnost, ki je dovolj organizirana, pripravljena in odločna, da ne postane lahek plen.
Slovenska izkušnja iz leta 1991 ostaja ključna lekcija
Slovenska osamosvojitev je pokazala, da majhna država ni nujno nemočna. Toda pokazala je tudi, da samo politična odločitev ni dovolj. Leta 1991 je bil uspeh mogoč zato, ker so bili poleg politične volje navzoči še organizacija, priprava, poznavanje terena, podpora prebivalstva, odločnost, Teritorialna obramba, policija in civilne strukture.
To je lekcija, ki je ne smemo pozabiti. Majhna država ima lahko veliko obrambno moč, če zna povezati ljudi, prostor, znanje, organizacijo in voljo. Toda če vse to zanemari, postane majhna država samo še ranljiv prostor med večjimi interesi.

Slovenija ne more računati na svojo velikost. Računati mora na svojo organiziranost, notranjo povezanost, znanje, pripravljenost in jasno narodno ter državno voljo. Šele nato lahko računa tudi na zavezništva.
Kaj mora Slovenija storiti
Ruttejevo pismo bi moralo biti streznitev. Slovenija mora prenehati z obrambno politiko, ki išče predvsem lepšo javno podobo, in začeti z obrambno politiko, ki gradi dejanske konkretne in uporabne zmogljivosti.
To pomeni več jasnosti pri poročanju o obrambnih izdatkih. Javnost mora vedeti, kateri izdatki so res jedrna obramba in kateri sodijo v širšo varnostno odpornost.
To pomeni tudi več neposrednega vlaganja v Slovensko vojsko. Ne samo v stavbe in programe, ampak v ljudi, obveščevalno službo, opremo, orožje, strelivo, usposabljanje, logistiko, zaščito, zveze, mobilnost in pripravljenost.
To pomeni resno obnovo rezervne sestave. Poklicna vojska sama pri obrambi države ne more biti dovolj. Slovenija potrebuje širši obrambni sistem, povezan z lokalnimi skupnostmi, civilno zaščito, gospodarstvom, infrastrukturo in prebivalstvom.
To pomeni tudi dolgoročno obrambno vzgojo in krepitev zavesti, da obramba države ni naloga nekoga drugega, ampak skupna odgovornost vseh državljanov.
Ne gre za NATO, gre za Slovenijo in za slovenski narodNajvečja napaka bi bila, če bi razpravo o obrambi razumeli samo kot vprašanje NATA. Res je, Slovenija ima zaveze do zavezništva. Res je, da mora kot članica NATA prispevati svoj delež. Res je tudi, da mora biti verodostojna do zaveznikov.
Toda bistvo je precej globlje. Slovenija ne potrebuje obrambe zato, ker to od nje zahteva NATO. Slovenija potrebuje obrambo zato, ker je država in se nahaja v zgodovinskem obdobju, ki naravnost zahteva pripravljenost na obrambo. Zato, ker ima narod, ozemlje, ljudi, meje, ustanove, jezik, zgodovino in prihodnost.
Obramba ni nekaj, kar delamo za Bruselj, Washington ali sedež NATA. Obramba je nekaj, kar delamo in potrebujemo zase. Za Maribor, Ljubljano, Koper, Celje, Novo mesto, Mursko Soboto, Kranj, Slovenj Gradec, Velenje, Novo Gorico, Ptuj, Jesenice, Postojno, Brežice, Lendavo, za slovenske vasi, meje, gore, reke, ceste, družine in za prihodnje rodove.
Če tega ne razumemo, potem ne razumemo smisla lastne države, niti njenega namena.
Sklep: papirnata obramba ne brani nikogar
Ruttejevo opozorilo Sloveniji je neprijetno, vendar koristno. Razkriva namreč problem, ki ga v Sloveniji predolgo pometamo pod preprogo: obrambna sposobnost države se ne meri s političnimi izjavami, ampak z dejanskimi zmogljivostmi.
Če Slovenija res namenja dva odstotka BDP za obrambo, naj to jasno pokaže v zmogljivostih Slovenske vojske. Če jih ne namenja, naj to pošteno prizna in pripravi resen načrt odprave zaostanka.
Najslabša možnost je sedanja: da se slovenski javnosti prikazuje domnenvi uspeh, zavezništvo pa opozarja, da številke dejansko ne držijo.
Slovenija ne potrebuje računovodske obrambe. Potrebuje dejansko obrambo. Potrebuje državno politiko, ki razume, da brez obrambe ni dejanske suverenosti, brez suverenosti ni svobodne države, brez svobodne države pa slovenski narod nima varnega prostora za svoj dolgoročni obstoj.
Obramba ni strošek, ki ga država plačuje zaradi NATA. Obramba je nujna cena prave svobode, samostojnosti in prihodnosti.30. rožnik 2026
Samo Korošec
