Odziv na blog prof. dr. Jožeta P. Damjana – Ciljana demografija v pogojih uvoza delovne sile iz tretjih držav
Prof. dr. Jože P. Damijan je v svojem blogu (Dnevnik, 16. 05. 2026) pravilno odprl eno najpomembnejših strateških vprašanj Republike Slovenije: demografsko praznjenje domačega prebivalstva in nadomeščanje tega primanjkljaja z uvozom delovne sile iz tretjih držav. Njegova osnovna ugotovitev je pravilna: Slovenija ima negativen naravni prirast, prebivalstvo pa se povečuje predvsem zaradi priseljevanja. Prav tako je pravilna njegova skrb, da uvoz nizko kvalificirane delovne sile ne more biti razvojni model države, ki želi višjo produktivnost, stabilne javne finance in kulturno kohezijo.
Toda v izhodišču njegove analize je dejansko pomembna metodološka težava. Besedilo prebivalstvo Slovenije obravnava predvsem skozi dve kategoriji: državljani Republike Slovenije in tujci. Iz gibanja teh dveh kategorij Damjan nato sklepa o demografski prihodnosti Slovenije. Toda državljanstvo ni enako narodnosti. Slovenski državljan ni nujno Slovenec po narodnosti, tuji državljan pa tudi ni edina kategorija neslovenskega prebivalstva v državi.
Do Popisa 2002 je Slovenija še poznala uradni popisni podatek o narodni pripadnosti. Takrat je imela Republika Slovenija 1.964.036 prebivalcev, med njimi 1.924.677 državljanov Republike Slovenije. Slovencev po narodni pripadnosti pa je bilo 1.631.363, kar pomeni 83,1 odstotka vseh prebivalcev. Med državljani Republike Slovenije je bil delež Slovencev po narodnosti približno 84,8 odstotka. To pomeni, da je že leta 2002 obstajala velika razlika med številom državljanov Republike Slovenije in številom Slovencev po narodni pripadnosti.
Po letu 2002 se narodnost v registrskih popisih ne ugotavlja več. Zato danes nimamo uradnega podatka, koliko prebivalcev Republike Slovenije je po narodni pripadnosti Slovencev. Imamo pa dovolj drugih uradnih podatkov, da lahko naredimo približno modelno oceno: rojstva, smrti, selitve, odseljevanje državljanov RS, priseljevanje, naturalizacije in rast števila tujih državljanov.
Če izhajamo iz zadnjega uradnega podatka, da je bilo leta 2002 v Sloveniji 1.631.363 Slovencev po narodnosti, moramo nato upoštevati naravno gibanje prebivalstva. V obdobju po letu 2002 se je rodnost znižala, smrtnost pa je zlasti po letu 2017 presegla število rojstev. Pri modelnem izračunu lahko med rojenimi upoštevamo približni delež Slovencev, primerljiv z narodnostno strukturo prebivalstva iz leta 2002, med umrlimi pa višji delež, saj so starejše generacije, med katerimi je največ umrlih, narodnostno izraziteje slovenske. Če tako med rojstvi upoštevamo približno 83,1 odstotka Slovencev, med umrlimi pa približno 90 odstotkov Slovencev, dobimo že opazen padec absolutnega števila Slovencev po narodnosti.
Toda to še ni dovolj. Upoštevati je treba tudi odseljevanje. Slovenija že vrsto let beleži negativni selitveni prirast državljanov Republike Slovenije. Del slovenskih državljanov se vrača, toda več se jih odseli. Ker je med odseljenimi državljani RS visok delež Slovencev po narodnosti, mora biti ta selitvena izguba vključena v vsak resen izračun. Prav tako je treba upoštevati naturalizacije. Vsako leto določeno število tujcev pridobi slovensko državljanstvo. Toda pridobitev državljanstva še ne pomeni spremembe narodne pripadnosti. Naturalizacija povečuje število državljanov RS, ne pa tudi števila Slovencev po narodnosti.
Ko v model vključimo vse te dejavnike, dobimo bistveno drugačno sliko od tiste, ki jo omogoča preprosta delitev na državljane in tujce, kot je to v Damjanovem blogu. Današnje število Slovencev po narodnosti v Republiki Sloveniji je po takšni oceni najverjetneje med 1,54 in 1,56 milijona. Sredinska ocena znaša približno 1.545.000 Slovencev po narodnosti. To pomeni, da se je od leta 2002 število Slovencev po narodnosti zmanjšalo za približno 70.000 do 90.000 pripadnikov.
Še bolj zgovoren je delež. Če je bilo leta 2002 Slovencev po narodnosti 83,1 odstotka vseh prebivalcev, jih je danes po modelni oceni najbrž manj kot 70 odstotkov. Hkrati je tujih državljanov okrog 10,5 odstotka prebivalstva, preostali delež pa predstavljajo državljani Republike Slovenije, ki niso Slovenci po narodnosti, so druge, mešane, neopredeljene ali neznane narodne pripadnosti. To pomeni, da Slovenija danes ni sestavljena iz dveh skupin, torej iz državljanov RS in tujcev, temveč najmanj iz treh velikih demografskih kategorij: Slovencev po narodnosti, državljanov RS druge ali neopredeljene narodnosti in tujih državljanov.
Če sedanji trend podaljšamo v prihodnost, bodo posledice še mnogo resnejše. Ob nadaljevanju nizke rodnosti Slovencev po narodnosti, visoke smrtnosti starejših slovenskih generacij, negativnega neto odseljevanja državljanov RS, nadaljnjih naturalizacij in množičnega priseljevanja »tuje delovne sile«, bi se število Slovencev po narodnosti do leta 2035 lahko znižalo na približno 1,45 milijona. Do leta 2045 pa bi lahko število Slovencev padlo na približno 1.350.000.
To pomeni, da bi Slovenija v dvajsetih letih lahko izgubila še dodatnih približno 170.000 do 180.000 Slovencev po narodnosti. Pri tem se skupno število prebivalcev države zaradi priseljevanja morda sploh ne bi bistveno zmanjšalo. Lahko bi ostalo približno enako ali celo rahlo naraslo. Toda notranja sestava prebivalstva bi se bistveno spremenila. Delež Slovencev po narodnosti bi lahko do leta 2035 padel na približno 65 odstotkov, do leta 2045 pa pod 60 odstotkov vseh prebivalcev.
Do padca Slovencev po narodnosti pod polovico oziroma 50 % prebivalcev torej sploh ni več daleč.
Nikakor ne drži prognoza prof. dr. Damjana, ki se v njegovem blogu glasi: »Ob nizki stopnji rodnosti projekcije kažejo, da bo do leta 2100 v Sloveniji le še 1,3 milijona prebivalcev na osnovi sedanje strukture. Po teh projekcijah bi leta 2100 v Sloveniji živelo več kot 31 % tujcev. Če pa upoštevamo, da imajo priseljenci (sedanji in prihodnji) višjo stopnjo rodnosti, pa to pomeni, da bo leta 2100 v Sloveniji okrog polovica prebivalcev tujcev.«
Stanje je dejansko še bistveno bolj resno in zaskrbljujoče. Ob pravilni metodologiji, ki smo jo prestavili zgoraj in je bistveno drugačna od Damjanove, bo namreč že kmalu po letu 2050 v Sloveniji polovica prebivalcev tujcev! Torej že čez okrog 25 let! Leto 2100 je za večino Slovencev oddaljeno leto, leto 2050 pa bo že čez manj kot 25 let …
Če se bo trend priseljevanja tujih državljanov iz obdobja 2022–2025 nadaljeval, lahko v naslednjih 10. letih pričakujemo približno 286.000 novo priseljenih tujih državljanov, v 20. letih pa približno 573.000 dodatno priseljenih tujih državljanov.
To pomeni, da bi se ob nespremenjenih trendih kmalu po letu 2045 lahko približali položaju, ko Slovenci po narodnosti ne bi bili več večina prebivalstva Republike Slovenije, posebno, če bo rodnost Slovencev še naprej padala.
Tu je ključna razlika med statistiko države in demografijo naroda. Država lahko na papirju ohranja število prebivalcev. Lahko ima več zaposlenih, več tujih državljanov, več naturaliziranih prebivalcev in več formalnih državljanov. Toda narodna sestava se lahko hkrati hitro spreminja. Če se zmanjšuje število Slovencev po narodnosti, če se izseljujejo mladi slovenski državljani, če se rojeva manj otrok v slovenskem narodnem okolju in če se manko prebivalstva nadomešča predvsem s priseljevanjem, potem ne gre več zgolj za vprašanje trga dela. Gre za vprašanje dolgoročnega obstoja slovenskega naroda v lastni državi.
Zato Damijanov poziv k ciljani demografski politiki ostaja pravilen, vendar ga je treba metodološko pomembno zaostriti. Cilj ne more biti samo ohranjanje števila prebivalcev Republike Slovenije. Cilj mora biti ohranjanje in obnavljanje slovenskega narodnega jedra. To pomeni, da demografska politika ne sme šteti samo glav, delavcev, davkoplačevalcev in državljanov, temveč mora razumeti, da so narodnost, jezik, kulturna kontinuiteta, družinska struktura in medgeneracijski prenos identitete temeljni strateški dejavniki države.
Slovenija zato potrebuje drugačno demografsko »računovodstvo«. Poleg števila prebivalcev in števila tujih državljanov mora država spremljati državo rojstva, državljanstvo ob rojstvu, državljanstvo staršev, materni jezik, jezik v družini, selitveni status, naturalizacije in odseljevanje državljanov RS. Nujno pa je tudi vrniti statistično kategorijo narodnosti, da bo lahko vsakdo po želji izrazil svojo narodno pripadnost v skladu z 61. členom Ustave RS - vsakdo ima pravico, da svobodno izraža pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti ... Brez tega bomo imeli statistično navidezno stabilno prebivalstvo, hkrati pa ne bomo več vedeli, kaj se dogaja s Slovenci kot narodom.
Demografska politika mora zato imeti več stebrov. Prvi je rodnostna politika, usmerjena v slovenske družine in mlade pare: dostopna stanovanja, stabilne zaposlitve, davčna razbremenitev družin, brezplačni vrtci, realna podpora materinstvu in očetovstvu ter družbeno priznanje družine kot javne vrednote. Pri tem je treba pojma »slovenske družine in mladi pari« dejansko razumeti in obravnavati kot Slovence po narodnosti, ne kar državljane nasploh. V nasprotnem primeru bodo imeli Cigani-Romi, razni priseljeni muslimani in drugi neslovenci z državljanstvom RS še več otrok, to pa bomo z davki plačevali Slovenci po narodnosti.
Drugi steber je politika vračanja izseljenih Slovencev in njihovih potomcev. Tretji steber je omejitev razvojne odvisnosti od nizko kvalificirane priseljenske delovne sile. Četrti steber je selektivna migracijska politika, ki upošteva izobrazbo, integracijsko sposobnost, jezikovno bližino in dolgoročni fiskalni učinek. Peti steber pa je resna politika integracije, ki ne sme temeljiti na iluziji, da formalna naturalizacija sama po sebi pomeni kulturno in narodno vključitev.
Gre za to, da država Republika Slovenija nikakor ne sme izgubiti zavesti o tem, komu pripada njena ustavna, zgodovinska in kulturna kontinuiteta. Republika Slovenija ni nastala kot abstrakten trg delovne sile, temveč kot država slovenskega naroda. Če se slovensko narodno jedro demografsko krči, tega ne more nadomestiti nobena statistična rast prebivalstva. Brez pripadnikov slovenskega naroda, država Slovenija nima nobenega smisla, saj se potem lahko imenuje tudi Multipraktika ali Kozmopolitanija!
Zato je bistveno vprašanje prihodnjih desetletij naslednje: ali bomo Republiko Slovenijo razumeli zgolj kot ozemlje z določenim številom prebivalcev ali kot državo Slovencev in njenih državljanov, ki pa ustavno temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe? Prva "izbira" pomeni, da zgolj zapolnimo prazna delovna mesta, hkrati pa tudi pomeni izrecno protislovensko politiko. Druga izbira sploh ni izbira, marveč nujno dejstvo, za njeno udejanjenje pa potrebujemo ciljno, narodno zavedno in dolgoročno demografsko politiko.
Današnji podatki kažejo, da smo že globoko v prelomnem obdobju. Leta 2002 je bilo Slovencev po narodnosti 83,1 odstotka prebivalstva. Danes jih je po modelni oceni približno 70 odstotkov, verjetno še manj. Do leta 2035 jih bo ob sedanjih trendih še manj kot dve tretjini, do leta 2045 pa manj kot tri petine prebivalstva. To ni več samo demografska težava. To je strateško vprašanje obstoja Slovencev kot večinskega, državotvornega in zgodovinsko domorodnega naroda v svoji domovini Republiki Sloveniji.
Pri tem ne gre zgolj za politično ali kulturno vprašanje, temveč tudi za ustavno vprašanje. Republike Slovenije namreč glede na njeno lastno ustavno izhodišče nimamo pravice razumeti zgolj kot nevtralnega ozemlja, administrativne enote ali države prebivalcev brez zgodovinskega nosilca. Preambula Ustave Republike Slovenije izrecno izhaja iz »temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe«, 3. člen Ustave pa določa, da je Slovenija država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na »trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe«.
To pomeni dvoje. Prvič, Republika Slovenija je država Slovencv po narodnosti in ostalih državljanov, ki nimajo pravice delovati proti Slovencem in slovenskemu narodu. Sovražno delovanje državljanov RS proti Slovencem je nesprejemljivo in mora biti sankcionirano. Ni važno za katere državljane po narodnosti pri tem dejansko gre. Drugič, državnost Republike Slovenije ni nastala iz abstraktne volje poljubnega prebivalstva na nekem ozemlju, temveč iz zgodovinske, politične in ustavnopravne pravice slovenskega naroda do samoodločbe. Zato demografska politika, ki državo razume samo kot trg dela ali kot prostor administrativnega upravljanja prebivalstva, ni skladna z duhom ustavnega nastanka in ureditve Republike Slovenije.
Nasprotno: iz ustavne zgradbe Republike Slovenije izhaja tudi dolžnost, da država skrbi za obstoj, razvoj in demografsko prihodnost slovenskega naroda kot tistega zgodovinskega subjekta, na katerega trajni in neodtujljivi pravici do samoodločbe temelji sama državnost Republike Slovenije.
Zato bistveno vprašanje prihodnjih desetletij ni, ali bomo Slovenijo razumeli zgolj kot ozemlje z določenim številom prebivalcev ali kot državo vseh njenih državljanov, ki ustavno temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. Prve možnosti dejansko sploh nimamo pravice izbrati. Takšno razumevanje bi pomenilo zanikanje ustavnega temelja Republike Slovenije, saj bi državo odrezalo od njenega zgodovinskega, narodnega in ustavnopravnega izvora.
Republika Slovenija ni nastala kot poljubna administrativna tvorba, temveč kot uresjeditev temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe. Zato politika, ki demografsko prihodnost Slovenije obravnava zgolj kot vprašanje zapolnjevanja trga dela, brez skrbi za obstoj in razvoj slovenskega naroda, ni samo politično zgrešena, temveč je v svojem bistvu protiustavna in usmerjena proti slovenskemu narodu kot državotvornemu subjektu Republike Slovenije.
Slovenija kot država nima samo pravice, temveč dolžnost, da vodi takšno demografsko, družinsko, stanovanjsko, izobraževalno, jezikovno in priseljevalno politiko, ki zagotavlja dolgoročni obstoj slovenskega naroda kot večinskega, državotvornega in zgodovinsko domorodnega naroda v Republiki Sloveniji.
Zato Republika Slovenija ne more in ne sme biti vodena kot zgolj prebivalstveni prostor ali trg delovne sile. Takšno ravnanje je v direktnem nasprotju z ustavnim temeljem in neposredno usmerjeno zoper slovenski narod, iz katerega samoodločbe je slovenska država sploh nastala. Pravzaprav je treba tovrstno politiko in delovanje jasno oceniti kot odkrito sovražno delovanje proti slovenskemu narodu in njegovi državi!
21. veliki traven 2026
Bojan Strašek
