Prav je, da na današnji dan praznujemo, kar je treba praznovati. Slovenci, Slovenija in slovenski jezik so obstajali že davno pred rojstvom Trubarja, Dalmatina, Bohoriča, Krelja in Vramca. Prav je, da svojim zaslužnim prednikom izkažemo spoštovanje, kakršnega si zaslužijo! Prav je, da vemo kdo smo in se zavedamo zakaj smo to, kar smo – zakaj Stati inu obstati!
STA je v zvezi z današnjim praznikom objavila članek, ki so ga povzeli številni drugi mediji, med drugimi tudi portala 24.ur in Siol.net. V naslovu članka je navedeno, da gre za »spomin na začetke slovenskega jezika« v podnaslovu pa, da Trubar velja za začetnika slovenščine. Novinarka MMC RTV SLO, Ana Svenšek, je Primoža Trubarja v podnaslovu svojega članka označila kot velikega vizionarja, ki »je pisal knjige za bralce, ki jih še ni bilo, in govorce tega jezika, ki še niso imeli zavesti o skupnosti, označil za Slovence«. Nič od naštetih zgornjih trditev, ki so jih zapisali STA, 24. ur, Siol.net in MMC RTV Slovenija ter številna druga občila, ni res in ne drži!
V Sloveniji je 31. vinotok državni praznik – Dan reformacije. Praznik in dela prost dan je namenjen spominu na versko, politično in kulturno gibanje v 16. stoletju, ki je Slovencem prineslo prvo tiskano knjigo v slovenskem jeziku, zatem pa tudi prvo slovnico in Sveto pismo.
Trubar je v Katehizmu (1550) slovenski jezik v nemščini imenoval Windische Sprach - glej desno zgoraj na vrhu - ta pa je bil znan že davno pred Trubarjem, recimo v epu Parsival (1204) ter med leti 1306 in 1308: "slovenski gospod", "govoriti v slovenščini", "v slovenskem jeziku", kar je bilo zapisano v nemščini: "Der windische herre", "Windische rede", "In windischer sprach".
Reformacija kot versko, kulturno in politično gibanje se je začela 31. vinotoka 1517, ko je nemški menih in profesor za biblijsko teologijo Martin Luther na vrata cerkve v Wittenbergu obesil 95 tez, v katerih je zahteval prenovo Cerkve.
Ena od idej reformatorjev je bila, naj bodo verske knjige v ljudskem jeziku, to pa je pomembno vplivalo na razvoj književnosti v Evropi in na Slovenskem. V tistem obdobju je izšla prva tiskana knjiga v slovenskem jeziku – Katekizem, ki jo je leta 1550 napisal Primož Trubar in ji dodal še Abecednik. V Sloveniji je dan reformacije praznik od leta 1992.
Ključno sporočilo reformacije je potreba po prenovi duhovnega življenja in družbe, ki je zapadla v krizo istovetnosti, duhovnosti, omike, moralnih in etičnih vrednot. Z enako ali vsaj zelo podobno krizo in potrebo po prenovi duhovnega življenja in naše družbe, se soočamo tudi v sedanjem času.
Med Slovenci so najbolj znani reformatorji Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Adam Bohorič in Sebastijan Krel. Precej manj znan pa je njihov sodobnik, sicer katoliški duhovnik Anton Antol Vramec, doma iz Ormoža. Vramec je avtor prve slovenske zgodovinske knjige Kronika vezda znovič spravljena kratka slovenskim jezikom v Lublane 1578. Svojo knjigo je napisal v drugem slovenskem narečju oziroma knjižnem jeziku kot Trubar in sicer v narečju štajersko-bezjaških Slovencev, zato njegova knjiga velja tudi za prvo štajersko knjigo.
Vramčevo delo pa ima še drug poseben pomen. Obstoj Slovencev namreč postavlja vsaj v leto 1455, ko jih izrecno imenuje in našteva skupaj z Vogri (Ogri) in Horvati (Hrvati). Slovenci so po pisanju Vramca z obojimi zmagovito sodelovali v boju proti turškemu sultanu Mehmetu in njegovim številčnim četam. Obstoj Slovencev je Vramec pomaknil vsaj 95 let pred prvo Trubarjevo knjigo, s tem pa seveda odpadejo nesmisli, da je Trubar Slovencem dal ime. Dejansko je zgolj zapisal ime, ki je bilo že dolgo znano in tudi v uporabi, le da se je v latinskem jeziku pisalo Sclavi, v nemškem Windisch, v italijanskem Schiavoni, v madžarskem pa Tot. Tudi Vramec si imena Slovenci seveda ni izmislil, marveč ga je poznal in podedoval od svojih prednikov.
Vsaj imeni Sclavi in Windisch sta znani že davno pred Trubarjem, Vramcem in obema letnicama 1550 ter 1455. Jezik, ki so ga govorili Sclavi, Windisch, Slovenci, Sloveni, pa se je zagotovo že v 8. in. 9. stoletju imenoval slovenski jezik. Pravzaprav tudi že pred tem. V slovenskem jeziku so napisani Brižinski spomeniki, katerih prepisi – ne izvirniki (sic!) – so iz 10. stoletja A. D.
Leta 1227 je slovenski koroški vojvod Bernard Gorotanski, na čelu svojega spremstva več kot stotih vitezov, v slovenščini pozdravil potujočega viteza Ulricha Liechtensteinskega – Venero: »Bog vas primi kraljeva Venera« (»Buge was primi gralwa Venus«). V slovenskem jeziku so bili tudi napisani Rateški ali Celovški rokopis (1362-1390), Stiški rokopis (1428), Škofjeloški rokopis (1466), Starogorski rokopis (1492-1498), Čedajski, Beneškoslovenski ali Černjejski rokopis (1497), in tako dalje. Vse to se je zgodilo še preden se je Primož Trubar sploh rodil!
Trubarjeva knjiga Katekizem 1550, je res prva slovenska tiskana knjiga, vendar ne predstavlja niti prvih tiskanih besed v slovenščini. Te so bile natisnjene že leta 1515 na letaku krajnskim kmetom, v zvezi z velikim Slovenskim kmečkim uporom ali kramolo, v kateri so bili povezani koroški, štajerski in krajnski kmetje, ki so v ta namen ustanovili Slovensko zvezo – Windische Bund! Bo morda kdo zaradi tega trdil, da so si takratni kmetje treh dežel izmislili besedo slovenski – windische?! Seveda so jo uporabili preprosto zato, ker jim je bila beseda znana in ker so očitno tudi imeli skupno zavest o pripadnosti slovenstvu.
prve slovenske tiskane besede: Stara prauda in leukhup leukhup leukhup leukhup woga gmaina
Prve slovenske tiskane besede na navedenem letaku so bile Stara prauda in poziv »le vkup, le vkup, le vkup, le vkup uboga gmajna«. Kmetje tedanjih slovenskih zgodovinskih dežel koroške, Štajerske in Krajnske, ki so se pridružili Slovenski zvezi, so z oboroženo kramolo ali uporom oziroma puntom, zahtevali prav vrnitev Stare pravde oziroma pravic slovenskemu ljudstvu. Uporniki ali kramolniki so zahtevali »staro pravdo«, kar pomeni tiste pravice in svoboščine, ki so jih nekdaj uživali. Vse to se je dogajalo, ko je bil Primož Trubar star 7 let!
Vzpostavitev knjižnega jezika vsekakor pomeni velik prelom ne samo pri Slovencih, marveč tudi pri vseh drugih narodih. Trubarjeve vloge pri tem nikakor ne gre omalovaževati ali celo zanikati. V času nastanka knjižnega jezika slovenskih reformatorjev, so govorci slovenskega jezika živeli v različnih deželah in kraljestvih (v Habsburškem cesarstvu, v kraljestvu krone Svetega Štefana - Ogrski, v Beneški republiki). Trubar je že v prvi svoji in obenem prvi tiskani slovenski knjigi Katekizem leta 1550 jasno zapisal "Vsem Slovencem milost, mir, usmiljenje in pravo spoznanje Boga …" Njegove knjige so bile nedvomno namenjene vsem Slovencem in »mojim lubim Slovencem«! Toda pogosto poudarjanje, da je prav Trubar dal Slovencem ime, ali da je začetnik slovenščine, ne vzdrži kritične presoje in pravzaprav načrtno škodi prav Slovencem.
Zato naj bo Dan reformacije dejansko dan ne samo razmisleka, marveč tudi sporočanja resjednih informacij ter podatkov in njihovih korektnih interpretacij. V nasprotnem primeru se norčujemo in sprenevedamo ter omalovažujemo tudi sam praznik … Že če gre v tem primeru zgolj za neznanje, je to nesprejemljivo, če gre celo za načrtno ponarejanje, pa še toliko bolj!
Samo Korošec, 31. vinotok, 2021