Nova knjiga Andreja Šiška odpira zamolčano zgodbo Gorotanske Slovenije

Mon, 22. Jun 2026 at 08:46

0 ogledov

V letu, ko Republika Slovenija obeležuje 35. obletnico svoje osamosvojitve in neodvisnosti, je izšla nova obsežna monografija Andreja Šiška z naslovom Sloven(c)i in Slovenije, 4/I. del: Gorotanska Slovenija, Gorotan, Karantanija. Gre za prvi zvezek četrtega dela knjižne zbirke Sloveni, Slovenci, Slovenije – Slovenskemu narodu, ki je posvečena slovenski zgodovini, slovenskemu narodnemu imenu, zgodovinskim deželam in vprašanju slovenske politične ter kulturne kontinuitete.Knjiga na 386 straneh obravnava Gorotansko Slovenijo oziroma Gorotan, v zgodovinopisju večinoma imenovano Karantanija, kot eno najstarejših političnih skupnosti vzhodnoalpskega in srednjepodonavskega prostora. Avtor jo umešča v obdobje od začetka 7. do konca 12. stoletja in poudarja, da njenega pomena ni mogoče omejiti zgolj na kratko obdobje domnevno samostojne Karantanije pred vključitvijo v širši frankovski politični prostor.Šiško ugotavlja, da je Gorotan v različnih oblikah, velikosti in oblastnih ureditvah obstajal približno pet stoletij, njegovo državnopravno, pravdno in kulturno izročilo pa se je pozneje nadaljevalo v slovenskih zgodovinskih deželah Koroški, Štajerski in Krajnski ter v Istrski in Goriški grofiji.Vrnitev k virom namesto ponavljanja ustaljenih razlagOsrednji namen knjige ni povzeti že znanih razlag, ki jih desetletja ponavljajo učbeniki, univerzitetne razprave in poljudno zgodovinopisje. Avtor se vrača k primarnim zgodovinskim virom, njihovemu jeziku, poimenovanjem ljudi in dežel ter političnim pojmom, ki so jih uporabljali pisci zgodnjega in visokega srednjega veka.Izhodiščno vprašanje monografije je, kako govoriti o Gorotanu oziroma Karantaniji na način, ki bo čim bolj zvest zgodovinskim virom in čim manj odvisen od poznejših ideoloških, nacionalnih in terminoloških konstrukcij.Prav zaradi tega knjiga posebno pozornost posveča izrazom, kot so Sclavi, Sclavini, Carantani, Carantanenses, regnum Carantanorum, Sclavinia in drugim poimenovanjem, ki se pojavljajo v latinskih srednjeveških besedilih. Avtor preučuje, koga so ti izrazi označevali, kakšno politično skupnost opisujejo in zakaj so bili v poznejšem zgodovinopisju pogosto prevedeni ali razloženi na načine, ki prekinjajo povezavo s slovenskim narodnim imenom.Zakaj Sloveni in ne Slovani?Eno osrednjih in nedvomno najbolj polemičnih poglavij knjige je posvečeno uporabi imena Sloveni ter zavračanju imena Slovani.Avtor utemeljuje stališče, da je ime Sloveni zgodovinsko izpričano lastno ime naših prednikov, medtem ko se je izraz Slovani v slovenskem jeziku uveljavil šele v 19. stoletju. To poznejše poimenovanje ni zgolj jezikovna različica, temveč ustvarja bistveno pomensko razliko: zgodovinske Slovene spreminja v nedoločeno in zelo široko skupino Slovanov, sodobnim Slovencem pa odreka neposredno povezavo s skupnostmi, omenjenimi v zgodnjesrednjeveških virih.Knjiga zato dosledno uporablja imena Sloveni, Slovenci in Slovenke ter pojem slovenskega jezika. Avtor poudarja, da ne želi ustvarjati novega narodnega imena, ampak zgolj obnoviti ime, ki je bilo v zgodovinskih, jezikovnih in ljudskih virih izpričano že dolgo pred nastankom sodobnih nacionalnih ideologij 19. stoletja.Pomemben argument predstavlja tudi ženska oblika Slovenka, ki je neposredno povezana z imenom Sloven in Slovenec, ne pa z izrazom Slovan.Gorotan kot politični osebekKnjiga Gorotana ne predstavlja samo kot zemljepisnega območja ali kot kratkotrajne plemenske tvorbe, temveč kot politični osebek z lastnimi oblastnimi oblikami, pravdnimi običaji, družbenim redom in političnim izročilom.Med najpomembnejšimi sestavinami tega izročila so Ustoličevanje gorotanskih vojvodov, sodelovanje ljudstva oziroma deželne skupnosti pri potrditvi vladarja, Slovenska pravda in različne oblike domače javne oblasti.Avtor opozarja, da je bilo gorotansko plemstvo povezano s pravdnim izročilom, ki ga latinski in nemški viri označujejo z izrazi Sclavenica Institutio, Consuetudines Sclavorum in Slavica lex,. V slovenščini se je zanj uporabljal izraz Stara pravda, ki je izpričan tudi med prvimi tiskanimi slovenskimi besedami iz leta 1515.Takšno pravdno in politično izročilo po avtorjevem mnenju kaže, da Gorotana ni mogoče razlagati zgolj kot neurejeno skupnost brez lastnih ustanov. Šlo je za deželo z razpoznavnim pravnim redom in oblastno organizacijo, ki je preživela številne politične spremembe.Od Samovega Slovenskega kraljestva do Svetega rimskega cesarstvaČasovni okvir knjige sega od zgodnjega 7. stoletja, obdobja Kralja Samota in prvih zanesljivejših pisnih omemb Slovenov, prek gorotanskih kraljev, princev, knezov oziroma vojvodov Boruta, Gorazda, Hotimira, Valhuna, Pribislavke, Zemkota, Stojmira in Etgarja do vključevanja Gorotana v karolinški politični prostor.Avtor ne zanika frankovskega, bavarskega in pozneje cesarskega vpliva, temveč opozarja, da vključitev v Karolinško in nato Sveto rimsko cesarstvo še ni pomenila samodejnega izginotja Gorotana kot posebne dežele in politične skupnosti.Prav nasprotno: Gorotan je v cesarskem okviru ohranil pomemben položaj, njegovo ustoličevalno in pravdno izročilo pa je preživelo več stoletij. Zato je treba razlikovati med izgubo popolne zunanjepolitične samostojnosti, spremembami vladarskih nazivov, vključitvijo v širše cesarstvo in dejanskim prenehanjem dežele oziroma njene notranje politične istovetnosti.To razlikovanje je pomembno tudi pri presoji pogosto ponavljane zmotne trditve, da naj bi Karantanija kot politična skupnost prenehala obstajati že v 8. ali 9. stoletju.Obsežna predstavitev primarnih zgodovinskih virovVelik del monografije je posvečen pisnim zgodovinskim virom. Avtor obravnava Fredegarjevo kroniko, najstarejše Rupertovo žitje, Pavla Diakona in njegovo Zgodovino Langobardov, Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev, Izvleček o Karantancih, Frankovske državne anale, Fuldske anale, različne vojvodske, kraljeve in cesarske listine ter poznejša zgodovinopisna dela.Ti viri niso samo navedeni, temveč so predmet primerjave, prevajanja in terminološke analize. Knjiga opozarja, da že prevod posameznega latinskega izraza pogosto določi, kako bo bralec razumel celotno zgodovinsko dogajanje.Če se na primer izraz Sclavi samodejno prevaja kot Slovani, se že s tovrstnim napačnim prevodom vzpostavi razdalja med zgodnjesrednjeveškim prebivalstvom in Slovenci. Če pa se pri prevajanju upoštevajo domača imena, jezikovna kontinuiteta in krajevno okolje, postane razumljiva tudi drugačna razlaga zgodovinskih procesov.Narod, ljudstvo, gens ali etnija?Pomemben del knjige obravnava vprašanje, ali je za zgodnjesrednjeveške Slovene upravičeno uporabljati izraz narod.V sodobnem zgodovinopisju je razširjeno prepričanje, da narodi pred modernim obdobjem niso obstajali in da je treba za starejše skupnosti uporabljati izraze, kot so etnija, ljudstvo, gens ali polietnična skupnost. Šiško takšno stališče kritično preučuje in opozarja, da lahko tudi sodobni strokovni izrazi postanejo anahronistični, kadar so mehanično preneseni v preteklost.Avtor ne trdi, da je bil zgodnjesrednjeveški narod enak sodobnemu narodu z množičnim šolstvom, državljanstvom, mediji in političnimi strankami. Zagovarja pa, da je izraz narod mogoče uporabljati tudi v starejšem pomenu: za veliko zgodovinsko, jezikovno, kulturno in politično skupnost, ki se zaveda lastnega imena, jezika, običajev in pripadnosti.Po njegovem je izraz narod pri Slovenih, Slovencih ustreznejši od sodobnega konstrukta etnije, zlasti kadar viri skupnost prepoznavajo pod njenim lastnim imenom. Dokaz predstavljajo že najstarejša v slovenščini ohranjena besedila – Brižinski spomeniki – v katerih je beseda in pojem narod jasno zapisana.Kritika teorije polietničnostiKnjiga se kritično opredeljuje tudi do teorije, po kateri zgodnjesrednjeveške skupnosti niso bile narodi ali ljudstva, temveč predvsem politično sestavljene in polietnične zveze.Avtor ne zanika, da so v Gorotanu poleg večinskega slovenskega prebivalstva živeli tudi potomci provincialnih Romanov, germanske skupine, Obri oziroma Avari in druge manjše skupnosti. Zavrača pa sklepanje, da zaradi obstoja različnih sestavin Gorotana ni mogoče označiti kot slovenske politične in narodne skupnosti.Tudi sodobne države in narodi niso prebivalstveno popolnoma enotni. Obstoj manjšin ali posameznih skupin sam po sebi ne izniči imena, jezika in političnega značaja večinske skupnosti.V zaključnih poglavjih zato avtor posebej obravnava elemente gorotanskega prebivalstva: Slovene, Hervarde oziroma Hervate, Dudlebe, podeželske ali provincialne Romane, germanske drobce ter Obre ali Avare.Gorotan ali Karantanija?Posebno poglavje je namenjeno tudi samemu imenu dežele. V sodobnem zgodovinopisju je skoraj izključno uveljavljeno ime Karantanija, medtem ko so v slovenskem izročilu znane oblike Gorotan, Korotan in Koroška.Šiško razlikuje med tujimi latinskimi in nemškimi poimenovanji ter domačim slovenskim imenom. Zagovarja razlago, da je Gorotan endogeno, domače slovensko ime, povezano z gorato deželo, medtem ko je Karantanija latinizirana oziroma tuja oblika poimenovanja.S tem se odpira širše vprašanje, zakaj slovensko zgodovinopisje pri opisovanju lastne preteklosti pogosto daje prednost tujim oblikam imen, domača zgodovinska imena pa obravnava kot manj pomembna ali nestrokovna.Knjiga, ki ne skriva svojega stališčaGorotanska Slovenija, Gorotan, Karantanija ni nevtralno sestavljen učbeniški pregled vseh obstoječih zgodovinopisnih mnenj. Gre za izrazito avtorsko delo z jasno postavljenimi izhodišči in sklepi.Šiško odkrito nasprotuje več razlagam, ki danes prevladujejo v slovenskem in avstrijskem zgodovinopisju.Kritizira uporabo izraza Alpski Slovani, modernistično zanikanje starejšega obstoja narodov, teorije o polietničnosti ter razlage, po katerih naj bi Slovenci kot narod in ime nastali šele v 19. stoletju.Prav zato bo knjiga nedvomno sprožila različne odzive. Nekateri jo bodo sprejeli kot nujen popravek dolgotrajnega odtujevanja Slovencev od lastne zgodovine, drugi bodo njenim razlagam skušali nasprotovati. Toda ne glede na stališče bralca je njena pomembna vrednost v tem, da odpira vprašanja, o katerih se v slovenskem javnem prostoru skoraj ne razpravlja.Ali so prevodi zgodovinskih virov res nevtralni? Zakaj za svoje prednike uporabljamo ime, ki ga sami niso uporabljali? Kdaj je Gorotan dejansko prenehal obstajati? Ali vključitev v cesarstvo pomeni tudi konec notranje državnosti? Zakaj je domače ime Gorotan izpodrinila latinizirana Karantanija? In zakaj Slovenci še vedno nimamo splošno sprejete, celovite znanstvene monografije o eni najpomembnejših zgodovinskih slovenskih dežel?Prvi zvezek širše predstavitve Gorotanske SlovenijeNova Šiškova knjiga je prvi od treh načrtovanih zvezkov četrtega dela zbirke Sloveni, Slovenci in Slovenije.Osredotoča se predvsem na zgodovinske vire, terminologijo, ime dežele, vprašanje naroda ter prebivalstveno sestavo Gorotana.Delo je namenjeno bralcem, ki jih zanimajo najstarejše oblike slovenske državnosti, izvor slovenskega narodnega imena, Gorotan oziroma Karantanija, Ustoličevanje, Slovenska pravda, stare slovenske zgodovinske dežele in vprašanje slovenske zgodovinske kontinuitete. Zagotovo pa poznavanje naštetih tematik ne bi škodilo prav nobenemu prpadniku slovenskega naroda niti državljanu Republike Slovenije. Celo nasprotno!Knjiga od bralca zahteva pozorno branje, saj ne ponuja zgolj pripovedi o dogodkih, temveč obsežno razpravo o pomenu imen, pojmov in prevodov. Prav v teh podrobnostih se po avtorjevem prepričanju skriva odgovor na vprašanje, zakaj je slovenska zgodnja zgodovina danes predstavljena tako, kot je.Brez poznavanja Gorotana ni mogoče razumeti slovenske zgodovineGorotan ni le oddaljen ostanek zgodnjega srednjega veka. Z njim so povezani slovensko politično izročilo, Ustoličevanje vladarjev, Stara pravda, zgodovinske dežele in vprašanje, kako dolgo Slovenci dejansko obstajamo kot poimenovana skupnost.Nova knjiga Andreja Šiška zato ni pomembna zgolj kot zgodovinska monografija. Je tudi poziv k ponovnemu premisleku o temeljih slovenske narodne zavesti. Ob 35. obletnici osamosvojitve in vnovične vzpostavitve neodvisnosti slovenske države, zagotovo predstavlja pravšnje branje.Narod, ki ne pozna imen svojih prednikov, njihovih/svojih dežel, pravde in političnih ustanov, je veliko lažje prepričati, da je brez lastne zgodovine. Knjiga Gorotanska Slovenija, Gorotan, Karantanija temu odločno nasprotuje ter postavlja Gorotan in z njim Slovence nazaj tja, kamor po avtorjevem prepričanju sodi: v samo jedro slovenske zgodovine.22. rožnika 2026Vid Terglav

Tue, 16. Jun 2026 at 16:21

261 ogledov

Končno so Slovenci v Republiki Sloveniji – v skladu z Ustavo – postavljeni na prvo mesto!

Spremembe zakona o lokalnih volitvah, ki jih je Državni zbor včeraj sprejel po skrajšanem postopku, prinašajo dve spremembi. Prva je odvzem volilne pravice državljanom tretjih držav, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Druga je vrnitev možnosti, da občine za volitve v organe ožjih delov občin, torej krajevne, vaške in četrtne skupnosti, oblikuje več volilnih enot in ne zgolj ene, kot je v letu 2024 določila sprememba zakona.Sprememba zakona o lokalnih volitvah končno postavlja na prvo mesto Ustavo Republike Slovenije in njene državljane oziroma pripadnike slovenskega naroda, brez katerih države Republike Slovenije sploh ne bi bilo.43. člen Ustave RS se glasi: »Volilna pravica je splošna in enaka. Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen. Zakon lahko določi, v katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci.«Ustavno pravico voliti in biti voljen imajo torej zagotovljeno zgolj državljani Republike Slovenije. Tujci te pravice nimajo ustavno zagotovljene, lahko pa zakon določi, v katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tudi oni. Seveda lahko zakon določi, da tujci volilne pravice v Republiki Sloveniji sploh nimajo. To lahko velja za lokalne in državnozborske volitve.Včeraj sprejeta novela zakona ne pomeni ničesar drugega, kot dosledno spoštovanje Ustave Republike Slovenije, ki je pri nas najvišji pravni akt.Predlagatelji novele zakona so zagovarjali stališče, da bi morala biti volilna pravica na lokalni ravni vezana na državljanstvo.Anton Šturbej je v predstavitvi stališča poslanske skupine SDS poudaril, da ne gre za izključevanje ali diskriminacijo in da imajo državljani tretjih držav v Sloveniji zagotovljene številne pravice, po desetih letih bivanja pa tudi možnost pridobitve slovenskega državljanstva. V tem primeru seveda pridobijo tudi vse politične pravice.poslanec SDS Anton ŠturbejV razpravi so poslanci vladne koalicije opozarjali, da državljani tretjih držav nimajo volilne pravice v večini držav EU. Tudi Slovenci, ki živijo v bivših jugoslovanskih republikah BiH, Srbiji, Črni gori, Makedoniji in v državah izven EU, tam nimajo volilne pravice na lokalnih volitvah.V opozicijskih Gibanju Svoboda, SD ter Levici in Vesni so nasprotovali predvsem odvzemu volilne pravice državljanom tretjih držav na lokalnih volitvah. Trdili so, da se državljanom tretjih držav domnevno »brez argumentov« jemlje politična pravica, ki so jo imeli od leta 2002. Tedaj so volilno pravico tujcem, brez razumnih argumentov, podelili Drnovškova LDS, Združena lista socialnih demokratov (današnja SD), DESuS in trije poslanci SLS, skupno pa je za glasovalo 46 poslancev in poslank.Včeraj je za drugačno odločitev glasoval en poslanec več, tako, da je s tem tudi zadoščeno demokratičnim standardom, kjer vedno odloča večina.Če so tujci v Republiki Sloveniji res že od leta 2002, so imeli več kot dovolj časa, da bi pridobili slovensko državljanstvo, s tem pa tudi vse politične pravice. Kdor pa tega ni želel storiti, si političnih pravic v naši državi niti ne zasluži in mu ne pripadajo.Največjo manipulacijo v Državnem zboru si je privoščila poslanka Svobode Janja Sluga, ki več kot očitno – tako kot tudi njena stranka – po pravilu daje tujcem prednost pred Slovenci. Med drugim je dejala »da so nekateri ljudje dovolj dobri, da zdravijo naše otroke, da skrbijo za naše starejše, da gradijo naše avtoceste – zdaj samo še ponoči –, da poučujejo na univerzah, vodijo raziskovalne projekte, plačujejo davke, niso pa dovolj dobri, da bi soodločali o kraju, v katerem živijo«.poslanka Svobode Janja SlugaSlugova je očitno pozabila, da velika večina naštetih tujcev v Slovenijo ni prišla zato, ker bi bil njihov ključni namen »graditi avtoceste in plačevati davke«, marveč zato, ker pri nas več zasluži, kot v svojih domačih državah. Njihov motiv je bil torej v prvi vrsti dvig osebnih finančnih dohodkov, ne pa »izgradnja Slovenije«.Ti ljudje so imeli možnost izbrati slovensko državljanstvo, pa tega niso storili, zato imajo pravico sodelovati na volitvah v svojih državah. Posledično njihove »človekove« in »državljanske« pravice niso z ničemer kršene.Načrtno manipulacijo predstavljajo tudi izjave nevladnikov o tem, da sodobne demokracije ne temeljijo zgolj na načelu večine, temveč tudi na varstvu manjšin. Tujci iz tretjih držav v Sloveniji niso nobena manjšina, saj sta manjšini samo dve – madžarska in italijanska. Glede na dejstvo, da je za spremembo zakona glasovalo 47 poslancev in poslank, je verjetno za bil tudi predstavnik ene zmed teh manjšin …Ob vsem tem pa je treba nujno opozoriti na podatke o številu tujcev iz tretjih držav, ki imajo do končne uveljavitve novele zakona volilno pravico na lokalnih volitvah. Ti so bili včeraj objavljeni na MMC RTV Slovenija v članku z naslovom »Tujci so ponovno postali izgovor za preusmerjanje pozornosti od številnih težav lokalne samouprave« (15. 6. 2026, avtor: G. C.).Po podatkih MNZ-ja bi imelo na letošnjih lokalnih volitvah, če ne bi bila izglasovana novela zakona, možnost glasovati 103.874 tujcev, državljanov tretjih držav s prijavljenim stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki bi že bili polnoletni na dan glasovanja.Demografske spremembe postajajo pomembno politično vprašanjePodatek o več kot 103.000 državljanih tretjih držav z lokalno volilno pravico, je odraz širših demografskih sprememb v Sloveniji. Priseljevanje, pridobivanje dovoljenj za stalno prebivanje, staranje domačega prebivalstva in negativni naravni prirast postopoma spreminjajo sestavo prebivalstva številnih slovenskih občin. Te spremembe se ne kažejo več samo na trgu dela, v vrtcih, šolah, stanovanjskem sistemu in socialnih storitvah, temveč tudi v narodnostni sestavi lokalnega prebivalstva.To je posebej vidno na Jesenicah (skoraj 12%), v Velenju, Izoli, Celju, Postojni, Mariboru in Sežani, kjer državljani tretjih držav, ki so imeli lokalno volilno pravico predstavljajo približno desetino vseh polnoletnih prebivalcev. Največ tujcev iz tretjih držav je v skupnem številu sicer prijavljenih v Ljubljani, kjer je delež zgolj nekoliko manjši – skupaj 21.938, kar predstavlja 8, 68 % polnoletnih prebivalcev – kot v prej navedenih slovenskih mestih.Dejstvo je, da bi več kot 103.000 tujcev iz tretjih držav predstavljalo pomemben del lokalnega volilnega telesa. V nekaterih občinah je njihov delež tako visok, da bi lahko ob visoki volilni udeležbi pomembno vplivali na politično sestavo občinskega sveta in na izbiro župana.Ob tem opozarjamo na dejstvo, da lahko vedno višji delež priseljenskega prebivalstva, ob nenehni hitri rasti, prostorski koncentraciji, kulturni oddaljenosti, socialni neenakosti in slabi integraciji poveča verjetnost napetosti.Predstojnik oddelka za sociologijo na mariborski pedagoški fakulteti dr. Sergej Flere, je že leta 2005 glede težav v odnosih med večinskim in manjšinskim prebivalstvom dejal: »Po ameriških raziskavah lahko nastanejo motnje med večino in manjšino, če se manjšinsko prebivalstvo povzpne nad sedem odstotkov. V krajih kjer živijo številne manjšine, se najbrž pojavljajo težave.« (Večer, Branka Bezjak: Smo zadrti domoljubi?, 29. 10. 2005, stran Slovenija)Če izjavo dr. Flereja primerjamo z izračunanimi deleži državljanov tretjih držav med polnoletnimi prebivalci slovenskih občin, je zaskrbljujoče, da je prag sedmih odstotkov presežen v večini obravnavanih občin:• Jesenice: 11,97 odstotka; • Velenje: 10,85 odstotka; • Izola: 10,35 odstotka; • Celje: 9,81 odstotka; • Postojna: 9,31 odstotka; • Maribor: 9,26 odstotka; • Sežana: 9,23 odstotka; • Ljubljana: 8,68 odstotka; • Koper: 8,43 odstotka; • Novo mesto: 8,42 odstotka; • Kranj: 8,08 odstotka; • Grosuplje: 7,81 odstotka; • Piran: 7,80 odstotka; • Vrhnika: 7,43 odstotka; • Nova Gorica: 7,21 odstotka.Ob tem je treba dodati, da gre pri teh številka samo za državljane tretjih držav, ne pa tudi za ostale tujce in tiste, ki so sicer sprejeli slovensko državljanstvo predvsem zaradi osebnih koristi, ne pa tudi intimno. Število in delež vseh teh »tujcev« se nezadržno giblje proti 50% prebivalstva, kar pomeni, da bi lahko delež Slovencev v dobrih desetih letih padel pod 50%!16. rožnik 2026Vojko Pogačnik

Sat, 13. Jun 2026 at 09:55

148 ogledov

Tuje zastave po novem brez omejitev, slovenska ostaja v ozadju

Z začetkom veljavnosti spremenjenega Zakona o varstvu javnega reda in miru, ZJRM-2, se je v Sloveniji pomembno spremenila ureditev javnega izobešanja in razkazovanja zastav oziroma simbolov tujih držav. Sprememba je na prvi pogled kratka, vendar ima lahko daljnosežne politične, omične in simbolne posledice. Spremembo zakona je izglasovala Golobova koalicija meseca grudna 2025, veljati pa je začel v mesecu prosincu 2026Prejšnji ZJRM-1 je izobešanje zastav tujih držav dopuščal le v jasno določenih okoliščinah. Tuje zastave so se lahko javno izobesile ob uradnih ali delovnih obiskih voditeljev držav, uradnih delegacij in predstavnikov tujih oblasti, ob mednarodnih srečanjih, športnih, kulturnih in drugih javnih prireditvah oziroma shodih z mednarodno udeležbo ter pred hoteli in drugimi objekti, kjer se je z zastavami označevala njihova namembnost.Poseben položaj so imele zastave na veleposlaništvih in konzulatih, kjer njihova uporaba temelji na mednarodnem pravu in diplomatskih pravilih.Takšna ureditev je izhajala iz razumljivega načela, da zastava tuje države na ozemlju Republike Slovenije ni običajen okras, temveč uradni državni simbol druge politične skupnosti. Njeno javno izobešanje je bilo zato povezano s konkretnim mednarodnim dogodkom, obiskom, prireditvijo ali objektom.Novi ZJRM-2 je to ureditev bistveno razširil. Po novem se lahko zastave ali simboli tujih držav javno izobešajo tudi »ob izražanju solidarnosti in kot del umetniškega ali političnega izražanja« (4. člen ZJRM-2).Prav v teh nekaj besedah se skriva temeljna sprememba, za katero je "zaslužna" bivša Golobova vlada.Od konkretnih dogodkov do praktično neomejenega političnega izražanjaPrejšnji zakon je praviloma zahteval obstoj objektivno preverljive okoliščine: državni obisk, mednarodno srečanje, športno tekmovanje, javno prireditev ali namembnost objekta.Pri novih razlogih pa je položaj drugačen. Izražanje solidarnosti je zelo širok in vsebinsko neopredeljen pojem. Zakon ne določa, s kom, zaradi česa, ob katerem dogodku in kako dolgo se lahko solidarnost izraža. Prav tako ni natančno opredeljeno, kaj vse pomeni »politično izražanje«. Vsako javno izobešanje zastave tuje države je mogoče razlagati kot politično sporočilo. Zato nova določba v praksi omogoča, da se katerakoli tuja zastava izobesi vedno, kadar njen uporabnik zatrjuje, da z njo izraža politično stališče ali solidarnost.S tem se je ureditev premaknila od omejenega dovoljevanja tujih državnih simbolov ob konkretnih priložnostih, k splošni možnosti njihove uporabe v slovenskem prostoru.To odpira več pomembnih vprašanj.Ali lahko organizacija zastavo tuje države izobesi za nekaj dni, več mesecev ali celo za nedoločen čas? Ali mora biti solidarnost povezana s konkretnim dogodkom? Ali je dopustno, da se na javno financirani stavbi s tujo zastavo trajno izraža politično stališče njenega vodstva? Ali morajo imeti ob tem druga politična stališča enake možnosti?Zakon na ta vprašanja ne daje jasnih odgovorov.Solidarnost ali politična propaganda?Kadar solidarnost ni začasna in vezana na konkreten dogodek, temveč postane trajno politično opredeljevanje ustanove ali organizacije, postane tovrstno izražanje solidarnosti sporno.Zastava tuje države posledično ne predstavlja človeškega sočutja, ampak postane sredstvo političnega pritiska, propagande ali ustvarjanja vtisa, da določena ustanova govori v imenu celotne skupnosti.Posebej občutljivo je izobešanje politično spornih zastav na stavbah javnih zavodov, občin, državnih ustanov ali nevladnih organizacij, ki se v pretežni meri financirajo iz javnega denarja.Zasebnik ima široko pravico do političnega izražanja na svoji nepremičnini. Drugačen pa je položaj ustanove, ki opravlja javno službo, uporablja javno stavbo ali deluje z denarjem davkoplačevalcev. Takšna ustanova ne predstavlja samo trenutnega direktorja, sveta zavoda ali skupine zaposlenih, ampak mora služiti širši javnosti, katere politična stališča so navadno različna.Če javna ustanova izobesi palestinsko, iransko, severno korejsko, afganistansko-talibansko, zastavo Islamske države ali katerokoli drugo politično občutljivo zastavo, s tem ne izraža nujno samo solidarnosti. Lahko se tudi dejavno postavi na eno stran političnega, vojaškega ali mednarodnega spora.Tuja zastava namesto slovenskeŠe posebej problematična je praksa, pri kateri se tuje in politično izbrane zastave izobešajo zelo vidno, zastava Republike Slovenije pa je odstranjena, pomaknjena v ozadje ali je sploh ni.Na slovenski predsediški palači, je predsednica Nataša Pirc Musar dala izobestiti samo palestinsko zastavo, šele pozneje je bila zraven nje izobešena tudi zastava Republike Slovenije; zakaj tam nikoli ne visi slovenska narodna zastava?Novi ZJRM-2 sicer ne določa, da bi tuja zastava smela nadomestiti zastavo Republike Slovenije. Prav tako ne odpravlja posebnih predpisov, ki določajo, kdaj mora biti slovenska državna zastava izobešena na poslopjih državnih organov, občin, sodišč, javnih ustanov in drugih objektov.Kjer obstaja zakonska dolžnost izobešanja zastave Republike Slovenije, je ni mogoče preprosto odstraniti in nadomestiti s tujo zastavo pod pretvezo solidarnosti ali političnega izražanja.Vendar pa novi zakon ni določil jasnega splošnega pravila, da mora biti ob tuji zastavi vedno izobešena tudi zastava Republike Slovenije oziroma da mora imeti slovenska zastava častno in prednostno mesto. To je očitna pomanjkljivost zakona.Če država dovoljuje širšo uporabo tujih državnih simbolov, bi morala hkrati in predvsem jasneje zavarovati položaj lastnih simbolov. Tuja zastava na ozemlju Republike Slovenije ne bi smela ustvarjati vtisa, da je pomembnejša od slovenske ali da jo lahko nadomesti.Pozabljena in zavržena slovenska narodna zastavaOb razpravah o tujih zastavah se skoraj popolnoma zanemarja slovenska narodna zastava.Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi določa, da slovenska narodna zastava označuje pripadnost slovenskemu narodu. Gre za belo-modro-rdečo tribarvnico brez državnega grba.Slovenska narodna zastava (desno) in zastava Republike Slovenije (levo) izobešeni ena ob drugi; takšnega prizora v Sloveniji skoraj ni mogoče zaslediti, čeprav obe zastavi urejata Ustava in zakon Zastava Republike Slovenije in slovenska narodna zastava torej nista popolnoma enak simbol. Državna zastava predstavlja Republiko Slovenijo kot državo, slovenska narodna zastava pa pripadnost slovenskemu narodu. Kljub temu je slovenska narodna zastava v javnem prostoru skoraj nevidna, dobesedno zavržena. Ne vidimo je na državnih praznovanjih, javnih stavbah, kulturnih prireditvah ali sedežih organizacij, ki naj bi delovale v korist slovenske družbe in slovenskega naroda.Nastaja nenavadno razmerje: tuje državne in različne politične zastave postajajo vedno bolj navzoče, zastava, ki po zakonu označuje pripadnost slovenskemu narodu, brez katerega države Republike Slovenije sploh ne bi bilo, pa ostaja prezrta.To ni vedno neposredna kršitev zakona, je pa pomemben pokazatelj stanja narodne in državne zavesti.Mavrična zastava je pravno drugačen simbolPri razpravi je treba ločiti zastave tujih držav od drugih političnih ali identitetnih simbolov.Ukrajinska, palestinska, iranska ali afganistanska talibanska zastava predstavlja državo oziroma politično-teritorialno skupnost. Mavrična zastava pa praviloma ni zastava tuje države, zato zanjo 4. člen ZJRM-2 neposredno ne velja.Njeno izobešanje se praviloma presoja kot oblika političnega, družbenega ali identitetnega izražanja na podlagi pravil, ki veljajo za konkretno stavbo ali ustanovo.Kljub tej pravni razliki pa je širši simbolni problem podoben. Če javna ustanova izobeša politične ali ideološke simbole, mora biti jasno, na podlagi čigave odločitve to počne, koga s tem predstavlja in ali spoštuje politično ter nazorsko raznolikost državljanov.Nejasna meja med svobodo izražanja in zlorabo javnega prostoraZagovorniki nove ureditve izobešanja tujih bodo poudarili, da gre za razširitev svobode izražanja. Toda svoboda izražanja ni edina ustavna vrednota.Upoštevati je treba tudi politično nevtralnost javnih ustanov, enakopravnost državljanov, varovanje ugleda Republike Slovenije, spoštovanje državnih simbolov in preprečevanje zlorabe javnih sredstev za enostransko politično propagando.Zasebna organizacija, ki na svojem zasebnem objektu izobesi politično zastavo, je v drugačnem položaju kot ministrstvo, občina, šola, muzej, knjižnica ali javno financirana ustanova.Novi zakon te razlike ne ureja dovolj natančno. Z izrazoma »izražanje solidarnosti« in »politično izražanje« je prevzel zelo širok pristop k dopustnosti izobešanja zastav tujih držav. Toda hkrati ni dovolj jasno uredil treh vprašanj:1. ali mora biti na javnem poslopju ob tuji zastavi vedno izobešena tudi zastava Republike Slovenije;2. ali mora imeti slovenska zastava vedno častno in prednostno mesto;3. kdo in po kakšnem postopku lahko odloči, da javni zavod ali javno financirana organizacija izraža določeno zunanjepolitično stališče.Primernejša zakonska ureditev bi morala določiti, da se na poslopjih državnih organov, občin in javnih zavodov tuje zastave lahko izobešajo samo ob jasno opredeljenih priložnostih in za omejen čas.Ob tuji zastavi bi morala biti vedno izobešeni tudi zastava Republike Slovenije ter slovenska narodna zastava, in sicer na častnem mestu. Tuja zastava ju ne bi smela nikoli nadomestiti.Za javno financirane ustanove bi moralo biti določeno, kateri organ lahko sprejme odločitev o izobešanju politično občutljive zastave in na podlagi katerih meril.Prav tako bi bilo treba pri izobešanju tujih zastav preprečiti dolgotrajni politični aktivizem.Zakon bi moral jasno določiti tudi razumen čas izobešanja. Če zastava ostane na stavbi več mesecev ali let, ne moremo govoriti o odzivu na določen dogodek. Gre za trajno politično opredelitev.Ali je slovenski simbolni prostor še slovenski?Temeljno vprašanje ni, ali sme kdo izraziti solidarnost z Ukrajinci, Rusi ali katerim drugim narodom. Takšno izražanje je lahko legitimno in človekoljubno.Vprašanje je, zakaj se ob vse večji navzočnosti tujih in političnih zastav hkrati zmanjšuje vidnost slovenskih državnih in narodnih simbolov?Zakaj je za številne ustanove in organizacije samoumevno, da izobesijo tujo zastavo, ni pa jim samoumevno, da bi izobesile zastavo Republike Slovenije, sploh pa ne slovenske narodne zastave?Zakaj se solidarnost s tujimi političnimi skupnostmi pogosto prikazuje kot moralna dolžnost, izražanje pripadnosti slovenskemu narodu pa se v delu javnosti obravnava kot nekaj zastarelega, nepotrebnega ali celo sumljivega?Država in narod, ki ne spoštujeta lastnih simbolov, težko pričakujeta, da jih bodo spoštovali drugi.Spremenjeni ZJRM-2 je z dodatkoma »izražanje solidarnosti« ter »umetniško ali politično izražanje« močno razširil možnosti javnega izobešanja zastav in simbolov tujih držav.S tem je odprl prostor za nejasnosti, selektivno uporabo, politični aktivizem javnih ustanov in razvrednotenje slovenskega simbolnega prostora.Največji problem ni občasna navzočnost tuje zastave. Največji problem nastane, kadar tuja ali politična zastava nadomesti slovensko, kadar javno financirana ustanova nastopa kot politični aktivist in kadar slovenska državna ter narodna zastava izginjata iz javnega prostora.Solidarnost s tujimi narodi ne bi smela pomeniti odpovedi pripadnosti lastnemu narodu in državi.Republika Slovenija lahko spoštuje druge države in narode samo, če najprej spoštuje samo sebe, slovenski narod ter svoje narodne in državne simbole.13. rožnik 2026Bojan Strašek

Sun, 31. May 2026 at 12:55

277 ogledov

Slovenija ne potrebuje računovodske obrambe, ampak dejansko obrambno sposobnost

Ko generalni sekretar NATA Mark Rutte Sloveniji očita, da z napihovanjem obrambnih izdatkov spodkopava kolektivno varnost, nikakor ne gre samo za spor o odstotkih BDP. Gre za precej globlje vprašanje: ali Republika Slovenija sploh razume, da obramba ni le strošek, temveč temelj državne suverenosti, varnosti naroda in dolgoročnega obstoja države.Slovenija je od zveze NATO prejela zelo resno opozorilo. Generalni sekretar NATA Mark Rutte je v pismu predsedniku Vlade RS Robertu Golobu opozoril, da slovenski nizki obrambni izdatki v času varnostne stiske »spodkopavajo kolektivno varnost«. Še huje: po oceni NATA Slovenija z metodologijo prikazovanja obrambnih izdatkov ustvarja vtis, da izpolnjuje zavezo dveh odstotkov BDP za obrambo, dejansko pa naj bi po NATO-vi metodologiji za jedrne obrambne izdatke namenjala le približno 1,6 odstotka BDP.Razlika znaša približno 300 milijonov evrov. Prav toliko naj bi bilo postavk, ki jih Golobova Vlada očitno šteje med obrambne izdatke, NATO pa jih ne priznava kot osnovne oziroma jedrne obrambne izdatke. Gre predvsem za širše varnostne, infrastrukturne, logistične, razvojne ali civilno-vojaške projekte, ki so lahko pomembni za odpornost države, ne pomenijo pa nujno neposrednih vlaganj v dejansko vojaško sposobnost države.To ni majhna razlika. To tudi ni zgolj tehnično računovodsko vprašanje. Gre za vprašanje verodostojnosti Slovenije kot države, članice zavezništva, še pred tem pa v prvi vrsti in predvsem kot narodne in državne skupnosti, ki mora biti sposobna braniti samo sebe.Obramba ni le številka na papirjuGolobova Vlada v odhodu trdi, da je Slovenija dosegla dva odstotka BDP za obrambo. Ministrstvo za obrambo navaja celo 2,04 odstotka BDP oziroma približno 1,438 milijarde evrov. Toda bistveno vprašanje ni samo, koliko denarja se nekam vpiše ali računovodsko uvrsti, temveč kaj ta denar dejansko pomeni in za kaj je bil namenjen.Ali ta denar pomeni več vojakov?Ali pomeni boljšo opremo Slovenske vojske?Ali pomeni več in boljše orožje, več streliva, boljšo logistiko, protizračno zaščito, sodobne zveze, boljšo mobilnost, bolj usposobljeno in večjo rezervo, večjo obrambno pripravljenost in boljšo zaščito slovenskega prostora?Ali pa gre predvsem za proračunsko premeščanje postavk, s katerim se želi na papirju doseči politično všečno številko?Po trditvah NATA Slovenija ni dosegla bistva obrambne zaveze. Dosegla je kvečjemu statistični videz izpolnitve. To pa je nevarno. Obramba, ki obstaja samo v tabelah, v kriznem trenutku ne brani nikogar.Država brez obrambe je odvisna država, narod brez obrambe je narod pred izbrisomObramba države ni samo vprašanje vojske, orožja, proračuna ali članstva v mednarodnih zavezništvih. V svojem bistvu je obramba eno izmed temeljnih vprašanj obstoja naroda in države. Narod, ki ni sposoben braniti svojega ozemlja, prebivalstva, ustanov, meja, gospodarstva, omike in politične samostojnosti, prej ali slej izgubi možnost, da sam odloča o svoji prihodnosti.To še posebej velja za Republiko Slovenijo. Slovenska država ni samoumevna zgodovinska danost. Ni nam bila podarjena. Nastala je kot rezultat dolgega narodnega, političnega, kulturnega in nazadnje tudi obrambnega prizadevanja Slovencev. Osamosvojitev leta 1991 ni bila samo pravni in diplomatski dogodek. Bila je tudi obrambno dejanje.Slovenci smo svojo državno samostojnost razglasili, toda morali smo jo tudi dejansko obraniti. Brez Teritorialne obrambe, policije, civilne zaščite, organizirane volje prebivalstva in pripravljenosti na odpor bi bila razglasitev samostojnosti lahko samo papirnata odločitev brez stvarne moči. Svojo državo smo izbojevali in zavarovali z orožjem v roki in tudi s smrtnimi žrtvami. To, da jih je bilo malo, samo pomeni, da je bila naša obramba uspešna in odlična!Zato je za Slovenijo obramba neposredno povezana z izkušnjo nastanka države. Državnost brez obrambne sposobnosti je krhka, odvisna in nepopolna. Narod brez obrambe je na milost in nemilost prepuščen drugim, običajno napadalnim in plenilskim narodom, ki mu bodo slej kot prej odvzeli ne zgolj svobodo in neodvisnot, marveč ga bodo tudi popolnoma uničili in izbrisali z obličja Zemlje.Suverenost ni mogoča brez varnostiPrva naloga obrambe je varovanje suverenosti. Suverenost pomeni, da država sama odloča o svojih zakonih, mejah, varnosti, zunanjepolitičnih povezavah, gospodarstvu, jeziku, šolstvu, kulturi in razvoju. Če država nima zagotovljene obrambne sposobnosti, je njena suverenost omejena.Lahko ima Ustavo, parlament, Vlado, himno in zastavo, vojsko in policijo. Lahko ima članstvo v OZN, Evropski uniji in NATU. Toda če ne more sama zaščititi svojega ozemlja in svojih ljudi, je njena samostojnost v kriznem trenutku odvisna od drugih.Slovenija je majnša država na strateško občutljivem prostoru med Alpami, Panonsko nižino, Jadranom in Staro planino. Slovenski prostor je bil skozi zgodovino pogosto prehodno, mejno in interesno območje večjih sil.Prav zato mora imeti slovenska država sposobnost, da svoje ozemlje nadzoruje, varuje in brani. To je nujno in ključnega pomena! Nič nam ne bodo pomagala vlaganja v avtocestno omrežje, v mostove, železnice, bolnice in njihovo opremo, v elektrarne in električno omrežje, v nova stanovanja, trgovino, šolstvo, v socialno državo in še kaj, če nam bo vse to nekdo v nekaj dneh ali tednih lahko uničil ali vzel.Zato je ustrezna obramba ključnega pomena in sodi na prvo mesto! Ne zato, ker bi si želeli vojne, ampak zato, ker mora naš narod imeti sposobnost preprečiti, da bi o njej odločali drugi. Šele potem lahko razvijamo vse zgoraj naštete dejavnosti, ki so potrebne za udobno življenje in razvoj družbe.Širša varnost je pomembna, vendar ne sme prikriti šibke vojskeOdgovor Golobove Vlade v odhodu na Ruttejeve očitke je pričakovan. Slovenija naj bi zagovarjala širše razumevanje varnosti in odpornosti, ki poleg vojaških zmogljivosti vključuje kritično infrastrukturo, kibernetsko varnost, energetsko varnost, vojaško mobilnost in druge zmogljivosti, pomembne za državo in zavezništvo.Ta argument ni čisto in povsem brez podlage. Sodobna varnost res ni več omejena samo na klasično vojsko. Napad na državo se danes lahko zgodi tudi prek električnega omrežja, bank, bolnišnic, komunikacijskih sistemov, medijev, prometnih poti, kibernetskih sistemov ali logističnih povezav. Kljub temu pa odgovora Golobove Vlade ne moremo razumeti drugeče kot navadno sprenevedanje in zavajanje.Prav zato je NATO uvedel razlikovanje med jedrnimi obrambnimi izdatki in širšimi varnostno-odpornostnimi izdatki. Kritična infrastruktura, kibernetska odpornost, energetska varnost in civilna zaščita so pomembne. Vendar ne morejo nadomestiti dejanskih vojaških zmogljivosti.Mostovi, železnice, komunikacije in energetska omrežja so lahko pomembni za obrambo. Toda, če država nima dovolj usposobljenih vojakov, streliva, orožja, rezervnih enot, zaščite zračnega prostora, logistike in poveljniških zmogljivosti, potem infrastruktura sama po sebi ne zagotavlja ustrezne obrambe.Slovenija zato ne sme uporabljati širšega pojma varnosti kot izgovora za nezadostno vlaganje v Slovensko vojsko. Najprej je potrebno zagotoviti vse potrebno zanjo in za rezervne enote, vse skupaj primerno usposobiti za konkretno delovanje ter dvigniti nivo ter oceno skupne obrambne sposobnosti. Šele potem naj pride na vrsto tudi tisti drugi del, ki ne sodi med jedrne obrambne izdatke.Zavezništvo NATO ni in ne sme biti nadomestek za lastno obramboSlovenija je članica NATA in Evropske unije. To ji daje pomembne varnostne prednosti. Toda članstvo v zavezništvu nikakor ne pomeni, da se država lahko odpove lastni obrambni odgovornosti.Nobeno zavezništvo ni nadomestek za lastno obrambo. Zavezništvo je dodatna varnostna plast, ne pa izgovor za lastno neodgovornost. Če Slovenija od drugih pričakuje pomoč v primeru napada, mora najprej sama pokazati, da je pripravljena braniti sebe in prispevati k skupni varnosti.To je bistvo kolektivne obrambe. Ni prav, ni pošteno in ni odgovorno pričakovati, da bodo druge države vlagale v vojsko, opremo, ljudi in pripravljenost, Slovenija pa bi svojo varnost prepuščala njim.Prav tu je Ruttejevo opozorilo najresnejše. Če Slovenija zaveznikom prikazuje, da izpolnjuje zaveze, obenem pa po NATO-vi metodologiji dejansko pomembno zaostaja, potem ne gre več samo za domačo politično razpravo. Gre za vprašanje zaupanja.Država, ki želi biti verodostojna članica zavezništva, mora biti najprej verodostojna sama do sebe.Obramba ni militarizemV Sloveniji se razprava o obrambi prepogosto potiska v napačen okvir. Kdor zagovarja močnejšo obrambo, je hitro označen za militarista. Toda to je napačno in zelo nevarno poenostavljanje.Zagovarjanje resne obrambe ni militarizem. Militarizem pomeni poveličevanje vojne, agresije in vojaške sile kot cilja samega po sebi. Obramba pa pomeni nekaj povsem drugega: sposobnost zaščititi mir, ljudi, prostor in državno samostojnost, neodvisnost in suverenost.Slovenija ne potrebuje napadalne politike. Potrebuje pa resno in celovito obrambno politiko. Potrebuje vojsko, ki je sposobna braniti državo. Potrebuje rezervo, ki ni samo mrtva črka na papirju. Potrebuje državljane, ki razumejo, da država ne pomeni samo pravic, socialnih transferjev in javnih storitev, ampak tudi dolžnost.Mir ni samo odsotnost vojne. Mir je stanje, ki ga je treba varovati. Varuje pa ga lahko samo skupnost, ki je dovolj organizirana, pripravljena in odločna, da ne postane lahek plen.Slovenska izkušnja iz leta 1991 ostaja ključna lekcijaSlovenska osamosvojitev je pokazala, da majhna država ni nujno nemočna. Toda pokazala je tudi, da samo politična odločitev ni dovolj. Leta 1991 je bil uspeh mogoč zato, ker so bili poleg politične volje navzoči še organizacija, priprava, poznavanje terena, podpora prebivalstva, odločnost, Teritorialna obramba, policija in civilne strukture.To je lekcija, ki je ne smemo pozabiti. Majhna država ima lahko veliko obrambno moč, če zna povezati ljudi, prostor, znanje, organizacijo in voljo. Toda če vse to zanemari, postane majhna država samo še ranljiv prostor med večjimi interesi.Slovenija ne more računati na svojo velikost. Računati mora na svojo organiziranost, notranjo povezanost, znanje, pripravljenost in jasno narodno ter državno voljo. Šele nato lahko računa tudi na zavezništva.Kaj mora Slovenija storitiRuttejevo pismo bi moralo biti streznitev. Slovenija mora prenehati z obrambno politiko, ki išče predvsem lepšo javno podobo, in začeti z obrambno politiko, ki gradi dejanske konkretne in uporabne zmogljivosti.To pomeni več jasnosti pri poročanju o obrambnih izdatkih. Javnost mora vedeti, kateri izdatki so res jedrna obramba in kateri sodijo v širšo varnostno odpornost.To pomeni tudi več neposrednega vlaganja v Slovensko vojsko. Ne samo v stavbe in programe, ampak v ljudi, obveščevalno službo, opremo, orožje, strelivo, usposabljanje, logistiko, zaščito, zveze, mobilnost in pripravljenost.To pomeni resno obnovo rezervne sestave. Poklicna vojska sama pri obrambi države ne more biti dovolj. Slovenija potrebuje širši obrambni sistem, povezan z lokalnimi skupnostmi, civilno zaščito, gospodarstvom, infrastrukturo in prebivalstvom.To pomeni tudi dolgoročno obrambno vzgojo in krepitev zavesti, da obramba države ni naloga nekoga drugega, ampak skupna odgovornost vseh državljanov.Ne gre za NATO, gre za Slovenijo in za slovenski narodNajvečja napaka bi bila, če bi razpravo o obrambi razumeli samo kot vprašanje NATA. Res je, Slovenija ima zaveze do zavezništva. Res je, da mora kot članica NATA prispevati svoj delež. Res je tudi, da mora biti verodostojna do zaveznikov.Toda bistvo je precej globlje. Slovenija ne potrebuje obrambe zato, ker to od nje zahteva NATO. Slovenija potrebuje obrambo zato, ker je država in se nahaja v zgodovinskem obdobju, ki naravnost zahteva pripravljenost na obrambo. Zato, ker ima narod, ozemlje, ljudi, meje, ustanove, jezik, zgodovino in prihodnost.Obramba ni nekaj, kar delamo za Bruselj, Washington ali sedež NATA. Obramba je nekaj, kar delamo in potrebujemo zase. Za Maribor, Ljubljano, Koper, Celje, Novo mesto, Mursko Soboto, Kranj, Slovenj Gradec, Velenje, Novo Gorico, Ptuj, Jesenice, Postojno, Brežice, Lendavo, za slovenske vasi, meje, gore, reke, ceste, družine in za prihodnje rodove.Če tega ne razumemo, potem ne razumemo smisla lastne države, niti njenega namena.Sklep: papirnata obramba ne brani nikogarRuttejevo opozorilo Sloveniji je neprijetno, vendar koristno. Razkriva namreč problem, ki ga v Sloveniji predolgo pometamo pod preprogo: obrambna sposobnost države se ne meri s političnimi izjavami, ampak z dejanskimi zmogljivostmi.Če Slovenija res namenja dva odstotka BDP za obrambo, naj to jasno pokaže v zmogljivostih Slovenske vojske. Če jih ne namenja, naj to pošteno prizna in pripravi resen načrt odprave zaostanka.Najslabša možnost je sedanja: da se slovenski javnosti prikazuje domnenvi uspeh, zavezništvo pa opozarja, da številke dejansko ne držijo.Slovenija ne potrebuje računovodske obrambe. Potrebuje dejansko obrambo. Potrebuje državno politiko, ki razume, da brez obrambe ni dejanske suverenosti, brez suverenosti ni svobodne države, brez svobodne države pa slovenski narod nima varnega prostora za svoj dolgoročni obstoj.Obramba ni strošek, ki ga država plačuje zaradi NATA. Obramba je nujna cena prave svobode, samostojnosti in prihodnosti.30. rožnik 2026Samo Korošec

Thu, 21. May 2026 at 19:30

530 ogledov

35 let od Pekrskih dogodkov – uvoda v vojno za Slovenijo

Ob 35. obletnici Pekrskih dogodkov se spominjamo trenutkov, ko je bila slovenska osamosvojitev prvič neposredno postavljena pred cevi oklepnikov JLA – in ko so Mariborčani, Pekrčani, Teritorialna obramba, milica ter slovenski naborniki pokazali, da odločitev za samostojno državo ni bila samo politična izjava, temveč narodna volja, ki jo je bil slovenski narod pripravljen neomajno braniti za ceno prelite krvi in danih življenj.Triindvajsetega maja 1991 se v Pekrah pri Mariboru ni zgodil zgolj lokalni vojaški incident. Zgodilo se je prvo neposredno merjenje moči med nastajajočo slovensko obrambno silo in Jugoslovansko ljudsko armado. To je bil dan, ko je slovenska osamosvojitev iz besed, sklepov, plebiscitne volje in političnih napovedi, stopila v konkretna dejanja – pred oklepnike, pred grožnje in pred možnost oboroženega spopada.V Pekrah je tedaj deloval 710. učni center Teritorialne obrambe, v katerem se je usposabljala prva generacija slovenskih vojakov. Slovenija se je odločila, da svojih fantov ne bo več pošiljala v jugoslovansko armado izven slovenskega ozemlja, temveč bo vojaško usposabljanje izvajala sama. Prav to je bilo za JLA nesprejemljivo, čeprav je maršal Tito v Jajcu, 29. novembra 1943 slovenski delegaciji obljubil točno to!Učna centra v Pekrah in na Igu sta bila zato več kot vojaški ustanovi; bila sta dokaz, da Slovenija oblast nad lastno obrambo prevzema v svoje roke. Že 17. maja 1991 je generalpolkovnik JLA Konrad Kolšek zahteval ukinitev obeh učnih centrov, general Blagoje Adžić pa je poveljnikoma korpusov v Mariboru in Ljubljani izdal navodila za vojaško akcijo, s katero bi Slovenijo prisilili k zaprtju centrov. Za tak poseg se jim je primernejši zdel prav učni center v Pekrah.Pekrski dogodki se niso začeli sami od sebe. Pomembno pričevanje o neposrednem začetku dogajanja je podal Andrej Šiško, eden izmed štirih t. i. »gobarjev«, ki so se 23. maja 1991 zjutraj gibali v gozdu ob učnem centru. Tja so bili poslani namenoma in z razlogom. Po naročilu obveščevalnega častnika Teritorialne obrambe.Po Šiškotovem pričevanju so se pred dogodki v Pekrah, v Mariboru sestali s praporščakom Teritorialne obrambe Ivanom Borštnerjem. Dobili so navodila, naj se predstavljajo kot civilisti gobarji in se gibljejo v delu gozda, najbližjem učnemu centru, hkrati pa o morebitnih premikih izvidnikov JLA obveščajo stražarje zaščitne čete TO, ki je varovala prvo generacijo slovenskih vojakov.Po istem pričevanju so bili ti štirje civilisti oziroma »gobarji« Denis Dvanajščak, Vojko Karažinec, Darko Zupanič in Andrej Šiško. Šiško je kasneje poudaril, da so bili vsi štirje pripadniki Slovenske garde – Hervardov in da so že pred tem sodelovali v obveščevalni dejavnosti s tedanjim slovenskim obrambnim resorjem.Šiškotove besede potrjuje tudi zapis v zborniku Šentilj 91', Skupaj v vojni za Slovenijo, na strani 565, ki sta ga leta 2024 izdala Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo občin Kungota, Pesnica in Šentilj ter Policijsko veteransko društvo Sever Maribor.Prav ta podrobnost je pomembna za razumevanje začetka Pekrskih dogodkov. V javnosti so ti dogodki pogosto opisani predvsem kot posledica »incidenta z dvema izvidnikoma JLA«. Toda pričevanje neposrednega udeleženca kaže širšo sliko: dogajanje v gozdu ob učnem centru ni bilo navaden slučaj, temveč del napetega predosamosvojitvenega položaja, v katerem je slovenska stran nadzirala premike JLA, armada pa je iskala priložnost za pritisk na slovensko obrambno osamosvajanje.Tistega jutra so bili po besedah pričevalca, v bližini učnega centra Pekre odkriti štirje vojaki in zajeta dva pripadnika JLA. Po informativnem postopku sta bila kmalu izpuščena, vendar je JLA dogodek uporabila kot povod za stopnjevanje pritiska. Kmalu po poldnevu so pred učni center prišli oklepni transporterji in vojaki JLA, ki so obkolili center ter zahtevali izročitev oseb, dokumentacije in slovenskih nabornikov. Tedanje časopisno poročilo Dela je že 24. maja 1991 zapisalo, da je jutranji dogodek v bližini učnega centra prerasel v obkolitev centra z oklepnimi transporterji in vojaki iz mariborske vojašnice.To je bil trenutek, ko se je pokazalo, da JLA ne priznava več samo politične odločitve Slovenije, ampak skuša s silo zlomiti tudi nastajajočo slovensko obrambno samostojnost. Zahteve JLA so bile jasne: izročitev, ponižanje in umik slovenske strani. Toda slovenska stran ni popustila. Poveljstvo učnega centra ni sprejelo ultimatov, naborniki so bili zaščiteni, obramba centra pa pripravljena na najhujše.Vendar pa Pekre niso bile samo vojaški spopad živcev. Bile so tudi jasen slovenski narodni odgovor. Ko se je novica razširila, so se začeli zbirati domačini iz Peker, Limbuša, Radvanja in Maribora. Ljudje niso ostali doma. Niso čakali, kaj bodo storili drugi. Postavili so se pred oklepnike in s tem pokazali, da prva generacija slovenskih vojakov ni sama. Turistično kulturno društvo Pekre zato upravičeno poudarja, da so imeli Pekrski dogodki velik simbolni pomen: nastajala je prva mirnodobna slovenska vojska, prebivalci Peker in Maribora pa so pokazali odločnost, da bodo branili svojo državo.Prav v tem je zgodovinski pomen Peker. Teritorialna obramba je bila vojaški izraz slovenske državnosti, ljudje pred oklepniki pa njen narodni izraz. Brez enega in drugega slovenska osamosvojitev ne bi imela iste teže. Pekre so pokazale, da se je oblikovala povezava med državo, vojsko, milico in narodom. To ni bila več samo politika v Ljubljani. To je bila Slovenija na ulici, pred rampo, pred oklepniki, pred cevmi, pred grožnjo. To je bil Maribor!Dogajanje se ni končalo 23. maja. Naslednji dan je JLA ugrabila poveljnika pokrajinskega štaba TO Vladimirja Miloševiča, napetosti pa so se preselile tudi v središče Maribora. Štiriindvajsetega maja 1991 je v Mariboru padla prva civilna žrtev slovenskega osamosvajanja. Josefa Šimčika iz Miklavža na Dravskem polju, je med protesti do smrti povozilo oklepno vozilo JLA.Zato Pekrskih dogodkov ne moremo razumeti samo kot uvod v vojno za Slovenijo. Bili so nekaj več. Bili so prvi odprti preizkus slovenske državne volje. Bili so trenutki, ko je JLA preverjala, ali se bo Slovenija umaknila. Ni se. Bili so trenutki, ko so slovenski naborniki, teritorialci, milica, civilisti in politično vodstvo stali na isti strani zgodovine.Pri tem ima pričevanje Andreja Šiškota posebno vrednost, ker opozarja na tisti neposredni začetek dogodkov, ki je v uradnih povzetkih pogosto omenjen le bežno. Imena štirih »gobarjev« – Denis Dvanajščak, Vojko Karažinec, Darko Zupanič in Andrej Šiško – sodijo v spomin na Pekre, saj so bili, kot jasno izhaja iz Šiškotovega pričevanja, prav oni tisti, ki so po navodilu praporščaka TO Ivana Borštnerja, načrtno opazovali območje ob učnem centru. S tem so sprožili prvo dejanje dogodkov, ki so kmalu prerasli v najpomembnejše predvojno soočenje med Slovenijo in JLA, nekateri pa ga odkrito imenujejo kar začetek vojne za Slovenijo.Petintrideset let pozneje je pomen Peker še vedno živ. Ne zato, ker bi morali iz preteklosti delati mit brez vsebine, temveč zato, ker moramo razumeti, da država ne nastane samo z razglasitvijo. Država nastane takrat, ko jo je narod pripravljen vzeti za svojo, jo braniti in zanjo prevzeti odgovornost.Zato 23. maj ni le spominski datum Maribora in Peker. Je dan slovenske državne zrelosti. Dan, ko je bilo jasno, da plebiscitna volja ne bo ostala mrtva črka na papirju. Dan, ko se Slovenija in Slovenci nismo več umikali.21. veliki traven 2026Vojko Pogačnik

Thu, 21. May 2026 at 08:23

256 ogledov

Slovenci izginjajo iz uradne statistike — in iz lastne države

Odziv na blog prof. dr. Jožeta P. Damjana – Ciljana demografija v pogojih uvoza delovne sile iz tretjih državProf. dr. Jože P. Damijan je v svojem blogu (Dnevnik, 16. 05. 2026) pravilno odprl eno najpomembnejših strateških vprašanj Republike Slovenije: demografsko praznjenje domačega prebivalstva in nadomeščanje tega primanjkljaja z uvozom delovne sile iz tretjih držav. Njegova osnovna ugotovitev je pravilna: Slovenija ima negativen naravni prirast, prebivalstvo pa se povečuje predvsem zaradi priseljevanja. Prav tako je pravilna njegova skrb, da uvoz nizko kvalificirane delovne sile ne more biti razvojni model države, ki želi višjo produktivnost, stabilne javne finance in kulturno kohezijo.Toda v izhodišču njegove analize je dejansko pomembna metodološka težava. Besedilo prebivalstvo Slovenije obravnava predvsem skozi dve kategoriji: državljani Republike Slovenije in tujci. Iz gibanja teh dveh kategorij Damjan nato sklepa o demografski prihodnosti Slovenije. Toda državljanstvo ni enako narodnosti. Slovenski državljan ni nujno Slovenec po narodnosti, tuji državljan pa tudi ni edina kategorija neslovenskega prebivalstva v državi.Do Popisa 2002 je Slovenija še poznala uradni popisni podatek o narodni pripadnosti. Takrat je imela Republika Slovenija 1.964.036 prebivalcev, med njimi 1.924.677 državljanov Republike Slovenije. Slovencev po narodni pripadnosti pa je bilo 1.631.363, kar pomeni 83,1 odstotka vseh prebivalcev. Med državljani Republike Slovenije je bil delež Slovencev po narodnosti približno 84,8 odstotka. To pomeni, da je že leta 2002 obstajala velika razlika med številom državljanov Republike Slovenije in številom Slovencev po narodni pripadnosti.Po letu 2002 se narodnost v registrskih popisih ne ugotavlja več. Zato danes nimamo uradnega podatka, koliko prebivalcev Republike Slovenije je po narodni pripadnosti Slovencev. Imamo pa dovolj drugih uradnih podatkov, da lahko naredimo približno modelno oceno: rojstva, smrti, selitve, odseljevanje državljanov RS, priseljevanje, naturalizacije in rast števila tujih državljanov.Če izhajamo iz zadnjega uradnega podatka, da je bilo leta 2002 v Sloveniji 1.631.363 Slovencev po narodnosti, moramo nato upoštevati naravno gibanje prebivalstva. V obdobju po letu 2002 se je rodnost znižala, smrtnost pa je zlasti po letu 2017 presegla število rojstev. Pri modelnem izračunu lahko med rojenimi upoštevamo približni delež Slovencev, primerljiv z narodnostno strukturo prebivalstva iz leta 2002, med umrlimi pa višji delež, saj so starejše generacije, med katerimi je največ umrlih, narodnostno izraziteje slovenske. Če tako med rojstvi upoštevamo približno 83,1 odstotka Slovencev, med umrlimi pa približno 90 odstotkov Slovencev, dobimo že opazen padec absolutnega števila Slovencev po narodnosti.Toda to še ni dovolj. Upoštevati je treba tudi odseljevanje. Slovenija že vrsto let beleži negativni selitveni prirast državljanov Republike Slovenije. Del slovenskih državljanov se vrača, toda več se jih odseli. Ker je med odseljenimi državljani RS visok delež Slovencev po narodnosti, mora biti ta selitvena izguba vključena v vsak resen izračun. Prav tako je treba upoštevati naturalizacije. Vsako leto določeno število tujcev pridobi slovensko državljanstvo. Toda pridobitev državljanstva še ne pomeni spremembe narodne pripadnosti. Naturalizacija povečuje število državljanov RS, ne pa tudi števila Slovencev po narodnosti.Ko v model vključimo vse te dejavnike, dobimo bistveno drugačno sliko od tiste, ki jo omogoča preprosta delitev na državljane in tujce, kot je to v Damjanovem blogu. Današnje število Slovencev po narodnosti v Republiki Sloveniji je po takšni oceni najverjetneje med 1,54 in 1,56 milijona. Sredinska ocena znaša približno 1.545.000 Slovencev po narodnosti. To pomeni, da se je od leta 2002 število Slovencev po narodnosti zmanjšalo za približno 70.000 do 90.000 pripadnikov.Še bolj zgovoren je delež. Če je bilo leta 2002 Slovencev po narodnosti 83,1 odstotka vseh prebivalcev, jih je danes po modelni oceni najbrž manj kot 70 odstotkov. Hkrati je tujih državljanov okrog 10,5 odstotka prebivalstva, preostali delež pa predstavljajo državljani Republike Slovenije, ki niso Slovenci po narodnosti, so druge, mešane, neopredeljene ali neznane narodne pripadnosti. To pomeni, da Slovenija danes ni sestavljena iz dveh skupin, torej iz državljanov RS in tujcev, temveč najmanj iz treh velikih demografskih kategorij: Slovencev po narodnosti, državljanov RS druge ali neopredeljene narodnosti in tujih državljanov.Če sedanji trend podaljšamo v prihodnost, bodo posledice še mnogo resnejše. Ob nadaljevanju nizke rodnosti Slovencev po narodnosti, visoke smrtnosti starejših slovenskih generacij, negativnega neto odseljevanja državljanov RS, nadaljnjih naturalizacij in množičnega priseljevanja »tuje delovne sile«, bi se število Slovencev po narodnosti do leta 2035 lahko znižalo na približno 1,45 milijona. Do leta 2045 pa bi lahko število Slovencev padlo na približno 1.350.000.To pomeni, da bi Slovenija v dvajsetih letih lahko izgubila še dodatnih približno 170.000 do 180.000 Slovencev po narodnosti. Pri tem se skupno število prebivalcev države zaradi priseljevanja morda sploh ne bi bistveno zmanjšalo. Lahko bi ostalo približno enako ali celo rahlo naraslo. Toda notranja sestava prebivalstva bi se bistveno spremenila. Delež Slovencev po narodnosti bi lahko do leta 2035 padel na približno 65 odstotkov, do leta 2045 pa pod 60 odstotkov vseh prebivalcev.Do padca Slovencev po narodnosti pod polovico oziroma 50 % prebivalcev torej sploh ni več daleč.Nikakor ne drži prognoza prof. dr. Damjana, ki se v njegovem blogu glasi: »Ob nizki stopnji rodnosti projekcije kažejo, da bo do leta 2100 v Sloveniji le še 1,3 milijona prebivalcev na osnovi sedanje strukture. Po teh projekcijah bi leta 2100 v Sloveniji živelo več kot 31 % tujcev. Če pa upoštevamo, da imajo priseljenci (sedanji in prihodnji) višjo stopnjo rodnosti, pa to pomeni, da bo leta 2100 v Sloveniji okrog polovica prebivalcev tujcev.«Stanje je dejansko še bistveno bolj resno in zaskrbljujoče. Ob pravilni metodologiji, ki smo jo prestavili zgoraj in je bistveno drugačna od Damjanove, bo namreč že kmalu po letu 2050 v Sloveniji polovica prebivalcev tujcev! Torej že čez okrog 25 let! Leto 2100 je za večino Slovencev oddaljeno leto, leto 2050 pa bo že čez manj kot 25 let …Če se bo trend priseljevanja tujih državljanov iz obdobja 2022–2025 nadaljeval, lahko v naslednjih 10. letih pričakujemo približno 286.000 novo priseljenih tujih državljanov, v 20. letih pa približno 573.000 dodatno priseljenih tujih državljanov.To pomeni, da bi se ob nespremenjenih trendih kmalu po letu 2045 lahko približali položaju, ko Slovenci po narodnosti ne bi bili več večina prebivalstva Republike Slovenije, posebno, če bo rodnost Slovencev še naprej padala.Slovenci kot narod po Ustavi niso samo ena izmed narodnostnih skupin v Republiki Sloveniji, temveč zgodovinski nosilec pravice do samoodločbe, iz katere je nastala slovenska država. Če bi Slovenci po narodnosti padli pod polovico državljanov Republike Slovenije, to avtomatično pomeni izredno resno ustavnopolitično krizo, saj bi dejanska demografska sestava državljanskega telesa prišla v očitno napetost z ustavnim temeljem Republike Slovenije kot države, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. Če bi slovenski narod res postal manjšina med državljani lastne države, bi to pomenilo materialno izpraznitev ustavnega temelja Republike Slovenija in očitno protiustavno smer razvoja države. Država Slovenija in pripadniki slovenskega naroda pa imajo v takšnih razmerah pravico in dolžnost z vsemi sredstvi, vključujoč oboroženo silo, zavarovati tako ustavno ureditev, kot temelje Republike Slovenije. To dejansko pomeni, da lahko opisane razmere dobesedno povzročijo in tudi sprožijo državljansko vojno z nedvomno izredno krvavim obračunavanjem.Tu je ključna razlika med statistiko države in demografijo naroda. Država lahko na papirju ohranja število prebivalcev. Lahko ima več zaposlenih, več tujih državljanov, več naturaliziranih prebivalcev in več formalnih državljanov. Toda narodna sestava se lahko hkrati hitro spreminja. Če se zmanjšuje število Slovencev po narodnosti, če se izseljujejo mladi slovenski državljani, če se rojeva manj otrok v slovenskem narodnem okolju in če se manko prebivalstva nadomešča predvsem s priseljevanjem, potem ne gre več zgolj za vprašanje trga dela. Gre za vprašanje dolgoročnega obstoja slovenskega naroda v lastni državi.Zato Damijanov poziv k ciljani demografski politiki ostaja pravilen, vendar ga je treba metodološko pomembno zaostriti. Cilj ne more biti samo ohranjanje števila prebivalcev Republike Slovenije. Cilj mora biti ohranjanje in obnavljanje slovenskega narodnega jedra. To pomeni, da demografska politika ne sme šteti samo glav, delavcev, davkoplačevalcev in državljanov, temveč mora razumeti, da so narodnost, jezik, kulturna kontinuiteta, družinska struktura in medgeneracijski prenos identitete temeljni strateški dejavniki države.Slovenija zato potrebuje drugačno demografsko »računovodstvo«. Poleg števila prebivalcev in števila tujih državljanov mora država spremljati državo rojstva, državljanstvo ob rojstvu, državljanstvo staršev, materni jezik, jezik v družini, selitveni status, naturalizacije in odseljevanje državljanov RS. Nujno pa je tudi vrniti statistično kategorijo narodnosti, da bo lahko vsakdo po želji izrazil svojo narodno pripadnost v skladu z 61. členom Ustave RS - vsakdo ima pravico, da svobodno izraža pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti ... Brez tega bomo imeli statistično navidezno stabilno prebivalstvo, hkrati pa ne bomo več vedeli, kaj se dogaja s Slovenci kot narodom.Demografska politika mora zato imeti več stebrov. Prvi je rodnostna politika, usmerjena v slovenske družine in mlade pare: dostopna stanovanja, stabilne zaposlitve, davčna razbremenitev družin, brezplačni vrtci, realna podpora materinstvu in očetovstvu ter družbeno priznanje družine kot javne vrednote. Pri tem je treba pojma »slovenske družine in mladi pari« dejansko razumeti in obravnavati kot Slovence po narodnosti, ne kar državljane nasploh. V nasprotnem primeru bodo imeli Cigani-Romi, razni priseljeni muslimani in drugi neslovenci z državljanstvom RS še več otrok, to pa bomo z davki plačevali Slovenci po narodnosti.Drugi steber je politika vračanja izseljenih Slovencev in njihovih potomcev. Tretji steber je omejitev razvojne odvisnosti od nizko kvalificirane priseljenske delovne sile. Četrti steber je selektivna migracijska politika, ki upošteva izobrazbo, integracijsko sposobnost, jezikovno bližino in dolgoročni fiskalni učinek. Peti steber pa je resna politika integracije, ki ne sme temeljiti na iluziji, da formalna naturalizacija sama po sebi pomeni kulturno in narodno vključitev.Gre za to, da država Republika Slovenija nikakor ne sme izgubiti zavesti o tem, komu pripada njena ustavna, zgodovinska in kulturna kontinuiteta. Republika Slovenija ni nastala kot abstrakten trg delovne sile, temveč kot država slovenskega naroda. Če se slovensko narodno jedro demografsko krči, tega ne more nadomestiti nobena statistična rast prebivalstva. Brez pripadnikov slovenskega naroda, država Slovenija nima nobenega smisla, saj se potem lahko imenuje tudi Multipraktika ali Kozmopolitanija!Zato je bistveno vprašanje prihodnjih desetletij naslednje: ali bomo Republiko Slovenijo razumeli zgolj kot ozemlje z določenim številom prebivalcev ali kot državo Slovencev in njenih državljanov, ki pa ustavno temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe? Prva "izbira" pomeni, da zgolj zapolnimo prazna delovna mesta, hkrati pa tudi pomeni izrecno protislovensko politiko. Druga izbira sploh ni izbira, marveč nujno dejstvo, za njeno udejanjenje pa potrebujemo ciljno, narodno zavedno in dolgoročno demografsko politiko.Današnji podatki kažejo, da smo že globoko v prelomnem obdobju. Leta 2002 je bilo Slovencev po narodnosti 83,1 odstotka prebivalstva. Danes jih je po modelni oceni približno 70 odstotkov, verjetno še manj. Do leta 2035 jih bo ob sedanjih trendih še manj kot dve tretjini, do leta 2045 pa manj kot tri petine prebivalstva. To ni več samo demografska težava. To je strateško vprašanje obstoja Slovencev kot večinskega, državotvornega in zgodovinsko domorodnega naroda v svoji domovini Republiki Sloveniji.Pri tem ne gre zgolj za politično ali kulturno vprašanje, temveč tudi za ustavno vprašanje. Republike Slovenije namreč glede na njeno lastno ustavno izhodišče nimamo pravice razumeti zgolj kot nevtralnega ozemlja, administrativne enote ali države prebivalcev brez zgodovinskega nosilca. Preambula Ustave Republike Slovenije izrecno izhaja iz »temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe«, 3. člen Ustave pa določa, da je Slovenija država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na »trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe«.To pomeni dvoje. Prvič, Republika Slovenija je država Slovencv po narodnosti in ostalih državljanov, ki nimajo pravice delovati proti Slovencem in slovenskemu narodu. Sovražno delovanje državljanov RS proti Slovencem je nesprejemljivo in mora biti sankcionirano. Ni važno za katere državljane po narodnosti pri tem dejansko gre. Drugič, državnost Republike Slovenije ni nastala iz abstraktne volje poljubnega prebivalstva na nekem ozemlju, temveč iz zgodovinske, politične in ustavnopravne pravice slovenskega naroda do samoodločbe. Zato demografska politika, ki državo razume samo kot trg dela ali kot prostor administrativnega upravljanja prebivalstva, ni skladna z duhom ustavnega nastanka in ureditve Republike Slovenije.Nasprotno: iz ustavne zgradbe Republike Slovenije izhaja tudi dolžnost, da država skrbi za obstoj, razvoj in demografsko prihodnost slovenskega naroda kot tistega zgodovinskega subjekta, na katerega trajni in neodtujljivi pravici do samoodločbe temelji sama državnost Republike Slovenije.Zato bistveno vprašanje prihodnjih desetletij ni, ali bomo Slovenijo razumeli zgolj kot ozemlje z določenim številom prebivalcev ali kot državo vseh njenih državljanov, ki ustavno temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. Prve možnosti dejansko sploh nimamo pravice izbrati. Takšno razumevanje bi pomenilo zanikanje ustavnega temelja Republike Slovenije, saj bi državo odrezalo od njenega zgodovinskega, narodnega in ustavnopravnega izvora.Republika Slovenija ni nastala kot poljubna administrativna tvorba, temveč kot uresjeditev temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe. Zato politika, ki demografsko prihodnost Slovenije obravnava zgolj kot vprašanje zapolnjevanja trga dela, brez skrbi za obstoj in razvoj slovenskega naroda, ni samo politično zgrešena, temveč je v svojem bistvu protiustavna in usmerjena proti slovenskemu narodu kot državotvornemu subjektu Republike Slovenije.Slovenija kot država nima samo pravice, temveč dolžnost, da vodi takšno demografsko, družinsko, stanovanjsko, izobraževalno, jezikovno in priseljevalno politiko, ki zagotavlja dolgoročni obstoj slovenskega naroda kot večinskega, državotvornega in zgodovinsko domorodnega naroda v Republiki Sloveniji.Zato Republika Slovenija ne more in ne sme biti vodena kot zgolj prebivalstveni prostor ali trg delovne sile. Takšno ravnanje je v direktnem nasprotju z ustavnim temeljem in neposredno usmerjeno zoper slovenski narod, iz katerega samoodločbe je slovenska država sploh nastala. Pravzaprav je treba tovrstno politiko in delovanje jasno oceniti kot odkrito sovražno delovanje proti slovenskemu narodu in njegovi državi!21. veliki traven 2026Bojan Strašek

Pravda.si

Kategorije

Ankete