Andrej Šiško je pravkar izdal svojo najnovejšo knjigo, ki šteje kar 599 strani. Knjiga je del njegove priljubljene zbirke Sloven(c)i in Slovenije, ki se osredotoča na raziskovanje, analizo in refleksijo o slovenskem prostoru, zgodovini ter identiteti. Gre za 3. zvezek 3. dela, ki nosi naslov Razčlenjevanje ter razkritje laži in zavajanj. To je že peta knjiga omenjene zbirke, ki obravnava zelo pomembna vprašanja slovenske istovetnosti in zgodovine.

Vrnitev k našemu pravemu imenu Sloveni ne Slovani

Vprašanje narodnega imena je za Slovence več kot le akademska razprava ali zgodovinska anekdota. Naše ime je globoko povezano z našo istovetnostjo, zgodovino in omiko. Že desetletja se pojavljajo trditve, da je ime Slovenci mlajša različica, ki naj bi se uveljavila šele po letu 1848, medtem ko naj bi bilo ime Slovani tisto, ki označuje naše najstarejše prednike. A nova raziskovanja in razprave razkrivajo drugačno zgodovinsko sliko, ki jasno zavrača veljavnost in celo nesmisel ter zavajanje teh trditev.

Zgodovinski viri, zlasti pisni zapisi iz 6. stoletja, kažejo, da se je ime Sloveni pojavilo že zelo zgodaj kot avtoetnonim – torej ime, ki so ga naši predniki uporabljali sami zase. Ta naziv se je ohranjal skozi stoletja in označeval skupnost ljudi, ki je živela na območjih današnje Slovenije in širše Srednje Evrope. Poleg Slovencev so ime Sloveni uporabljali tudi naši bližnji sorodniki Slovaki, kar kaže na globoko povezanost teh dveh narodov. Prav tako so ime Sloveni v prvem tisočletju našega štetja uporabljali prebivalci severne Rusije – predvsem današnjih Pskovske in Nogorodske oblasti. Naš jezik je bil ves ta čas imenovan "slovenski", kar potrjuje, da so se predniki današnjih Slovencev in Slovakov ves čas identificirali s tem imenom. Oboji imenujemo svoje ženske predstavnice Slovenke, kar velja tako za ime Sloveni, kot tudi za imeni Slovenci in Slovaki. In oboji smo ves čas doma na Slovenskem ali v Sloveniji. Slovenija namreč nikakor ni novo ime, marveč je nedvomno obstajalo že v srednjem veku.

Medtem ko je bilo ime Sloveni dokazano v uporabi več kot tisočletje, pa je ime Slovani povsem nova, mlada in umetna »pridobitev«. V slovenščino je bilo vpeljano šele v 19. stoletju, zlasti pod vplivom češkega panslavizma. Češki jezuit Josef Dobrowsky, znan kot "oče slavistike", je s svojim delom na novo oblikoval poimenovanje t. i. slovanskih narodov in s tem uvedel termin Slovani. Ta izraz je imel namen povezati različna slovenska ljudstva v enotno jezikovno in kulturno skupnost, a je za Slovence pomenil oddaljitev od našega izvirnega zgodovinskega imena, s čimer nam je bila povzročena velika narodna škoda. V tem obdobju je soobstajalo več imen za naše prednike: poleg domačega imena Sloveni, še rusko ime Slavjani, hrvaško ime Slaveni in češko ime Slovani. Vsa ta tri imena so bila tedaj novo ustvarjena, za razliko od našega zgodovinskega domačega imena Sloveni.

V zvezi s tem se pojavlja tehtno vprašanje: Zakaj bi Slovenci opustili svoje izvirno ime Sloveni, ki nas povezuje s koreninami in zgodovino, ter prevzeli umetno ustvarjeno ime Slovani, ki nam ga je uvedel tuji jezikovni in kulturni vpliv?

del kazala knjige Sloven(c)i in Slovenije 3/III. del

Ime in istovetnost/identiteta – več kot le besede

Ime ni le beseda, ampak odsev narodne istovetnosti in samozavedanja. Izguba izvirnega imena lahko vodi v izgubo narodne samozavesti in v izkrivljanje zgodovine. Mnogi zgodovinarji in jezikoslovci, med njimi zlasti Jernej Kopitar in Franc Miklošič, so že v preteklosti opozarjali na pomembnost ohranjanja domorodnih narodnih imen. Po njihovem mnenju bi se Slovenci morali vrniti k uporabi imena Sloveni, saj to odraža naše dejanske korenine in zgodovinski razvoj.

V starih pisnih virih je ime Sloveni prisotno že v 6. stoletju in se v različnih oblikah ohranja vse do danes. Tudi v Prekmurju in v Beneški Sloveniji še danes najdemo različice tega imena, kar potrjuje njegovo dolgotrajno uporabo med različnimi slovenskimi skupnostmi. Ime Slovenci je sicer bolj razširjena različica, vendar je v osnovi le izpeljanka iz imena Sloveni. Dejansko gre za soimeni, saj ju je že Primož Trubar uporabil v istem stavku. Oba izraza sta bila skozi zgodovino soobstoječa in sta izhajala iz istega korena – besede »slovo« oziroma »beseda«, kar pomeni »tisti, ki govorijo razumljivo« oziroma »ljudje slova«, ali »ljudje razumljive besede«.

Zmeda, ki jo je prineslo ime Slovani

Ko se je v 19. stoletju pod češkim vplivom začelo uveljavljati ime Slovani, je prišlo do zmede. Novo ime, ki ga je posvojila tudi slovenščina, je zameglilo razliko med splošnim pojmom t. i slovanskih narodov, dejansko slovenskih narodov in posebnim imenom, ki je skozi stoletja označevalo Slovence in Slovake. Po mnenju avtorja spisa o narodnem imenu Sloveni je ta sprememba povzročila, da smo Slovenci izgubili del svoje zgodovinske prepoznavnosti. Z uporabo tujega imena Slovani naj bi si spodrezali svoje korenine in pozabili na lastno zgodovinsko vlogo, ki je bila ključna za oblikovanje narodne identitete.

Avtor knjige opozarja, da je bil prehod na ime Slovani uvajan postopoma po letu 1813, ko se je ime prvič pojavilo v slovenščini v delu Janeza Nepomuka Primica Nemshko-slovenske branja. Novo, od Čehov prevzeto ime Slovani je bilo zatem prvič objavljeno v 29. številki Novic dne 17. 7. 1844 na strani 115 v članku z naslovom Sled Ciriloviga obreda (ritus) na Krajnskim. V naslednjih številkah Novic so bila v raznih člankih zapisana vsa tri nova tuja imena: rusko Slavjani, češko Slovani in hervatsko Slaveni. Ni bilo nikakršnega reda, vladala je predvsem zmeda.

Čeprav je trajalo več desetletij, da je novo ime postalo splošno sprejeto, je bilo v začetku 20. stoletja utrjeno v slovenskem jezikovnem in kulturnem prostoru. Vendar pa se mnogi še danes sprašujejo, ali je bila ta sprememba res potrebna in kakšne posledice ima za našo zgodovinsko in tudi siceršnjo samopodobo.

Avtor knjige Andrej Šiško je prepričan, da so posledice katastrofalne. Uporaba imena Slovani škodi samo Slovenom/Slovencem in Slovenom/Slovakom ter nikomur drugemu. Z uporabo tega imena so bile obema narodoma, ki sta nekoč bila en narod in matica ter izvor vseh ostalih slovenskih narodov, spodrezane korenine lastne istovetnosti. Uporaba imena Slovani (enako velja za imena Slavjani ter Slaveni in ostale različice), koristi vsem mlajšim narodom, ki so se razvili iz Slovenov, svoj jezik in narod pa so pozneje poimenovali z drugačnim imenom (npr. Čehi, Poljaki, Srbi, Bolgari, Rusi …). Zaradi takega pristopa in odnosa do zgodovine ter etnogeneze, so zadnji postali prvi in prvi zadnji.

Šiško je v zvezi s tem zapisal:

»Zaradi netočnega, napačnega, anahronističnega in škodljivega prevoda imena dežele Slovenija (Sclavonia, Sclavinia, Sclavania, Sclavia) ter ljudstva, naroda ali etnične skupine v latinščini imenovanega Sclavi, v grščini Sclabenoi, Sthlabenoi, v nemščini die Slaven ipd., v slovenskem jeziku pa Sloveni, Slovenci, v izmišljene, novo iznajdene Slovane, ki so umetni akademski konstrukt oziroma pojem šele iz začetka 19. stoletja, so si lahko Slovene/Slovence in Slovenijo prisvojili vsi tako imenovani Slovani. Za Hrvate pomeni Sclavi Hrvati, za Srbe pomeni Sclavi Srbi, za Čehe pomeni Sclavi Čehi, Za Poljake pomeni Sclavi Poljaki, za Slovence pa pomeni Sclavi Slovani in obenem karkoli, tudi Srbi, Hrvati, Bolgari, Čehi, Poljaki, le Slovenci ne!

Ob takem pristopu in odnosu ni niti najmanj čudno, da nazadnje zgodovinarji Slovence predstavljajo kot nezgodovinski in najmlajši narod, vsi ostali »Slovani«, vključno s Srbi in Hrvati pa bi naj imeli bleščečo in starodavno zgodovino.

Pojem Slovani, kot ga razumemo in uporabljamo dandanes, je za zgodovino Slovencev izrazito škodljiv in nevaren, saj naše prednike postavlja v skrajno neenakopraven, pravzaprav v naravnost podrejen položaj nasproti vsem našim sosedom. V razmerju do Nemcev (Avstrijcev) in Italijanov, naj bi bili naši predniki pritepenci iz Pripjatskih močvirij izza Karpatov, ki bi jim naj ukradli njihovo ozemlje, v razmerju do južnih sosedov, pa bi naj bili nezgodovinski narod, brez lastne državnosti in zgodovine, zgolj del brezoblične »slovanske mase«, ki bi se naj najpozneje oblikoval v narod. Hrvati in Srbi naj bi po tem napačnem razumevanju zgodovinskih dejstev bili narod že davno pred Slovenci in naj bi obenem imeli tudi več svojih jeder etnogeneze in državnosti.

Resjeda je dejansko obratna! Slovanov v zgodovini nikoli ni bilo, bili pa so Sloveni (Sclavi, Sclaveni, Slavi). Njihovi neposredni, pristni, še živeči potomci smo zgolj in samo Slovenci ter Slovaki, Slovinci/Pomorjanci ob Baltiku pa so žal izumrli v prejšnjem stoletju. Slovene/Slovence oziroma vsaj dele Slovenov so si podvrgli Rimljani/Latinci/Italijani, Grki, Nemci, in ob koncu 1. tisočletja še Madžari. Prav tako pa so si njihova obsežna ozemlja podvrgli tudi Čehi in Poljaki (Lahi), Rusi, Hervati, Serbi in Bolgari, ki pa so pravzaprav kot etnos ali narod nastali šele po mešanju z njimi.

Prav mi, danes živeči rodovi Slovenov/Slovencev, imamo možnost, da potem, ko smo uspeli razvozlati zmedo pojmov usode polno za Slovence, podtaknjeno kukavičje jajce izločimo iz lastnega gnezda in se vrnemo nazaj k svojim koreninam. Seveda je to zahtevno delo, saj bo po 150 letnem obdobju težko spremeniti ustaljene miselne vzorce, šolske zablode, podtaknjene nesmisle in laži ter ignorirati na tisoče knjig v slovenskem jeziku, ki fantazirajo o Slovanih in slovanskem jeziku …

Imamo to možnost in obenem izziv, tudi odgovornost do svojih prednikov ter do lastnih potomcev. Imamo možnost, da sami sebi in vsemu svetu dokažemo, da smo pravi častni in čestiti, sloveči in slavni, ljudje razumljivega, pravilnega govora, ljudje slova/besede, dane besede – Sloveni, Slovenci, matica in izvir največjega ljudstva v Evropi!«

zadnja stran platnic knjige Sloven(c)i in Slovenije 3/III. del

Kdo smo danes? Sloveni ali Slovani?

Vprašanje, ali smo Sloveni ali Slovani, ni zgolj jezikovno vprašanje, ampak gre za bistvo naše istovetnosti. Kot narod, ki je skozi stoletja ohranil svojo omiko, jezik in običaje, imamo pravico in dolžnost, da se zavedamo svoje zgodovinske dediščine. Čeprav so drugi slovenski narodi sprejeli ime Slovani, smo prav mi – Slovenci – najstarejši nosilci izvirnega imena Sloveni.

Zgodovinska dejstva kažejo, da je bilo ime Slovani uvedeno kot zunanji eksonim, medtem ko je bilo ime Sloveni naš avtohtoni endonim, ki so ga uporabljali naši predniki. Vrnitev k imenu Sloveni bi pomenila ponovno vzpostavitev vezi s predniki in poudarjanje našega zgodovinskega pomena v Srednji Evropi. Medtem ko so drugi narodi, kot so Čehi, Poljaki in Rusi, prevzeli drugačna imena, smo prav Slovenci ohranili svojo izvirno besedo, ki nas veže na naše korenine.

Prihodnost slovenskega imena

Danes, ko se Slovenci zavedamo pomena lastne istovetnosti, je pomembno, da se vprašamo: Ali je čas, da ponovno obudimo svoje izvirno ime Sloveni? Ime, ki nas ne povezuje le z našo zgodovino, ampak nam omogoča, da se postavimo kot matica in izvor mnogih drugih slovenskih narodov. Z opustitvijo tujega imena Slovani in vrnitvijo k Slovenom bi Slovenci ponovno prevzeli svojo vlogo naroda, ki je bistveno prispeval k razvoju slovenske/slovanske skupnosti v Evropi.

Kje se vidimo v prihodnosti?

Vprašanje narodnega imena je ključno za našo prihodnost. Ali bomo ostali pri umetno ustvarjenem imenu Slovani, ali pa bomo ponovno oživili svoje pravo ime Sloveni in s tem obnovili svojo zgodovinsko istovetnost? Odgovor na to vprašanje bo določal, kako bomo kot narod dojemali sami sebe in kako nas bodo dojemali drugi.

Samo s spoštovanjem do lastne zgodovine, zavedanjem svojih korenin in vrnitvijo k izvirnemu imenu Sloveni, lahko Slovenci zgradimo trdno prihodnost, temelječo na lastni identiteti, ki se je skozi stoletja ohranila kljub zunanjim vplivom in izzivom. V današnjem obdobju globalizacije in »izgubljenih rodov/generacij«, je to za naš narod ključnega pomena.

17. vinotok 2024, Samo Korošec