Dne 19. malega travna 1273 je v Zagrebu v Bezjaški Sloveniji potekala splošna Veča celotnega kraljestva Slovenije, latinsko Congregatio Regni tocius Sclavonie generalis. Gre za prvo znano večo ali zbor odposlancev Bezjaške Slovenije z ohranjenim zapisnikom in sklepi, ki so napisani v latinskem jeziku, kakor je bil to takrat običaj po vsej Evropi. Odločitve veče Kraljestva Slovenije so se imenovale statuta et constitutiones, čemur bi v prevodu rekli postave oziroma pravila, zakoni in ustava. Shranjene so v pozneje izdelani Škrinji privilegijev in svoboščin Kraljestva Slovenije, ki se nahaja v Zagrebu.
Slika Škrinje privilegijev in svoboščin Kraljestva Slovenije, ki je shranjena v Zagrebu
Dejstvo, da so se nam s te veče ohranili zapisniki in sklepi, nikakor ne pomeni, da je to bila prva veča Bezjaškega slovenskega kraljestva. Veče Bezjaške Slovenije so istega izvora, kot so bile stare ljudske veče v Gorotanski/Korotanski Sloveniji – Karantaniji (Slovensko Ustoličevanje) in tudi v mestu Veliki Slovensk (danes mesto Novgorod) v Rusiji. Nedvomno pripadajo izvirni Slovenski stari pravdi ter družbeni ureditvi – Slovenski ljudovladi.
Na takratni veči – deželnem ali državnem zboru Bezjaških Slovencev so razpravljali o sodstvu in sojenju, vojaških dolžnostih in davkih. Na veči so zraven Slovenskega bana Matije Čaka (v virih je imenovan še Čak in Čako), omenjeni tudi plemiči iz zagrebečkega, križevskega in zagorskega županstva. Zabeleženih je bilo triintrideset določb. Od prve do dvajsete se nanašajo na sodstvo in sojenje, ostale pa na nasledstvo plemiških posesti, vojaško službo ter davke.
Glede vojske je bilo odločeno: »Če sovražna vojska napade kraljestvo, oziroma bi kralj sam odšel v vojno, so plemiči Kraljestva Slovenije dolžni posamič in vsi skupaj stopiti v vojsko, vendar tako, da se lahko svobodno in po lastni volji pridružijo izbranemu baronu.«
Zanimivo je, da so na veči razpravljali tudi o pravicah plemičev in vojakov oziroma v oči bode predvsem to, da so poleg njih razpravljali tudi o pravicah in svoboščinah neplemenitih svobodnjakov, svobodinov. To dejstvo nam daje vedeti, da so v 13. stoletju kljub nespornemu fevdalnemu sistemu še zmeraj obstajali tudi svobodni ljudje, ki niso bili pripadniki plemiškega stanu.
Slika: Sklepi veče Kraljestva Slovenije dne 19. 4. 1273 v Zagrebu
Zanimivo je tudi dejstvo, da so poslanci veče pravice oziroma popisane pravice kraljestva in banstva, ki naj bi jim pripadale zlasti v razmerju do kralja, na to večo že prinesli. Ban je te pravice sprejel in potrdil kot statuta et constitutiones. Najbrž je torej šlo za stare, že dalj časa obstoječe in uveljavljene pravice – za Staro pravdo. Tudi to kaže na najtesnejšo izvorno zvezo z izročilom in ureditvijo stare Karantanske Slovenije. Zagotovo lahko sklepe te slovenske veče, ob upoštevanju ogrske Zlate bule iz dne 24. 4. 1222, primerjamo s slovito angleško veliko listino svoboščin – Magna karta (lat. Magna carta libertatum ali Magna charta libertatum) iz leta 1215.
Slovenske bezjaške veče ali deželni/orsaški zbori oziroma zbori Kraljestva Slovenije, imajo tudi zaradi leta 1273 dokumentiranih ohranjenih sklepov, mnogo večjo težo ter izročilo kot hrvaški sabori. Prvi dokumentiran hrvaški sabor je namreč potekal šele sredi 14. stoletja.
Slika zastave Bezjaške Slovenije, ki jo je leta 1618 nosil slovenski praporščak knez Krištof Erdeody
Takšno zastavo Kraljestva Slovenija, kot je prikazana na zgornji sliki, je leta 1618 na ustolitveni svečanosti kronanja ogrskega kralja Ferdinanda II. nosil slovenski praporščak knez Krištof Erdeody (lat. Christophorus Erdeody).
Ob tem je treba posebej opozoriti, da si današnja Republika Hrvaška neupravičeno lasti Veče Kraljestva Slovenije, ki pripadajo zgodovini bezjaških Slovencev in prav večo iz leta 1273 navaja kot začetek hrvaških saborov, kar pa nikakor ni v skladu z resjedo . Hrvati tako v svoji zgodovini kot tudi v politiki enostavno pomešajo zgodovino in Veče panonskih oziroma bezjaških Slovencev s sabori Hervatov, česar pa nikakor ni mogoče enačiti in zamenjevati (glej elektronski vir: Hrvatski sabor, Povijest saborovanja, Od narodnih zborovanja do građanskog Sabora 1848. godine, https://www.sabor.hr/hr/o-saboru/povijest-saborovanja [dostop, 18. 4. 2024]).
Nasploh je iz zgodovinskih virov mogoče razbrati, da so bila zborovanja v panonski Sloveniji oziroma v Kraljestvu Slovenije mnogo bolj razvita in so imela precej večje izročilo, kakor podobna zborovanja na Ogrskem in na Hervatskem, kar jih postavlja ob bok starodavnim slovenskim karantanskim Večam, s katerimi so kot kaže bile sorodne tudi Veče panonskih/bezjaških Slovencev.
Zgornje pisanje potrjujejo besede Antuna Dabinovića v knjigi Hrvatska državna i pravna povijest, kjer o hrvaških saborih piše naslednje: »Vloga hrvaškega sabora je precej skromna, kolikor lahko presodimo na podlagi ohranjenih spisov: v glavnem gre tu za razpravljanje o sodnih poslih in o vprašanjih lokalne uprave. O kakšnem zakonodajalstvu hrvaškega sabora si zaradi pomanjkanja ohranjenega gradiva težko ustvarimo tudi približno sliko. Precej več vemo o vlogi slovenske veče, ki je pričela zasedati pod kratkotrajnim banovanjem Matjaža Čaka – Trenčinskega. Tu vsekakor pridejo v obzir številna vprašanja notranje uprave in zakonodajalstva, vendar je ob nepopolnih razpoložljivih podatkih težko določiti, v kateri fazi lahko odločitev posamezne veče štejemo kot končni zakon. Vsekakor se na podlagi tega, da je ban na veči zastopal odsotnega kralja, lahko izvede sklep, da je že njegov pristanek s pridržkom kraljeve končne odobritve, pomenil predpostavko za izvršljivost sklepov veče.«
Samo Korošec, 19. mali traven 2024