Upokojena profesorica angleščine in ruščine Dušica Kunaver je za svojo knjigo Sto slovenskih ljudskih, ki je izšla pri založbi Morfem, prejela nagrado za naj knjigo leta 2023 v Sloveniji. Kunaverjeva je avtorica skoraj 150. knjig in pedagoških priročnikov, zbiralka slovenskega ljudskega izročila in zdaj že upokojena profesorica angleščine in ruščine. Pri zbiranju gradiva za knjigo je obiskala številne kraje, vrtce, zavode, šole in domove za ostarele po vsej Sloveniji.
Ob razglasitvi nagrade je direktor knjižnega sejma Vladimir Kukavica povedal, da je nagrajena knjiga zasedla prvo mesto tako pri strokovni žiriji, v kateri je bil tudi sam, kot tudi pri obiskovalcih in spletnih glasovalcih. Za knjigo leta je bilo sicer nominiranih deset knjig. Poleg Kunaverjeve Sto slovenskih ljudskih so bile nominirane še knjige: Na kraju zapisano Aleša Štegra, Čas prebujenja: Slovenska umetnost 1880–1918 Tomaža Brejca, Gorica Mateje Gomboc, Kajuh, pesnik partizan Marijana Pušavca in Zorana Smiljanića, Od imena do spomina Ambroža Kvartiča, Korespondenca z J. P. Morganom & Co. Tiborja Hrsa Pandurja, Mojih 33 odprav Vikija Grošlja, Mali črv Oto Tomaža Lavriča in Alma Maximiliana Karlin: Peš po domačih krajih. Popotni dnevniki 1934–1936 Alme Karlin, ki je izšla v prevodu Jerneje Jezernik.
Nagrajenka Dušica Kunaver je ob tem izrazila veselje, da je priznanje za naj knjigo leta v Sloveniji dobila ljudska pripoved, ki je last vseh nas in nima ne lastnika ne avtorja. To, da je bila izmed vseh knjig izbrana in nagrajena prav knjiga z naslovom Sto slovenskih ljudskih, predstavlja zanjo veliko priznanje, ki priča, da je ljudskost končno spet prišla do veljave. »Vedno bolj se zavedamo, da je dediščina preteklosti tudi dota prihodnosti,« je še dodala.
Pravljice kot tudi ljudske modrosti, pregovore, obrti in druga izročila je pričela zbirati že, ko je še delovala kot učiteljica, saj je z njimi prihajala v stik predvsem skozi delo z rojenci. Po upokojitvi si je zadala, da bo svoj interes razvila v nekaj večjega. Najprej je svoje delo izdajala v obliki člankov in krajših knjig. Nato se je raziskovanja lotila tudi fizično in je začela obiskovati vrtce, šole in društva po vsej Sloveniji, največ pa se je naučila prav v domovih za ostarele.
"Tam so zdaj zadnje generacije koscev, tistih pravih, ki so kosili še s kosami; tam so tudi še zadnje ženice, ki so žele s srpom, zgodbe katerih sem si z velikim navdihom zapisovala. Tam šele doumeš, kako je naša ljuba domovina neskončno bogata z ljudsko dediščino in da ljudski rek 'vsaka vas ima svoj glas' prav zares drži," je dejala. "Težka industrija izhaja iz vaških kovačnic, tekstilna industrija iz vaških predic in tkalcev – pomembno je, da se tega zavedamo."
Opozorila je tudi na oblikovno plat knjige, ki s podobami ilustratorjev deluje kot velika harmonična celota. Upamo, da se bomo tudi po njeni zaslugi Slovenci vendarle začeli zavedati bogastva naše ljudske tvornosti.
V knjigi Sto slovenskih ljudskih je prav toliko slovenskih ljudskih pripovedk, pravljic in basni, ki jih je ilustriralo 25 slovenskih ilustratorjev. Tiskana je v velikosti 21 × 26 cm in obsega 328 strani vezanih v trde platnice z zlato obrezo.
Izbor zgodb v knjigi resjedno pokriva »celoten« slovenski prostor, skoraj vse slovenske zgodovinske dežele, tudi Beneško Slovenijo, z izjemo Bezjaške Slovenije, za katero avtorica in snovalci knjige najbrž niti niso vedeli. Obenem ohranja tudi vsebinsko in oblikovno raznolikost, saj v njej najdemo praktično vse od vil, škratov, velikanov in zmajev pa do basni, pripovedk, pravljic in drugih oblik sporočanja.
Vsebina knjiga kaže pot do pravih družbenih vrednot. Ob pripovedkah, pravljicah in basnih v rojencu zraste želja, da bi dobro zmagalo nad slabim. Iz temeljev tako ustvarjene pravljične domišljije, pa bo nekega dne zrasla realnost razuma, ki ga nedvomno še kako potrebujemo odrasli. Ob vzorih in vzorcih, ki so v pripovedkah zrasli iz domačih junakov, travnikov in polj, gora in gozdov, bo rojenec zrasel v široko osebnost z vrednotami, ki delajo naše življenje lepše in srečnejše.
Dušica Kunaver je avtorica skoraj 150. knjig in pedagoških priročnikov, zbiralka slovenskega ljudskega izročila in zdaj že upokojena profesorica angleščine in ruščine. Sebe opisuje kot "pripadnico tiste generacije, ki je pasla krave, hranila kokoši in bosa hodila po kraški gmajni”. Rojena je bila leta 1937 v Ljubljani, njena družina pa izhaja s Krasa, do katerega čuti prav posebno naklonjenost. Oče Andrej Zlobec je bil častnik, čigar ljubezen do zapisovanja spominov se je pozneje prenesla tudi nanjo. Po končani srednji šoli v Ljubljani je študirala angleščino in ruščino, pozneje pa je delovala kot učiteljica v srednji in osnovni šoli. Na podlagi svojih izkušenj je napisala več priročnikov, namenjenih pedagogom.
STA in Samo Korošec, 26. listopad 2023
