Po Prešernovem rojstnem dnevu (3. 12.) je Andrej Šiško objavil že 3. knjigo iz zbirke Sloven(c)i in Slovenije. Gre za zbirko knjig o slovenski zgodovini, ki bo predvidoma obsegala 10 delov. Izšli so torej že trije, eden lani in dva letos.
Šiško je ta teden izdal 3/I. del zbirke Sloven(c)i in Slovenije, ki nosi poseben naslov Pregled pisanj o Slovencih, Slovenih, Slovanih, 3. del, I. zvezek. Lani je izšel 1. del z naslovom Viri in slovstvo, letos spomladi pa 2. del z naslovom Starodavno ime Slovenija.
Nova knjiga ima kar 627 strani. Šiško je ob izidu 1. dela napovedal, da bo naslov 3. dela Sloven(c)i in Slovenije, Pregled in razkritje. Pri nastanku tega dela pa je vsebina knjige tako narasla, da je bil avtor prisiljen narediti spremembo in napovedani tretji del razdeliti na dva zvezka. V nasprotnem primeru bi bila knjiga preobsežna in posledično neprimerna za branje. Odločil se je za prilagoditev, ki je nedvomno prijaznejša vam bralcem. Knjiga se torej glasi Sloven(c)i in Slovenije, 3/I. del, Pregled pisanj o Slovencih, Slovenih, Slovanih. Drugi zvezek, ki je tudi že v nastanku bo nosil naslov Sloven(c)i in Slovenije, 3/II. del, Razkritje laži in zavajanj.
V to knjigo je uvrščenih 76 avtorjev in ena avtorica – Duša Krnel Umek. Po svojih poklicih oziroma delovanju so to jezikoslovci, zgodovinarji, slovstveni zgodovinarji, pravni zgodovinarji, umetnostni zgodovinarji in narodoslovci. Avtorji so različnih narodnosti, vendar v veliki večini med njimi prevladujejo Slovenci. Doma so v vseh slovenskih zgodovinskih deželah: Koroški, Štajerski, Krajnski, Primorju, Prekmurju in v Bezjaški Sloveniji, z izjemo Beneške Slovenije, ki ji bo posvečena posebna knjiga. Avtorji ostalih narodnosti katerih dela so uvrščena v to knjigo so: dva Nemca, Italijan, dva Rusa ter Bretonec. V nekaterih primerih gre za plemiče, ki so običajno »mešanega« rodu, ker pa se imajo sami za Krajnce, jih štejemo med Slovence. Poseben primer je Pavel Ritter Vitezovič, pri katerem gre za pohrvatenega potomca nemške družine.
Izbrana vsebina je razdeljena v naslednja časovna obdobja:
I. Začetek novega veka in protestantizem (1492 – 1609);
II. Od protireformacije do narodnega preporoda (1610 – 1767);
III. Od narodnega preporoda do Zedinjene Slovenije (1768 – 1848);
IV. Od Zedinjene Slovenije do razpada Avstro-ogrske (1848 – 1918);
V. Od Kraljestva SHS do konca SFR Jugoslavije (1919 – 1991);
VI. V samostojni Sloveniji (od leta 1991).
Šiško je v Predgovoru in na zadnji strani platnic knjige zapisal: »Namen pričujoče knjige je zbrati pregled pisanj o Slovencih, Slovenih in nazadnje še o Slovanih v dejanskem časovnem sosledju in na enem mestu. Tovrsten pregled je namreč nujen za primerjalno analizo – zgodovinsko metodo – na podlagi katere pripravljamo napovedani 3/II. del te knjige.
Bistvo našega pregleda je spoznati, preveriti in se prepričati, kako so naši predniki in tisti tujci, ki jih je zanimal naš narod, dejansko zapisovali in uporabljali naše narodno ime. O tem bo več zapisanega in temeljito pojasnjenega v 3/II. delu, vendar lahko že sedaj brez dvomov zapišemo, da so med slovenskimi avtorji od začetka novega veka nedvomno prevladovali zapisi imena Slovenci, vsekakor v ožjem in širšem oziroma precej različno širokem pomenu.
Potem, ko je v naših deželah prišlo do protireformacije, je v slovenskem jeziku vseskozi prevladovalo ime Slovenci, občasno tudi Sloveni. Ime in posledično pojem Slovani je bil v slovenščini prvič uporabljen v knjigi Janeza Nepomuka Primica z naslovom Nemshko-slovenske branja leta 1813. Zanimivo je, da je pomenilo ime Slovani v tej knjigi enako kot ime Slovenci, saj je avtor obe imeni dejansko enačil: »iz historije starih Slovanov ali Slovencov«. Pogosteje so novo iznašlo češko ime Slovani, v slovenščini pričeli uporabljati šele kakšnih 30 in več let pozneje. Tedanja doba je mešala rabo imen, saj so različni avtorji istočasno uporabljali imena Slovenci, Sloveni, Slavjani, Slovani, Slaveni in se dolgo časa niso mogli uskladiti glede tega, katero ime naj bi v slovenščini dejansko uporabljali. Nazadnje je prevladala uporaba imena Slovani. To, pravzaprav najmlajše izmed imen, je bilo v 20. stoletju prenešeno za več kot tisoč, celo 1.300 do 1.400 let v preteklost, čeprav tedaj v takšni obliki ni bilo znano nikomur, niti ne obstajajo nikakršni dokazi, da bi ga kdorkoli dejansko poznal, kaj šele uporabljal.«
Avtor prepričljivo trdi, da »je prevajanje latinsko, nemško, italijansko in madžarsko zapisanih imen Sclavi, Sclaveni, Slavi, Windische, Windi, Wendi, Schiavi, Schiavoni, Tothi, ob tem ko imamo v tedanjih sočasnih virih v slovenščini jasno zapisani imeni Slovenci in Sloveni, z nedvomno mlajšim imenom Slovani, ki je bilo v istem obdobju neobstoječ in neznan pojem in ime, tipičen in nedopusten anahronizem«.
Vsekakor si boste pravo sliko o predstavljenem obsežnem delu najlažje ustvarili sami, ko ga boste prebrali in se na lastne oči prepričali o vsebini. Z velikim veseljem pa tudi pričakujemo izid II. zvezka 3. dela.
Objavo o izidu Šiškove knjige z naslovom Pregled pisanj o Slovencih, Slovenih, Slovanih, I. zvezek, posvečamo rojstnemu dnevu Franceta Prešerna.
Samo Korošec, 29. sušec 2022
Komentarji (2)
Jan 24, 2023
0
VI. V samostojni Sloveniji (od leta 1991). ,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,, To ziher ni za brati. Pravljica v samostojni Sloveniji.
Jan 24, 2023
0
Ali je to vredno branja?