Nova analiza je potrdila, da so v nedavno odkritem Svetokriškem rokopisu iz 12. stoletja latinsko zapisani števniki od 1 do 10 zapisani v zgodnji obliki slovenščine. To je najstarejši nekoliko obsežnejši ohranjen zapis slovenščine po Brižinskih spomenikih. V samostanu je bogata knjižnica, v kateri imajo shranjene številne rokopise iz 12. stoletja in iz poznejšega obdobja. Nad odkritjem so bili tamkajšnji jezikoslovci izredno presenečeni.
Pisar, ki je zapisal še tri druge rokopise v Heiligenkreuzu, je prepisoval tudi rokopise v opatiji Rein. Opatija Rein pa je imela tesne stike s samostanom Stična v Sloveniji. Zato je mogoče, da je v Vzhodni krajini (Avstriji) v 12. stoletju delal slovenski pisar iz Stične.
Lani je v poljski znanstveni reviji izšel članek o t. i. slovanskih števnikih od 1 do 10. Poljska avtorja sta novo »slovansko« gradivo in z njim zapise števnikov našla v nedavno odkritem Svetokriškem (Heiligenkreuškem) rokopisu iz 12. stoletja. Slovenski jezikoslovec Matej Šekli je s svojo analizo potrdil, da gre za zgodnjo slovenščino, ki je bila takrat značilna za vzhodnoalpski prostor ob Donavi.
samostan Heiligenkreuz blizu Dunaja
Zgodnja slovenščina je bila doslej poleg Brižinskih spomenikov dokumentirana zgolj prek zemljepisnih in osebnih lastnih imen. S pomočjo poljskih kolegov pa lahko zdaj slovenska stroka med najzgodnejše slovenske rokopise doda še števnike od 1 do 10. Članek poljskih avtorjev "je bil kar majhna senzacija, tako se je slikovito izrazil eden od kolegov", pravi Matej Šekli.
V prvotnem članku ni bilo povsem izključeno, da gre za poljski jezik. Je pa slovenski jezikoslovec Šekli potrdil lastnost, ki jasno kaže na zgodnjeslovenski izvor rokopisa. "Ima še ohranjene nosne samoglasnike, recimo pent, devent, desent ... ki so danes ohranjeni samo še v podjunskem narečju koroške narečne skupine. In pa seveda v lehitskih zahodnoslovanskih jezikih, kar ne more biti poljsko, kašubsko ali polabsko, je pa števnik štiri, ki ima današnji slovenski i in ne nekdanjega poljskega."
V članku z naslovom »Veliko odkritje v Svetokriškem rokopisu: najstarejši zapis slovenščine po Brižinskih spomenikih«, ki je delo avtoric Špele Kožar ter Petre Kos Gnamuš in je bil 12. 06. 2022 ob 19:09 uri objavljen na MMC RTV Slovenija, je navedeno, da so »Slovani v vzhodnoalpski in zahodnopanonski prostor vstopili v 6. stoletju in jezik se je spreminjal od praslovanščine do slovenščine.« Avtoric zaradi tega zapisa nikakor ne smemo česarkoli obtoževati, saj nista sami krivi za svojo zmoto.
Res namreč tako še danes učijo v slovenskih šolah, čeprav za zgornjo trditev ne obstajajo nikakršni neposredni dokazi. Trditve o vstopu »Slovanov« v vzhodnoalpski in zahodnopanonski prostor v 6. stoletju so popolnoma brez dokazov ter so preprosto nesprejemljive in brez osnove. Celo nasprotno! Danes je povsem jasno, da pred letom 1813 slovenščina ni poznala nobenih Slovanov niti slovanščine, kar potrjujejo zapisi Znanstveno raziskovalnega centra SAZU, Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Do leta 1813 so bili našim prednikom znani samo Slovenci ali Sloveni, jezik obojih pa se je nedvomno imenoval slovenski jezik.
foto: TV Slovenija
zgornja časovna in imenska razvrstitev "jezikov" ni z ničemer utemeljena in prestavlja žalitev zdrave pameti
Posledično je nesmiselna tudi sama razvrstitev domnevnih jezikov na praslovanščino okrog leta 800, alpsko slovanščino do okrog let 800 – 1.000, zgodnjo slovenščino okrog let 1.000 do 1.200 ter narečno slovenščino od okrog leta 1.200 dalje. Glede na jasno dejstvo, da Slovanov ni bilo – bili pa so Sloveni, kar nedvomno ni enako (sic!) – nikakor ni mogla obstajati nobena slovanščina. Niti praslovanščina, niti alpska slovanščina. Sloveni pa so lahko govorili samo slovenski jezik ali slovenščino, torej lahko govorimo zgolj o praslovenščini in o alpski slovenščini.
Zato so vsi najstarejši zapisi v kateremkoli jeziku, ki ga danes uvrščamo med t. i. slovanske jezike, dejansko slovenski ali izhajajo iz stare slovenščine.
O tem je povsem jasno razpravljal sloviti slovenski jezikoslovec dr. Franc Miklošič, ki je prav v zvezi s tem v svoji Altslovenische Formenlehre in Paradigmen mit texten aus glagolitischen quellen, Dunaj, 1874, na straneh II-IV jasno zapisal: »Naloga je torej zgodovinska: določa jo odgovor na vprašanje, iz katerih od nas izbranih določenih virov, lahko razberemo staroslovenski jezik. Kot dokazujejo starejši spomeniki, lahko nekatere brez truda prepoznamo kot bolgarske spomenike npr. bolonjski psalter, druge kot srbske npr. evangelij iz Nikolja, druge kot horvaške, npr. misal kneza Novaka, druge končno na prvi pogled kot ruske, t. j. nastale med ruskim ljudstvom, npr. homilija Gregorja Nazianškega, Ostromirov evangelij. Učinki vplivov domačih posebnosti teh narodov na njim tuj slovenski jezik (auf die ihm fremde slovenische sprache) v določenih spomenikih, so tako nezgrešljivi, da izvor teh ni niti najmanj vprašljiv. So pa tudi spomeniki, ki jih ne moremo pripisati nobenemu od teh ljudstev, ker nanje ne kaže nobena zakonitost, npr. evangelij iz Zographa, Cločev glagolit (glagolita clozianus). Ti spomeniki so lahko nastali samo v Panoniji in jih imenujem zato panonski. Manjko določenih potez ni edini razlog na katerega opiram svoj pogled. Če primerjamo spomenike katere sem označil kot panonske z drugimi besedili, bomo lahko spoznali, da slednje ločim od prvih po tem, da imajo v starinsko obliko vstavljenih vedno več vstavkov, dokler jih končno vsi ne izgubijo.
Ker so te oblike posameznih jezikov, bolgarskega, srbskega, horvaškega in ruskega, nastale komaj v devetem, desetem stoletju, jim torej niso bile prenešene od zunaj, tako so bile nerazumljive, kot se je lahko zgodilo, da so samo najstarejše bile nedvomno domače, da so pri navedenih ljudstvih nastale in tem jezikom predstavljeni spomeniki celo niso obdržali nobenih sledov. Pri znanih besedilih je moč dokazati samo z ozirom na navaden ali sestavljen aorist na s, končnico 3. osebe dvojine, na te ali na imperfect oblike šeta, šete itd.«
V nadaljevanju svojega pisanja je dr. Miklošič zapisal tudi: »Če uporabljam izraz: panonski, moram opozoriti, da pripoznavam izraz v popolnosti, le tako, da sodi zraven tudi Moravska. Zdaj sem namreč mnenja, da je slovenski narod (der slovensiche volksstamm) bival, ne le na desnem, temveč tudi na levem bregu Donave, res pa ne morem določiti do kod so segala njegova bivališča severno od Donave. /…/
Nadalje želim opozoriti na ime jezika Slovakov: slovensky jazyk, kar je ponovno razlog za vpeljan pogled in samo dopustimo, kar je zame prepričljivo, da je bilo ime: Sloveni (Slovene) izvirno ime enega samega slovenskega rodu, ne celotnega slovanskega ljudstva.«
Za naš današnji članek pa so zagotovo pomembne tudi naslednje Miklošičeve besede: »Bolgarščina, ki naj bi sovpadala s staroslovenščino, se v preteklosti razlikuje kot fata morgana, če jo hočemo zasledovati tako daleč v preteklost. Če torej lovimo ta fantom ne preveč nazaj, pridemo do tega, da so se slovanski jeziki že v pradavnini, zagotovo pa že v 9. stoletju razlikovali tako kot danes, prav tako pa sta v 9. stoletju bili bolgarščina in staroslovenščina različna jezika.«
O kakšni praslovanščini in alpski slovanščini torej dr. Miklošič, ki v svetovnem merilu daleč presega večino jezikoslovcev in to ne samo slovenskih, ne ve ničesar. Z letom 801 se začenja 9. stoletje, v katerem so bili po Miklošiču že izoblikovani različni jeziki, ki jih danes štejemo med slovanske jezike. Zato je pisanje o praslovanščini in alpski slovanščini v tistem obdobju ne samo anahronizem, marveč tudi žalitev zdrave pameti.
"Slovenski jezik je v srednjem veku zelo fragmentarno dokumentiran, od Brižinskih spomenikov okoli leta 1.000 pa do Trubarjeve prve knjige imamo kakih 10 rokopisov," pojasni Šekli. "Zato je Heiligenkreuški rokopis s slovenskimi števniki od 1 do 10 toliko bolj pomemben, ker je prvi zapis slovenščine, nekoliko obsežnejši, če tako rečemo, od Brižinskih spomenikov pa do pozdrava Ulrichu Lichtensteinskemu iz leta 1227."
Kako bo opisana najdba vplivala na nadaljnje raziskovanje slovenskega jezika pa nam lepo pojasnjuje še eden slovenski jezikoslovec dr. Marko Snoj: "Pravzaprav nam potrjuje, kar že vemo: da so bili prisotni nosniki, da je bilo zmehčanje v i – to, kar se začenja že v Brižinskih spomenikih," ki je najdbe tudi zelo vesel: "Vsaka taka najdba človeka preseneti in ga razveseli, ker pravzaprav vidiš, da je slovenščina nekoč res bila kar velik evropski jezik."
Samo Korošec, 13. rožnik 2022
