V tokratnem uvodnem delu najprej poglejmo Ustavo RS in tiste njene člene, ki govorijo o volitvah oziroma se nanje vsaj nanašajo ali vplivajo. Vsebino navedenih členov Ustave RS bi moral poznati sleherni volivec in sleherna volivka, sicer je vprašljiva njegova/ena opolnomočenost.
To so:
»1. člen – Slovenija je demokratična republika.
2. člen – Slovenija je pravna in socialna država.
3. člen – Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe.
V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.
14. člen – (enakost pred zakonom) V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Vsi so pred zakonom enaki.
15. člen – (uresničevanje in omejevanje pravic) Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave.
Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine.
Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava.
Zagotovljena sta sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve.
Nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri.
22. člen – (enako varstvo pravic) Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
25. člen – (pravica do pravnega sredstva) Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
39. člen – (svoboda izražanja) Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.
Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.
43. člen – (volilna pravica) Volilna pravica je splošna in enaka.
Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen.
Zakon lahko določi, v katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci.
Zakon določi ukrepe za spodbujanje enakih možnosti moških in žensk pri kandidiranju na volitvah v državne organe in organe lokalnih skupnosti.
44. člen – (sodelovanje pri upravljanju javnih zadev) Vsak državljan ima pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev.
80. člen – (sestava in volitve) Državni zbor sestavljajo poslanci državljanov Slovenije in šteje 90 poslancev.
Poslanci se volijo s splošnim, enakim, neposrednim in tajnim glasovanjem.
V državni zbor se vedno izvoli po en poslanec italijanske in madžarske narodne skupnosti.
Volilni sistem ureja zakon, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev.
Poslanci, razen poslancev narodnih skupnosti, se volijo po načelu sorazmernega predstavništva ob štiriodstotnem volilnem pragu za vstop v Državni zbor, pri čemer imajo volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom.
82. člen – (poslanci) Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila.
Zakon določa, kdo ne sme biti izvoljen za poslanca, ter nezdružljivost funkcije poslanca z drugimi funkcijami in dejavnostmi.
Državni zbor potrdi poslanske mandate. Proti odločitvi državnega zbora je v skladu z zakonom mogoča pritožba na ustavno sodišče.«
Vsebino navedenih členov Ustave RS bi moral poznati sleherni volivec in sleherna volivka, z njimi pa bi se morali podrobno seznaniti že v osnovni šoli ter tudi pri nadaljnjem izobraževanju. V nasprotnem primeru namreč ni moč govoriti o suverenem posamezniku – v tem konkretnem primeru o volivcu ali volivki, – ki se zaveda najprej tega, da ima pravico, dolžnost in odgovornost, da sam odloča o svojem življenju ter tudi tega, da sooblikuje ter soustvarja družbo in državo v kateri živi.
Prvi trije členi Ustave RS določajo natančno to. Pravzaprav bi bilo treba ob upoštevanju 11. člena Ustave RS, ki se glasi: »Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina …«, razumeti, da v slovenščini stavek »Slovenija je demokratična republika«, dejansko pomeni »Slovenija je ljudovladna ljudovlada«. Ljudovlada je namreč stara in izvirna slovenska beseda, ki pomeni pravo vladavino ljudstva, v kateri ni sužnjev, elit in privilegirancev.
2. člen Ustave določa, da je Slovenija pravna in družbena (to je namreč slovenski izraz za besedo »socialna«) država.
3. člen Ustave pa je prav izjemnega pomena, saj govori o slovenskih državljanih – o ljudstvu, o slovenskem narodu, ki je ustvaril državo Slovenijo na temelju trajne in neodtujljive pravice do samoodločbe ter o tem, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. To svojo oblast lahko ljudstvo izvaja ali izvršuje na dva načina. Najprej neposredno ali direktno, s čimer je mišljeno neposredno odločanje, npr. referendumsko, vložitev zakonov v parlament ipd. V nadaljevanju pa tudi z volitvami. Volitve so torej v Ustavi navedene šele za neposrednim odločanjem ljudstva na drugem mestu.
14., 15., 22. in 25. člen Ustave se nanašajo na človekove pravice in temeljne svoboščine. 14. člen določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake pravice in svoboščine in da smo pred zakonom vsi enaki. 15. člen posebej določa, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Zagotovljena sta njihovo sodno varstvo ter pravica do odprave posledic njihove kršitve. 22. člen govori o tem, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi. 25. člen pa določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov.
39. člen Ustave določa, da je vsakomur zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Vsakdo ima torej pravico do javnega izražanja, obenem pa tudi do javnega obveščanja, kar je posebnega pomena prav pri volitvah. V kolikor so namreč stališča, mnenja in programi nekaterih kandidatov, list oziroma organizatorjev volilne kampanje omejeni, ovirani in zamolčani, drugi kandidati ali liste pa v zvezi s tem nimajo nikakršnih ovir in so celo privilegirani, potem to pomeni neposredno kršitev 39. člena, zatem pa tudi 14, in 15. člena Ustave.
Poleg tega gre tudi za ustavno kršitev volivcem in volivkam, saj ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes. Udeležba na volitvah ter same volitve, pa seveda nedvomno predstavljajo tovrsten pravni interes slehernega volivca in volivke. Če so mu kršene pravice do informacij javnega značaja, kar stališča, mnenja in programi kandidatov ter kandidatnih list, ki nastopajo na državnozborskih volitvah nedvomno so, so s tem kršene njihove ustavne pravice iz 39. člena Ustave.
43. člen Ustave določa, da je volilna pravica splošna in enaka. Pravico voliti in biti voljen ima vsak državljan, ki je dopolnil 18 let. Zato nihče nima pravice omejevati komurkoli nastopa na volitvah. S tem namreč ovira in krši pravico slehernega, ki je dopolnil 18 let, da lahko kandidira na volitvah ter ga posledično volivci lahko volijo in izvolijo. Naloga vseh volilnih komisij v obstoječih volilnih enotah bi torej morala biti pomoč kandidatom in listam, da izpolnijo vse dodatno določene zakonske pogoje, ne pa da jih pri tem ovirajo, izločijo ter onemogočijo.
S tem namreč vplivajo tudi na kršitev 44. člena Ustave, ki pravi, da ima vsak državljan pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev. Če volilna komisija izloči listo kandidatov, potem posledično krši tudi ustavne pravice tistih volivcev, ki zaradi tega niso mogli izvoliti svojih predstavnikov pri upravljanju javnih zadev.
V 80. členu Ustave sta za našo tematiko pomembna zlasti 4. in 5. odstavek: »Volilni sistem ureja zakon, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev.
Poslanci, razen poslancev narodnih skupnosti, se volijo po načelu sorazmernega predstavništva ob štiriodstotnem volilnem pragu za vstop v Državni zbor, pri čemer imajo volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom.«
Bistveno je to, da same volitve ureja zakon, ki ga poslanci sprejmejo z dvotretjinsko večino (in je po našem mnenju protiustaven!) in to, da morajo imeti volivci na volitvah odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom in kandidatkam – dejansko pa tudi tega nimajo!
V zadnjem izmed izbranih členov Ustave, v 82. členu, sta bistveni določbi, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila ter da »Državni zbor potrdi poslanske mandate«, kar pomeni, da poslanci potrdijo sami sebe.
S tem smo zaključili osnovni pregled členov Ustave RS, ki se tako ali drugače nanašajo na volitve. Konkretne kršitve neustavnosti v zvezi z letošnjimi državnozborskimi volitvami bomo podrobneje obdelali v naslednjih delih. Mnenja smo namreč, da je najprej potrebno biti ustrezno seznanjen s pravno podlago, kar smo vam predstavili v tem 1. delu našega prispevka.
Samo Korošec, 6. mali traven 2022