Pregled najmanj 37 dokumentiranih primerov po letu 1990 kaže, da prehodi iz slovenskih medijev v aktivno politiko niso redek pojav. Še izrazitejša je smer teh kariernih poti: po uporabljeni uredniški razvrstitvi je med 30 dovolj jasno blokovsko razvrstljivimi primeri 23 prehodov povezanih z levim, liberalnim ali levosredinskim političnim okoljem in sedem z desnim oziroma desnosredinskim. Razmerje je tako približno 3,3 proti 1. Kaj ta podatek dejansko pove – in česa ne?Ko razpravljamo o razmerju med politiko in mediji, največkrat govorimo o političnih pritiskih na novinarje, lastništvu medijev, uredniški neodvisnosti in vplivu politike na javno radiotelevizijo.Mnogo redkeje pogledamo promet v nasprotni smeri.Kaj se zgodi, ko novinar, urednik, televizijski voditelj ali drug prepoznaven medijski ustvarjalec zapusti medij in postane kandidat politične stranke, poslanec, evropski poslanec, državni sekretar, minister, vodilni strankarski funkcionar ali celo predsednik republike?V Sloveniji to nikakor ni obroben pojav.Naš delovni pregled je pokazal 37 dovolj jasno dokumentiranih primerov takšnih kariernih poti po letu 1990. Med njimi je mogoče razlikovati med neposrednimi prestopi iz medijev v politiko, dolgoročnejšimi kariernimi prehodi ter primeri, v katerih sta se medijska in politična dejavnost prepletali ali pa se je posameznik pozneje ponovno vrnil v medije.Prav ta razlika je pomembna. Ni enako, ali nekdo februarja zapusti politično redakcijo in čez nekaj tednov nastopi na strankarski kandidatni listi, ali pa je novinarstvo zapustil dvajset let pred vstopom v politiko.Od dopisnice RTV neposredno v Evropski parlamentEden najjasnejših primerov neposrednega prehoda je Tanja Fajon.Pred evropskimi volitvami leta 2009 je bila več kot sedem let bruseljska dopisnica RTV Slovenija. Evropski parlament jo je ob nastopu mandata leta 2009 predstavljal prav kot nekdanjo dopisnico slovenske javne radiotelevizije. Nato je postala evropska poslanka Socialnih demokratov, pozneje predsednica stranke SD, poslanka Državnega zbora in ministrica za zunanje zadeve.Časovna povezava med obema poklicnima obdobjema je tu zelo jasna: novinarskemu delu je sledila neposredna kandidatura za politično funkcijo.Podobno izrazit je primer Irene Joveve. Uradni življenjepis Evropskega parlamenta navaja, da je bila med letoma 2011 in 2014 novinarka Slovenske tiskovne agencije, od februarja 2015 do februarja 2019 pa novinarka Pro Plusa. Še istega leta je bila na listi LMŠ izvoljena za evropsko poslanko.Pri takšnih primerih izraz »prestop« ni metafora. Gre za neposredno zaporedje dveh poklicnih vlog.Iz 24UR v poslanske klopiMed najbolj prepoznavne primere sodi tudi Tamara Vonta.Skoraj dvajset let je delala na televiziji. Bila je članica začetne ekipe POP TV, novinarka, voditeljica osrednje informativne oddaje 24UR in pozneje urednica. Leta 2011 je bila na Listi Zorana Jankovića – Pozitivna Slovenija izvoljena v Državni zbor. Vladni življenjepis ob njenem poznejšem imenovanju za državno sekretarko to poklicno zaporedje opisuje zelo jasno.V novejšem obdobju je podoben primer Mojca Šetinc Pašek, dolgoletna novinarka in urednica RTV Slovenija, ki je leta 2022 kandidirala za Gibanje Svoboda in postala poslanka.Tudi Vesna Vuković je iz novinarskega okolja prešla v strankarsko delovanje. Najprej je vodila službo Gibanja Svoboda za odnose z javnostmi, februarja 2023 pa je postala generalna sekretarka stranke. Funkcijo je opravljala do aprila 2024.Ti primeri se razlikujejo po konkretni politični funkciji, skupno pa jim je razmeroma kratko časovno obdobje med medijskim in političnim delom.Marjan Šarec: primer, ki ga ni mogoče izpustitiPred začetkom politične kariere je dolgo deloval na RTV Slovenija. V podatkovni zbirki Zvezoskop je njegovo delo pri RTV navedeno kot delo novinarja in urednika, njegova prva politična funkcija pa se začne 10. novembra 2010 z županskim mandatom v Kamniku. Pozneje je ustanovil LMŠ, postal poslanec, predsednik Vlade, minister za obrambo in evropski poslanec.Šarec sicer ni primer političnega dopisnika, ki bi neposredno prestopil na parlamentarno kandidatno listo. Njegova medijska kariera je bila širša in je vključevala tudi zabavne ter satirične vsebine. Toda pri raziskavi prehodov iz medijskega prostora v politiko ga ni mogoče prezreti.Ker je njegova prva politična pot potekala prek lokalne liste, smo ga pri statistiki političnih blokov uvrstili med težje oziroma drugače razvrstljive primere in ne avtomatično med liberalne oziroma levosredinske samo zaradi njegove poznejše LMŠ.Nataša Pirc Musar: od televizije do predsedniške palače – vendar ne neposrednoPosebno kategorijo predstavlja Nataša Pirc Musar.Uradni življenjepis predsednice republike navaja, da je šest let delala na TV Slovenija kot novinarka in voditeljica TV Dnevnika, nato pa še pet let vodila informativno oddajo 24UR na POP TV. Leta 2001 je novinarstvo zapustila in nadaljevala kariero v korporativnem komuniciranju, na Vrhovnem sodišču, kot informacijska pooblaščenka ter pozneje v odvetništvu.Šele leta 2022 je kandidirala za predsednico republike in bila izvoljena.To je pomemben metodološki primer. Pirc Musarjeve ni smiselno postaviti v isto kategorijo kot Jovevo ali Fajonovo, saj je med njenim novinarskim delom in politično funkcijo minilo približno dve desetletji in več povsem drugih poklicnih obdobij.V našem pregledu zato sodi med dolgoročne karierne prehode.Prehodi obstajajo tudi na desniPojav nikakor ni omejen zgolj na levi ali liberalni del slovenskega političnega prostora.Miro Petek, dolgoletni raziskovalni novinar Večera in njegov koroški dopisnik, je leta 2004 vstopil v parlamentarno politiko kot poslanec SDS. Njegovo nekdanjo novinarsko in poznejšo poslansko kariero navaja tudi sama SDS.Med drugačne primere sodi Jure Ferjan, saj je bilo njegovo politično delovanje v SDS časovno že prepleteno z njegovim delom urednika in voditelja na Nova24TV. Zato ga ne obravnavamo kot klasični zaporedni prestop iz novinarstva v politiko, ampak kot prepleteni primer.Še izraziteje to velja za Janeza Janšo. Pred letom 1990 je objavljal politične in družbene članke v Mladini, Problemih in Časopisu za kritiko znanosti, toda hkrati je bil že politično dejaven. Njegov lastni strankarski življenjepis denimo politično angažiranje navaja že v prvi polovici osemdesetih let.Zato tudi njega ni metodološko korektno opisati kot nekoga, ki bi najprej končal novinarsko kariero in nato vstopil v politiko. Gre za preplet med publicističnim, novinarskim in političnim delovanjem.V politiko, nato nazaj v medijePojav ima še drugo smer.Ljerka Bizilj je bila od sedemdesetih let novinarka na RTV Slovenija in do leta 1992 delala v informativnem programu. Med letoma 1994 in 1996 je bila poslanka Državnega zbora, nato pa se je leta 1997 vrnila na TV Slovenija kot novinarka in urednica. Pozneje je bila med drugim odgovorna urednica parlamentarnega programa in direktorica Televizije Slovenija.Takšen primer je za razpravo o profesionalnih standardih morda še zanimivejši od enosmernega odhoda.Vstop novinarja v politiko je njegova državljanska pravica. Toda vrnitev nekdanjega aktivnega politika v novinarsko ali uredniško delo odpira dodatno vprašanje, kako ponovno vzpostaviti profesionalno distanco do političnih akterjev, s katerimi je bil sam neposredno povezan.Od kulturne redakcije do ministrstvaMed daljšo vrsto nekdanjih novinarjev v politiki sodi tudi Majda Širca.Slovenska biografija dokumentira njeno delo na Televiziji Ljubljana oziroma Televiziji Slovenija, kjer je bila najprej novinarka in nato urednica kulturne redakcije. Pozneje je postala državna sekretarka, poslanka in ministrica za kulturo.Pomembna je tudi Mojca Drčar Murko, ki je bila desetletja novinarka in zunanjepolitična dopisnica Dela iz Bonna, Rima in Dunaja. Njena novinarska dejavnost je dokumentirana vse do leta 2004, ko je postala evropska poslanka.Tudi takšni primeri kažejo, da slovenski pojav ni vezan na eno samo generacijo, en medij ali eno vrsto novinarstva.Marta Kos: neposredno iz dopisništva v vladno komuniciranjePoseben primer je Marta Kos.Uradni življenjepis Evropske komisije navaja zelo jasno časovnico: med letoma 1990 in 1993 je bila novinarka Deutsche Welle, med letoma 1993 in 1997 dopisnica RTV Slovenija iz Nemčije, nato pa je leta 1997 postala direktorica Vladnega urada za informiranje in tiskovna predstavnica vlade.Kasneje je bila veleposlanica, politično aktivna v Gibanju Svoboda in je od leta 2024 evropska komisarka za širitev.Ker njen prvi prehod ni bil klasični vstop na strankarsko kandidatno listo, ampak prehod iz novinarstva v vladno komuniciranje, jo pri blokovski statistiki obravnavamo ločeno.37 primerov – vendar niso vsi enakiEvidentirane primere smo razdelili v tri osnovne skupine.Od 37 primerov jih je bilo 15 neposrednih ali zelo bližnjih prehodov, pri katerih med medijskim delom in političnim angažmajem ni bilo daljšega vmesnega poklicnega obdobja.Devet smo uvrstili med dolgoročne prehode. To so primeri, pri katerih je med novinarstvom in pomembnejšo politično funkcijo minilo več let oziroma je posameznik vmes opravljal druge poklice.Preostalih 13 je prepletenih ali povratnih primerov – medijsko in politično delo sta se časovno prekrivala, politično delovanje se je začelo že pred koncem medijske kariere ali pa se je posameznik po politični funkciji ponovno vrnil v medije.Že ta delitev pokaže, zakaj preprosto štetje »nekdanjih novinarjev med politiki« ni dovolj. Karierne poti so zelo različne.Najizrazitejši podatek: 23 proti 7Ko iste primere razvrstimo še glede na politično okolje njihove poznejše oziroma prve jasno prepoznavne politične poti, se pokaže izrazita številčna neenakomernost.V uporabljenem uredniškem modelu smo med levo, liberalno oziroma levosredinsko politično okolje uvrstili 23 primerov, med desno oziroma desnosredinsko okolje sedem primerov, dodatnih sedem pa zaradi neodvisne, manjšinske, lokalne ali drugače netipične politične poti nismo vključili v blokovsko primerjavo.Med jasno blokovsko razvrstljivimi primeri je zato razmerje: 23 : 7.Povedano drugače: v tem vzorcu je približno 3,3-krat toliko dokumentiranih kariernih poti v levo, liberalno oziroma levosredinsko politično okolje kakor v desno oziroma desnosredinsko.Izmed vseh 37 evidentiranih primerov predstavlja prva skupina približno 62 odstotkov, druga približno 19 odstotkov, preostalih približno 19 odstotkov pa predstavljajo drugi oziroma težje blokovsko razvrstljivi primeri.Če gledamo samo 30 jasno razvrstljivih primerov, znaša delež približno 77 odstotkov proti 23 odstotkom.To je dovolj velika razlika, da je ni smiselno prezreti.Toda še pomembneje je povedati, kaj ta številka ne pomeni. Poznejša stranka ni avtomatičen dokaz prejšnje novinarske pristranskostiIz dejstva, da je nekdanji novinar pozneje kandidiral za SD, LDS, LMŠ, Gibanje Svoboda, SDS ali katero drugo politično stranko, ni mogoče avtomatično sklepati, da je že kot novinar delal v korist te politične opcije.Takšen sklep bi zahteval drugačno raziskavo.Treba bi bilo analizirati konkretno novinarsko produkcijo posameznika: teme, ki jih je izbiral, način poročanja, izbor sogovornikov, vprašanja, ki jih je postavljal, način obravnavanja različnih političnih strank, komentarje, uredniške odločitve in morebitne sistematične razlike v obravnavi političnih akterjev.Naš pregled tega ne meri. Meri smer poznejših kariernih poti.Prav zato uporabljamo formulacijo »poznejše politično okolje« in ne »politična pripadnost novinarjev«.Zakaj je potem razmerje 23 : 7 pomembno? Ker odpira raziskovalno vprašanje, ki ga brez podatkov sploh ne bi mogli postaviti. Zakaj je v zbranem vzorcu bistveno več prehodov v eno širše politično okolje kakor v drugo?Možnih razlag je seveda več.Vzorec lahko deloma odraža idejno strukturo slovenskega novinarskega poklica. Lahko odraža dejstvo, da določene stranke pogosteje novačijo prepoznavne medijske obraze. Lahko je posledica zgodovine slovenskega medijskega sistema, zlasti velikega pomena javne RTV Slovenije in nekdanjih družbenopolitičnih medijev. Pomembne so lahko generacijske razlike, izobrazbena struktura novinarjev, profesionalne socialne mreže ali povsem praktični razlogi političnega kadrovanja.Iz samega razmerja 23 : 7 ni mogoče ugotoviti, katera od teh razlag je prava.Je pa mogoče reči nekaj preprostejšega: v pregledanem korpusu karierne poti očitno niso enakomerno porazdeljene, niti uravnotežene.To je ugotovitev, ki jo je mogoče preverjati, dopolnjevati in po potrebi popraviti z novimi primeri.Tudi izraz »levi« in »desni« zahteva metodološko pojasniloPri takšni statistiki obstaja še ena težava. Političnih strank ni vedno mogoče popolnoma nedvoumno stlačiti v dve škatli.Zato našega razmerja ne gradimo na domnevnih osebnih političnih nazorih posameznikov, temveč na njihovem dejanskem poznejšem političnem okolju.V kategorijo levo/liberalno/levosredinsko smo združili predvsem politične poti, povezane s strankami SD oziroma njenimi predhodnicami, LDS, Zares, Pozitivno Slovenijo, LMŠ in Gibanjem Svoboda, Levico ter sorodnimi političnimi okolji.V desno oziroma desnosredinsko skupino smo uvrstili politične poti, povezane predvsem s SDS, NSi, SLS in zgodnejšim okoljem SDZ oziroma Demosa, skupaj z nekaterimi drugimi jasno desno umeščenimi primeri.Pri Robertu Battelliju in Ferencu Horváthu zaradi njune vloge poslancev narodnih skupnosti takšna delitev ni smiselna. Nataša Pirc Musar je bila izvoljena kot neodvisna predsedniška kandidatka, čeprav s podporo Gibanja Svoboda in Socialnih demokratov. Marjan Šarec je v politiko vstopil prek lokalne liste. Bojan Požar je ustanovil lastno listo. Pri Mitji Meršolu in Marti Kos pa je bila prva relevantna politična pot dovolj posebna, da ju zaradi previdnosti nismo uporabili pri izračunu levega in desnega bloka.Zato sedem takšnih primerov ostaja zunaj razmerja 23 : 7 oziroma 3,3 : 1. Če bi levemu polu dodali še Pirc Musarjevo, Šarca in Kosovo, ki bi jih vseeno lahko uvrstili v ta blok, bi bilo razmerje še bolj izrazito v korist levice 26 : 7, oziroma 3,7 : 1.Novinar ima pravico postati politikPri vsem tem je pomembno poudariti nekaj, kar bi moralo biti samoumevno. Novinar ima popolnoma enako politično pravico kot vsak drug državljan.Lahko vstopi v stranko, kandidira na volitvah, postane poslanec, minister ali predsednik republike. Nekdanja poklicna izbira mu teh pravic ne jemlje. Zato vprašanje ni, ali novinar sme v politiko.Vprašanje je, kakšne posledice imajo zelo neposredni prehodi za zaupanje javnosti v politično neodvisnost novinarstva.Posebej občutljivi so primeri novinarjev, ki neposredno pred kandidaturo pokrivajo politične teme, spremljajo določeno vlado ali parlament, intervjuvajo politike ter imajo zaradi televizijske prepoznavnosti velik dostop do javnosti.Če nekdo iz takšne vloge skoraj neposredno prestopi na kandidatno listo, je legitimno vprašati, kako je bila v prejšnjem obdobju zagotavljana profesionalna distanca.To vprašanje pa je treba zastaviti enako ne glede na politično smer prestopa.Še občutljivejša so vrtljiva vrata nazajDrugačno vprašanje nastane, ko se nekdanji politik želi vrniti v aktivno novinarstvo. Primer Ljerke Bizilj kaže, da se je to v Sloveniji že zgodilo.Tudi pri Tanji Fajon se je letos javno pojavilo vprašanje morebitne vrnitve na RTV Slovenija po koncu političnega mandata, čeprav do vrnitve nato ni prišlo.Pri takšnem primeru ni bistveno, ali gre za politika leve ali desne strani. Vprašanje je profesionalno: ali lahko nekdanji visoki strankarski funkcionar, minister ali poslanec ponovno prevzame novinarsko oziroma uredniško vlogo pri poročanju o političnem prostoru, katerega aktivni del je bil še pred kratkim?To ni vprašanje političnih pravic, temveč verodostojnosti medijske institucije.Iz posameznih primerov nastane sistemski pojavČe bi obstajala dva ali trije takšni primeri v petintridesetih letih, bi jih lahko obravnavali kot zanimive osebne karierne zgodbe.Toda pri 37 evidentiranih primerih govorimo že o pojavu, ki ga je smiselno spremljati sistematično.V vzorcu so nekdanji novinarji RTV Slovenija, POP TV, STA, Dela, Večera, Deutsche Welle, Mladine in drugih medijev. Najdemo dopisnike, raziskovalne novinarje, televizijske voditelje, odgovorne urednike in druge medijske ustvarjalce.Na drugi strani njihovih kariernih poti so državni in evropski poslanci, ministri, državni sekretarji, predsedniki strank, predsednika vlade, evropska komisarka in predsednica republike.Zato ne gre več zgolj za vprašanje nekaj posameznih imen.Gre za vprašanje razmerja med dvema družbenima področjema, katerih funkciji naj bi bili vsaj načeloma različni.Novinar nadzoruje oblast, politik jo želi izvajatiV slovenskem ustavnem sistemu ima novinar posebno funkcijo. Sprašuje politike, preverja njihove navedbe, razkriva nepravilnosti, postavlja dogodke v kontekst in javnosti omogoča nadzor nad nosilci oblasti.Politik ima drugačno nalogo. Kandidira, prepričuje volivce, zastopa politični program, sprejema odločitve in skuša pridobiti oziroma izvajati oblast.Prehod iz prve v drugo vlogo sam po sebi ni problematičen.Toda čim krajše je obdobje med njima, tem pomembnejše postaja vprašanje, kje in kdaj se je profesionalna vloga novinarja končala in politična začela.Kaj nam torej pove pregled?Najprej pokaže, da so bili prehodi iz slovenskih medijev v politiko po letu 1990 pogosti in raznovrstni.Drugič, pokaže, da jih ne moremo vseh obravnavati enako: od 37 evidentiranih primerov jih je 15 neposrednih ali zelo bližnjih, devet dolgoročnih in 13 prepletenih oziroma povratnih.Tretjič, pokaže izrazito številčno asimetrijo poznejših političnih poti.Po uporabljeni razvrstitvi je med 30 dovolj jasno blokovsko opredeljivimi primeri razmerje med levim, liberalnim oziroma levosredinskim in desnim oziroma desnosredinskim političnim okoljem 23 proti 7 oziroma približno 3,3 proti 1.Ta podatek ne dokazuje prejšnje novinarske pristranskosti.Dokazuje pa, da smer političnih prehodov v pregledanem vzorcu ni bila niti približno enakomerno razdeljena med oba politična pola.Prav to bi moralo biti izhodišče za nadaljnje raziskovanje. Ne vprašanje, ali je novinarju dovoljeno postati politik – odgovor na to je jasen.Bolj zanimivo vprašanje je, zakaj so bile karierne poti slovenskih novinarjev v aktivno politiko po letu 1990 tako številne in zakaj je bila njihova poznejša politična smer v pregledanem vzorcu tako neenakomerno porazdeljena.Na to vprašanje lahko odgovori šele naslednji korak: vsebinska analiza njihovega novinarskega dela pred vstopom v politiko.Šele takrat bi lahko ugotavljali, ali je razmerje 23 : 7 samo zanimiva značilnost poznejših karier – ali pa je v delu slovenskega medijskega prostora mogoče zaznati tudi starejše, merljive vzorce politične bližine.Metodološka opomba: pregled je uredniški delovni korpus dokumentiranih primerov in ne uradni državni register vseh oseb, ki so kadar koli delale v medijih in pozneje opravljale politično funkcijo. Oznake levo/liberalno/levosredinsko in desno/desnosredinsko opisujejo politično okolje poznejše karierne poti, ne domnevnih osebnih prepričanj posameznika med njegovim novinarskim delom. Sedem neodvisnih, manjšinskih, lokalnih ali drugače netipičnih primerov je iz neposrednega izračuna 23 : 7 izločenih.Izrazita razlika tudi med spolomaPregled pokaže še eno razsežnost, ki jo je pri prvem štetju mogoče hitro spregledati – spolno sestavo prehodov iz medijev v politiko.V celotnem evidentiranem korpusu 37. oseb je 21 moških in 16 žensk, kar pomeni približno 57 proti 43 odstotkom. Na ravni celotnega vzorca torej ne gre za izrazito prevlado žensk, temveč za zmerno številčno prevlado moških.Povsem drugačna slika pa se pokaže, če posebej pogledamo neposredne oziroma zelo bližnje prehode iz medijev v politiko.Med 15 takšnimi primeri je namreč 11 žensk in samo 4 moški. Ženske tako predstavljajo približno 73 odstotkov vseh neposrednih prehodov, moški pa približno 27 odstotkov. Razmerje med ženskami in moškimi je 11 : 4 oziroma približno 2,75 : 1.Med neposrednimi prehodi najdemo Tanjo Fajon, Ireno Jovevo, Tamaro Vonta, Mojco Šetinc Pašek, Vesno Vuković, Danico Simšič, Majdo Širca, Ljerko Bizilj, Mojco Drčar Murko, Melito Župevc in Marto Kos, med moškimi pa Mira Petka, Roberta Battellija, Mitjo Meršola in Marjana Šarca.Pri dolgoročnih prehodih je spolno razmerje skoraj izenačeno: pet moških in štiri ženske.Pri prepletenih oziroma povratnih primerih pa se razmerje skoraj popolnoma obrne: med 13 primeri je 12 moških in samo 1 ženska. Tako izrazita razlika kaže, da spolna sestava ni enaka pri vseh vrstah prehodov.Razlika je vidna tudi pri poznejšem političnem okolju. Med 23 osebami, uvrščenimi v levi, liberalni oziroma levosredinski del političnega prostora, je v našem vzorcu 13 žensk in 10 moških. Med sedmimi desnimi oziroma desnosredinskimi primeri pa je šest moških in ena ženska.Iz tega ni mogoče sklepati, da spol sam po sebi pojasnjuje politično smer ali odločitev za prehod v politiko. Podatek pa kaže, da se pri slovenskem pojavu prehajanja iz medijev v politiko prepletata najmanj dve izraziti strukturni značilnosti: politična smer poznejše kariere in spolna sestava posameznih vrst prehodov.Zlasti dejstvo, da so skoraj tri četrtine neposrednih prehodov ženske, je dovolj izrazito, da si zasluži posebno raziskovalno vprašanje: ali gre za posebnost pregledanega vzorca, posledico kadrovske strukture slovenskih televizijskih in novinarskih uredništev, večjega političnega novačenja prepoznavnih televizijskih novinark ali za kombinacijo več dejavnikov?Na to iz samega štetja ni mogoče odgovoriti. Toda podobno kot pri razmerju 23 : 7 tudi tukaj že samo število pokaže vzorec, ki ga je vredno dodatno raziskati.Kaj sploh pomeni novinarska nepristranskost?Pogosti prehodi novinarjev v aktivno politiko postavljajo nekoliko neprijetno, vendar legitimno vprašanje: kaj sploh pomeni trditev, da je bil novinar pred tem »nepristranski«?Novinarska nepristranskost namreč ne pomeni, da novinar nima političnih prepričanj. Takšna zahteva bi bila nerealna. Novinar je državljan, ima svoje vrednote, voli, oblikuje mnenja in ima lahko povsem določene poglede na družbo.Profesionalna nepristranskost pomeni nekaj drugega: da osebna politična prepričanja ne določajo načina opravljanja novinarskega dela.To se mora pokazati v praksi: pri izbiri tem, izboru sogovornikov, postavljanju vprašanj, preverjanju trditev, uporabi jezika, obsegu prostora, ki ga dobijo različna stališča, ter pri ločevanju dejstev od komentarja.Novinar torej ni nepristranski zato, ker nima mnenja, ampak zato, ker zna svoje mnenje pri opravljanju poklica držati pod nadzorom.Ne gre samo za dejansko pristranskostPri profesionalni etiki obstaja še pomembnejši pojem: videz konflikta interesov.Kodeks novinarjev Slovenije od novinarja ne zahteva samo izogibanja dejanskim konfliktom interesov, ampak tudi takšnim okoliščinam, ki lahko zmanjšajo njegovo verodostojnost. Če je novinar neposredno vpleten v dogajanje, o katerem poroča, mora konflikt razkriti ali se iz poročanja izločiti. Prav tako ni dopustno prepletati novinarskih in politično-propagandnih vsebin. To je bistveno za vprašanje prestopov v politiko.Če novinar več let poroča o določeni stranki ali političnem okolju, nato pa skoraj neposredno postane kandidat istega političnega prostora, to samo po sebi še ne dokazuje, da je bil prej pristranski.Toda za nazaj lahko ustvari razumen dvom o videzu neodvisnosti.Javnost se lahko povsem upravičeno vpraša: kdaj je nastala politična bližina? Šele po koncu novinarske kariere? Nekaj mesecev prej? Ali je obstajala že med poročanjem?Iz samega prestopa na to vprašanje ni mogoče odgovoriti. Toda vprašanje je legitimno.Neposredni prestop je drugačen od prestopa po dvajsetih letihPri tem je časovna razdalja zelo pomembna.Če nekdo dvajset let po odhodu iz novinarstva kandidira na volitvah, je povezava med obema vlogama precej šibkejša. Nataše Pirc Musar zato ni mogoče obravnavati enako kot Irene Joveve ali Tanje Fajon.Pri neposrednem prestopu pa je problem videza konflikta interesov bistveno izrazitejši.Če nekdo še januarja ali februarja nastopa kot politični novinar, nekaj mesecev pozneje pa kandidira za politično stranko, je razumno vprašati, kdaj je bila odločitev za kandidaturo dejansko sprejeta in kdaj so se začeli politični pogovori.To še vedno ni dokaz nepravilnosti. Je pa vprašanje, ki neposredno zadeva verodostojnost novinarske vloge.Še resnejši je položaj, če se politika in novinarstvo prekrivataPosebno kategorijo predstavljajo primeri, pri katerih novinar ni najprej zapustil medija in šele nato postal politično aktiven, temveč sta se obe vlogi časovno prekrivali.Tu vprašanje ni več samo, kaj se je zgodilo po koncu novinarske kariere.Če je nekdo hkrati funkcionar politične stranke, kandidat ali aktiven politični organizator ter novinar oziroma urednik, lahko nastane neposreden konflikt med dvema vlogama, ki imata različni nalogi.Novinar naj bi politične akterje nadzoroval.Strankarski aktivist pa želi svoji politični opciji pomagati do političnega uspeha.Slovenski novinarski kodeks prav zato določa, da novinarskih in politično-propagandnih vsebin ni dopustno prepletati. Tudi novinarske organizacije priznavajo problemTo ni zgolj teoretični pomislek.Društvo novinarjev Slovenije je že ob parlamentarnih volitvah leta 2018 posebej obravnavalo politično aktivnost novinarjev in opozorilo, da prestop v politiko sam po sebi ni sporen, težava pa postane posebej očitna pri vrnitvi iz politike v novinarstvo, ker se takrat odpre vprašanje politične nepristranskosti. Članek je opozoril tudi na nasprotujoče si interese, ki lahko nastanejo pri takšnih »vrtljivih vratih«.To je pomembno tudi za razumevanje prestopa v nasprotni smeri.Če lahko pretekla politična funkcija vpliva na verodostojnost novinarja po vrnitvi v medije, je logično, da lahko tudi skoraj neposreden odhod iz političnega novinarstva v stranko za nazaj sproži vprašanje, kako daleč je segala njegova prejšnja politična distanca.Nepristranskost zato ni notranje stanje, ampak preverljivo ravnanjeTo je morda najpomembnejša točka. Nepristranskosti ni mogoče dokazovati z izjavo: »Bil sem nepristranski.« Tudi ni mogoče vedeti, kaj je novinar zasebno mislil. Lahko pa se preverja njegovo ravnanje.Pri resni raziskavi bi bilo zato treba pogledati, kako je posamezni novinar v obdobju pred političnim prestopom poročal o:• politični stranki, v katero je pozneje vstopil, • njenih glavnih konkurentih, • pomembnih političnih aferah, • volilnih kampanjah, • posameznih politikih, • vladi in opoziciji. Analizirati bi bilo mogoče število prispevkov, izbor tem in gostov, razmerje med kritičnimi in pozitivnimi obravnavami, formulacijo naslovov in vprašanj ter razlike v tonu do različnih političnih akterjev.Šele takšna analiza bi omogočila resnejši odgovor na vprašanje, ali je poznejši politični prestop samo nova življenjska odločitev ali pa se v prejšnjem novinarskem delu že kažejo merljivi znaki politične bližine.37 prestopov zato ne dokazuje 37 primerov pristranskostiNaš pregled 37 kariernih poti ni seznam 37 pristranskih novinarjev. Je seznam 37 primerov, pri katerih se je medijska kariera srečala s politično.Toda ko je takšnih primerov veliko, ko je pomemben del prestopov neposreden in ko se pokaže tudi izrazita politična asimetrija smeri prestopov, postane povsem legitimno vprašanje, ali so obstoječa merila novinarske nepristranskosti in konfliktov interesov dovolj učinkovita ter dovolj pregledno uporabljena.Problem torej ni v tem, da ima novinar politično mnenje. Problem nastane, če politično pripadnost prikriva za videzom nevtralnega novinarstva.In prav zato profesionalna nepristranskost ni zahteva po brezosebnem novinarju brez nazorov, ampak zahteva po jasni meji med osebnim političnim prepričanjem in uporabo novinarske moči.Poznejši vstop novinarja v politiko ne dokazuje njegove prejšnje pristranskosti. Neposreden ali prepleten prestop pa lahko upravičeno odpre vprašanje videza konflikta interesov. Odgovora nanj ni mogoče dobiti iz strankarske izkaznice, temveč iz analize njegovega novinarskega dela pred prestopom.17. kimavec 2026Urban Gajšek

Denisa Sarkića javnost že več kot dve desetletji pozna kot fotoreporterja, političnega novinarja, komunikatorja Socialnih demokratov in danes sodelavca evropskega poslanca Matjaža Nemca. Incident v Pulju, kjer ga je policija ustavila z 2,26 promila alkohola in z vozniškim dovoljenjem na njegovo ime, za katerega je ugotovila, da je ponarejeno, zato ni zgolj prometna kronika. Odpira vprašanje osebne odgovornosti človeka, katerega poklicna pot je skoraj v celoti zgrajena na javnem komuniciranju, zaupanju in politični verodostojnosti.2,26 promila in ponarejen dokumentV petek, 11. kimavca 2026, nekaj pred 22. uro so policisti na Šijanski cesti v Pulju ustavili avtomobil slovenskih registrskih oznak. Za volanom je bil 51-letni slovenski državljan Denis Sarkić.Istrska policijska uprava je nato uradno sporočila tri ključna dejstva. Voznik je po njihovih ugotovitvah vozil »prije stjecanja prava na upravljanje«, torej brez pridobljene pravice do upravljanja vozila. Policistom je predložil vozniško dovoljenje na svoje ime, pri preverjanju pa je bilo ugotovljeno, da gre za ponarejen dokument. Alkotest je pokazal 2,26 promila alkohola.Zaradi prometnih prekrškov mu je bila izrečena globa 2.640 evrov, zaradi suma kaznivega dejanja ponarejanja listin pa je policija napovedala kazensko ovadbo pristojnemu državnemu tožilstvu.To niso medijske domneve o pristnosti dokumenta, ampak ugotovitve, zapisane v uradnem sporočilu istrske policije.Kar še ni ugotovljeno, pa je nekaj drugega: kdo je dokument izdelal, kako ga je Sarkić dobil in ali je vedel, da uporablja ponarejeno javno listino. O tem bo moral odločati nadaljnji postopek. Zato tudi ni natančno govoriti o »ponarejenem vozniškem izpitu«. Policija govori o ponarejenem vozniškem dovoljenju.Za volanom avtomobila ni bil neznanec, ampak dolgoletni politični komunikator Socialnih demokratovHrvaški mediji so voznika identificirali kot Denisa Sarkića.Danes Sarkić dela kot svetovalec oziroma lokalni asistent slovenskega evropskega poslanca Matjaža Nemca, člana Socialnih demokratov in politične skupine S&D v Evropskem parlamentu. Slovenski mediji so njegovo sedanjo funkcijo ob incidentu večkrat potrdili, odzval pa se je tudi Nemec sam.eroposlanec Matjaž Nemec in njegov sodelavec Denis SarkićEvroposlanec Nemec je po dogodku sporočil, da mora vsakdo, ki stori napako, zanjo odgovarjati, ter da sta se s Sarkićem dogovorila, da bo ta do zaključka postopka na izrednem dopustu.Sarkić je javno priznal vožnjo pod vplivom alkohola in se zanjo opravičil. Glede drugih okoliščin postopka se za zdaj ni želel podrobneje opredeljevati. S tem je vsaj eno vprašanje že zunaj domene domneve nedolžnosti: vožnje z 2,26 promila sam ne zanika.Pri 2,26 promila ne gre več za zasebno nevšečnostPolitični funkcionar, novinar ali komunikator nima drugačnih prometnih pravil kot kdorkoli drug.Toda pri moralni presoji obstaja razlika med povsem zasebnim spodrsljajem in ravnanjem, pri katerem človek neposredno ogrozi druge. Odločitev, da nekdo sede za volan z 2,26 promila alkohola, ni samo vprašanje njegovega lastnega zdravja ali osebnega življenjskega sloga. Posledice bi lahko nosili drugi vozniki, pešci ali potniki.Še resnejše vprašanje se odpira zaradi ponarejenega dokumenta.Če bo kazenski postopek pokazal, da je Sarkić vedel, da uporablja ponarejeno vozniško dovoljenje, se moralna dimenzija bistveno spremeni: ne bi šlo več samo za nevarno prometno ravnanje, temveč tudi za zavestno uporabo dokumenta, ki naj bi državnemu organu prikazoval neresjedno pravno stanje.Tega danes še ni mogoče zapisati kot dokazano dejstvo. Mogoče pa je postaviti vprašanje, ki bi ga moral razjasniti vsak človek v primerljivem položaju: Kako je ponarejeno vozniško dovoljenje na njegovo ime prišlo v njegove roke?Pred političnim PR-om je bil Sarkić novinarSarkićeva zgodba je zanimiva tudi zato, ker je svojo javno kariero začel na drugi strani političnega komuniciranja. Najprej je bil več let fotoreporter Mladine. Nato se je pridružil spletnemu mediju Vest.si, kjer ni deloval samo kot fotograf. Postal je videoreporter, snemalec in politični novinar ter tudi solastnik družbe Vest.Finance so ga še 24. septembra 2009 opisovale kot: nekdanjega fotografa Mladine ter tedanjega novinarja in snemalca Vest.si.Vest je v drugi polovici prvega desetletja tega stoletja razvila precej poseben slog političnega spletnega novinarstva: neposredne videoposnetke, pogovore s politiki, manj formalna vprašanja in pogosto provokativno naslavljanje. Sarkić je bil eden najbolj prepoznavnih obrazov tega načina poročanja.Pahorja je spremljal že dolgo pred prestopom v SDBoruta Pahorja je Sarkić kot novinar Vesti spremljal najmanj od leta 2007.Kimavca tega leta je objavil prispevek Pahorjeva hrbtenica, pri katerem je Vest celo poudarila, da je njeno vprašanje predsednika SD skoraj vrglo s tira. Listopada je ponovno spremljal njegove nastope ob politični krizi.Med volilno kampanjo leta 2008 je pripravljal prispevke z dogodkov Socialnih demokratov in objavljal Pahorjeve politične izjave. Toda arhiv ne podpira poenostavljene trditve, da je bil Sarkić že kot novinar nekakšen prikriti propagandist SD.Spremljal je tudi Janeza Janšo in SDS. Janši je zastavljal neposredna in neprijetna vprašanja ter malega srpana 2009 – samo dva meseca pred svojim prestopom v SD – z njim opravil daljši pogovor.Objavljal je tudi kritike Pahorjeve vlade.To je pomembno poudariti, ker poznejši prestop v politiko sam po sebi ne dovoljuje naknadne razglasitve vsega predhodnega novinarskega dela za propagando.Toda obstaja druga težava.Špela Vovk: ko partnerka novinarja dela v komunikacijskem aparatu politika, o katerem novinar poročaSarkićeva dolgoletna življenjska partnerica je Špela Vovk. Slovenske novice so sušca 2020 zapisale, da sta tisto leto praznovala 12. obletnico zveze, kar njuno partnerstvo umešča v leto 2008. In prav leto 2008 je čas, ko je Sarkić intenzivno poročal o slovenski predvolilni politiki. Špela Vovk pa je bila že kmalu zatem nedvomno del najožjega Pahorjevega komunikacijskega okolja.Denis Sarkić in njegova partnerka Špela VovkPo Pahorjevem prevzemu vlade je Žurnal24 16. prosinca 2009 poročal o sodelavcih: »ki jih je pripeljal s seboj v kabinet«. Med njimi so bili navedeni: osebni tajnik Matjaž Nemec ter svetovalca Žiga Čebulj in Špela Vovk. Vovkova je v kabinetu predsednika vlade delovala na področju odnosov z javnostmi.Tako je v delu leta 2009 obstajalo zelo konkretno prekrivanje.Denis Sarkić je bil politični novinar Vest.si in je neposredno spremljal Boruta Pahorja ter njegovo vlado. Njegova življenjska partnerica Špela Vovk pa je bila svetovalka za odnose z javnostmi v Pahorjevem kabinetu.Vprašanje zato ni nujno, ali je bilo Sarkićevo poročanje dejansko pristransko. Vprašanje je, ali bi moralo biti tako razmerje razkrito bralcem in gledalcem.Novinarski kodeks je poznal tudi »navidezni« konflikt interesovTakrat veljavni Kodeks novinarjev Slovenije je zahteval izogibanje ne samo dejanskemu, temveč tudi navideznemu konfliktu interesov. Če konflikta ni bilo mogoče preprečiti, ga je moral novinar razkriti oziroma se iz poročanja izločiti.V pregledanih Sarkićevih prispevkih o Pahorju iz tega obdobja opozorila bralcu, da je njegova partnerica profesionalno povezana s Pahorjevim komunikacijskim aparatom, nismo našli.To še ne zadošča za kategoričen sklep, da je kršil kodeks. Ne poznamo vseh uredniških dogovorov znotraj Vesti, natančnega začetka vseh delovnih razmerij in vseh okoliščin posameznih prispevkov.Toda vprašanje transparentnosti je legitimno in konkretno.28. kimavca 2009: iz političnega novinarstva neposredno v PR SDNato se je zgodilo nekaj, kar celotno zgodbo dodatno zaostri.Še 24. kimavca 2009 so Finance Sarkića opisovale kot novinarja in snemalca Vest.si, ob tem pa preverjale informacije, da bo postal novi predstavnik za odnose z javnostmi SD. Sarkić takrat informacije še ni želel potrditi ali zanikati.Pet dni pozneje je bilo vse jasno.Finance so 29. kimavca objavile članek Denis Sarkić odšel k Pahorju in zapisale, da jim je Sarkić uradno potrdil, da je dan prej, 28. kimavca, začel delati v službi za stike z javnostmi Socialnih demokratov.Prehod je bil torej praktično neposreden: politični novinar in solastnik medija je postal PR politične stranke, katere predsednika je do tedaj tudi novinarsko spremljal. Ob prestopu je Sarkić še vedno imel nekaj več kot sedemodstotni delež Vesti, ki ga je nameraval prodati. Sam je takrat dejal, da se zaveda, da je to najbolje za njega, medij in stranko.Sarkić sam: po političnem PR-u se v novinarstvo ne bi smelo vračatiPosebej zanimiv je intervju z njim iz vinotoka 2009.Sarkić je tedaj zanikal poenostavljeno oznako, da je postal »Pahorjev PR«, in pojasnil, da je njegov položaj v SD povezan s strateškim komuniciranjem in novimi tehnologijami. Hkrati pa je o prehodu med novinarstvom in političnim PR-om povedal nekaj, kar danes zveni še zanimiveje.Po njegovem se človek, ki enkrat prestopi v politiko oziroma odnose z javnostmi, zaradi vprašanja kredibilnosti ne bi smel kar vrniti v novinarstvo.Sarkić je torej že sam izpostavljal, da pri političnem komuniciranju ne gre samo za tehnično službo, ampak za vprašanje zaupanja.Pahorjev krog: Špela Vovk in Matjaž NemecTu se pokaže še ena zanimiva kontinuiteta.Ko je Pahor po volitvah 2008 sestavil svoj kabinet, je po navedbah Žurnala24 s seboj pripeljal tri omenjene sodelavce: Matjaža Nemca kot osebnega tajnika ter Žigo Čebulja in Špelo Vovk kot svetovalca. Vovkova je nato ostala ob Pahorju tudi po koncu njegove vlade in postala njegova dolgoletna svetovalka za komuniciranje v Uradu predsednika republike.Matjaž Nemec pa je pozneje razvil lastno politično kariero: postal je poslanec in nato evropski poslanec SD.In prav pri Matjažu Nemcu danes dela Denis Sarkić. Sama ta povezava seveda ne dokazuje nepravilnosti in je ne gre tako predstavljati. Pokaže pa precej jasno dolgotrajnost osebnih in poklicnih povezav znotraj istega političnega kroga:Pahorjev kabinet 2009: Nemec in Vovk. SD od kimavca 2009: Sarkić. Partnerska zveza: Sarkić in Vovk. Evropski parlament 2026: Nemec in Sarkić.Gre za ljudi, ki se poklicno poznajo in sodelujejo že približno poldrugo desetletje.Od političnega poročevalca do človeka, ki skrbi za politično sporočiloPri običajnem prometnem prekršku bi bil velik del Sarkićeve poklicne biografije nepomemben. Pri tem primeru ni povsem tako.Denis Sarkić in bivša predsednica SD ter bivša zunanja ministrica Tanja FajonNjegova kariera je namreč v veliki meri kariera verodostojnosti in komunikacije. Kot novinar je spraševal politike in od njih zahteval odgovore. Kot politični komunikator je nato javnosti razlagal stališča Socialnih demokratov. Kot sodelavec evropskega poslanca sodeluje pri delu demokratično izvoljenega predstavnika.Njegov poklic je zato že skoraj dve desetletji povezan s sporočanjem, zaupanjem in javno odgovornostjo.In prav tu dogodek iz Pulja dobi širšo težo.Kaj je danes dokazano – in kaj še niDa ne bi moralne presoje zamenjali s kazensko sodbo, je treba mejo postaviti jasno.Dokazano oziroma uradno ugotovljeno je: da je Sarkić vozil z 2,26 promila alkohola, da ni imel veljavne pravice oziroma veljavnega dovoljenja za vožnjo, da je policistom pokazal vozniško dovoljenje na svoje ime, da je policija po preverjanju ugotovila, da je dokument ponarejen, da je zaradi prometnih kršitev prejel globo 2.640 evrov in da je policija zaradi suma ponarejanja listin napovedala kazensko ovadbo.Ni pa še dokazano: da je Sarkić dokument sam ponaredil, da je vedel, da je ponarejen, kdo mu ga je priskrbel, niti zakaj je uporabljal prav ta dokument.To so bistvene razlike.Toda za moralno vprašanje 2,26 promila ni potrebna sodbaPri vožnji v takšnem stanju ni treba čakati na razsodbo sodišča, da bi bilo mogoče govoriti o osebni odgovornosti. Sarkić je ravnanje priznal.In prav tu se postavlja vprašanje standardov političnega okolja, v katerem že dolgo deluje.Evropski poslanec Matjaž Nemec se je odzval hitro in povedal, da mora človek za napako odgovarjati ter da bo Sarkić do zaključka postopka na izrednem dopustu.Toda kazen in dopust sama po sebi še ne odgovorita na bistveno odprto vprašanje. Kdo je priskrbel ponarejeno dovoljenje?Če je policijska ugotovitev pravilna, je obstajal fizični ponarejen dokument, izdan oziroma izdelan na Sarkićevo ime, ki ga je imel pri sebi in ga je ob nadzoru predložil policistu.To zahteva pojasnilo. Od kod je dokument prišel? Kdo ga je izdelal? Kdaj ga je Sarkić dobil? Ali ga je uporabljal že prej? Ali je verjel, da je pristen?To niso malenkosti, ampak osrednja vprašanja primera.Prav od odgovorov nanje bo odvisno, ali bo dogodek ostal predvsem zgodba o nevarni pijani vožnji ali pa bo dobil tudi povsem drugo razsežnost.Verodostojnosti ni mogoče zahtevati samo od drugihDenis Sarkić je v svoji karieri opravljal delo človeka, ki je od drugih zahteval odgovore, nato pa delo človeka, katerega naloga je bila odgovore politike posredovati javnosti.Sam je leta 2009 govoril o kredibilnosti kot o razlogu, zaradi katerega se človek po vstopu v politični PR ne more preprosto obnašati, kot da se ni nič spremenilo.Enako merilo danes velja zanj. Domneva nedolžnosti glede očitanega kaznivega dejanja mora ostati nedotaknjena.Toda domneva nedolžnosti ne pomeni, da javnost ne sme zahtevati odgovorov o že potrjenih dejstvih.Pri človeku, ki dela ob evropskem poslancu in je dolga leta profesionalno upravljal politično komunikacijo, je upravičeno pričakovanje, da bo pojasnilo popolno in preverljivo.Predvsem eno: kako je ponarejeno vozniško dovoljenje na ime Denisa Sarkića nastalo in kako je prišlo v njegove roke?Dokler tega odgovora ni, ostaja dogodek v Pulju več kot prometni prekršek.Ostaja tudi vprašanje verodostojnosti človeka, čigar poklic je bil večji del njegove odrasle kariere prav ustvarjanje in varovanje javne verodostojnosti drugih.15. kimavec 2026Urban Gajšek

Politična stranka Zedinjena Slovenija – ZSi je na Komisijo za preprečevanje korupcije vložila prijavo suma nasprotja interesov in koruptivnega ravnanja v zvezi s prevozom dveh zasebnih prijateljic predsednice Republike Slovenije Nataše Pirc Musar v službenem vozilu Urada predsednice. V ospredju prijave ni prometna nesreča, temveč vprašanje, ali je predsednica sploh imela pravno pooblastilo, da zasebnima prijateljicama odobri uporabo državnega prevoza.Prijava se ne nanaša na samo prometno nesrečo niti na pravico predsednice Republike Slovenije do varovanja ali zasebnega življenja. V njenem središču je precej ožje vprašanje: na kateri pravni podlagi lahko predsednica Republike Slovenije osebno odobri prevoz zasebnih prijateljic v državnem službenem vozilu, pri katerem se uporabljajo tudi delo državnih uslužbencev oziroma policistov-varnostnikov, varnostni postopki in druga javno financirana sredstva?Urad potrdil, da sta bili sopotnici predsedničini prijateljiciIz uradnega pojasnila Urada predsednice Republike Slovenije z dne 3. avgusta 2026, na katerega se sklicuje prijava, izhaja, da se je prometna nesreča zgodila med potjo predsednice iz Republike Hrvaške, kjer je preživljala letni dopust, na dogodek v Komendi.Predsednica je potovala v službenem vozilu Urada predsednice Republike Slovenije Mercedes-Benz V 300. Poleg voznika-varnostnika in varnostnice sta bili v vozilu še dve sopotnici, ki ju je Urad predsednice izrecno označil kot »prijateljici predsednice«.Urad je potrdil tudi, da je vozilo v lasti Urada predsednice ter da so prevoz in varovanje izvajali policisti-varnostniki iz Službe za varovanje predsednice republike.Za prijavitelja je še posebej pomemben del uradnega pojasnila, po katerem se takšni prevozi izvajajo po predhodni varnostni presoji varnostne službe in »z odobritvijo predsednice republike«.Prav ta navedba je postala eno osrednjih izhodišč prijave.Če je namreč bila za vključitev zasebnih prijateljic v državni prevoz potrebna osebna odobritev predsednice, potem po mnenju prijavitelja predsednica pri tem ni bila zgolj pasivna varovana oseba, temveč je sodelovala pri odločitvi, na podlagi katere sta njeni zasebni prijateljici dobili možnost prevoza z državnim vozilom.Kateri predpis predsednici dovoljuje takšno odobritev?ZSi v prijavi posebej opozarja na razliko med pravico predsednice do varovanja in pravico zasebnih oseb do prevoza v službenem vozilu.Urad predsednice je v svojih pojasnilih za varovanje predsednice navedel pravno podlago in se skliceval na ureditev, po kateri je predsednica varovana po drugi stopnji.Toda po navedbah v prijavi Urad pri prevozu zasebnih prijateljic ni javno navedel niti konkretnega pravnega akta niti določbe, iz katere bi izhajalo, da lahko predsednica svojim zasebnim prijateljem odobri takšen prevoz.Prijavitelj zato izpostavlja dve možnosti.Prva je, da obstaja veljaven notranji akt, pisni sporazum ali druga pravna podlaga, ki predsednici izrecno omogoča, da po predhodni varnostni presoji odobri prevoz zasebnih tretjih oseb. Če takšen akt obstaja, mora KPK po mnenju ZSi preveriti njegovo vsebino in ugotoviti, ali so bili v konkretnem primeru izpolnjeni vsi predpisani pogoji.Druga možnost pa je, da takšnega pooblastila ni.V tem primeru bi bilo treba preveriti, ali je predsednica brez ustrezne pravne podlage odločila o uporabi javnega sredstva v korist oseb, s katerima jo povezuje zasebni prijateljski odnos.Kot je poudarjeno v prijavi, predsedničina lastna odobritev sama po sebi ne more predstavljati pravnega temelja za takšno uporabo državnih sredstev. Posamična odločitev mora imeti podlago v predhodno obstoječem pravnem pravilu.Vprašanje nasprotja interesovDrugi pomemben sklop prijave se nanaša na določbe Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije – ZIntPK.Zakon od uradne osebe zahteva, da je pri opravljanju svoje funkcije pozorna na morebitno nasprotje interesov in se mu izogne. Zasebni interes pri tem ni omejen samo na neposredno denarno korist uradne osebe, temveč lahko zajema tudi korist drugih oseb, s katerimi ima funkcionar osebne, poslovne ali politične stike.V konkretnem primeru po navedbah prijave obstoj osebnega odnosa ni stvar domneve. Urad predsednice je sam potrdil, da sta bili sopotnici prijateljici predsednice.Isti Urad je hkrati potrdil, da je bil njun prevoz opravljen z odobritvijo predsednice republike.Zato se po mnenju prijavitelja pojavlja položaj, v katerem je funkcionarka odločala o določenem upravičenju oziroma koristi osebama, s katerima jo povezuje zaseben osebni odnos.Ta korist po navedbah v prijavi ni nujno zgolj denarna. Lahko jo predstavlja že brezplačen prevoz v državnem službenem vozilu, uporaba državnega voznika in varnostnega sistema ter vključitev zasebnih oseb v organizirani prevoz varovane osebe.Zato ZSi od KPK zahteva, naj preveri, ali je predsednica pri takšni odločitvi zaznala možnost nasprotja interesov in ali je ravnala v skladu z zakonsko določenimi postopki.Varnostna presoja še ne pomeni pravice do državnega prevozaPomemben poudarek prijave je tudi razločevanje med varnostnim in pravnim vidikom zadeve.Dejstvo, da je bila za obe sopotnici opravljena varnostna presoja, po stališču prijavitelja še ne odgovarja na vprašanje, ali sta bili upravičeni do uporabe državnega službenega prevoza.Varnostna presoja namreč odgovarja na vprašanje, ali je določena oseba z varnostnega vidika lahko vključena v bližino oziroma prevoz varovane osebe.Drugo vprašanje pa je, ali obstaja pravna podlaga, da se zasebni osebi na stroške oziroma z uporabo zmogljivosti države takšen prevoz sploh omogoči.Zato sama varnostna odobritev po navedbah prijave ne more nadomestiti pravne podlage za uporabo državnega vozila in drugih javnih sredstev.Ali je šlo za koruptivno ravnanje?Prijava odpira tudi vprašanje morebitnega koruptivnega ravnanja po ZIntPK.ZSi ne trdi, da je korupcija že dokazana, temveč zahteva preveritev, ali je bilo kršeno dolžno ravnanje in ali je bila zaradi tega zasebnima osebama omogočena določena korist.Če obstaja konkreten predpis ali veljaven notranji akt, ki predsednici dovoljuje takšne prevoze, in so bili vsi njegovi pogoji spoštovani, potem sam prijateljski odnos še ne pomeni korupcije.Če pa bi KPK ugotovila, da takšnega pooblastila ni oziroma da pogoji za prevoz niso bili izpolnjeni, bi se po navedbah prijave odprlo bistveno drugačno vprašanje: ali je bila zaradi zasebnega osebnega odnosa uporabljena uradna odločevalska možnost, da se zasebnima osebama omogoči uporaba državnih zmogljivosti.ZIntPK korupcije namreč ne omejuje zgolj na klasično podkupovanje oziroma prejemanje denarja ali daril. Bistveno je lahko tudi kršenje dolžnega ravnanja zaradi omogočanja koristi sebi ali drugi osebi.Ne gre zgolj za gorivo in kilometrePrijava posebej izpostavlja tudi vprašanje namenske uporabe javnih sredstev.Po Zakonu o javnih financah se proračunska sredstva uporabljajo za namene, določene z zakoni in drugimi predpisi.Čeprav predsednik republike odloča o porabi sredstev Urada predsednika republike, to po stališču prijavitelja ne pomeni neomejene pravice do zasebne uporabe javnih sredstev.Zedinjena Slovenija opozarja, da pri konkretnem prevozu ni mogoče govoriti samo o nekaj dodatnih kilometrih ali porabi goriva.Urad je namreč potrdil, da je bila zaradi prisotnosti zasebnih sopotnic potrebna predhodna varnostna presoja. To pomeni uporabo delovnih, organizacijskih in varnostnih zmogljivosti javnega sektorja.Prijavitelj zato zahteva ugotovitev, ali je imel takšen način uporabe službenega vozila, dela zaposlenih, informacijskih sistemov in varnostnih postopkov ustrezno pravno podlago.Omenjena tudi morebitna kazenskopravna odgovornostPrijava se dotika tudi morebitne kazenskopravne razsežnosti primera, vendar pri tem izrecno poudarja, da na podlagi trenutno znanih podatkov ni mogoče trditi, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.Če bi se izkazalo, da predsednica za odobritev prevoza ni imela ustreznega pravnega pooblastila, bi bilo po mnenju prijavitelja treba presoditi tudi morebitno relevantnost 257. člena Kazenskega zakonika, ki ureja zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic.Prijava pri tem opozarja, da sama nepravilnost ali napačna razlaga notranjega predpisa še ne pomeni avtomatično kaznivega dejanja. Za kazensko odgovornost bi bilo treba ugotoviti tudi zahtevano obliko naklepa in druge zakonske znake kaznivega dejanja.Podobno velja za morebitno oškodovanje javnih sredstev po 257.a členu KZ-1. Tudi pri tem prijava ne zatrjuje, da so zakonski znaki že izpolnjeni, temveč navaja okoliščine, ki bi jih bilo treba preveriti, če bi se ugotovila zavestna nenamenska uporaba javnih sredstev in zakonsko zahtevana premoženjska posledica.Kaj ZSi zahteva od KPK?Zedinjena Slovenija predlaga, naj Komisija za preprečevanje korupcije od Urada predsednice, Policije in po potrebi drugih državnih organov pridobi dokumentacijo, ki bi lahko dokončno odgovorila na ključna vprašanja.Med drugim zahteva pridobitev konkretnega pravnega oziroma notranjega akta, na podlagi katerega lahko predsednica odobri prevoz zasebnih oseb, ter določbe, ki ji takšno pristojnost daje.KPK naj bi preverila tudi pravila glede dovoljenih sopotnikov, dokumentacijo o konkretni odobritvi prevoza 31. julija 2026, dokazilo o izvedeni varnostni presoji, podatke o uporabljenih javnih virih ter evidenco drugih primerov, ko je predsednica odobrila prevoz zasebnih prijateljev ali drugih nevarovanih oseb.Prijavitelj želi tudi podatke o tem, ali je predsednica ob odločanju zaznala oziroma prijavila možnost nasprotja interesov, ali obstaja pravno mnenje, na katero se Urad opira pri trditvi o zakonitosti takšnih prevozov, ter kakšne so bile neposredne in posredne finančne posledice prometne nesreče.Ključno vprašanje: kaj je predsednici dovoljevalo odločati?ZSi poudarja, da prijavitelj ni dolžan vnaprej dokazati kršitve. Do notranjih aktov Urada predsednice, varnostne dokumentacije in sporazumov med državnimi organi namreč nima dostopa.Te dokumente pa lahko pridobi KPK.Urad predsednice je po navedbah prijave že sam potrdil tri ključne okoliščine: da sta bili v državnem službenem vozilu zasebni prijateljici predsednice, da je njuna vključitev zahtevala predhodno varnostno presojo in da je bil njun prevoz opravljen z odobritvijo predsednice republike.Obenem javnosti doslej po navedbah prijave ni bil predstavljen konkretni pravni akt, iz katerega bi izhajalo pooblastilo za takšno odločitev.Zato Zedinjena Slovenija od KPK zahteva predvsem odgovor na vprašanje, ali je predsednica pri odločanju o prevozu svojih zasebnih prijateljic ravnala v okviru zakonitega in vnaprej določenega pooblastila ali pa je svojo funkcijo uporabila za omogočitev koristi osebam, s katerimi jo povezuje zasebni odnos.Če ustrezna pravna podlaga obstaja, jo je mogoče pokazati in preveriti, ali je bila pravilno uporabljena.Če je ni, pa predsedničina osebna odobritev sama po sebi ne more ustvariti pravice, ki je zakon ali drug veljaven akt ne določa.Prav zato ZSi predlaga preveritev morebitnega nasprotja interesov, kršitve pravil integritete in namenske uporabe javnih sredstev ter morebitnega koruptivnega ravnanja. Če bi KPK pri preverjanju ugotovila okoliščine, ki sodijo v pristojnost drugih organov, naj bi zadevo po potrebi odstopila Računskemu sodišču, Policiji, državnemu tožilstvu ali drugemu pristojnemu organu.11. velikega srpana 2026Urban Gajšek

Prispevek objavljen na RTV Slovenija z naslovom »Pirc Musar: Nesreča je povzročila cunami dezinformacij, ne znam ga ustaviti«, dne 10. 8. 2026, je predvsem povzetek predsedničinega daljšega zapisa na Facebooku, ne klasičen intervju. V luči vsega doslej preverjenega, je vtis precej jasen: predsednica je odgovorila na osebne očitke in na nekatere neutemeljene špekulacije, ni pa odgovorila na osrednje pravno vprašanje, ki je nastalo zaradi prevoza njenih prijateljic v državnem varovanem vozilu.»Cunami dezinformacij« – deloma upravičena, vendar bistveno preširoka izjavaNedvomno so se pojavile tudi trditve, za katere ni javno predstavljenih dokazov, denimo namigovanja, da je njena prijateljica ruska vohunka. Predsednica ima vso pravico takšne trditve označiti za neutemeljene. Toda težava njenega zapisa je, da pod izrazom »cunami dezinformacij« združi tudi legitimna vprašanja o uporabi javnega premoženja, pravni podlagi za prevoz zasebnih oseb, varnostnem postopku in odgovornosti. To niso dezinformacije, ampak vprašanja, ki jih je povzročilo že uradno pojasnilo njenega Urada. Urad je namreč sam potrdil, da sta bili v vozilu njeni prijateljici in da se takšni prevozi izvajajo po predhodni varnostni presoji ter »z odobritvijo predsednice republike«. Vir: https://www.predsednica-slo.si/sl/objave/press-releasePrav to ostaja bistveno. Kateri predpis predsednici daje pooblastilo, da tak prevoz odobri? Tega tudi v novem zapisu ne pove.Najpomembnejša njena trditev ostane nedokazanaPredsednica pravi, da predpisov ni kršila in da so »pravila taka«, da lahko po posvetu z varnostno službo in na njeno prošnjo z njo potuje tudi druga oseba. V prejšnjem nastopu je povedala celo, da se po posvetu »odločimo«, kdo gre z njo. Toda niti takrat niti v sedanjem zapisu ni navedla naziva akta in konkretnega člena, iz katerega to pooblastilo izhaja. Vir: https://n1info.si/novice/slovenija/predsednica-republike-spregovorila-prvic-po-nesreci-velika-napaka-nisem-bila-pripeta/To je zelo pomembno, ker javno objavljeni predpisi tega pooblastila ne vsebujejo. Zakon o zagotavljanju pogojev za opravljanje funkcije predsednika republike določa, da varovanje predsednika zagotavlja Policija, da so sredstva Urada namenjena delu predsednika in Urada ter da se v Uradu izvršujejo zadeve, povezane z opravljanjem predsedniške funkcije. Nova Uredba o varovanju predsednika republike pa ureja varovanje predsednika in njegovih družinskih članov ter predvideva pisni sporazum med Policijo in Uradom. V objavljenem besedilu ni določbe o pravici predsednice do prevoza prijateljev. Vir: https://pisrs.si/pregledPredpisa?sop=2026-01-1521To ne dokazuje avtomatično, da je bil prevoz nezakonit — takšna določba je lahko v sporazumu ali internem aktu. Pomeni pa nedvomno, da je predsedničina trditev »vse je bilo skladno s predpisi« za zdaj samo njeno zatrjevanje, ne javno preverljivo pravno pojasnilo. Zato je to popolnoma nezadostno.Novi zapis dejansko še poudari njen osebni odločevalni položajPredsednica pravi, da je prijateljici povabila na pot. Predhodno pa je sama pojasnila, da po posvetu z varnostno službo in po njenem zaprosilu odločijo, da lahko kdo drug potuje z njo. Urad je še natančneje zapisal, da se to zgodi po varnostni presoji in z odobritvijo predsednice. Vir: https://www.rtvslo.si/slovenija/pirc-musar-nesreca-je-povzrocila-cunami-dezinformacij-ne-znam-ga-ustaviti/790433To je z vidika Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) pomembnejše od državljanstva prijateljice. Zakon opredeljuje zasebni interes tudi kot korist za fizično osebo, s katero ima uradna oseba osebne stike, in uradni osebi nalaga, da svoje funkcije ne uporablja za izvajanje nedovoljenega zasebnega interesa. Če je predsednica sama odločala o omogočitvi uporabe državnega vozila svojima dolgoletnima prijateljicama, obstaja objektivno vprašanje nasprotja interesov, razen če obstaja jasen predpis, ki takšno odločanje ureja in dovoljuje pod vnaprej določenimi pogoji. Vir: Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK): https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO5523Zato njen argument »imam vendar pravico imeti prijatelje« zgreši jedro očitka. Nihče zaradi prava o javnih sredstvih ne potrebuje dovoljenja za prijateljevanje. Vprašanje nastane šele, ko zasebnega prijatelja vključiš v uporabo državnega vozila in državnega sistema varovanja.Zanimivo neskladje glede »varnostnega preverjanja«Tu je novi zapis posebej problematičen. Predsednica pravi, da je bila prijateljica Viktorija Krivoluckaja varnostno preverjena, ko je pridobivala slovensko državljanstvo, in da državljanstva brez takšnega preverjanja ne bi dobila. ZDRS res določa kot pogoj za naturalizacijo, da sprejem osebe v državljanstvo ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države.Toda to ni odgovor na vprašanje, ki ga je odprl njen lastni Urad.Urad je 3. avgusta povedal, da se prevoz prijateljev izvede po »predhodni varnostni presoji varnostne službe«. Predsednica pa 9. avgusta kot dokaz varnostnega preverjanja govori o postopku pridobitve državljanstva nekoč v preteklosti.To sta dve povsem različni stvari. Preverjanje pogojev za pridobitev državljanstva ne more samo po sebi dokazovati, da je bila opravljena konkretna predhodna varnostna presoja pred to vožnjo. Če je bila taka presoja dejansko opravljena, je najbolj preprost odgovor: kdaj je bila opravljena, kdo jo je opravil in na podlagi katerega predpisa?Osebnih ali tajnih podatkov zaradi tega ni treba razkrivati.»V avtomobilu uživaš enako stopnjo zasebnosti kot doma«Ta njena pravna trditev je nedvomno preveč kategorična in pravno zelo vprašljiva.Ustava RS posebej razlikuje splošno pravico do zasebnosti iz 35. člena od posebnega ustavnega varstva stanovanja oziroma drugih prostorov iz 36. člena. Sodna praksa zasebnost presoja glede na konkretno okolje in upravičeno pričakovanje zasebnosti; pravnega pravila, po katerem bi avtomobil avtomatično zagotavljal »enako stopnjo zasebnosti kot dom«, pa ni najti nikjer. Ne pozabimo, da je Nataša Pirc Musar pravnica in odvetnica …Še pomembneje: tukaj sploh ne govorimo o tem, kaj so predsednica in prijateljici govorile v avtomobilu. To je lahko povsem zasebno.Govorimo o tem:- kdo je bil upravičen uporabljati državno vozilo; - kdo je prevoz odobril; - po katerem pravnem aktu; - ali je bila opravljena zahtevana varnostna presoja; - ali so bila uporabljena javna sredstva; - kakšne pravne posledice ima prometna nesreča.To so vprašanja delovanja državnega organa in uporabe javnih sredstev, zato je sklicevanje na zasebnost avtomobila v precejšnji meri zgrešeno.Zanimiva je tudi sprememba opisa potiUrad predsednice je 3. avgusta izrecno trdil, da je šlo za prevoz »z dopusta na Hrvaškem na službeno obveznost v Komendi«. Vir: https://www.predsednica-slo.si/sl/objave/press-releasePredsednica pa v novejšem zapisu svojo upravičenost do prevoza prijateljic utemeljuje s primeri neformalnih dogodkov: koncert, kino, sladoled in podobno, ter v istem sklopu govori o poti na Pogi Challenge. To ni nujno neposredno protislovje, je pa očitna napetost v argumentaciji: za uporabo službenega vozila Urad poudarja službeno naravo poti, za upravičevanje prisotnosti prijateljic pa predsednica poudarja svojo pravico do zasebnega in družabnega življenja.Sam Pogi Challenge je bil javni športno-zabavni dogodek s kriterijem, slavnostnim sprejemom Pogačarja in koncertom; v napovedih je bilo navedeno, da se bo predsednica udeležila slavnostnega sprejema oziroma spremljala dogodek. Ali je bila njena udeležba pravno in računovodsko evidentirana kot službena obveznost, bi moral dokazati Urad z ustrezno dokumentacijo.Tudi rusko državljanstvo je v razpravi dobilo preveliko težoIz njenega novega zapisa izvemo še eno pomembno dejstvo: prijateljica nima samo ruskega, ampak tudi slovensko državljanstvo. Zato samo rusko državljanstvo ni razlog za sklepanje o protipravnosti in gotovo ne dokazuje vohunjenja ali podobnih trditev.Toda tudi slovensko državljanstvo ne rešuje vprašanja prevoza. Če bi bila v avtomobilu prijateljica, rojena v Ljubljani in izključno slovenska državljanka, bi ostalo popolnoma isto pravno vprašanje: zakaj je bila zasebna oseba upravičena do prevoza v državnem varovanem vozilu in kdo je imel pristojnost to odobriti?To je ena največjih pomanjkljivosti predsedničinega odziva: velik del odgovora usmeri na narodnost in državljanstvo prijateljice, medtem ko je javnopravni problem povsem neodvisen od tega.Sklep po tem novem predsedničinem odzivuNovi zapis ne zmanjšuje potrebe po pravni razjasnitvi prevoza prijateljic; v nekaterih pogledih jo celo povečuje. Predsednica zdaj zelo jasno zatrjuje, da zasebne osebe lahko potujejo z njo in da ona sama sodeluje pri odločitvi oziroma jih povabi. Toda še vedno ni povedala, na podlagi katerega konkretnega člena katerega konkretnega akta ima to pristojnost.Zato bi bil najbolj bistven odgovor Urada samo en dokument oziroma nekaj vrstic iz njega:»Na podlagi [naziv akta], [člen], lahko predsednica republike po predhodni varnostni presoji dovoli oziroma zahteva, da se v službenem vozilu skupaj z njo prevaža zasebna oseba.«Če takšna določba obstaja, je treba nato preveriti, ali so bili njeni pogoji v konkretnem primeru spoštovani.Če takšne določbe ni, pa se položaj bistveno spremeni: potem predsedničina trditev, da je bilo »vse skladno s predpisi«, ostane brez javno izkazane pravne podlage, njena lastna »odobritev« pa postane prav tisto uradno ravnanje, ki bi ga bilo treba nujno preveriti z vidika namenske uporabe javnih sredstev, nasprotja interesov in – ob izpolnitvi dodatnih zakonskih znakov – morebitnega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja.10. veliki srpan 2026Urban Gajšek

Zedinjena Slovenija – ZSi je po včerajšnji prijavi Komisiji za preprečevanje korupcije danes naredila naslednji korak ter od Urada predsednice Republike Slovenije in Policije zahtevala konkretne dokumente, iz katerih mora biti razvidno, na kateri pravni podlagi lahko predsednica republike odobri prevoz svojih zasebnih prijateljic v službenem vozilu.Urad predsednice je v svojem uradnem pojasnilu potrdil, da sta bili v službenem vozilu dve predsedničini prijateljici ter da se takšni prevozi izvajajo po predhodni varnostni presoji in »z odobritvijo predsednice republike«.Prav predsedničina osebna odobritev je zato postala osrednje vprašanje prijave KPK. ZSi poudarja, da ne zahteva razkrivanja varnostnih metod ali osebnih podatkov sopotnic, ampak odgovor na bistveno pravno vprašanje: Kateri predpis, notranji akt ali druga pravna norma predsednici Republike Slovenije daje pooblastilo, da zasebnim prijateljem odobri uporabo državnega službenega prevoza?Zedinjena Slovenija – ZSi je danes od Urada predsednice med drugim zahtevala vse veljavne interne akte o prevozu zasebnih tretjih oseb, dokumentacijo o konkretni odobritvi prevoza 31. julija 2026 ter morebitno pravno mnenje, na katerem temelji stališče Urada. Videli bomo, kaj od zahtevanega bo predsedničin urad dejansko posredoval.Od Policije pa je ZSi zahtevala pisni sporazum med Policijo in Uradom predsednika Republike Slovenije ter tiste njegove dele oziroma priloge, ki urejajo prevoz, sopotnike in postopke odobravanja tretjih oseb.Veljavna Uredba o varovanju predsednika republike namreč določa obstoj pisnega sporazuma med Policijo in Uradom predsednika. Zato je treba ugotoviti, ali ta sporazum ali drug veljavni akt dejansko vsebuje pravno podlago za prevoz zasebnih prijateljev predsednice."Ne trdimo, da je bila kršitev že dokazana", pravi predsednik Zedinjene Slovenija Andrej Šiško. "Zahtevamo nekaj precej preprostejšega: naj Urad pokaže pravni akt in določbo, na podlagi katere je predsednica lahko odobrila prevoz svojih zasebnih prijateljic. Če takšna določba obstaja, jo je mogoče pokazati. Če je ni, nastane bistveno resnejše vprašanje," še poudarjajo v Zedinjeni Sloveniji.ZSi je obenem KPK zaprosila za potrditev prejema in evidentiranja prijave z dne 11. avgusta 2026. V prijavi KPK je predlagana preveritev morebitnega nasprotja interesov, kršitve pravil integritete, namenske uporabe javnih sredstev in morebitnega koruptivnega ravnanja.12. veliki srpan 2026Urban Gajšek

Bill Clinton je leta 1995 Sloveniji čestital ob dnevu državnosti in jo označil za zgodbo o uspehu nove Evrope. Toda njegovo pismo vsebuje še pomembnejše sporočilo: ameriški predsednik je Ustoličevanje slovenskih vojvodov na Gosposvetskem polju predstavil kot zgodovinski izraz načela, da oblast izhaja iz soglasja ljudstva.Pismo predsednika Združenih držav Amerike Williama J. Clintona predsedniku Republike Slovenije Milanu Kučanu z dne 20. rožnika 1995 je bilo napisano ob četrtem dnevu državnosti samostojne Republike Slovenije. Na prvi pogled gre za običajno diplomatsko čestitko, kakršne si ob državnih praznikih izmenjujejo najvišji predstavniki držav.pismo predsednika ZDA Billa Williama Clintona predsedniku Republike Slovenije in slovenskemu ljudstvu z dne 20. 6. 1995 Toda vsebina tega pisma je precej bolj nenavadna in pomembna.Clinton v njem ni le čestital predsedniku republike, temveč tudi »ljudstvu Slovenije«. Slovenijo je označil za »eno od zgodb o uspehu nove Evrope« in zapisal, da je slovensko ljudstvo lahko ponosno na dosežke pri gradnji uspešne, stabilne in mirne ljudovlade.Še pomembneje pa je, da je ameriški predsednik vezi med Slovenci in Američani povezal s skupno zavezanostjo načelom ljudovlade ter pri tem izrecno omenil starodavni obred Ustoličevanja slovenskih vojvodov na Gosposvetskem polju.Spominska tabla posvečena slovenskemu vplivu na pisca ameriške Deklaracije o neodvisnosti Thomasa JeffersonaPrav ta del daje pismu izjemno zgodovinsko in politično težo.»Oblast izhaja iz soglasja vladanih«Clinton je v pismu poudaril, da je moral prevzem oblasti slovenskih vojvodov potrditi narod, kateremu naj bi vladali. V tem je prepoznal temeljno načelo zahodne politične tradicije – da oblast ne izvira sama iz sebe, iz dednega položaja ali gole sile, temveč iz soglasja tistih, nad katerimi se izvaja.S tem je Ustoličevanje slovenskih vojvodov povezal z enim osrednjih načel ameriške ljudovlade: z mislijo, da legitimna oblast izhaja iz privolitve ljudstva.Takšna navedba v predsedniški čestitki ni bila zgolj diplomatski okras. Clinton slovenskega zgodovinskega izročila ni omenil mimogrede, temveč ga je uporabil kot osrednji zgodovinski dokaz skupne pripadnosti zahodni politični omiki.Ameriški predsednik je tako leta 1995 Slovenijo predstavil kot sodobno ljudovladno državo, ki pa nima svojih političnih korenin šele v osamosvojitvi leta 1991. Njeno ljudovladno izročilo je povezal z mnogo starejšim obredom, v katerem je moral novi vojvod pred predstavnikom ljudstva odgovarjati na vprašanja, potrditi svoje dolžnosti ter simbolno prejeti oblast od slovenske skupnosti.ameriški predsednik Bill Clinton je bil leta 1999 tudi na uradnem obisku v Sloveniji, kjer je znova podaril pomen Slovenskega Ustoličevanja tudi za nastanek ZDAAmeriško priznanje zgodovinske globine slovenskega narodaPismo je pomembno tudi zaradi jezika, ki ga uporablja. Clinton ne govori samo o prebivalcih nove države, temveč o slovenskem ljudstvu, njegovem zgodovinskem izročilu in slovenskih vojvodih.S tem Sloveniji ni priznal samo mednarodnopravnega obstoja, temveč tudi zgodovinsko dostojanstvo.Razlika je bistvena. Eno je reči, da je Slovenija leta 1991 postala samostojna država. Nekaj drugega pa je priznati, da ljudstvo, narod, ki je to državo ustanovil, razpolaga z lastnim, mnogo starejšim političnim spominom in izročilom.Clintonovo pismo Slovenije ne predstavlja kot slučajnega proizvoda razpada Jugoslavije, temveč kot zgodovinsko ukoreninjeno politično skupnost, katere izročilo je mogoče povezati s temeljnimi načeli zahodne ljudovlade.To seveda ne pomeni, da je predsedniško pismo zgodovinopisna razprava ali pravni dokaz neprekinjene državne kontinuitete od srednjega veka do današnje Republike Slovenije. Njegov pomen je političen, simbolen in omični. Toda prav na tej ravni je njegova teža izjemna.stran iz knjige francoskega pravnika Jeana Bodina, kjer je omenjal Slovensko Ustoličevanje na Koroškem, kar je nedvomno poznal tudi Thomas JeffersonAmeriški predsednik je ocenil, da je Slovensko Ustoličevanje dovolj pomembno, reprezentativno in razumljivo, da se lahko pojavi v uradnem sporočilu Bele hiše.Zadnje Ustoličevanje več kot tri in pol stoletja pred nastankom ZDAZadnje Ustoličevanje na Gosposvetskem polju je bilo opravljeno 18. sušca 1414, ko je bil ustoličen nadvojvod Ernest Železni. Ameriška deklaracija neodvisnosti je bila sprejeta šele 4. malega srpana 1776.Med zadnjim Ustoličevanjem in razglasitvijo neodvisnosti Združenih držav Amerike je torej minilo 362 let.Knežji kamen na polju v Krnskem gradu. Od tam so ga Nemci odstranili in se danes nahaja v veliki dvorani Deželne hiše v CelovcuObred Slovenskega Ustoličevanja je imel seveda srednjeveško družbeno in pravno obliko ter ga ni mogoče preprosto enačiti s sodobnimi volitvami ali parlamentarno demokracijo. Vsekakor je vseboval izjemno politično sporočilo: novi oblastnik je moral stopiti pred predstavnika slovenske skupnosti, odgovarjati na njegova vprašanja, obljubiti pravično vladanje in šele nato simbolno prejeti oblast iz rok ljudi. To je bilo v tistem času nekaj izjemnega in posebnega. Nekaj čemur so se čudili ostali vladarji srednjeveških držav in predstavniki krščanske cerkve.Prav to prvino je Clinton povezal z načelom soglasja vladanih.Zato je mogoče reči, da pismo ameriškega predsednika priznava Slovenskemu Ustoličevanju mesto v širšem razvoju zahodne misli o omejeni, odgovorni in od ljudstva potrjeni oblasti.Zakaj slovenski državni vrh o tem skoraj ne govori?Ob tem se postavlja neprijetno vprašanje: kako je mogoče, da je ameriški predsednik leta 1995 tako jasno izpostavil zgodovinsko-politični pomen Slovenskega Ustoličevanja, medtem ko se slovenski državni vrh temu izročilu večinoma izogiba?Predsedniki republike, predsedniki vlad in drugi najvišji predstavniki Republike Slovenije pogosto ponavljajo, da je država, ustanovljena leta 1991, prva slovenska država. Takšna formulacija lahko velja, kadar govorimo o sodobni nacionalni državi in sedanjem mednarodnopravnem redu. Ne more pa izbrisati starejših oblik slovenske politične organiziranosti, državnosti in ljudovladnega izročila. Slovenci smo v svoji dolgi zgodovini imeli že več držav in res žalostno je, da tega večina sploh ne ve.Clintonovo pismo je v tem pogledu presenetljivo samozavestno. Ameriški predsednik ni imel težav z uporabo izraza »slovenski vojvodi« in z umestitvijo Ustoličevanja v zgodovino zahodne politične tradicije.Slovenska politika pa se pogosto vede, kot da je sklicevanje na starejšo slovensko državnost nekaj nevarnega, neprimernega ali politično obremenjujočega.Takšno ravnanje je težko razumeti. Narod, ki se odpove lastnemu zgodovinskemu spominu, drugim prepušča, da njegovo zgodovino razlagajo namesto njega.Ameriški predsednik samozavestnejši od slovenske politikeClintonovo pismo razkriva nenavadno protislovje. Predsednik svetovne velesile je v uradnem dokumentu brez zadržkov govoril o slovenskem zgodovinskem izročilu, medtem ko se velik del slovenske politike in akademskega prostora ob takšnih vprašanjih zateka k previdnim, zmanjšujočim ali celo zanikujočim formulacijam.V delu sodobnega zgodovinopisja prevladuje modernistična razlaga, po kateri naj bi se Slovenci kot sodoben politični narod izoblikovali šele v 19. stoletju, zlasti okrog leta 1848. Toda iz takšne strokovne razlage se v javnost pogosto prenese mnogo širša in radikalnejša trditev, da Slovencev pred letom 1848 preprosto ni bilo.To nikakor ni isto, niti ni res.ameriški predsednik Bill Clinton na mimohodu pred častno četo Slovenske vojskeMogoče je razpravljati o tem, kdaj se je oblikoval sodobni narod v današnjem političnem pomenu. Ni pa mogoče zaradi tega zanikati starejše jezikovne, narodnostne, omične in politične skupnosti, ki se je skozi stoletja pojavljala pod različnimi imeni in v različnih zgodovinskih oblikah.Clinton se v to akademsko razpravo ni spuščal. Uporabil je širši zgodovinsko-politični jezik in govoril o slovenskih vojvodih ter slovenskem ljudstvu. S tem je zgodovinsko nadaljevanje slovenske skupnosti sprejel kot nekaj samoumevnega in pozitivnega.Gosposvetsko polje je danes v AvstrijiEden izmed razlogov za zadržanost slovenske politike je verjetno tudi dejstvo, da se Knežji kamen, Gosposvetsko polje in Vojvodski prestol danes nahajajo na ozemlju Republike Avstrije.Ta zgodovinski prostor je že dolgo predmet različnih narodnih in deželnih razlag. Avstrijske in deželne ustanove ga praviloma predstavljajo kot del zgodovine današnje avstrijske dežele Kärnten. Slovenska vloga je pri tem pogosto zmanjšana, preoblikovana v splošno »slovansko« sestavino ali podrejena poznejši nemško-avstrijski deželni zgodovini.slovenski gorotanski vitezi iz 13. stoletjaToda dejstvo, da je zgodovinsko znamenje danes na ozemlju druge države, Sloveniji ne odvzema pravice in dolžnosti, da ga prepoznava kot enega osrednjih simbolov lastnega političnega izročila.Slovenski državni vrh bi moral biti pri tem samozavesten in dejaven. Skrb za slovensko zgodovinsko dediščino pomeni dosledno izvajanje 5. člena Ustave Republike Slovenije, ki se med drugim glasi: »(Slovenija) Skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce, ter pospešuje njihove stike z domovino. Skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije«. Pomeni tudi vztrajanje pri dejstvu o slovenskem jeziku obreda, slovenskih nosilcih Stare pravde ter vlogi slovenskega ljudstva pri potrjevanju novega vojvoda.Molk zaradi strahu pred morebitnim diplomatskim nesoglasjem ni nikakršna državotvorna previdnost. Je odpoved lastnemu zgodovinskemu spominu. To je popolnoma nesprejemljivo!Kdo je Clintonu pripravil podatke?Malo verjetno je, da bi Bill Clinton sam podrobno preučeval zgodovino Slovenskega Ustoličevanja na Gosposvetskem polju. Predsedniška pisma tujim državnikom praviloma pripravljajo diplomatske, svetovalne in predsedniške službe na podlagi zbranih gradiv.To pomeni, da je moral nekdo v ameriškem državnem aparatu poznati pomen Ustoličevanja ter presoditi, da je ta zgodovinski motiv primeren za uradno čestitko Sloveniji.Tudi to je izjemno pomembno.Ne gre samo za to, kaj je vedel Clinton osebno, temveč kaj je bila pripravljena v uradno predsedniško sporočilo vključiti ameriška država. Motiv je moral prestati pripravo osnutka, politično presojo in končno odobritev, preden je pismo dobilo predsednikov podpis.Ameriška stran je torej hotela Slovenijo nagovoriti ne le kot novo državo, ampak kot skupnost z lastnim političnim izročilom. Sporočilo ni bilo samo: »Čestitamo ob prazniku.« Bilo je tudi: »Poznamo del vaše globlje zgodovine in jo razumemo kot pomemben prispevek k načelu legitimne oblasti.«Dokument, ki je izginil iz javnega spominaKljub izjemni vsebini Clintonovo pismo v Sloveniji ni postalo splošno znan zgodovinski dokument. Ne najdemo ga v šolskih učbenikih, državni prazniki ga praviloma ne omenjajo, politiki pa se nanj skoraj nikoli ne sklicujejo.Večina slovenskih državljanov zanj sploh ne ve.prihod dela slovenskega ljudstva na Gosposvetsko polje, kjer je potekalo UstoličevanjeTo je toliko bolj nenavadno, ker pismo združuje tri pomembna sporočila: priznanje slovenske osamosvojitve, pohvalo uspehu mlade države in spoštovanje do starodavnega slovenskega političnega izročila.Zakaj ga država ni uporabila za krepitev narodne in državljanske samozavesti?Morda zato, ker se vsebina ni ujemala s prevladujočo predstavo o Sloveniji kot državi brez starejših državotvornih korenin. Morda zato, ker je bilo poudarjanje Gosposvetskega polja zaradi odnosov z Avstrijo ocenjeno kot občutljivo. Morda tudi zato, ker slovenske politične elite starejšega slovenskega političnega izročila nikoli niso zares ponotranjile. Morda prenekateri za to niti ne vedo ...Ne glede na razlog je posledica enaka: pomemben dokument je skoraj izginil iz javnega spomina.Iz zgodbe o uspehu v zgodbo o izgubljeni samozavestiLeta 1995 je Clinton Slovenijo označil za eno od zgodb o uspehu nove Evrope. Slovensko ljudstvo je pohvalil zaradi gradnje uspešne, stabilne in mirne ljudovlade.Tri desetletja pozneje se moramo vprašati, kaj je od te samozavesti ostalo.Država, ki ne pozna lastnih zgodovinskih temeljev, težko oblikuje jasno prihodnost. Še težje suvereno nastopa v mednarodnem prostoru, kadar sama ne zna pojasniti, kdo je, od kod prihaja in na kakšnem izročilu temelji.Clintonovo pismo zato ni samo dokument iz leta 1995. Je ogledalo, v katerem lahko primerjamo takratni mednarodni ugled Slovenije z današnjim odnosom slovenske države do same sebe.Ameriški predsednik je bil sposoben v enem kratkem pismu povezati priznanje sedanjosti, spoštovanje preteklosti in zaupanje v prihodnost Slovenije.Slovenski politični vrh tega sporočila očitno še vedno ne razume.Pismo bi moral poznati vsak slovenski šolarClintonovo pismo ni mednarodna pogodba in ne ustvarja nobenih pravnih posledic. Prav tako samo po sebi ne dokazuje neprekinjenega obstoja iste države od srednjega veka do današnje Republike Slovenije.Dokazuje pa nekaj drugega.Dokazuje, da je bilo mogoče na najvišji ravni ameriške politike slovensko osamosvojitev razumeti kot nadaljevanje mnogo starejšega zgodovinskega in političnega izročila. Dokazuje, da je bilo Ustoličevanje slovenskih vojvodov mogoče predstaviti kot pomemben izraz načela, da oblast potrebuje soglasje ljudstva. Dokazuje tudi, da slovenska zgodovina ni bila nujno razumljena kot nepomembna predzgodba leta 1991.Takšen dokument bi moral poznati vsak slovenski šolar. O njem bi morali govoriti ob dnevu državnosti, v šolah, muzejih, državnih ustanovah in diplomatskih predstavništvih.Ne zato, da bi iz njega ustvarjali zgodovinske mite, temveč zato, ker predstavlja izjemno mednarodno priznanje slovenskemu narodu, njegovi samostojni državni poti in njegovemu političnemu izročilu.Predvsem pa nas opozarja na nekaj, česar ne bi smeli nikoli pozabiti: drugi bodo našo zgodovino spoštovali samo toliko, kolikor jo bomo poznali, spoštovali in zagovarjali sami.Čestitke ob dnevu državnosti!24. rožnika 2026Samo Korošec