V tokratno knjigo je uvrščenih 153 odlomkov daljših letopisov ali kronik in nekaj krajših virov. Začne se s poglavjem Stališča zgodovinarja Jakova Bačića. Njegove raziskave, ugotovitve in teze se namreč bistveno razlikujejo od »uveljavljene« zgodovine. V svojem doktoratu, ki ga je zagovarjal v ZDA je Bačić dokazal, da je pradomovina Slovenov/Slovencev širše podonavsko območje, z drugimi besedami Panonija.
Sledi poglavje z domačimi zapisi o Slovenih začenši z 9. stoletjem, ki so se v glavnem ohranili v mlajših prepisih v rusko-slovenskem, srbsko-slovenskem in drugih slovenskih jezikih. Poglavje nosi naslov Zapisi imen Slovenci, Sloveni v staroslovenskem in v novoslovenskem jeziku. Gre za osem staroslovenskih virov, ki izvirajo iz 1. tisočletja našega štetja, s katerimi je avtor naredil svojevrstno povezavo med I. in II. zvezkom 3. dela knjige. Zatem so opisani ohranjeni novoslovenski rokopisi med 10. in 16. stoletjem in tiskane knjige v slovenščini, katerim je dodanih še nekaj samostojnih virov iz 16. in 17. stoletja.
Preostala vsebina knjige je razdeljena na naslednja časovna obdobja:
I. Doba antike (od leta 500 pred našim štetjem – leta 500 našega štetja);
II. Doba zgodnjega srednjega veka (501 – 1100);
III. Doba visokega srednjega veka (1101 – 1300);
IV. Doba poznega srednjega veka (1301 – 1500);
V. Doba novega veka (1501 – 1679).
V novi knjigi zbrana široka paleta raznih virov in zaključen njihov pregled. Na temelju tega bo Šiško po lastnih besedah, v naslednji knjigi z naslovom Sloven(c)i in Slovenije 3/III. del, Razčlenjevanje ter razkritje laži in zavajanj, predstavil analizo pregleda in razkritje večinoma zamolčanih in neupoštevanih dejstev, ki predstavljajo naše prednike Slovene/Slovence v povsem drugačni luči.
Iz najnovejše Šiškove knjige izpostavljamo izbrane odlomke iz katerih izhaja:
1. Ruski pogled na izvor in zgodovino Slovenov;
2. Judovski pogled ( pričevanje) o zgodovini starih Slovenov ter
3. Poljski pogled na izvor in pradomovino Slovenov (odlomek iz najstarejše poljske kronike, ki govori o pradomovini Slovenov).
O ruskem pogledu na izvor in zgodovino Slovenov lahko beremo v knjigi N. S. Deržavina z naslovom Poreklo ruskega naroda, ki je bila v tedanji t. i. srbo-hrvaški jezik prevedena leta 1948. Vsekakor je dobrodošlo, da poznamo tudi ruski pogled na to tematiko.
Rus Nikolaj Sevast'janovič Deržavin je bil sovjetski zgodovinar in etnograf, član Akademije znanosti Sovjetske zveze (AN SSSR). Deržavin je jasno zapisal, da prve omembe Slovenov izvirajo s konca 1. in začetka 2. stoletja našega štetja. V teh poročilih Sloveni nastopajo pod imenom naroda Venedi ali Veneti. Ta poročila najprej najdemo pri znanem rimskem piscu Pliniju Starejšem (23-79 leta našega štetja), nato pa pri rimskem zgodovinarju Tacitu (P. Cornelius Tacitus, rojen okrog leta 55 nove ere, umrl okrog leta 120). Tretje obvestilo najzgodnejših pričevanj o Slovenih najdemo pri znamenitem grškem zemljepiscu, zvezdoslovcu in fiziku, ki je živel v 2. stoletju našega štetja Ptolemaju Klavdiju.
Po prikazu Ptolemaja (ali Ptolomeja), ki se nanaša na 2. stoletje našega štetja so Sloveni – Veneti takrat živeli na območju med Baltskim morjem, od Ganskega zaliva na severu in Karpati na jugu in so bili veliko ljudstvo.
Baltsko morje je nekoč nosilo tudi ime Venedsko ali Venetsko morje. Sloveni – Veneti – Venedi pa so tedaj naseljevali območje med Venetskim – Venedskim morjem, od Gdanskega zaliva na severu in Karpati na jugu. Karpati so gorovje v Srednji in Vzhodni Evropi, ki se v loku razteza od današnje Češke na severozahodu preko Slovenske republike/Slovaške, Poljske, Madžarske in Ukrajine do Romunije in Srbije na jugu. Dolgi so približno 1500 km, najvišji del Karpatov pa predstavljajo Visoke Tatre na meji med Slovensko republiko in Poljsko.
Glede na navedbe Ptolemaja Klavdija: »Sarmatijo obkrožajo velika plemena: Venedi po vsem Venedskem zalivu in severno od Dakije«, je jasno, da je treba pri Karpatih upoštevati tudi Južne Karpate v današnji Romuniji in Srbiji. Venedi ali Veneti torej niso prebivali zgolj v Karpatih od izvirov reke Visle na sever, marveč tudi precej južneje v Južnih Karpatih in severno od Dakije, pa vse do Venedskega zaliva ali Baltskega morja. Teh navedb nikakor ne smemo zanemariti, saj so posledično Venedi ali Veneti v 2. stoletju prebivali tudi v Panoniji, ki se je nahajala severno od Dakije. Panonija je pravzaprav predstavljala središče velikega območja na katerem so tedaj prebivali Veneti ali Venedi. To se povsem ujema s trditvami o pradomovini Slovenov na območju Panonije.
V zvezi z Venedi, Veneti, Vendi oziroma Vindi ali Sloveni je Deržavin tudi zapisal:
»Okoliščine, da so se Sloveni pod imenom Veneti prvič v zgodovini pojavili konec 1. in v začetku 2. st. stoletja našega štetja, seveda ne moremo razlagati v smislu, da do takrat tega naroda na ozemlju Evrope sploh ni bilo, bolje slovenskega pranaroda ali predslovenskega substrata poznejšega slovenskega naroda Venetov. /…/ Slednji so predstavljali dele vseh večjih medplemenskih zedinjevanj ali plemenskih zvez, njihova imena pa so zasenčila imena tistih plemenskih organizacij, ki so bile del teh zedinjenj. Pri tem so se skupna plemenska imena – Kimerijci, Skiti, Tračani, Sarmati, Goti, Huni in drugi pogosto prenašala na plemena, ki so postala del medplemenskih zedinjevanj ali plemenskih zvez, med drugim tudi na Pra-Slovene in kasneje Slovene.«
Deržavin je celo zapisal, da je slovenski narod nastal že v 6. stoletju, kar bi si morali dobro zapomniti marsikateri »slovenski« zgodovinarji: »Na ta način je bilo zgodovinsko ugotovljeno, da so omenjeno obsežno ozemlje sredi prvega tisočletja našega štetja poselili Vendi t. j. plemena Slovenov in Antov. Na tem ozemlju je že v 6. stoletju, v procesu plemenskega križanja, ki je omično in narodopisno izstopalo iz splošne množice okoliških plemen, nastal slovenski narod. Na podlagi zelo resjednih zgodovinskih, narodopisnih in jezikovnih podatkov je mogoče sklepati, da je ta proces etnografske konsolidacije praslovenskih plemen doživelo tudi takratno prebivalstvo Balkanskega polotoka.«
Za nas je izjemno zanimivo in žal bistveno premalo znano pisanje Abrahama ben Jakuba. Abraham ben Jakub Izraelski, je bil potopisec židovskega porekla, pa tudi trgovec, diplomat in vohun iz 10. stoletja. Potoval je po srednji in zahodni Evropi in se leta 961 sestal s cesarjem Otonom I. Njegovo delo – spomini s komentarji je izgubljeno, ohranjeni pa so samo njegovi deli in to po zaslugi al Bakrijeve (Abu Abdullah al-Bakri) Knjige poti in dežel iz leta 1066.
Izraelec Abraham ben Jakob je v 10. stoletju o Slovenih poročal:
»Dežela Slovenov (Slovenija) se razprostira od Sirskega morja (Sredozemlja) do oceana na severu. Severna plemena, ki so do sedaj živela med njimi so jim odvzela dele ozemlja. Sestavljajo jih številna, raznovrstna plemena. V davnini jih je zedinil eden kralj, čigar naziv in naslov je bil Maha, pripadal pa je enemu izmed plemen, ki se je imenovalo Vilinbaba in to pleme so vsi spoštovali. Pozneje se je njihov jezik razdvojil, njihova država pa je razpadla in njihova plemena so postala razdvojene skupine, vsakemu izmed njihovih plemen pa je načeloval kralj. /…/
Tako vsa ta mesta oblikujejo polotok, ki je na jugu obkrožen s Sirskim morjem, na vzhodu in severu z Beneškim zalivom, na zahodu polotoka pa ostane pot k izhodu. In Sloveni naseljujejo obale tega zaliva od njegovega izhoda na zahodu v Sirskem morju. Vzhodno od njih so Bolgari, na zahodu pa so drugi Sloveni. Tisti, ki žive zahodno od zaliva so najhrabrejši, in prebivalci te dežele pri njih iščejo zaščito in se bojijo njihove moči. Njihove dežele so visoke gore s težko prehodnimi potmi. Nasploh so Sloveni hrabri in drzni ljudje, in če ne bi bilo neenotnosti zaradi delitve na številne veje, in neenotnosti plemen, jim ne bi bil po moči enak niti en narod na svetu. Oni prebivajo v deželah, zelo bogatih v mestih stanovanja in v provizijah. So marljivi poljedelci, pa tudi v ostalih dejavnostih prekašajo vse narode sveta. Njihovo blago po kopnem in morju pride do Rusije in Carigrada. Tudi načelnik severnih plemen govori slovensko, zato ker so ona zmešana z njimi, kot na primer plemena Al-Trškin (Tedeski, Nemci), Ankli (Madžari), Bađanakja (Pečenegi), Rusi in Hazari.«
Trditve Abrahama Izraelskega so za zgodovino naših prednikov – Slovenov/Slovencev – tako pomembne, da bi jih bili naši zgodovinarji vsekakor dolžni podrobneje raziskati. Še posebej ob dejstvu, da Albert Krantz v svoji Wandaliji trdi, da naj bi celo ime oziroma beseda Sclaui izvirala iz hebrejščine »Sclauorum nomine etymon Hebreum tributur« (»Imenu Slovenov se pripisuje hebrejski izvor«). ter v nadaljevanju še »Sclauorum nomine manicipia unde soleant significari«.
Za koncev poglejmo še poljski pogled na izvor in zgodovino Slovenov/Slovencev: Wincent Kadłubek je bil krakovski nadškof in avtor Poljske zgodovine (Historia Polonica) nastale okrog leta 1200. V njej je jasno opredelil najstarejše slovenske naselbine v Panoniji in v poznejši Bolgariji v obdobju pred našim štetjem. Opisoval je ljudska izročila o navalu Vlahov (Keltov) in o bitkah domorodnih Slovenov s prišleki. Nazadnje so se Sloveni in Vlahi med seboj pomirili in si razdelili številne evropske dežele. Vlahi so dobili celotno Grčijo, Sloveni pa obširen prostor od Bolgarije do Korotana ter severne dežele, od Danske do Rusije. Vso to ozemlje je Kadłubek prikazal kot ogromno državo, veliko kot Rimsko cesarstvo, v kateri naj bi glavno vlogo imeli predniki Poljakov – Vandali in Lehi (Vlahi, Lehiti). V uspešnih vojnah z Rimljani so gospodarji slovenske države zavzemali rimska mesta ter tudi porazili Aleksandra Makedonskega, Julija Cezarja in druge rimljanske vojskovodje.
Kadłubek je v kroniki izrecno zapisal, da je Panonija rodovitna mati in izvor vseh Slovenov in njihovih narodov. Pan, v skladu z grškim prevodom, naj bi pomenil "vseobsegajočega". Zato se v slovenskem jeziku uporablja izraz "Pan" za Gospoda ali tistega, ki ima vse.
Izjemno zanimivo je tudi Kadlubkovo pisanje o vladarju Lesku (Leszko). Ta Lesko se je uprl Juliju Cezarju, ki si je skušal podrediti vladavino Slovenov in je napadel ozemlje Lehitov. Z Lehiti se je z vso svojo močjo uprl in se trikrat spopadel z Julijem Cezarjem, pri čemer ga je premagal in porazil njegovo največje ljudstvo. O tem poroča tudi Valerius v svoji knjigi "De vita Caesaris". Lesko je prav tako premagal nekega tirana Krassa, kralja Partov, v bitki v Prusiji, mu odvzel vse bogastvo in mu v usta nalil taljenega zlata, rekoč: "Pij zlato, zlato si zaslužiš." Lesko ni vladal samo Lehitom marveč tudi drugim deželam: Gotom (Pruthenom) in Partom (Ruthenom), vse do vzhoda za Ruteni.
Pod njegovim vodstvom so bila vladana ne le Kraljestvo Slovenija, temveč tudi sosednja kraljestva cesarstva.
V Šiškovi knjigi Sloven(c)i in Slovenije, 3/II. del s posebnim naslovom Pregled pisanj o Venetih, Sclavih, Venedih, Vindih je najti še celo vrsto neverjetnih, veliki večini današnjih Slovencev žal povsem neznanih dejstev in trditev številnih tujih avtorjev. Večino teh trditev je Šiško podkrepil tudi z izvirnimi zapisi v latinščini in celo v islandščini.
Knjiga si vsekakor zasluži posebne pozornosti, postavlja pa se tudi vprašanje, kaj naš še čaka v napovedanem 3/III. delu knjige, ki že nastaja in naj bi predvidoma izšla še letos.
8. svečan 2024, Samo Korošec
