Knjiga leta 2023 v Sloveniji je Sto slovenskih ljudskih avtorice Dušice Kunaver
Za knjigo leta je bilo letos nominiranih deset knjig, nagrajena knjiga pa je zasedla prvo mesto tako pri strokovni žiriji, kot tudi pri obiskovalcih in spletnih glasovalcih. Dušica Kunaver je ob tem izrazila veselje, da je zmagala ljudska pripoved.
Stara Pravda
Slovenija

Nedelja, 26. November 2023 ob 15:44

Odpri galerijo


Upokojena profesorica angleščine in ruščine Dušica Kunaver je za svojo knjigo Sto slovenskih ljudskih, ki je izšla pri založbi Morfem, prejela nagrado za naj knjigo leta 2023 v Sloveniji. Kunaverjeva je avtorica skoraj 150. knjig in pedagoških priročnikov, zbiralka slovenskega ljudskega izročila in zdaj že upokojena profesorica angleščine in ruščine. Pri zbiranju gradiva za knjigo je obiskala številne kraje, vrtce, zavode, šole in domove za ostarele po vsej Sloveniji.


Ob razglasitvi nagrade je direktor knjižnega sejma Vladimir Kukavica povedal, da je nagrajena knjiga zasedla prvo mesto tako pri strokovni žiriji, v kateri je bil tudi sam, kot tudi pri obiskovalcih in spletnih glasovalcih. Za knjigo leta je bilo sicer nominiranih deset knjig. Poleg Kunaverjeve Sto slovenskih ljudskih so bile nominirane še knjige: Na kraju zapisano Aleša Štegra, Čas prebujenja: Slovenska umetnost 1880–1918 Tomaža Brejca, Gorica Mateje Gomboc, Kajuh, pesnik partizan Marijana Pušavca in Zorana Smiljanića, Od imena do spomina Ambroža Kvartiča, Korespondenca z J. P. Morganom & Co. Tiborja Hrsa Pandurja, Mojih 33 odprav Vikija Grošlja, Mali črv Oto Tomaža Lavriča in Alma Maximiliana Karlin: Peš po domačih krajih. Popotni dnevniki 1934–1936 Alme Karlin, ki je izšla v prevodu Jerneje Jezernik.


Nagrajenka Dušica Kunaver je ob tem izrazila veselje, da je priznanje za naj knjigo leta v Sloveniji dobila ljudska pripoved, ki je last vseh nas in nima ne lastnika ne avtorja. To, da je bila izmed vseh knjig izbrana in nagrajena prav knjiga z naslovom Sto slovenskih ljudskih, predstavlja zanjo veliko priznanje, ki priča, da je ljudskost končno spet prišla do veljave. »Vedno bolj se zavedamo, da je dediščina preteklosti tudi dota prihodnosti,« je še dodala.


Pravljice kot tudi ljudske modrosti, pregovore, obrti in druga izročila je pričela zbirati že, ko je še delovala kot učiteljica, saj je z njimi prihajala v stik predvsem skozi delo z rojenci. Po upokojitvi si je zadala, da bo svoj interes razvila v nekaj večjega. Najprej je svoje delo izdajala v obliki člankov in krajših knjig. Nato se je raziskovanja lotila tudi fizično in je začela obiskovati vrtce, šole in društva po vsej Sloveniji, največ pa se je naučila prav v domovih za ostarele.


"Tam so zdaj zadnje generacije koscev, tistih pravih, ki so kosili še s kosami; tam so tudi še zadnje ženice, ki so žele s srpom, zgodbe katerih sem si z velikim navdihom zapisovala. Tam šele doumeš, kako je naša ljuba domovina neskončno bogata z ljudsko dediščino in da ljudski rek 'vsaka vas ima svoj glas' prav zares drži," je dejala. "Težka industrija izhaja iz vaških kovačnic, tekstilna industrija iz vaških predic in tkalcev – pomembno je, da se tega zavedamo."


Opozorila je tudi na oblikovno plat knjige, ki s podobami ilustratorjev deluje kot velika harmonična celota. Upamo, da se bomo tudi po njeni zaslugi Slovenci vendarle začeli zavedati bogastva naše ljudske tvornosti.
V knjigi Sto slovenskih ljudskih je prav toliko slovenskih ljudskih pripovedk, pravljic in basni, ki jih je ilustriralo 25 slovenskih ilustratorjev. Tiskana je v velikosti 21 × 26 cm in obsega 328 strani vezanih v trde platnice z zlato obrezo.


Izbor zgodb v knjigi resjedno pokriva »celoten« slovenski prostor, skoraj vse slovenske zgodovinske dežele, tudi Beneško Slovenijo, z izjemo Bezjaške Slovenije, za katero avtorica in snovalci knjige najbrž niti niso vedeli. Obenem ohranja tudi vsebinsko in oblikovno raznolikost, saj v njej najdemo praktično vse od vil, škratov, velikanov in zmajev pa do basni, pripovedk, pravljic in drugih oblik sporočanja.


Vsebina knjiga kaže pot do pravih družbenih vrednot. Ob pripovedkah, pravljicah in basnih v rojencu zraste želja, da bi dobro zmagalo nad slabim. Iz temeljev tako ustvarjene pravljične domišljije, pa bo nekega dne zrasla realnost razuma, ki ga nedvomno še kako potrebujemo odrasli. Ob vzorih in vzorcih, ki so v pripovedkah zrasli iz domačih junakov, travnikov in polj, gora in gozdov, bo rojenec zrasel v široko osebnost z vrednotami, ki delajo naše življenje lepše in srečnejše.


Dušica Kunaver je avtorica skoraj 150. knjig in pedagoških priročnikov, zbiralka slovenskega ljudskega izročila in zdaj že upokojena profesorica angleščine in ruščine. Sebe opisuje kot "pripadnico tiste generacije, ki je pasla krave, hranila kokoši in bosa hodila po kraški gmajni”. Rojena je bila leta 1937 v Ljubljani, njena družina pa izhaja s Krasa, do katerega čuti prav posebno naklonjenost. Oče Andrej Zlobec je bil častnik, čigar ljubezen do zapisovanja spominov se je pozneje prenesla tudi nanjo. Po končani srednji šoli v Ljubljani je študirala angleščino in ruščino, pozneje pa je delovala kot učiteljica v srednji in osnovni šoli. Na podlagi svojih izkušenj je napisala več priročnikov, namenjenih pedagogom.

STA in Samo Korošec, 26. listopad 2023

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 8. Feb 2024 at 11:45

597 ogledov

Andrej Šiško je izdal novo, 4. knjigo Sloven(c)i in Slovenije, 3/II. del, Pregled pisanj o Venetih, Sclavih, Venedih, Vindih
V tokratno knjigo je uvrščenih 153 odlomkov daljših letopisov ali kronik in nekaj krajših virov. Začne se s poglavjem Stališča zgodovinarja Jakova Bačića. Njegove raziskave, ugotovitve in teze se namreč bistveno razlikujejo od »uveljavljene« zgodovine. V svojem doktoratu, ki ga je zagovarjal v ZDA je Bačić dokazal, da je pradomovina Slovenov/Slovencev širše podonavsko območje, z drugimi besedami Panonija.Sledi poglavje z domačimi zapisi o Slovenih začenši z 9. stoletjem, ki so se v glavnem ohranili v mlajših prepisih v rusko-slovenskem, srbsko-slovenskem in drugih slovenskih jezikih. Poglavje nosi naslov Zapisi imen Slovenci, Sloveni v staroslovenskem in v novoslovenskem jeziku. Gre za osem staroslovenskih virov, ki izvirajo iz 1. tisočletja našega štetja, s katerimi je avtor naredil svojevrstno povezavo med I. in II. zvezkom 3. dela knjige. Zatem so opisani ohranjeni novoslovenski rokopisi med 10. in 16. stoletjem in tiskane knjige v slovenščini, katerim je dodanih še nekaj samostojnih virov iz 16. in 17. stoletja.Preostala vsebina knjige je razdeljena na naslednja časovna obdobja:I. Doba antike (od leta 500 pred našim štetjem – leta 500 našega štetja);II. Doba zgodnjega srednjega veka (501 – 1100);III. Doba visokega srednjega veka (1101 – 1300);IV. Doba poznega srednjega veka (1301 – 1500);V. Doba novega veka (1501 – 1679).V novi knjigi zbrana široka paleta raznih virov in zaključen njihov pregled. Na temelju tega bo Šiško po lastnih besedah, v naslednji knjigi z naslovom Sloven(c)i in Slovenije 3/III. del, Razčlenjevanje ter razkritje laži in zavajanj, predstavil analizo pregleda in razkritje večinoma zamolčanih in neupoštevanih dejstev, ki predstavljajo naše prednike Slovene/Slovence v povsem drugačni luči.Iz najnovejše Šiškove knjige izpostavljamo izbrane odlomke iz katerih izhaja:1. Ruski pogled na izvor in zgodovino Slovenov; 2. Judovski pogled ( pričevanje) o zgodovini starih Slovenov ter 3. Poljski pogled na izvor in pradomovino Slovenov (odlomek iz najstarejše poljske kronike, ki govori o pradomovini Slovenov).O ruskem pogledu na izvor in zgodovino Slovenov lahko beremo v knjigi N. S. Deržavina z naslovom Poreklo ruskega naroda, ki je bila v tedanji t. i. srbo-hrvaški jezik prevedena leta 1948. Vsekakor je dobrodošlo, da poznamo tudi ruski pogled na to tematiko.Rus Nikolaj Sevast'janovič Deržavin je bil sovjetski zgodovinar in etnograf, član Akademije znanosti Sovjetske zveze (AN SSSR). Deržavin je jasno zapisal, da prve omembe Slovenov izvirajo s konca 1. in začetka 2. stoletja našega štetja. V teh poročilih Sloveni nastopajo pod imenom naroda Venedi ali Veneti. Ta poročila najprej najdemo pri znanem rimskem piscu Pliniju Starejšem (23-79 leta našega štetja), nato pa pri rimskem zgodovinarju Tacitu (P. Cornelius Tacitus, rojen okrog leta 55 nove ere, umrl okrog leta 120). Tretje obvestilo najzgodnejših pričevanj o Slovenih najdemo pri znamenitem grškem zemljepiscu, zvezdoslovcu in fiziku, ki je živel v 2. stoletju našega štetja Ptolemaju Klavdiju.Po prikazu Ptolemaja (ali Ptolomeja), ki se nanaša na 2. stoletje našega štetja so Sloveni – Veneti takrat živeli na območju med Baltskim morjem, od Ganskega zaliva na severu in Karpati na jugu in so bili veliko ljudstvo.Baltsko morje je nekoč nosilo tudi ime Venedsko ali Venetsko morje. Sloveni – Veneti – Venedi pa so tedaj naseljevali območje med Venetskim – Venedskim morjem, od Gdanskega zaliva na severu in Karpati na jugu. Karpati so gorovje v Srednji in Vzhodni Evropi, ki se v loku razteza od današnje Češke na severozahodu preko Slovenske republike/Slovaške, Poljske, Madžarske in Ukrajine do Romunije in Srbije na jugu. Dolgi so približno 1500 km, najvišji del Karpatov pa predstavljajo Visoke Tatre na meji med Slovensko republiko in Poljsko.Glede na navedbe Ptolemaja Klavdija: »Sarmatijo obkrožajo velika plemena: Venedi po vsem Venedskem zalivu in severno od Dakije«, je jasno, da je treba pri Karpatih upoštevati tudi Južne Karpate v današnji Romuniji in Srbiji. Venedi ali Veneti torej niso prebivali zgolj v Karpatih od izvirov reke Visle na sever, marveč tudi precej južneje v Južnih Karpatih in severno od Dakije, pa vse do Venedskega zaliva ali Baltskega morja. Teh navedb nikakor ne smemo zanemariti, saj so posledično Venedi ali Veneti v 2. stoletju prebivali tudi v Panoniji, ki se je nahajala severno od Dakije. Panonija je pravzaprav predstavljala središče velikega območja na katerem so tedaj prebivali Veneti ali Venedi. To se povsem ujema s trditvami o pradomovini Slovenov na območju Panonije.V zvezi z Venedi, Veneti, Vendi oziroma Vindi ali Sloveni je Deržavin tudi zapisal:»Okoliščine, da so se Sloveni pod imenom Veneti prvič v zgodovini pojavili konec 1. in v začetku 2. st. stoletja našega štetja, seveda ne moremo razlagati v smislu, da do takrat tega naroda na ozemlju Evrope sploh ni bilo, bolje slovenskega pranaroda ali predslovenskega substrata poznejšega slovenskega naroda Venetov. /…/ Slednji so predstavljali dele vseh večjih medplemenskih zedinjevanj ali plemenskih zvez, njihova imena pa so zasenčila imena tistih plemenskih organizacij, ki so bile del teh zedinjenj. Pri tem so se skupna plemenska imena – Kimerijci, Skiti, Tračani, Sarmati, Goti, Huni in drugi pogosto prenašala na plemena, ki so postala del medplemenskih zedinjevanj ali plemenskih zvez, med drugim tudi na Pra-Slovene in kasneje Slovene.«Deržavin je celo zapisal, da je slovenski narod nastal že v 6. stoletju, kar bi si morali dobro zapomniti marsikateri »slovenski« zgodovinarji: »Na ta način je bilo zgodovinsko ugotovljeno, da so omenjeno obsežno ozemlje sredi prvega tisočletja našega štetja poselili Vendi t. j. plemena Slovenov in Antov. Na tem ozemlju je že v 6. stoletju, v procesu plemenskega križanja, ki je omično in narodopisno izstopalo iz splošne množice okoliških plemen, nastal slovenski narod. Na podlagi zelo resjednih zgodovinskih, narodopisnih in jezikovnih podatkov je mogoče sklepati, da je ta proces etnografske konsolidacije praslovenskih plemen doživelo tudi takratno prebivalstvo Balkanskega polotoka.«Za nas je izjemno zanimivo in žal bistveno premalo znano pisanje Abrahama ben Jakuba. Abraham ben Jakub Izraelski, je bil potopisec židovskega porekla, pa tudi trgovec, diplomat in vohun iz 10. stoletja. Potoval je po srednji in zahodni Evropi in se leta 961 sestal s cesarjem Otonom I. Njegovo delo – spomini s komentarji je izgubljeno, ohranjeni pa so samo njegovi deli in to po zaslugi al Bakrijeve (Abu Abdullah al-Bakri) Knjige poti in dežel iz leta 1066.Izraelec Abraham ben Jakob je v 10. stoletju o Slovenih poročal: »Dežela Slovenov (Slovenija) se razprostira od Sirskega morja (Sredozemlja) do oceana na severu. Severna plemena, ki so do sedaj živela med njimi so jim odvzela dele ozemlja. Sestavljajo jih številna, raznovrstna plemena. V davnini jih je zedinil eden kralj, čigar naziv in naslov je bil Maha, pripadal pa je enemu izmed plemen, ki se je imenovalo Vilinbaba in to pleme so vsi spoštovali. Pozneje se je njihov jezik razdvojil, njihova država pa je razpadla in njihova plemena so postala razdvojene skupine, vsakemu izmed njihovih plemen pa je načeloval kralj. /…/Tako vsa ta mesta oblikujejo polotok, ki je na jugu obkrožen s Sirskim morjem, na vzhodu in severu z Beneškim zalivom, na zahodu polotoka pa ostane pot k izhodu. In Sloveni naseljujejo obale tega zaliva od njegovega izhoda na zahodu v Sirskem morju. Vzhodno od njih so Bolgari, na zahodu pa so drugi Sloveni. Tisti, ki žive zahodno od zaliva so najhrabrejši, in prebivalci te dežele pri njih iščejo zaščito in se bojijo njihove moči. Njihove dežele so visoke gore s težko prehodnimi potmi. Nasploh so Sloveni hrabri in drzni ljudje, in če ne bi bilo neenotnosti zaradi delitve na številne veje, in neenotnosti plemen, jim ne bi bil po moči enak niti en narod na svetu. Oni prebivajo v deželah, zelo bogatih v mestih stanovanja in v provizijah. So marljivi poljedelci, pa tudi v ostalih dejavnostih prekašajo vse narode sveta. Njihovo blago po kopnem in morju pride do Rusije in Carigrada. Tudi načelnik severnih plemen govori slovensko, zato ker so ona zmešana z njimi, kot na primer plemena Al-Trškin (Tedeski, Nemci), Ankli (Madžari), Bađanakja (Pečenegi), Rusi in Hazari.«Trditve Abrahama Izraelskega so za zgodovino naših prednikov – Slovenov/Slovencev – tako pomembne, da bi jih bili naši zgodovinarji vsekakor dolžni podrobneje raziskati. Še posebej ob dejstvu, da Albert Krantz v svoji Wandaliji trdi, da naj bi celo ime oziroma beseda Sclaui izvirala iz hebrejščine »Sclauorum nomine etymon Hebreum tributur« (»Imenu Slovenov se pripisuje hebrejski izvor«). ter v nadaljevanju še »Sclauorum nomine manicipia unde soleant significari«.Za koncev poglejmo še poljski pogled na izvor in zgodovino Slovenov/Slovencev: Wincent Kadłubek je bil krakovski nadškof in avtor Poljske zgodovine (Historia Polonica) nastale okrog leta 1200. V njej je jasno opredelil najstarejše slovenske naselbine v Panoniji in v poznejši Bolgariji v obdobju pred našim štetjem. Opisoval je ljudska izročila o navalu Vlahov (Keltov) in o bitkah domorodnih Slovenov s prišleki. Nazadnje so se Sloveni in Vlahi med seboj pomirili in si razdelili številne evropske dežele. Vlahi so dobili celotno Grčijo, Sloveni pa obširen prostor od Bolgarije do Korotana ter severne dežele, od Danske do Rusije. Vso to ozemlje je Kadłubek prikazal kot ogromno državo, veliko kot Rimsko cesarstvo, v kateri naj bi glavno vlogo imeli predniki Poljakov – Vandali in Lehi (Vlahi, Lehiti). V uspešnih vojnah z Rimljani so gospodarji slovenske države zavzemali rimska mesta ter tudi porazili Aleksandra Makedonskega, Julija Cezarja in druge rimljanske vojskovodje.Kadłubek je v kroniki izrecno zapisal, da je Panonija rodovitna mati in izvor vseh Slovenov in njihovih narodov. Pan, v skladu z grškim prevodom, naj bi pomenil "vseobsegajočega". Zato se v slovenskem jeziku uporablja izraz "Pan" za Gospoda ali tistega, ki ima vse.Izjemno zanimivo je tudi Kadlubkovo pisanje o vladarju Lesku (Leszko). Ta Lesko se je uprl Juliju Cezarju, ki si je skušal podrediti vladavino Slovenov in je napadel ozemlje Lehitov. Z Lehiti se je z vso svojo močjo uprl in se trikrat spopadel z Julijem Cezarjem, pri čemer ga je premagal in porazil njegovo največje ljudstvo. O tem poroča tudi Valerius v svoji knjigi "De vita Caesaris". Lesko je prav tako premagal nekega tirana Krassa, kralja Partov, v bitki v Prusiji, mu odvzel vse bogastvo in mu v usta nalil taljenega zlata, rekoč: "Pij zlato, zlato si zaslužiš." Lesko ni vladal samo Lehitom marveč tudi drugim deželam: Gotom (Pruthenom) in Partom (Ruthenom), vse do vzhoda za Ruteni.Pod njegovim vodstvom so bila vladana ne le Kraljestvo Slovenija, temveč tudi sosednja kraljestva cesarstva.V Šiškovi knjigi Sloven(c)i in Slovenije, 3/II. del s posebnim naslovom Pregled pisanj o Venetih, Sclavih, Venedih, Vindih je najti še celo vrsto neverjetnih, veliki večini današnjih Slovencev žal povsem neznanih dejstev in trditev številnih tujih avtorjev. Večino teh trditev je Šiško podkrepil tudi z izvirnimi zapisi v latinščini in celo v islandščini.Knjiga si vsekakor zasluži posebne pozornosti, postavlja pa se tudi vprašanje, kaj naš še čaka v napovedanem 3/III. delu knjige, ki že nastaja in naj bi predvidoma izšla še letos.8. svečan 2024, Samo Korošec

Fri, 26. Jan 2024 at 09:56

158 ogledov

Vladimir Zelenski vabi Donalda Trumpa naj izpolni obljubo, pride v Kijev in sklene premirje s Putinom
Nekdanji ameriški predsednik in novi republikanski kandidat za predsednika ZDA Donald Trump, je ob koncu lanskega leta v intervjuju za Fox News izjavil, da bi lahko rešil vojno v Ukrajini v 24 urah, če bi bil ponovno izvoljen. Na to izjavo se je odzval ukrajinski predsednik Vladimir Zelenski, ki je Trumpa povabil v Kijev, da izpolni svojo obljubo. Zelenski je izrazil zaskrbljenost zaradi pomanjkanja podrobnosti v Trumpovem "mirovnem načrtu" in možnosti enostranskih odločitev.Zelenski je v zvezi s tem v svojem intervjuju za Channel 4 News iz Velike Britanije izjavil:"[Trump] bo sam sprejemal odločitve, brez ... Ne govorim samo o Rusiji, ampak brez obeh strani, brez nas ... Če to javno izjavi, je to malo strašljivo," je dejal. "Videl sem veliko, veliko žrtev, toda to me resnično malo skrbi.""Ker četudi njegova ideja, za katero še nihče ni slišal, ne deluje za nas, za naše ljudi, bo storil vse, da jo uresniči. In to me malo skrbi."V ZDA se nezadržno bližajo predsedniške volitve. V zvezi s tem se pojavljajo ugibanja o možni vrnitvi Trumpa na predsedniški položaj. Zelenski javno izraža bojazen, da bi lahko Trumpova strategija, v zameno za premirje, vključevala koncesije ukrajinskega ozemlja Rusiji. V Senatu ZDA pa medtem poteka razprava o obsegu podpore Ukrajini, pri čemer želijo republikanci omejiti finančna sredstva in oborožitev, medtem ko demokrati podpirajo povečanje teh sredstev in zagotavljanje opreme za možne ofenzivne operacije Ukrajine.Poleg tega bi morali tudi v Ukrajini imeti volitve, kar je v vojnih razmerah praktično nemogoče, bo pa to zagotovo bistveno vplivalo na potek nadaljnjih dogodkov. NATO pakt ima v bližini Ukrajine napovedano mednarodno vojaško vajo, kar vključuje mobilizacijo 90.000 profesionalnih vojakov. Takšne povečane vojaške aktivnosti lahko vodijo do sprememb v dinamiki konflikta, bodisi v smeri premirja ali v smeri nadaljnje eskalacije.V tej zapleteni geopolitični sliki igrajo ključno vlogo tudi mednarodni skupnost in zavezništva. ZDA, kot ključni zaveznik in podpornik Ukrajine, imajo pomembno vlogo pri oblikovanju politične in vojaške prihodnosti območja. Vsaka notranjepolitična sprememba v ZDA lahko ima neposreden vpliv na razmere v Ukrajini in v celotnem območju.Zato so bile besede Zelenskega zelo sporne. Z njimi se je posmehoval ali vsaj omalovaževal pomen možnega bodočega predsednika države, ki trenutno nudi največjo podporo Ukrajini. Ali je ukrajinska notranja politika res pomembnejša od fizičnega obstoja države oziroma oblasti? Predsednik Ukrajine se je odločil, da bo s to potezo riskiral svojo politično funkcijo in ukrajinsko ljudstvo.26. prosinec 2024, Val Krajnc

Tue, 5. Dec 2023 at 16:23

754 ogledov

Obnovitev odnosov z Rusijo predstavlja izraziti narodni interes Slovencev
General Slovenske varde Ivan Bolfek je danes v zvezi s ponujeno rusko roko dejal: »Ruski predsednik Vladimir Putin je novoimenovani slovenski veleposlanici v Moskvi, jasno povedal, da je dialog med Rusijo in Slovenijo pred časom sicer zastal, a ga je ruska stran pripravljena obnoviti, če bo slovenska stran to želela. Dolžnost slovenske politike je, v prvi vrsti skrbeti za slovenski narodni interes, saj Slovenija temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. Zato je treba ravnati modro in vsekakor sprejeti ponujeno roko sodelovanja. Kakršnokoli drugačno ravnanje nedvomno pomeni izdajo slovenskih narodnih interesov! Interes Slovencev zagotovo ni, da se Slovenija nahaja na seznamu Rusiji neprijateljskih držav. Naša dva naroda sta že tisočletja povezana in imata skupni izvor in korenine, česar nobena trenutna politika ne more spremeniti.«general Slovenske varde - Ivan BolfekVsekakor je Putinova ponujena roka Sloveniji izjemno pomembna gesta in upamo, da se slovenski politiki tega dovolj dobro zavedajo. Zavrnitve očitne ponudbe, namreč preprosto ne bo mogoče razumeti drugače kot žalitev, tega pa slovenski narod nedvomno ne potrebuje.Zavedati se je namreč treba, koga in kaj Vladimir Putin dejansko predstavlja v sedanji geopolitiki. V primeru Ruske federacije gre za največjo državo na svetu, ki ima obenem tudi največje zaloge energentov in surovin. Glede na dejstvo, da je Slovenija zaradi interesa Evropske unije in NATA, kar geostrateško v tem konkretnem primeru, ni ravno v sozvočju s slovenskimi strateškimi narodnimi interesi, dejansko odkrito sodelovala in še sodeluje v konkretnem oboroženem konfliktu na strani države, ki je ruska nasprotnica, ima Putinova ponujena roka še toliko večjo težo.General Slovenske varde Ivan Bolfek je že pred dobrim mesecem javno izrazil odločno nasprotovanje dosedanji, po njegovem mnenju povsem zgrešeni politiki »kaznovanja Rusije«, ki ne prinaša nič dobrega ter v zvezi s tem dejal: »Skrajni čas je že, da predstavniki Republike Slovenije končno prenehajo s podpiranjem takšnih nesmislov in norosti. Vseh dosedanjih enajst paketov sankcij Zahoda proti Rusiji ni prineslo ničesar, razen tega, da danes državljani Republike Slovenije težje živimo in plačujemo dražjo energijo ter hrano.Predstavniki Slovenije naj končno prenehajo z zabijanjem glave v zid in naredijo nekaj dobrega za nas, ki živimo v Sloveniji. Slovenija naj se naposled postavi na svoje mesto na zemljevidu Evrope in uradno predlaga ukinitev sankcij zoper Rusijo. Prepričan sem, da Slovenija pri takšnem predlogu v EU nikakor ne bo osamljena.«predsednik Ruske Federacije Vladimir Putin pije izvirsko vodo iz zdravilnih Slovenskih ključev blizu nekdanjega Slovenska v RusijiTedaj ga slovenski politiki niso hoteli slišati, sedaj pa je že skrajni čas za to!Val Krajnc, 5. gruden 2023

Sun, 26. Nov 2023 at 15:44

586 ogledov

Knjiga leta 2023 v Sloveniji je Sto slovenskih ljudskih avtorice Dušice Kunaver
Upokojena profesorica angleščine in ruščine Dušica Kunaver je za svojo knjigo Sto slovenskih ljudskih, ki je izšla pri založbi Morfem, prejela nagrado za naj knjigo leta 2023 v Sloveniji. Kunaverjeva je avtorica skoraj 150. knjig in pedagoških priročnikov, zbiralka slovenskega ljudskega izročila in zdaj že upokojena profesorica angleščine in ruščine. Pri zbiranju gradiva za knjigo je obiskala številne kraje, vrtce, zavode, šole in domove za ostarele po vsej Sloveniji.Ob razglasitvi nagrade je direktor knjižnega sejma Vladimir Kukavica povedal, da je nagrajena knjiga zasedla prvo mesto tako pri strokovni žiriji, v kateri je bil tudi sam, kot tudi pri obiskovalcih in spletnih glasovalcih. Za knjigo leta je bilo sicer nominiranih deset knjig. Poleg Kunaverjeve Sto slovenskih ljudskih so bile nominirane še knjige: Na kraju zapisano Aleša Štegra, Čas prebujenja: Slovenska umetnost 1880–1918 Tomaža Brejca, Gorica Mateje Gomboc, Kajuh, pesnik partizan Marijana Pušavca in Zorana Smiljanića, Od imena do spomina Ambroža Kvartiča, Korespondenca z J. P. Morganom & Co. Tiborja Hrsa Pandurja, Mojih 33 odprav Vikija Grošlja, Mali črv Oto Tomaža Lavriča in Alma Maximiliana Karlin: Peš po domačih krajih. Popotni dnevniki 1934–1936 Alme Karlin, ki je izšla v prevodu Jerneje Jezernik.Nagrajenka Dušica Kunaver je ob tem izrazila veselje, da je priznanje za naj knjigo leta v Sloveniji dobila ljudska pripoved, ki je last vseh nas in nima ne lastnika ne avtorja. To, da je bila izmed vseh knjig izbrana in nagrajena prav knjiga z naslovom Sto slovenskih ljudskih, predstavlja zanjo veliko priznanje, ki priča, da je ljudskost končno spet prišla do veljave. »Vedno bolj se zavedamo, da je dediščina preteklosti tudi dota prihodnosti,« je še dodala.Pravljice kot tudi ljudske modrosti, pregovore, obrti in druga izročila je pričela zbirati že, ko je še delovala kot učiteljica, saj je z njimi prihajala v stik predvsem skozi delo z rojenci. Po upokojitvi si je zadala, da bo svoj interes razvila v nekaj večjega. Najprej je svoje delo izdajala v obliki člankov in krajših knjig. Nato se je raziskovanja lotila tudi fizično in je začela obiskovati vrtce, šole in društva po vsej Sloveniji, največ pa se je naučila prav v domovih za ostarele."Tam so zdaj zadnje generacije koscev, tistih pravih, ki so kosili še s kosami; tam so tudi še zadnje ženice, ki so žele s srpom, zgodbe katerih sem si z velikim navdihom zapisovala. Tam šele doumeš, kako je naša ljuba domovina neskončno bogata z ljudsko dediščino in da ljudski rek 'vsaka vas ima svoj glas' prav zares drži," je dejala. "Težka industrija izhaja iz vaških kovačnic, tekstilna industrija iz vaških predic in tkalcev – pomembno je, da se tega zavedamo."Opozorila je tudi na oblikovno plat knjige, ki s podobami ilustratorjev deluje kot velika harmonična celota. Upamo, da se bomo tudi po njeni zaslugi Slovenci vendarle začeli zavedati bogastva naše ljudske tvornosti.V knjigi Sto slovenskih ljudskih je prav toliko slovenskih ljudskih pripovedk, pravljic in basni, ki jih je ilustriralo 25 slovenskih ilustratorjev. Tiskana je v velikosti 21 × 26 cm in obsega 328 strani vezanih v trde platnice z zlato obrezo.Izbor zgodb v knjigi resjedno pokriva »celoten« slovenski prostor, skoraj vse slovenske zgodovinske dežele, tudi Beneško Slovenijo, z izjemo Bezjaške Slovenije, za katero avtorica in snovalci knjige najbrž niti niso vedeli. Obenem ohranja tudi vsebinsko in oblikovno raznolikost, saj v njej najdemo praktično vse od vil, škratov, velikanov in zmajev pa do basni, pripovedk, pravljic in drugih oblik sporočanja.Vsebina knjiga kaže pot do pravih družbenih vrednot. Ob pripovedkah, pravljicah in basnih v rojencu zraste želja, da bi dobro zmagalo nad slabim. Iz temeljev tako ustvarjene pravljične domišljije, pa bo nekega dne zrasla realnost razuma, ki ga nedvomno še kako potrebujemo odrasli. Ob vzorih in vzorcih, ki so v pripovedkah zrasli iz domačih junakov, travnikov in polj, gora in gozdov, bo rojenec zrasel v široko osebnost z vrednotami, ki delajo naše življenje lepše in srečnejše.Dušica Kunaver je avtorica skoraj 150. knjig in pedagoških priročnikov, zbiralka slovenskega ljudskega izročila in zdaj že upokojena profesorica angleščine in ruščine. Sebe opisuje kot "pripadnico tiste generacije, ki je pasla krave, hranila kokoši in bosa hodila po kraški gmajni”. Rojena je bila leta 1937 v Ljubljani, njena družina pa izhaja s Krasa, do katerega čuti prav posebno naklonjenost. Oče Andrej Zlobec je bil častnik, čigar ljubezen do zapisovanja spominov se je pozneje prenesla tudi nanjo. Po končani srednji šoli v Ljubljani je študirala angleščino in ruščino, pozneje pa je delovala kot učiteljica v srednji in osnovni šoli. Na podlagi svojih izkušenj je napisala več priročnikov, namenjenih pedagogom.STA in Samo Korošec, 26. listopad 2023

Tue, 21. Nov 2023 at 13:50

514 ogledov

Preiskava KPK zoper predsednika Vlade RS Roberta Goloba in politični pritiski na delo državnih organov
KPK je včeraj, 20. 11. 2023 seznanila slovensko javnost, da je zoper premierja Roberta Goloba uvedla preiskavo zaradi zaznanih sumov kršitve integritete v povezavi s prijavo o domnevnem nedovoljenem izvajanju pritiskov na nekdanjo notranjo ministrico Tatjano Bobnar in druge zaposlene na ministrstvu. KPK je o tem odločila že v začetku listopada, včeraj pa je javnost zgolj seznanila s tem, da gre za predsednika Vlade RS.Robert Golob naj bi na Bobnarjevo lani nedopustno pritiskal: »Zato, da bi jaz ostala ministrica, naj bi moral nekdo izgubiti službo«.KPK je uvedla predhodni preizkus v zadevi na podlagi meseca grudna 2022 prejete prijave. »Na podlagi skrbnega in temeljitega pregleda pridobljene oziroma razpoložljive dokumentacije, pojasnil in relevantnih dejstev, pri čemer je potekalo tudi sodelovanje z drugimi organi, je komisija zaznala sum kršitve integritete, kot jo opredeljuje zakon o integriteti in preprečevanju korupcije,« so zapisali.Da je premier Robert Golob prejel obvestilo Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) o uvedbi postopka preiskave zaradi sumov kršitve integritete, so potrdili tudi iz kabineta predsednika vlade. Napovedali so, da bo Golob v nadaljevanju predstavil vsa relevantna dejstva, s tem pa naj bi ovrgel vse sume.Senat KPK je o zadevi odločal na seji 3. listopada 2023. »Odločil je, da se v zadevi uvede preiskava zoper predsednika vlade Roberta Goloba, ki je s tem postal obravnavana oseba. Obravnavana oseba je o uvedbi preiskave že prejela obvestilo, zato komisija zaradi izkazanega interesa o tem seznanja tudi javnost,« so navedli. S preiskavo se nadaljuje postopek v delu omenjene prijave, medtem ko se del očitkov iz prijave še preverja v predhodnem preizkusu.KPK poudarja, da bo šele nadaljnji postopek pokazal, ali bodo zaznani sumi kršitev tudi potrjeni ali pa bodo ovrženi. »Obravnavana oseba ima v postopku zagotovljene vse pravice v skladu s predpisi, v okviru teh pa bo imela tudi možnost pojasniti svoja ravnanja,« so pojasnili. Več informacij o zadevi bo KPK zaradi interesov postopka lahko podala po njegovem koncu.Nekdanja notranja ministrica je očitke o političnih pritiskih na policijo komisiji naznanila že meseca grudna lani, ko je odstopila s funkcije notranje ministrice. O teh pritiskih je ponovno spregovorila na odmevnem zaslišanju pred preiskovalno komisijo DZ, ki preiskuje nedopustno politično vmešavanje v delo policije in drugih pristojnih državnih organov. Ponovno je izpostavila, da je bila deležna političnih pritiskov s strani predsednika vlade Roberta Goloba, ki so kasneje vodili do njenega odstopa.tabor Štajerske vardeV uredništvu portala Pravda se sprašujemo, ali so politični pritiski na policijo in nedopustno politično vmešavanje v delo raznih državnih organov, tudi v delo sodišč in sodnikov ter sodnic, morda pogostejši, kot se zdi? Ob tem se takoj spomnimo na dogajanje iz obdobja pred petimi leti, ko so najvišji politiki v državi (tedanji predsednik republike Borut Pahor in novi predsednik Vlade RS Marjan Šarec, ter stara ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar) javno zahtevali ostro ukrepanje policije zoper vojvoda Štajerske varde »Andreja Šiška & kompanijo«, kar je takoj privedlo do spremembe očitanega in preiskovanega kaznivega dejanja, končalo pa se je z osmimi meseci zapora zanj.Zanimivo je, da je tudi pri tedanjih dogodkih kot generalna direktorica policije sodelovala Tatjana Bobnar, ki pa je na tiste dogodke in na navodila politike očitno že pozabila. Zato naj ob tem spomnimo na članek z naslovom »Pomembno za nacionalno varnost: Policisti, po navodilih Šarca, Šiškovi vardi zaplenili igračke, sedaj lobirajo za spremembo zakona …21. listopad 2023, STA in Vojko Pogačnik

Sun, 12. Nov 2023 at 14:08

763 ogledov

Naši predniki Sloveni so se po ruskih zgodovinskih virih in legendah iz Podonavja, Norika in Ilirika selili v današnjo Rusijo
Del rodu ali naroda Slovenov, katerih neposredni potomci smo prav Slovenci in Slovaki je po ruskem pojmovanju tam prebival že okrog 2400 let pred našim štetjem. Domovina oziroma staro izvorno ozemlje Slovenov je bilo nekoč in je še danes, ob porečjih reke Donave – ob rekah Mura, Drava, Sava, Tisa in njihovih pritokih. To pomeni, da sta ime Slovenov in slovenski narod še starejša.Selitve starih Slovenov so po teh virih, izročilih in legendah potekale z zahoda na vzhod in severovzhod. In to ne zgolj enkrat, marveč vsaj tri krat – tudi po prvi in po drugi opustitivi oziroma opustošenju mesta Veliki Slovensk. Vmes pa so potekale tudi selitve dela Slovenov iz Velikega Slovenska nazaj v kraje ob Donavi. Zakaj so nam Slovencem ta sicer znana dejstva zamolčana in prikrita?V zvezi s tem je za nas posebej zanimiva starodavna legenda o bratih Slovenu in Rusu ter o mestu imenovanem Veliki Slovensk. Začne se podobno kot legenda Kurent in Slovenci, po Velikem potopu imenovanem tudi Vesoljni ali Noetov potop.Leta 3264 pred našim štetjem, v drugem letu po Vesoljnem potopu, so se vse vesoljne stvari razdelile na tri dele trem Noetovim sinovom, Semu, Hamu in Jafetu. Legenda se v svojem začetku ujema s svetopisemsko Staro zavezo, po kateri so se Jafetovi potomci razširili v zahodne in severne dežele. Kmalu za tem sta Jafetova potomca Skit in Zardan, odšla od svojih bratov in svojega rodu iz zahodnih dežel ter se dotaknila južnih dežel. Naselila sta se v Ekson Pontu oziroma Pontusu, kjer sta živela mnoga leta.Že Homer je zapisal, da je pleme paflagonskih Venetov stanovalo v severni Paflagoniji ob obrežju »Pontus euxinus«, enako pa je trdil tudi Davorin Trstenjak (O plemenski sorodnosti Venetov v Armenii, Paflagonii, v Illyriku, kraj Adrie, kraj baltijskega morja in v Armoriki). Paflagonija se je po njegovem pisanju nahajala na južni obali Črnega morja, kjer je v soseščini moč najti še Mizijo (Mysia), Bitinijo (Bithynia) in Kapadokijo (Cappadocia). Vse te pokrajine so v današnji Anatoliji v Turčiji.Pomponij Mela je navajal Venete med Armenci in Kapadočani, Apollonij pa pod Tibareni v pokrajini virov reke Halysa. Značilno je spet, da najdemo prav v predelih kjer so živeli armenski Veneti, res slovensko zveneča imena starih mest. Vsekakor so armenski Veneti živeli še vzhodneje od paflagonskih Venetov. Trditve navedenih zgodovinarjev se ujemajo z navedki v naši legendi."Pontus" je res zgodovinsko ime za območje, ki se danes nahaja v severovzhodni Anatoliji in ob južni obali Črnega morja. Ta južna obala Črnega morja leži v severovzhodnem delu današnje Turčije. Zaradi svoje zemljepisne lege je bilo to območje skozi zgodovino precej pomembno za trgovino in promet. V 1. stoletju pr. n. št. je bil Pontus vključen v Rimsko cesarstvo in je postal pomembna rimska dežela/provinca.Nadaljujmo z legendo. Jafetovima potomcema Skitu in Zardanu so se rodili sinovi in vnuki ter se zelo razmnožili. Po imenu svojega prapradeda Skita je bila njihova dežela imenovana Velika Skitija. Med Skitovimi potomci so se pojavili spori, medsebojne borbe in številna nesoglasja zaradi ozemlja. Voditelj skitskih plemen je bil tedaj oče petih sinov iste krvi. Imena sinov od prvorojenega do najmlajšega so bila: 1) Sloven, 2) Rus, 3) Bolgar, 4) Koman in 5) Ister.Leta 2409 pred našim štetjem sta brata Sloven in Rus, zaradi številnih nesoglasij, sporov in medsebojnega obračunavanja, odšla stran od ostalih svojih bratov in rodbine. 14 let sta s svojim ljudstvom hodila naokrog in iskala primerno zemljo za naselitev, dokler nista leta 2395 pr. n. št. prišla do velikega jezera, ki sta ga poimenovala Ilmer po imenu njune sestre.Starejši Sloven se je s svojimi sorodniki in z vsemi, ki so priznavali njegovo oblast, naselil ob reki, ki se je takrat imenovala Mlaka, nato pa so jo preimenovali v Volkov (Volkhov) po imenu njegovega starejšega sina Volkova. To je bil začetek mesta Slovensk. Poimenovali so ga po imenu svojega kneza – Veliki Slovensk. Od takrat so se tam živeči ljudje imenovali Sloveni.Drugi, mlajši brat Slovena, Rus, se je s svojimi ljudmi naselil na nekem kraju med dvema rekama, kjer je postavil mesto Rusa. Še danes se imenuje Stara Rusa. Stara Rusa oziroma Staraya Russa (rusko: Старая Русса) je mesto v Novgorodski oblasti, ki se nahaja ob reki Polist, 99 kilometrov južno od Velikega Novgoroda, ob glavni trgovski poti, ki je nekoč vodila iz Novgoroda v Polock in Kijev.Sloven in Rus ter njuni rojaki so postavili tudi številna druga mesta. Od takrat so se ti ljudje začeli imenovati Sloveni in Rusi, po imenih svojih knezov in prestolnic. Naselili so severne dežele in celotno Primorje, vse do meje Ledenega morja ter vso ozemlje do obal Rumenih voda. Izraz "obale Rumenih voda" se nanaša na severne obale Črnega morja.Hodili so tudi v dežele Egipta in se marsikje bojevali. V grških in barbarskih deželah je pred njimi vladal velik strah.Precej po letu 2400 pred našim štetjem, ni pa točneje opredeljeno kdaj, sta dva tedanja slovenska vojvoda ali kneza svoje bojevnike odpeljala v grško deželo, kjer so oblegali Carigrad. Knez Lahern je tam padel, knez Lalo pa se je z veliko bogastva s preostalimi vrnil nazaj v svojo deželo.Čez nekaj časa je bila na slovensko zemljo poslana božja jeza z Donave, nalezljiva bolezen, ki je pobila neskončno število ljudi v vseh mestih in vaseh. Nekateri so se tedaj vrnili k svojim prednikom in se naselili v starih ozemljih ob reki Donavi.Tedaj je prišlo do prve opustitve mesta Veliki Slovensk. Žal v legendi ni podatkov o tem, kdaj naj bi se to zgodilo. Mesti Veliki Slovensk in Stara Rusa sta bili opuščeni za mnoga leta. Čez nekaj časa so tja ponovno prišli Sloveni z Donave in privedli s seboj tudi Bolgare. Znova so naselili mesti Veliki Slovensk in Stara Rusa. Zatem so jih napadli Beli Ugri, s katerimi so se vojskovali do konca. Beli Ugri so uničili njihova mesta, tamkajšnjo slovensko zemljo pa so popolnoma opustošili.Ugri so bili azijska etnična skupina, ki se je selila in naseljevala na različnih območjih srednje in vzhodne Evrope. Eno od teh območij je bilo območje ob rekah Ugra in Volga v Rusiji. Reka Ugra, ki je dobila ime po Ugrih ali Belih Ugrih, teče v Rusiji na območju med mestoma Kaluga in Smolensk. V zgodovini so se Ugri selili iz osrednje Azije v smeri Evrope. Pomembno je opozoriti, da se etnični in zemljepisni konteksti skozi zgodovino spreminjajo, etnične skupine pa so se lahko premikale in prepletale tudi z drugimi skupinami. Tako je prišlo do druge opustitve Velikega Slovenska. Čez nekaj časa je z Donave spet prišla velika množina Slovenov. Naselili so se blizu jezera Ilmen in obnovili staro mesto na novem kraju nekoliko navzdol po reki Volkhov. Poimenovali so ga Veliki Novgorod. Izbrali in postavili so starešino in kneza iz svojega rodu po imenu Gostomisl. Prav tako so na starem mestu postavili mesto Rusa in obnovili še mnoga druga mesta.Sin kneza Gostomisla, imenovan mladi Sloven, je zapustil svojega očeta in odšel v Čud. Tam je postavil mesto in mu dal ime Slovensk. V njem je kraljeval tri leta, nato pa je umrl – kot kaže je padel v boju. Njegov sin imenovan Izbor, je spremenil ime mestu in ga imenoval Izborsk.Iz opisane skrajšane legende je moč razbrati naslednje:Noetovemu sinu Jafetu se je rodil sin Skit, po katerem je bila poimenovana dežela Velika Skitija. Pozneje je bil voditelj skitskih plemen oče petih sinov iste krvi. Imena njegovih sinov od prvorojenega do najmlajšega so bila: 1) Sloven, 2) Rus, 3) Bolgar, 4) Koman, 5) Ister. Vsa ta imena so zgodovinsko znana in prepoznavna kot imena posameznih narodov.V zvezi z najmlajšim sinom Istrom obstaja prav tako legenda o kateri je pisal že Anton Krempl (Dogodivšine štajerske zemle s posebim pogledom na Slovence). Ister naj bi namreč imel sina ilira. »Toti Ilirci so od Ilira, Istrovega sina, od Javanovega pokolenja, svojo ime zadobili, ino so Slovenci. Slovenci so ali tak stari štajerske zemle naselniki, kak Celtovje. Slovenci so ja zred Trakmi, Celtmi, Nemci ino Litvanmi jednako stari ino jednako velki europejski narod, keri je svoje starodavne naselbine imel na sredi Europe v' zdajni Vogerski, v' podunajskih zemlah, v'zdajni Ilirii, Krajnski, Koroški, Štajerski.«Leta 2409 pr. n. št. sta brata Sloven in Rus, zaradi številnih nesoglasij, sporov in medsebojnega obračunavanja, odšla stran od svojih ostalih bratov in rodbine. 14 let sta s svojim ljudstvom hodila naokrog in iskala primerno zemljo za naselitev, dokler nista leta 2395 pred našim štetjem ustanovila mesti Veliki Slovensk in Rusa v današnji Rusiji. Od takrat se ti prebivalci imenujejo Sloveni.To pomeni, da je moč o rodu ali narodu Slovenov govoriti že okrog 2400 let pred našim štetjem. Toda v nadaljevanju legende je zapisano, da je bila domovina oziroma staro ozemlje Slovenov ob reki Donavi. To očitno pomeni, da sta ime Sloveni in slovenski narod še starejša.To tudi pomeni, da so potekale selitve Slovenov iz zahoda na vzhod in severovzhod. In ne zgolj enkrat, marveč vsaj tri krat – še po prvi in po drugi opustitivi oziroma opustošenju mesta Veliki Slovensk. Vmes pa so potekale tudi selitve dela Slovenov iz Velikega Slovenska nazaj v kraje ob Donavi. To dejansko pojasnjuje marsikaj, česar do danes niti jezikoslovci, niti zgodovinarji, niti narodoslovci, niti genetiki niso znali dobro razložiti.Glede na to da v legendi ni nikakršnih navedb o tem, kdaj je prišlo do prve in kdaj do druge opustitve Velikega Slovenska, lahko o tem zgolj sklepamo na podlagi ostalih nam znanih in dostopnih zgodovinskih virov. O selitvah prebivalcev iz Panonije oziroma širšega ozemlja ob reki Donavi na sever in severovzhod so pisali že rimski zgodovinarji – Sekstus Rufus, Paterkul in Dion Kasij. Tudi Tacit je poročal o Venetih, ki so v prvi polovici 1. stoletja našega štetja prečkali ozemlje Baltov in odšli na severovzhod. Prvi, ki je v zvezi s tem uporabil natančno narodno ime teh Panoncev – Sloveni, pa je bil menih Nestor v 12. stoletju v Povesti vremenih let, ki je pri tem uporabljal starejše, danes žal izgubljene vire.Vendar pa imamo ohranjene podatke o tem, kdaj se je v Velikem Slovensku pojavil vojvod ali knez Gostomisl. V »Povesti vremenih let«, najstarejšem ohranjenem ruskem letopisu kronist pripoveduje, da je leta 862 novgorodski starešina Slovenov Gostomisl, ki je bil tedaj že brez otrok – vsi njegovi sinovi so padli v bojih, – pred smrtjo poklical Rurika in njegovo spremstvo, naj pridejo v Novgorod in v njem prevzamejo oblast. Čeprav ima večina, zlasti zahodnih zgodovinarjev, Rurika za Varjaga oziroma za Skandinavca, vse več ruskih zgodovinarjev meni, da je bil Rurik doma z otoka Rujen v Venetskem, Baltiškem ali Varjaškem morju in je bil tamkajšnji Sloven.Razumljivo in logično torej postane, da so vzhodni Sloveni na pomoč poklicali svoje rojake zahodne Slovene (po nemško Vende ali Vinde, po skandinavsko Varjage) iz južnih obal Venetskega morja ali Baltiškega zaliva oziroma Varjaškega morja. Otok Rujan ali Rujen, nemško Rügen, je bil namreč najbolj znani sveti kraj rodnoverskih Slovenov, na katerem je bilo zgrajeno staro Svetovidovo svetišče z imenom Arkona. Šele v 12. stoletju so to slovensko svetišče v največji evropski križarski vojni uničili združeni katoliški Nemci (Sasi) in Danci o čemer podrobno piše Saxo Grammaticus.Viri obstajajo tudi o drugem mestu z imenom Slovensk oziroma o mestu Izborsk v Pskovski oblasti zahodno od Velikega Slovenska. Izborsk je bil prvič omenjen v "Povesti vremenih let" za leto 862 v zvezi s pozivom varjaškim knezom, da vladajo Novgorodu, od katerih je najmlajši, Truvor, "sedel v Izborsku". Vendar je bilo mesto tu že prej, vsaj v 7.-8. stoletju in že dolgo pred ustanovitvijo Pskova. Po legendi naj bi se to mesto imenovalo Slovensk, po imenu tamkajšnjega kneza – Gostomislovega sina Slovena. Nato so ga preimenovali po njegovem najstarejšem sinu Izboru. Vsekakor je zanimivo, da so blizu mesta Izborsk še danes znameniti izviri imenovani Slovenski ključi. Nedaleč od stare trdnjave, namreč najdemo 12 izvirov, ki se imenujejo Slovenski ključi.12 naravnih izvirov v gozdnem okolju z imenom Slovenski ključi, se zliva v eno reko, imenovano »Reka življenja«, ki se steka v slikovito Gorodiščensko jezero s številnimi belimi labodi. Staro izročilo pravi, da imajo tamkajšnji izviri zdravilne in čistilne lastnosti, da so ključ do zdravja, sreče, ljubezni, moči in bogastva človeka. Kot kakšni čarobni izviri v starih ljudskih pravljicah slovensko-ruskega prostora.Žalostno in skrajno nedopustno je, da današnji rodovi Slovencev o vsem tem nimajo niti najmanjšega pojma, še vedno pa nas v »slovenskih« šolah posiljujejo z zakarpatsko slovansko priselitveno zablatensko/močvirniško teorijo za katero ne obstajajo nikakršni dokazi niti dejstva.12. listopad 2023, Samo Korošec
Teme
AlešŠteger DušicaKunaver KnjigaLeta MarijanPušavec MatejaGomboc Morfem SLOVENIJA StoSlovenskihLjudskih TomažBrejc VladimirKukavica

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Knjiga leta 2023 v Sloveniji je Sto slovenskih ljudskih avtorice Dušice Kunaver