Del rodu ali naroda Slovenov, katerih neposredni potomci smo prav Slovenci in Slovaki je po ruskem pojmovanju tam prebival že okrog 2400 let pred našim štetjem. Domovina oziroma staro izvorno ozemlje Slovenov je bilo nekoč in je še danes, ob porečjih reke Donave – ob rekah Mura, Drava, Sava, Tisa in njihovih pritokih. To pomeni, da sta ime Slovenov in slovenski narod še starejša.
Selitve starih Slovenov so po teh virih, izročilih in legendah potekale z zahoda na vzhod in severovzhod. In to ne zgolj enkrat, marveč vsaj tri krat – tudi po prvi in po drugi opustitivi oziroma opustošenju mesta Veliki Slovensk. Vmes pa so potekale tudi selitve dela Slovenov iz Velikega Slovenska nazaj v kraje ob Donavi. Zakaj so nam Slovencem ta sicer znana dejstva zamolčana in prikrita?
V zvezi s tem je za nas posebej zanimiva starodavna legenda o bratih Slovenu in Rusu ter o mestu imenovanem Veliki Slovensk. Začne se podobno kot legenda Kurent in Slovenci, po Velikem potopu imenovanem tudi Vesoljni ali Noetov potop.
Leta 3264 pred našim štetjem, v drugem letu po Vesoljnem potopu, so se vse vesoljne stvari razdelile na tri dele trem Noetovim sinovom, Semu, Hamu in Jafetu. Legenda se v svojem začetku ujema s svetopisemsko Staro zavezo, po kateri so se Jafetovi potomci razširili v zahodne in severne dežele. Kmalu za tem sta Jafetova potomca Skit in Zardan, odšla od svojih bratov in svojega rodu iz zahodnih dežel ter se dotaknila južnih dežel. Naselila sta se v Ekson Pontu oziroma Pontusu, kjer sta živela mnoga leta.
Že Homer je zapisal, da je pleme paflagonskih Venetov stanovalo v severni Paflagoniji ob obrežju »Pontus euxinus«, enako pa je trdil tudi Davorin Trstenjak (O plemenski sorodnosti Venetov v Armenii, Paflagonii, v Illyriku, kraj Adrie, kraj baltijskega morja in v Armoriki). Paflagonija se je po njegovem pisanju nahajala na južni obali Črnega morja, kjer je v soseščini moč najti še Mizijo (Mysia), Bitinijo (Bithynia) in Kapadokijo (Cappadocia). Vse te pokrajine so v današnji Anatoliji v Turčiji.
Pomponij Mela je navajal Venete med Armenci in Kapadočani, Apollonij pa pod Tibareni v pokrajini virov reke Halysa. Značilno je spet, da najdemo prav v predelih kjer so živeli armenski Veneti, res slovensko zveneča imena starih mest. Vsekakor so armenski Veneti živeli še vzhodneje od paflagonskih Venetov. Trditve navedenih zgodovinarjev se ujemajo z navedki v naši legendi.
"Pontus" je res zgodovinsko ime za območje, ki se danes nahaja v severovzhodni Anatoliji in ob južni obali Črnega morja. Ta južna obala Črnega morja leži v severovzhodnem delu današnje Turčije. Zaradi svoje zemljepisne lege je bilo to območje skozi zgodovino precej pomembno za trgovino in promet. V 1. stoletju pr. n. št. je bil Pontus vključen v Rimsko cesarstvo in je postal pomembna rimska dežela/provinca.
Nadaljujmo z legendo. Jafetovima potomcema Skitu in Zardanu so se rodili sinovi in vnuki ter se zelo razmnožili. Po imenu svojega prapradeda Skita je bila njihova dežela imenovana Velika Skitija. Med Skitovimi potomci so se pojavili spori, medsebojne borbe in številna nesoglasja zaradi ozemlja. Voditelj skitskih plemen je bil tedaj oče petih sinov iste krvi. Imena sinov od prvorojenega do najmlajšega so bila: 1) Sloven, 2) Rus, 3) Bolgar, 4) Koman in 5) Ister.
Leta 2409 pred našim štetjem sta brata Sloven in Rus, zaradi številnih nesoglasij, sporov in medsebojnega obračunavanja, odšla stran od ostalih svojih bratov in rodbine. 14 let sta s svojim ljudstvom hodila naokrog in iskala primerno zemljo za naselitev, dokler nista leta 2395 pr. n. št. prišla do velikega jezera, ki sta ga poimenovala Ilmer po imenu njune sestre.
Starejši Sloven se je s svojimi sorodniki in z vsemi, ki so priznavali njegovo oblast, naselil ob reki, ki se je takrat imenovala Mlaka, nato pa so jo preimenovali v Volkov (Volkhov) po imenu njegovega starejšega sina Volkova. To je bil začetek mesta Slovensk. Poimenovali so ga po imenu svojega kneza – Veliki Slovensk. Od takrat so se tam živeči ljudje imenovali Sloveni.
Drugi, mlajši brat Slovena, Rus, se je s svojimi ljudmi naselil na nekem kraju med dvema rekama, kjer je postavil mesto Rusa. Še danes se imenuje Stara Rusa. Stara Rusa oziroma Staraya Russa (rusko: Старая Русса) je mesto v Novgorodski oblasti, ki se nahaja ob reki Polist, 99 kilometrov južno od Velikega Novgoroda, ob glavni trgovski poti, ki je nekoč vodila iz Novgoroda v Polock in Kijev.
Sloven in Rus ter njuni rojaki so postavili tudi številna druga mesta. Od takrat so se ti ljudje začeli imenovati Sloveni in Rusi, po imenih svojih knezov in prestolnic. Naselili so severne dežele in celotno Primorje, vse do meje Ledenega morja ter vso ozemlje do obal Rumenih voda. Izraz "obale Rumenih voda" se nanaša na severne obale Črnega morja.
Hodili so tudi v dežele Egipta in se marsikje bojevali. V grških in barbarskih deželah je pred njimi vladal velik strah.
Precej po letu 2400 pred našim štetjem, ni pa točneje opredeljeno kdaj, sta dva tedanja slovenska vojvoda ali kneza svoje bojevnike odpeljala v grško deželo, kjer so oblegali Carigrad. Knez Lahern je tam padel, knez Lalo pa se je z veliko bogastva s preostalimi vrnil nazaj v svojo deželo.
Čez nekaj časa je bila na slovensko zemljo poslana božja jeza z Donave, nalezljiva bolezen, ki je pobila neskončno število ljudi v vseh mestih in vaseh. Nekateri so se tedaj vrnili k svojim prednikom in se naselili v starih ozemljih ob reki Donavi.
Tedaj je prišlo do prve opustitve mesta Veliki Slovensk. Žal v legendi ni podatkov o tem, kdaj naj bi se to zgodilo. Mesti Veliki Slovensk in Stara Rusa sta bili opuščeni za mnoga leta. Čez nekaj časa so tja ponovno prišli Sloveni z Donave in privedli s seboj tudi Bolgare. Znova so naselili mesti Veliki Slovensk in Stara Rusa.
Zatem so jih napadli Beli Ugri, s katerimi so se vojskovali do konca. Beli Ugri so uničili njihova mesta, tamkajšnjo slovensko zemljo pa so popolnoma opustošili.
Ugri so bili azijska etnična skupina, ki se je selila in naseljevala na različnih območjih srednje in vzhodne Evrope. Eno od teh območij je bilo območje ob rekah Ugra in Volga v Rusiji. Reka Ugra, ki je dobila ime po Ugrih ali Belih Ugrih, teče v Rusiji na območju med mestoma Kaluga in Smolensk. V zgodovini so se Ugri selili iz osrednje Azije v smeri Evrope. Pomembno je opozoriti, da se etnični in zemljepisni konteksti skozi zgodovino spreminjajo, etnične skupine pa so se lahko premikale in prepletale tudi z drugimi skupinami.
Tako je prišlo do druge opustitve Velikega Slovenska.
Čez nekaj časa je z Donave spet prišla velika množina Slovenov. Naselili so se blizu jezera Ilmen in obnovili staro mesto na novem kraju nekoliko navzdol po reki Volkhov. Poimenovali so ga Veliki Novgorod. Izbrali in postavili so starešino in kneza iz svojega rodu po imenu Gostomisl. Prav tako so na starem mestu postavili mesto Rusa in obnovili še mnoga druga mesta.
Sin kneza Gostomisla, imenovan mladi Sloven, je zapustil svojega očeta in odšel v Čud. Tam je postavil mesto in mu dal ime Slovensk. V njem je kraljeval tri leta, nato pa je umrl – kot kaže je padel v boju. Njegov sin imenovan Izbor, je spremenil ime mestu in ga imenoval Izborsk.
Iz opisane skrajšane legende je moč razbrati naslednje:
Noetovemu sinu Jafetu se je rodil sin Skit, po katerem je bila poimenovana dežela Velika Skitija. Pozneje je bil voditelj skitskih plemen oče petih sinov iste krvi. Imena njegovih sinov od prvorojenega do najmlajšega so bila: 1) Sloven, 2) Rus, 3) Bolgar, 4) Koman, 5) Ister. Vsa ta imena so zgodovinsko znana in prepoznavna kot imena posameznih narodov.
V zvezi z najmlajšim sinom Istrom obstaja prav tako legenda o kateri je pisal že Anton Krempl (Dogodivšine štajerske zemle s posebim pogledom na Slovence). Ister naj bi namreč imel sina ilira. »Toti Ilirci so od Ilira, Istrovega sina, od Javanovega pokolenja, svojo ime zadobili, ino so Slovenci. Slovenci so ali tak stari štajerske zemle naselniki, kak Celtovje. Slovenci so ja zred Trakmi, Celtmi, Nemci ino Litvanmi jednako stari ino jednako velki europejski narod, keri je svoje starodavne naselbine imel na sredi Europe v' zdajni Vogerski, v' podunajskih zemlah, v'zdajni Ilirii, Krajnski, Koroški, Štajerski.«
Leta 2409 pr. n. št. sta brata Sloven in Rus, zaradi številnih nesoglasij, sporov in medsebojnega obračunavanja, odšla stran od svojih ostalih bratov in rodbine. 14 let sta s svojim ljudstvom hodila naokrog in iskala primerno zemljo za naselitev, dokler nista leta 2395 pred našim štetjem ustanovila mesti Veliki Slovensk in Rusa v današnji Rusiji. Od takrat se ti prebivalci imenujejo Sloveni.
To pomeni, da je moč o rodu ali narodu Slovenov govoriti že okrog 2400 let pred našim štetjem. Toda v nadaljevanju legende je zapisano, da je bila domovina oziroma staro ozemlje Slovenov ob reki Donavi. To očitno pomeni, da sta ime Sloveni in slovenski narod še starejša.
To tudi pomeni, da so potekale selitve Slovenov iz zahoda na vzhod in severovzhod. In ne zgolj enkrat, marveč vsaj tri krat – še po prvi in po drugi opustitivi oziroma opustošenju mesta Veliki Slovensk. Vmes pa so potekale tudi selitve dela Slovenov iz Velikega Slovenska nazaj v kraje ob Donavi. To dejansko pojasnjuje marsikaj, česar do danes niti jezikoslovci, niti zgodovinarji, niti narodoslovci, niti genetiki niso znali dobro razložiti.
Glede na to da v legendi ni nikakršnih navedb o tem, kdaj je prišlo do prve in kdaj do druge opustitve Velikega Slovenska, lahko o tem zgolj sklepamo na podlagi ostalih nam znanih in dostopnih zgodovinskih virov. O selitvah prebivalcev iz Panonije oziroma širšega ozemlja ob reki Donavi na sever in severovzhod so pisali že rimski zgodovinarji – Sekstus Rufus, Paterkul in Dion Kasij. Tudi Tacit je poročal o Venetih, ki so v prvi polovici 1. stoletja našega štetja prečkali ozemlje Baltov in odšli na severovzhod. Prvi, ki je v zvezi s tem uporabil natančno narodno ime teh Panoncev – Sloveni, pa je bil menih Nestor v 12. stoletju v Povesti vremenih let, ki je pri tem uporabljal starejše, danes žal izgubljene vire.
Vendar pa imamo ohranjene podatke o tem, kdaj se je v Velikem Slovensku pojavil vojvod ali knez Gostomisl. V »Povesti vremenih let«, najstarejšem ohranjenem ruskem letopisu kronist pripoveduje, da je leta 862 novgorodski starešina Slovenov Gostomisl, ki je bil tedaj že brez otrok – vsi njegovi sinovi so padli v bojih, – pred smrtjo poklical Rurika in njegovo spremstvo, naj pridejo v Novgorod in v njem prevzamejo oblast. Čeprav ima večina, zlasti zahodnih zgodovinarjev, Rurika za Varjaga oziroma za Skandinavca, vse več ruskih zgodovinarjev meni, da je bil Rurik doma z otoka Rujen v Venetskem, Baltiškem ali Varjaškem morju in je bil tamkajšnji Sloven.
Razumljivo in logično torej postane, da so vzhodni Sloveni na pomoč poklicali svoje rojake zahodne Slovene (po nemško Vende ali Vinde, po skandinavsko Varjage) iz južnih obal Venetskega morja ali Baltiškega zaliva oziroma Varjaškega morja. Otok Rujan ali Rujen, nemško Rügen, je bil namreč najbolj znani sveti kraj rodnoverskih Slovenov, na katerem je bilo zgrajeno staro Svetovidovo svetišče z imenom Arkona. Šele v 12. stoletju so to slovensko svetišče v največji evropski križarski vojni uničili združeni katoliški Nemci (Sasi) in Danci o čemer podrobno piše Saxo Grammaticus.
Viri obstajajo tudi o drugem mestu z imenom Slovensk oziroma o mestu Izborsk v Pskovski oblasti zahodno od Velikega Slovenska. Izborsk je bil prvič omenjen v "Povesti vremenih let" za leto 862 v zvezi s pozivom varjaškim knezom, da vladajo Novgorodu, od katerih je najmlajši, Truvor, "sedel v Izborsku". Vendar je bilo mesto tu že prej, vsaj v 7.-8. stoletju in že dolgo pred ustanovitvijo Pskova. Po legendi naj bi se to mesto imenovalo Slovensk, po imenu tamkajšnjega kneza – Gostomislovega sina Slovena. Nato so ga preimenovali po njegovem najstarejšem sinu Izboru. Vsekakor je zanimivo, da so blizu mesta Izborsk še danes znameniti izviri imenovani Slovenski ključi. Nedaleč od stare trdnjave, namreč najdemo 12 izvirov, ki se imenujejo Slovenski ključi.
12 naravnih izvirov v gozdnem okolju z imenom Slovenski ključi, se zliva v eno reko, imenovano »Reka življenja«, ki se steka v slikovito Gorodiščensko jezero s številnimi belimi labodi. Staro izročilo pravi, da imajo tamkajšnji izviri zdravilne in čistilne lastnosti, da so ključ do zdravja, sreče, ljubezni, moči in bogastva človeka. Kot kakšni čarobni izviri v starih ljudskih pravljicah slovensko-ruskega prostora.
Žalostno in skrajno nedopustno je, da današnji rodovi Slovencev o vsem tem nimajo niti najmanjšega pojma, še vedno pa nas v »slovenskih« šolah posiljujejo z zakarpatsko slovansko priselitveno zablatensko/močvirniško teorijo za katero ne obstajajo nikakršni dokazi niti dejstva.
12. listopad 2023, Samo Korošec