»Običajno ljudje, ko so otožni, ne storijo ničesar. Samo jokajo nad svojim stanjem. Toda, ko se razjezijo, storijo spremembo." (Angl.: “Usually when people are sad, they don't do anything. They just cry over their condition. But when they get angry, they bring about a change.”) Malcolm X.
Tokrat bom premišljeno krajši, kot običajno. Vseeno pa bom ponovil že tolikokrat ponovljeno – ker očitno ne uspem, pa tudi ne želim obmolkniti.
Avtorji in avtorice novega predloga obsežnih sprememb 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) žal, očitno in še vedno nimajo stika z realnostjo. Tega mi je žal, četudi se trudim biti tudi do tega prizanesljivo razumevajoč in preudarno mehak. A ne gre samo za to. Tudi niso suvereni na področju prava in ustavnega prava. To subjektivno oceno zapišem v neposredni povezavi z vsebino omenjenega predloga za spremembo zakona. Enako velja za tiste, na katere se oblast poimensko sklicuje kot na “stroko,” ki je temu in takemu predlogu vsebine zakona prikimala.
Ne gre pa zgolj za subjektivno oceno. Navsezadnje je Zakonodajno-pravna služba DZ (ZPS) v svojem pisnem mnenju, tudi ustno predstavljenem na Odboru DZ za zdravstvo, navedla celo vrsto razlogov, zaradi katerih bi bilo treba ta predlog, to vsebino nemudoma umakniti iz zakonodajne obravnave. Niso pa to vsi razlogi. Tega predloga DZ nikakor ne bi smel sprejeti kot del veljavne zakonodaje. A se močno zdi, da ga vseeno bo. Zato se javno vprašam: torej gre še naprej za uveljavljanje dnevno-politične (pre)moči nad močjo argumenta? Žal mi je, če je tako. Tudi skrbi me.
Pri izdelavi tega predloga, teh zakonskih rešitev, seveda nisem sodeloval. Tudi ne druge osebe iz vrst univerzitetnih učiteljev in učiteljic prava, ali raziskovalcev ustavništva, suverene pri temah iz ustavnega prava in zakonodajnega odločanja. Sodelovali niso niti tisti predstavniki in predstavnice pravniških poklicev, pa tudi ne raziskovalci, ki so in ki smo dve leti in vsak dan, v obsegu dveh delavnikov in več, brali, študirali, analizirali, kritično ocenjevali in javno pojasnjevali kovidno pravno politiko in pravni režim. To je težko razumeti. In s tem se tudi ne gre kar tako sprijazniti.
Predlog dopolnitev 39. člena ZNB dejansko ni prav nič drugega, kot nadvse neposrečen zapis tako rekoč vsega tistega, kar smo imeli, poznali, uresničevali in trpeli v obdobju 2020-2022, v pravni akt, ki se imenuje zakon, v obliki člena in dveh dodatnih členov. Sicer je vse to res zapisano nekoliko mehkejše, s prijaznejšim videzom, a zelo neposrečeno, pravno štorkljavo, stvarno neutemeljeno in družbeno škodljivo. V tem smislu je – tudi to zapišem z rahlo tresočo roko – ta predlog zanikanje, odstop od tistega, kar se je obljubljalo … kar so zmagovalci volitev napovedovali in obljubljali tik pred volitvami.
Ob takšnem in tako očitnem zanikanju prvotnih napovedi in predvolilnih obljub je zato povsem na mestu vprašanje: zakaj niso potem tisti, ki so bili sestavni del odločevalskih procesov že do volitev, po volitvah pa jim je uspelo to ostati (seveda v strankarski preobleki, a ne prvič), prejšnji oblasti zagotovili glasove in dvignili roke za sprejem starega predloga ZNB-D? Bojda ne samo zaradi videza (ker ne gre za več kot videz) besednega omehčanja pri novem predlogu? Kajti, vsebina novega predloga ni bistveno drugačna od starega, ker je bistveno podobna.
Žal mi je, zelo, da moram ponovljeno ponoviti ponavljano, to pa storiti s pravniško nejevoljo, raziskovalno utrujenostjo in državljansko zadrego: tudi ta zakonski predlog odraža nerazumevanje, nedojemanje realnosti kovidnega režima in kovidne pravne politike, zlasti pa objektivnih, dokazljivih in zdaj že res kategorično dokazanih, očitnih dejstev – znanstvenih, medicinskih, pravnih, psiholoških, socialnih, sistemskih, geopolitičnih. Tistega, za kar zares gre. Resnice v resničnosti. Javnost še vedno ni deležna niti tiste resnice, ki se že nekaj mesecev celo objavlja v renomiranih in najvišje rangiranih/točkovanih, zato tudi citiranih in v družbeni praksi uporabljanih znanstvenih virih. Prav tistih virih, na katere se praviloma sklicuje (kadar se sploh na kaj sklicuje, kar ni pogosto) tudi uradna medicina in njihovi javno najbolj prepoznavni, tudi v odločevalski proces vpeti predstavniki in predstavnice – a le takrat in izključno takrat, ko vsebina objav ne zasaja dvoma, ali celo zanika (prav taka znanstvena vsebina se vse pogosteje pojavlja v novejših in novih kritičnih znanstvenih ocenah, analizah in študijah) dosedanje, predhodno, a žal tudi še naprej nadaljevano zatrjevanje javnosti, priporočanje, promoviranje, uvajanje in odrejanje teh in onih »ukrepov«, pogojevanj in posegov – v človekovo svobodo, v posameznikov status, v njegovo moralno integriteto, osebno dostojanstvo in telo. Končno v njegovo zdravje in življenje. Teme pa se raztezajo od prevpraševanj, odkrivanj in razkrivanj problematičnih učinkov obraznih mask, socialne distance, zraka, preventive, zgodnjega zdravljenja in … in … kovidnih cepiv. Virov, ki služijo kot neizpodbitni znanstveni dokaz je že na pretek. Znatno manj je uradnih priznanj funkcionarjev in skoraj-funkcionarjev. O napakah. Zelo milo in prizanesljivo rečeno »napakah.« A o tem se še naprej (z nerazumno in neodgovorno trmasto vztrajnostjo) ne govori in ne piše. O tem se še naprej molči. V dnevni politiki, v mainstream medijih, na javni RTV, v zavodih in ustanovah, v ambulantah, končno pa – srhljivo, nedojemljivo, sramotno, zavržno … – na sodiščih.
Tega mi je zelo žal. To me zelo skrbi.
In še naprej pri teh ljudeh ni mogoče prepoznati ne posluha, ne volje za videnje, slišanje in uslišanje, kaj je tisto, kar je že od prvega dne zares treba storiti in kar bi bilo prvi dan treba storiti takoj: najprej odprava obeh sklepov vlade o klasifikaciji bolezni kovid in opičjih koz (»monkeypox«). Po tem spremembe ZNB, njegovega 39. člena, postanejo odvečne, z njimi je mogoče in je treba počakati do trenutka, ko se bo v pristni strokovni razpravi, s sodelovanjem in upoštevanjem vseh pomembnih strokovnih in znanstvenih vidikov (brez monopola medicine in epidemiologov), prevetril in posodobil zakon v celoti.
Takoj je treba sistemsko urediti in uvajati preventivo (profilakso) in zgodnje zdravljenje (ki ne bi moglo biti bolj utemeljeno in dokazano kot učinkovito – tudi in celo za preprečitev slehernega primera smrti človeka). In seveda (že tolikokrat javno ponovljeno, v obdobju kovidnega režima) ukvarjanje z zrakom: takoj začeti z nameščanjem sistemov za odvajanje izdihanega zraka iz zaprtih prostorov ven. Najprej v DSO-jih in zdravstvenih ustanovah, vrtcih in šolah, v drugih javnih in visokošolskih zavodih in ustanovah, pa v objektih javnih storitev – in od tam dalje, do konca, do zadnjega zaprtega prostora, kjer človek biva, se zadržuje ali vanj občasno vstopi.
Namesto tega pa se še naprej …, prosim, oprostite, ampak… zares kvasijo neumnosti, ob katerih nam gre lahko močno na jok: glasno opevano nameščanje novih oken v UKC, odpiranje oken in povzročanje prepiha (»zračenje«; razen v letalih – le zakaj??), socialna distanca, maske, gibalne zapovedi in prepovedi… Gospod Mitja Vilar, neumorni in povsem preslišani, zignorirani bojevnik za reševanje problema zraka, njegove kakovosti in gibanja, ima prav, ko hudomušno in cinično, a skrajno dobroverno ponavlja že ponovljeno: edino pravo merilo so Butale in Butalci.
In vendarle se trudim verjeti, ker želim in moram verjeti, tudi upati, da se oblast zelo počasi začenja zavedati – dejstev. Tudi, da oblast misli in želi dobro. Celo, da ji to »dobro in učinkovito,« utemeljeno na dokazih o dejstvih, lahko uspe in ji nemara bo uspelo. V javnem interesu, za obče dobro, za dobrobit slehernika. Samo opazim še ne klina, ki bi zeval, da bi nanj lahko obesil to vero in upanje.
Inštitut Ustavnik – Pravni inštitut dr. Andraža Terška
Prva objava je bila dne 24. 06. 2022, na portalu IUS-INFO
Profesor, dr. Andraž Teršek, 29. rožnik 2022
