Podpisniki pisma ministru za zdravje Janezu Poklukarju predlagajo, da Svetovni zdravstveni organizaciji (SZO, ang. WHO) pisno sporoči, da Slovenija ne bo podpisnica novega predlaganega sporazuma o pandemiji in da Slovenija izstopa iz SZO.
Zaradi številnih in obenem predvsem negativnih sprememb pri delovanju SZO, zlasti pa zaradi nove pogodbe objavljene 1. 12. 2021 s katero bi SZO dobila povsem novo vlogo, ki jo postavlja nad Ustave in zakone držav, katere bi posledično izgubile svojo suverenost, pa tudi zaradi načrtnih sprememb financiranja ter definicij cepiva, so člani Iniciative slovenskih zdravnikov sprejeli predlog, da Republika Slovenija SZo obvesti o tem, da ne bo podpisnica novega predlaganega sporazuma o pandemiji in da obenem izstopa iz SZO.
Svoj predlog so podpisniki pisma utemeljili z naslednjimi poudarki:
1. SZO (ang. WHO) je bila ustanovljena leta 1948 kot neodvisen posvetovalni organ. Namen njenega delovanja je bil, da promovira zdravje v svetovnem merilu, prispeva k ohranjanju varnega sveta in skrbi za najbolj ranljive. Njena globalna priporočila so bila neobvezujoča.
S podpisom nove pogodbe, objavljene 1. 12. 2021, bi SZO dobila povsem novo vlogo in bi bila postavljena nad nacionalne zakone in Ustave držav članic. S tem bi njena priporočila postala obvezujoča, posledično pa bi države članice popolnoma izgubile svojo suverenost pri odločanju o ukrepih v primeru pojava nalezljivih bolezni, naravnih nesreč, klimatskih sprememb ali vojne.
Zaradi izgube nacionalne suverenosti na področju zdravstva, bi se Republika Slovenija izpostavila tveganju, da bi SZO brez nacionalnih varovalnih mehanizmov razglasila pandemijo, narekovala obvezujoče, tudi kontra produktivne ukrepe in verjetno celo obvezno cepljenje, s katerim bi pogojevali življenje. S tem bi izgubili temeljne človekove pravice, tudi pravico odločanja o svojem telesu in postali popolnoma brezpravni kot posamezniki, kot družba in kot država.
2. Financiranje SZO
SZO je bila ustanovljena kot posvetovalna inštitucija, brez finančnih interesov in se je financirala izključno iz članarin držav članic. V ospredju je bil javni interes.
Danes se SZO financira iz dveh glavnih virov: članarin držav članic, ki pokrijejo manj kot 20 % vseh finančnih virov in prostovoljnih prispevkov držav članic ter zasebnih donatorjev. Večino denarja dobi iz prostovoljnih prispevkov držav članic. Za leto 2020-21 je prejela 5.8 milijarde ameriških dolarjev. Največ so prispevale Nemčija, fundacije Billa in Melinde Gates, Velika Britanija, Japonska, ZDA, Evropska komisija in Gatesova fundacija GAVI.
Vloga SZO kot koordinatorja in odločevalca na področju svetovnega zdravja se je konec 20. stoletja zmanjšala z vpletanjem drugih igralcev, kot so Svetovna banka, fundacija Billa in Melinde Gates, US President’s Emergency Plan for AIDS Relief (PEPFAR) in številnih drugih javno-zasebnih partnerjev, kar ni brez interesnega ozadja oz. tendenc donatorjev in posledično vodi v pojav konflikta interesov.
3. Spreminjanje definicij
SZO je leta 2009 spremenila definicijo, ki določa, kdaj lahko razglasi pandemijo in uvede ukrepe za njeno preprečevanje. Pred letom 2009 je bilo možno pandemijo razglasiti le ob pojavu ‘hitrega širjenja nalezljive bolezni na več kontinentov, ki je povzročila zelo veliko število hudo obolelih in izjemno visoko smrtnost‘. Iz definicije so izločili »veliko število težko obolelih in izjemno visoko smrtnost«. Na ta način je SZO razširila svoja pooblastila in bi lahko pandemijo razglasila že pri običajnih sezonskih virozah.
Leta 2020 je SZO spremenila definicijo čredne imunosti. Po predhodni definiciji se je čredna imunost lahko ‘razvila s prebolevanjem ali cepljenjem‘, kar je skladno z medicinsko znanostjo, po novi definiciji pa ‘samo s cepljenjem‘, kar je v nasprotju z dosedanjimi spoznanji stroke (naravna imunost, ki se pridobi s prebolevanjem je boljša od tiste, pridobljene s cepljenjem).
Leta 2021 je bila spremenjena tudi definicija cepiva.
Če je predhodno veljalo ‘cepivo je produkt, ki stimulira imunski sistem osebe, da ustvari imunost na določeno bolezen ter jo ščiti pred to boleznijo’, velja od kimavca 2021 nova definicija cepiva: ‘preparat, ki se uporablja za stimulacijo imunskega sistema proti bolezni’.
Razlika v definicijah ni zanemarljiva, še zlasti če ozavestimo, da nova mRNA in vektorska tehnologija že po naravi lahko stimulira imunski sistem ob vnosu tujega genskega zapisa ali vektorja v prejemnika produkta. Iz spremembe definicije bi bilo možno razumeti, da je zaščita pred boleznijo, kar je glavno poslanstvo cepiv (!), drugotnega pomena.
S spremembo definicije cepiva, se SZO odpira možnost uvedbe različnih medicinskih produktov in postopkov/tehnologij, ki se razlikujejo od dosedanje tehnologije in mehanizma delovanja konvencionalnih cepiv. Načeloma uvedba novih tehnologij in novih produktov ni sporna, je pa nujno potrebno, da so za uporabo na ljudeh (v preventivne namene in morebitno množično uporabo) preverjeni in varni.
4. SZO v vlogi morebitnega ‘skrbnika’ zdravja
Proizvajalci kovid-19 cepiv se v standardih za svoje predklinične raziskave sklicujejo na priporočila SZO iz leta 2005. To je jasno razvidno iz dokumenta, ki ga je ameriška organizacija Judicial Watch pridobila na osnovi zahteve za dostop do informacij javnega značaja (FOIA) za cepivo podjetja Pfizer.
Sklicevanje na zastarela priporočila SZO je proizvajalcu omogočilo, da je po svoji presoji in na ‘legitimen’ način opustil določene predklinične raziskave, ki so povezane z varnostjo, interakcijami, genotoksičnostjo in kancerogenostjo njegovega kovid-19 cepiva.
SZO priporočil za proizvajalce, kljub novim tehnologijam, ki se uporabljajo pri izdelavi tako kovid kot tudi že nekaterih drugih cepiv, v 17 letih ni uspela posodobiti. Tudi ta primer kaže, da je in bi še naprej slabo skrbela za naše zdravje.
Posledice navedenih sprememb so številne možnosti zlorab, npr. uvedba obveznega cepljenja zaradi nemedicinskih interesov (npr. finančni interesi donatorjev) ter uvedba uporabe medicinskih produktov z nižjim varnostnim standardom in to v situacijah, ko to ni zares nujno. Za registracijo (novih) cepiv je namreč, kot je že prikazano zgoraj, možna uporaba nižjih varnostnih standardov, kot za nekatere druge medicinske produkte. To omogoča uvajanje novih produktov in tehnologij pod nazivom »cepivo«, kar je enostavneje in cenejše za proizvajalce. Pri tem pa je lahko žrtvovana varnost uporabnikov.
SZO kot kaže ne bo spremenila svojega načina delovanja, ki ga sedaj obvladujejo korporacije oz. mega kapital, zato je edina možnost zaščite naše varnosti in suverenosti, da republika Slovenija izstopi iz SZO.
Izvirnik pisma Iniciative slovenskih zdravnikov lahko v celoti preberete tukaj.
Iniciativa slovenskih zdravnikov in Vojko Pogačnik, 25. veliki traven 2022