Predstavljamo vam intervju s Sašom Gačnikom Svarogovim, slovenskim glasbenikom, ki za razliko od ostalih, deluje na vzhodnem, ruskojezičnem glasbenem tržišču. V luči trenutnih dogodkov, nas je zanimalo, kako on doživlja trenutno situacijo in kako ta vpliva na njegovo glasbeno kariero.

Lep pozdrav Sašo.

Mnogi Slovenci vas poznajo po vaših nastopih z različnimi znanimi glasbeniki iz Slovenije. Sodelovali ste z Janom Plestenjakom, Andrejem Šifrerjem, Nušo Derenda, bili ste tudi član skupine Šank Rock. Nas pa zanima predvsem vaše ustvarjanje na območju Vzhodne Evrope.

Kaj je na Vzhodu, da vas tako vleče tja?

Od nekdaj me je zanimalo tisto, kar je bilo v naši družbi »demonizirano«, saj sem se v življenju vedno zanašal izključno na svoje izkušnje in spoznanja ter nikakor ne na »babje čenče«. Odkar pomnim, so določene vzhodne države v naši družbi zelo negativno predstavljene, kar je botrovalo odločitvi za moja številna potovanja oz potrebi, da si vse skupaj ogledam na lastne oči. Kasneje sem študentski hobi racionalno nadgradil in velik del energije usmeril v razvoj svoje profesionalne dejavnosti na veliko večje ruskojezično tržišče. V nekaj letih odisejad in odkrivanj meni do takrat skorajda neznanega sveta, sem se namreč perfektno naučil rusko, hkrati pa sem za samorazvoj in zadovoljstvo potreboval nove, višje cilje. 

foto: Alenka Slavinec

Opišite nam vaše občutke, ko ste leta 2013 nastopili v Belorusiji na Slavjanskem bazarju? 
Kako je izgledal ta dogodek?
Kakšen je bil sprejem Slovenca na takšnem festivalu?

Ko sem se prijavil na ta festival, si dejansko nisem predstavljal v kaj se spuščam, saj sem bil takrat še dokaj na začetku neke povsem nove zgodbe. Pravzaprav je bil to prvi resen korak v smeri moje kariere v obliki pevca in avtorja svojih pesmi, saj sem do tistega trenutka deloval izključno kot instrumentalist in vodja najrazličnejših slovenskih in tujih zasedb, zdaj pa sem se prvič pojavil kot solo izvajalec pod imenom Sašo Gačnik »Svarogov«. Napisal in posnel sem pesem »Trilogija«, svojo prvo pesem v ruskem jeziku, in pesem »Nekej ti morm povedat«, nato pa brez nekih večjih pričakovanj material poslal na predizbor v Minsk. Ko sem prejel odgovor, da sem sprejet, se je pred mano zastavilo vprašanje: »Kaj pa zdaj?!« Kot solo izvajalec namreč nisem imel nikakršnih izkušenj, zato sem se nemudoma dogovoril za 10 tedensko pogodbo na eni izmed večjih križark, kamor sem se po najhitrejšem možnem postopku odpravil v vlogi solo izvajalca oz pevca in pianista v eni osebi. Potreboval sem »terenske izkušnje«. Kmalu po koncu pogodbe je napočil čas odhoda v Belorusijo in šele takrat sem začel dojemati prave razsežnosti festivala na katerega sem se prijavil. Kot Slovenec namreč na predizboru nisem imel večje konkurence, predstavniki preostalih držav, kjer ta festival velja za nekakšen slovanski Sanremo, pa so morali skozi številne domače predizbore in preizkušnje. Prva vaja z beloruskim nacionalnim orkestrom je bila zame in mojo samozavest zelo pomemben trenutek. Ko so si po vaji nekateri člani orkestra in nekateri predstavniki drugih držav tiho prepevali refren moje Trilogije, sem dobil velik zagon in potrditev, da sem na pravi poti. Moj primarni cilj namreč ni bil prepričati žirije, temveč, da svojo vibracijo in sporočilo prenesem čimveč svojim potencialnim poslušalcem t.i. vzhodnega bloka. To mi je glede na odziv, ki sem ga bil deležen še dolgo po nastopu, tudi uspelo. Festival je res velik dogodek, zato ga prenašajo številne beloruske in ruske televizije ter si ga vsako leto ogleda približno 20 milionov ljudi. To je bil, zelo na kratko povedano, začetek mojega profesionalnega udejstvovanja na rusko-jezičnem tržišču.  

Katere najpomembnejše trenutke vaše kariere bi še radi izpostavili?

Bilo je ogromno zelo pomembnih trenutkov, preveč, da bi vse našteval. Ampak če se osredotočiva na nadaljevanje zgodbe, ki se je začela v Belorusiji, bi najprej izpostavil zmago moje pesmi Trilogija na lestvici ene izmed ruskih radijskih postaj z avditorijo približno 800.000 poslušalcev dnevno. Naslednji, zame zelo pomemben dosežek, pa je bil, ko je leta 2014 največja ukrajinska založba Moon Records, mojo ruskojezično pesem z naslovom »Moja, moja Ukrajinka«, vključila na kompilacijo »Vroči hiti poletja 2014«. Mogoče bi izpostavil še večerni nastop na osrednjem trgu v Samari ob praznovanju Dneva zmage 9. maja 2019. Oder pred več kot 45.000 glavo množico sem si delil z rusko rock legendo, Aleksandrom Marshalom. To je bil zares veličasten in z emocijami nabit dogodek.

Kakšno je glasbeno vzdušje v Ukrajini, Belorusiji in Rusiji? 
Kako se razlikuje? Kakšno je v primerjavi s Slovenijo?

Ni neke drastične razlike med ukrajinskim, beloruskim in ruskim glasbenim tržiščem, saj je vedno delovalo zelo enotno. Izvajalcem so bila ne glede na matično državo povsod odprta vrata. Sicer je tako kot na zahodu v angleščini, tam veliko lažje uspeti v ruskem jeziku, ker ga praktično vsi razumejo. Ampak veliko je tudi primerov, ko so npr. ukrajinski izvajalci, ki delujejo izključno v ukrajinskem jeziku, zelo dobro sprejeti tudi med rusko in belorusko publiko. Kot enega od primerov lahko navedem odlično ukrajinsko in zelo zahodno usmerjeno rock zasedbo Okean Elzy, ki je do leta 2014 polnila stadione tudi v Rusiji. Takrat pa se je zgodila prelomnica, saj so njihovi ruski organizatorji začeli enega za drugim odpovedovati koncertne datume, ki so bili planirani za rusko turnejo. To je bil nekakšen odgovor na dejstvo, da so ukrajinske oblasti prepovedale vstop v Ukrajino številnim ruskim izvajalcem. Skratka, neumna in nepotrebna vojna na vseh področjih! Kar pa zadeva primerjavo s Slovenijo… Hm… Predvsem je ruskojezično tržišče ogromno in se posledično vrtijo čisto drugačne številke. Upam trditi, da povprečni Slovenec nima osnovne predstave o razsežnostih tamkajšnjega trga, kar se nanaša tudi na kakovost produkcije in sredstev namenjenih za produkcijske in promocijske namene. Med drugim imajo na primer zelo, zelo napredno produkcijo glasbenih videospotov, ki z lahkoto parira največjim zahodnim oziroma jih v marsičem tudi prekaša. To sem vzel za osebni izziv in se potrudil narediti avdio-vizualni produkt, ki bi se lahko ob bok postavil izdelkom njihovih prvorazrednih zvezd. Tako je nastal glasbeno-filmski hibrid »Najin sin«. 

Kakšne napotke bi dali slovenskim glasbenikom, ki se želijo uveljaviti na vzhodnoevropskem glasbenem tržišču?

Konkurenca je brutalna, zato je še toliko bolj potrebno izpostaviti svojo unikatnost, saj sicer ostaneš neopazen. Nekaj, kar po vsesplošnem prepričanju sicer velja za »napako«, lahko postane vaša prednost in zelo pripomore na poti do cilja. Je pa seveda tudi zelo pomembno, da je »napaka« zapakirana na okusen način.  

Od 22. svečana naprej so se razmere v Ukrajini in drugje na Vzhodu zaostrile. V Sloveniji dobivamo podatke in propagando zgolj iz prozahodnih medijev, ki hkrati demonizirajo Rusko Federacijo (RF) in Ruse kot narod.

Slovenski narod je tako ponovno uspelo popredalčkati na »leve in desne«, kar se tiče spopada med Ukrajinci in Rusi. Hkrati pa naša politika izvaja poteze, ki imajo za posledico zgolj polnoma nepotrebno zaostrovanje odnosov med RF in Republiko Slovenijo.

Ali se je Slovenija morala opredeliti znotraj tega konflikta med dvema slovanskima narodoma?

Tukaj moram nujno poudariti, da samo v Rusiji živi preko 190 različnih etničnih skupin, zato bi bilo z nacionalistično politiko, četudi bi si hipotetično nekdo tega želel, nemogoče uspešno voditi tako veliko in raznoliko državo. Ampak, kar je zelo pomembno, vse izmed teh skupin združuje prav posebna vez, to je ruska duša. Če imaš rusko dušo, si ne glede na etnično skupino, raso, veroizpoved ali politično prepričanje »russkij čelovjek« oz ruski človek. In »ruska duša« je močno razširjena in zakoreninjena na celotnem ozemlju bivše Sovjetske zveze. Nedopustno zame je, da so se z zunanjo »pomočjo« pustili tako zmanipulirati, da je prišlo do oboroženega konflikta. Če vse skupaj preslikamo na družino… Predstavljajte si, da se pojavi tujec, ki na takšen ali drugačen način podpihuje žerjavico pod morebitnimi različnimi pogledi na določen problem. In vsi vemo, da problemov nikoli ne primanjkuje, saj celo življenje temelji na reševanju le teh. Družina, ki kljub občasnim nesoglasjem zna držati skupaj, je močna in trdna družina. Močne in trdne družine pa si konkurenca ne želi, saj bi takšna družina takoj zaznala, da je izkoriščevalski vsiljivec njihov glavni problem in bi se znebila njegovega vpliva. Vzemite si za primer vsem dobro znano etnično skupnost v Sloveniji, ne bom je imenoval, ki gre v nos marsikateremo Slovencu. V nos mu gre njihova povezanost, ki se zelo uspešno izkazuje tudi na njihovem poslovnem modelu. Ljudem gre v nos, ker je zrcalni odsev oz nasprotna slika tistega, kar Sloveniji primanjkuje. Nenehno smo razdvojeni in posledično šibki. Na področju povezanosti bi morala ravno ta, neimenovana etnična skupnost, postati vzor celotni Sloveniji. »Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima!« Stare ljudske modrosti vsebujejo več smisla in logike kot vsa moderna znanost! Če se vrnem na vzhod… Po dolgoletni hladni vojni je z razpadom Sovjetske zveze velika družina postala šibka in razdeljena, lovke zahodnih kapitalistov pa so vse bolj intenzivno lovile v vzhodnih loviščih. In potem se je zgodil Putin, ki je z močno vizijo Rusijo ponovno postavil na noge in jo nazaj spremenil v suvereno velesilo. In če končno direktno odgovorim na vaše vprašanje: »Seveda, Slovenija in ostale evropske države bi morale storiti vse, da bi ukrajinski konflikt preprečile! Počele pa so vse ravno v nasprotni smeri!«

Čeprav se zaradi vpliva washingtonske propagande ljudje tega ne zavedajo, je močno sodelovanje in trdna povezanost evropskih držav z Rusijo v interesu velike večine Evropejcev. Kar predstavljajte si konkurenčnost stare celine ob ruskih cenah energentov in surovin. Putin se je od leta 2010 zelo intenzivno zavzemal za idejo enotne gospodarske cone od Lizbone do Vladivostoka. Celo integracija Rusije v EU ni bila izključen scenarij. S tem bi ogromno pridobila tako Rusija, kot tudi EU. Za nekoga tisoče kilometrov stran pa bi takšen razplet pomenil razpad sistema. Zato si je od konca 2. svetovne vojne dalje zelo intenzivno prizadeval, da ne bi prišlo do prevelikega zbliževanja med levim in desnim bregom železne zavese. Naj dodam še to, da smo si Evropejci in Rusi tudi s kulturnega stališča zelo podobni, čeprav je treba vedeti, da pri oblikovanju kulturnih vrednot znova ključno vlogo odigra propaganda. Vsekakor lahko trdim, da Slovenija na področju vrednot vedno bolj postaja slaba kopija Amerike. Kar poglejte mladino, pa vam bo jasno o čem govorim. Si res želimo ameriškega načina življenja? Amerika je namreč za večino tamkajšnjih ljudi vse prej kot idealno zvezdniško življenje, ki nam ga prikazujejo v telenovelah. Potem je tukaj še 4.0 industrijska revolucija oz »veliki globalni reset«, o katerem tako rad govori Klaus Schwab. Dejstvo je, da se svet zelo hitro in korenito spreminja. In to je v bistvu tudi glavni vzrok trenutne globalne problematike. Gre za vojno dveh popolnoma različnih konceptov, ki svoje moči trenutno merita na ukrajinski šahovnici. V novi svetovni ureditvi si Zahod za vsako ceno prizadeva ohraniti nadvlado ter oblikovati enopolarni svet z enim in edinim centrom moči oz odločanja za cel planet. Z druge strani se velesile, kot je Kitajska, Indija, Rusija, zavzemajo za mnogopolarno svetovno ureditev z več centri moči in upravljanja. Kdor Putina primerja s Hitlerjem, naj sam sebi iskreno odgovori, kdo je zagovarjal dobro znano parolo: »Ein Volk, Ein Reich, Ein Führer!« oz »En narod, ena država, en voditelj!« in katera od vpetih strani ima danes podobne težnje?!

Kakšne odnose ste opazili med Rusi in Ukrajinci na vaših popotovanjih po Vzhodu?

Predvsem s strani zahodnjaško orientiranih Ukrajincev je bilo v zadnjih letih mogoče zaznati vedno več pritiska in nestrpnosti do Rusov. 

Ali ste še v stiku z vašimi prijatelji iz Ukrajine, Belorusije in Rusije? Ali se je vaš odnos spremenil?

V vseh treh državah sem stkal veliko prijateljskih vezi. Povsod živijo čudoviti in zelo gostoljubni ljudje. Ampak na mojo veliko žalost in razočaranje sta v Ukrajini propaganda in splet napetih okoliščin nekaterim ljudem že tako zelo zameglila razsodnost, da sem tudi sam ostal brez nekaterih prijateljev. Razlog je bil povsod enak in sicer nedopuščanje drugačnega zornega kota po principu: »Če ne razmišljaš enako kot jaz, potem si proti meni in nisi moj prijatelj.« Sledila je blokada na vseh družabnih omrežjih. Naj poudarim, da moja izkušnja še zdaleč ni osamljen primer in se takšno »reševanje« nesoglasij ni začelo letos. Imam celo občutek, da se takšna praksa vedno bolj razširja in uveljavlja tudi v našem prostoru. Žal mi je, da je tako, saj trdno stojim za stališčem, da sta izključno medsebojno spoštovanje in toleranca do drugačnega mnenja prava pot k mirnemu življenju na Zemlji. Sicer vem, da znam biti včasih težak sogovornik, ampak moji motivi so vedno dobronamerni in težim k spravi oz odpravi konfliktov. 

Kaj pomeni ta konflikt za kulturno udejstvovanje vsakega glasbenika na tem območju konflikta?

To je zelo filozofsko vprašanje. V težkih trenutkih običajno nastanejo najlepše in najprodornejše pesmi.  

Slovenska družba se je v zadnjih letih zelo spremenila. Zdi se, da se politična kriza v Sloveniji zgolj poglablja in se kaže v vedno novih delitvah naroda. Dve leti smo bili priča korona cepilni propagandi, sedaj pa smo priča protiruski propagandi. 

Ali ste si kdaj mislili, da bodo nekateri osrednji mediji razpihovali rusofobijo pri Slovencih?

Utopično sem živel v prepričanju, da je verjetnost takšnega pristopa na evropskih tleh umrla s porazom nacistične Nemčije. 

Kaj menite o zaplembah premoženja ruskim državljanom po svetu in kaj o vračanju ruskih priznanj s strani raznih Slovencev v gospodarstvu in politiki? Ali bi vi tudi sami vračali vaše dosežke zaradi političnega pritiska?

Narodnostno usmerjene zaplembe premoženja so absurdno početje, ki me ponovno asociira na prakso nacistične Nemčije. Glede vračanja priznanj, pa je moje mnenje sledeče ... V kolikor človek resjedno meni, da bi bil takšen korak etičen in pravilen, potem je vsekakor prav, da svoje priznanja vrne. V kolikor pa to stori zaradi političnega pritiska, je spužva brez hrbtenice in samospoštovanja. Čeprav je potrebno razumeti, da se ljudje bojijo za svojo eksistenco in vsak določeno zadevo vidi s svojega zornega kota. Sam zaenkrat ne vidim nikakršne potrebe po vračanju svojih priznanj.  

Na kakšen način bi po vaše lahko nekega dne odpravili te krivice, ki se sedaj dogajajo vsem Rusom, katere povzročata politika in mediji? 

Ko so krivice zagrešene, brazgotine ostanejo in se v ekstremnih primerih prenašajo celo iz roda v rod. Stare brazgotine pa zelo pogosto vodijo v nove rane. Kot sem že napisal v eni izmed svojih objav mislim, da je napočil skrajni čas, ko nas pred popolnim propadom Človeštva z veliko začetnico lahko reši izključno prebiranje svetih knjig brez odvečnih tolmačev, ki napisane modrosti tolmačijo v propagandne namene. Vsa sporočila velikih modrecov pozivajo k strpnosti in brezpogojni ljubezni. »Ne delaj drugemu tega, kar ne želiš, da bi drugi delali tebi!« Čisto srce vedno ve kaj je prav in kaj narobe. 

Hvala vam za intervju!

12. veliki traven 2022, Uredništvo portala Pravda.si