Intervju s Sašom Gačnikom Svarogovim, slovenskim glasbenikom, ki deluje na ruskojezičnem tržišču
Slovenija in ostale evropske države bi morale storiti vse, da bi ukrajinski konflikt preprečile! Počele pa so vse ravno v nasprotni smeri! Sodelovanje in trdna povezanost evropskih držav z Rusijo, je v interesu velike večine Evropejcev!
Stara Pravda
Slovenija

Četrtek, 12. maj 2022 ob 08:22

Odpri galerijo

foto: Alenka Slavinec

Predstavljamo vam intervju s Sašom Gačnikom Svarogovim, slovenskim glasbenikom, ki za razliko od ostalih, deluje na vzhodnem, ruskojezičnem glasbenem tržišču. V luči trenutnih dogodkov, nas je zanimalo, kako on doživlja trenutno situacijo in kako ta vpliva na njegovo glasbeno kariero.

 

Lep pozdrav Sašo.

Mnogi Slovenci vas poznajo po vaših nastopih z različnimi znanimi glasbeniki iz Slovenije. Sodelovali ste z Janom Plestenjakom, Andrejem Šifrerjem, Nušo Derenda, bili ste tudi član skupine Šank Rock. Nas pa zanima predvsem vaše ustvarjanje na območju Vzhodne Evrope.

Kaj je na Vzhodu, da vas tako vleče tja?

Od nekdaj me je zanimalo tisto, kar je bilo v naši družbi »demonizirano«, saj sem se v življenju vedno zanašal izključno na svoje izkušnje in spoznanja ter nikakor ne na »babje čenče«. Odkar pomnim, so določene vzhodne države v naši družbi zelo negativno predstavljene, kar je botrovalo odločitvi za moja številna potovanja oz potrebi, da si vse skupaj ogledam na lastne oči. Kasneje sem študentski hobi racionalno nadgradil in velik del energije usmeril v razvoj svoje profesionalne dejavnosti na veliko večje ruskojezično tržišče. V nekaj letih odisejad in odkrivanj meni do takrat skorajda neznanega sveta, sem se namreč perfektno naučil rusko, hkrati pa sem za samorazvoj in zadovoljstvo potreboval nove, višje cilje. 


				foto: Alenka Slavinec			foto: Alenka Slavinec

Opišite nam vaše občutke, ko ste leta 2013 nastopili v Belorusiji na Slavjanskem bazarju? 
Kako je izgledal ta dogodek?
Kakšen je bil sprejem Slovenca na takšnem festivalu?

Ko sem se prijavil na ta festival, si dejansko nisem predstavljal v kaj se spuščam, saj sem bil takrat še dokaj na začetku neke povsem nove zgodbe. Pravzaprav je bil to prvi resen korak v smeri moje kariere v obliki pevca in avtorja svojih pesmi, saj sem do tistega trenutka deloval izključno kot instrumentalist in vodja najrazličnejših slovenskih in tujih zasedb, zdaj pa sem se prvič pojavil kot solo izvajalec pod imenom Sašo Gačnik »Svarogov«. Napisal in posnel sem pesem »Trilogija«, svojo prvo pesem v ruskem jeziku, in pesem »Nekej ti morm povedat«, nato pa brez nekih večjih pričakovanj material poslal na predizbor v Minsk. Ko sem prejel odgovor, da sem sprejet, se je pred mano zastavilo vprašanje: »Kaj pa zdaj?!« Kot solo izvajalec namreč nisem imel nikakršnih izkušenj, zato sem se nemudoma dogovoril za 10 tedensko pogodbo na eni izmed večjih križark, kamor sem se po najhitrejšem možnem postopku odpravil v vlogi solo izvajalca oz pevca in pianista v eni osebi. Potreboval sem »terenske izkušnje«. Kmalu po koncu pogodbe je napočil čas odhoda v Belorusijo in šele takrat sem začel dojemati prave razsežnosti festivala na katerega sem se prijavil. Kot Slovenec namreč na predizboru nisem imel večje konkurence, predstavniki preostalih držav, kjer ta festival velja za nekakšen slovanski Sanremo, pa so morali skozi številne domače predizbore in preizkušnje. Prva vaja z beloruskim nacionalnim orkestrom je bila zame in mojo samozavest zelo pomemben trenutek. Ko so si po vaji nekateri člani orkestra in nekateri predstavniki drugih držav tiho prepevali refren moje Trilogije, sem dobil velik zagon in potrditev, da sem na pravi poti. Moj primarni cilj namreč ni bil prepričati žirije, temveč, da svojo vibracijo in sporočilo prenesem čimveč svojim potencialnim poslušalcem t.i. vzhodnega bloka. To mi je glede na odziv, ki sem ga bil deležen še dolgo po nastopu, tudi uspelo. Festival je res velik dogodek, zato ga prenašajo številne beloruske in ruske televizije ter si ga vsako leto ogleda približno 20 milionov ljudi. To je bil, zelo na kratko povedano, začetek mojega profesionalnega udejstvovanja na rusko-jezičnem tržišču.  

Katere najpomembnejše trenutke vaše kariere bi še radi izpostavili?

Bilo je ogromno zelo pomembnih trenutkov, preveč, da bi vse našteval. Ampak če se osredotočiva na nadaljevanje zgodbe, ki se je začela v Belorusiji, bi najprej izpostavil zmago moje pesmi Trilogija na lestvici ene izmed ruskih radijskih postaj z avditorijo približno 800.000 poslušalcev dnevno. Naslednji, zame zelo pomemben dosežek, pa je bil, ko je leta 2014 največja ukrajinska založba Moon Records, mojo ruskojezično pesem z naslovom »Moja, moja Ukrajinka«, vključila na kompilacijo »Vroči hiti poletja 2014«. Mogoče bi izpostavil še večerni nastop na osrednjem trgu v Samari ob praznovanju Dneva zmage 9. maja 2019. Oder pred več kot 45.000 glavo množico sem si delil z rusko rock legendo, Aleksandrom Marshalom. To je bil zares veličasten in z emocijami nabit dogodek.

Kakšno je glasbeno vzdušje v Ukrajini, Belorusiji in Rusiji? 
Kako se razlikuje? Kakšno je v primerjavi s Slovenijo?

Ni neke drastične razlike med ukrajinskim, beloruskim in ruskim glasbenim tržiščem, saj je vedno delovalo zelo enotno. Izvajalcem so bila ne glede na matično državo povsod odprta vrata. Sicer je tako kot na zahodu v angleščini, tam veliko lažje uspeti v ruskem jeziku, ker ga praktično vsi razumejo. Ampak veliko je tudi primerov, ko so npr. ukrajinski izvajalci, ki delujejo izključno v ukrajinskem jeziku, zelo dobro sprejeti tudi med rusko in belorusko publiko. Kot enega od primerov lahko navedem odlično ukrajinsko in zelo zahodno usmerjeno rock zasedbo Okean Elzy, ki je do leta 2014 polnila stadione tudi v Rusiji. Takrat pa se je zgodila prelomnica, saj so njihovi ruski organizatorji začeli enega za drugim odpovedovati koncertne datume, ki so bili planirani za rusko turnejo. To je bil nekakšen odgovor na dejstvo, da so ukrajinske oblasti prepovedale vstop v Ukrajino številnim ruskim izvajalcem. Skratka, neumna in nepotrebna vojna na vseh področjih! Kar pa zadeva primerjavo s Slovenijo… Hm… Predvsem je ruskojezično tržišče ogromno in se posledično vrtijo čisto drugačne številke. Upam trditi, da povprečni Slovenec nima osnovne predstave o razsežnostih tamkajšnjega trga, kar se nanaša tudi na kakovost produkcije in sredstev namenjenih za produkcijske in promocijske namene. Med drugim imajo na primer zelo, zelo napredno produkcijo glasbenih videospotov, ki z lahkoto parira največjim zahodnim oziroma jih v marsičem tudi prekaša. To sem vzel za osebni izziv in se potrudil narediti avdio-vizualni produkt, ki bi se lahko ob bok postavil izdelkom njihovih prvorazrednih zvezd. Tako je nastal glasbeno-filmski hibrid »Najin sin«. 

Kakšne napotke bi dali slovenskim glasbenikom, ki se želijo uveljaviti na vzhodnoevropskem glasbenem tržišču?

Konkurenca je brutalna, zato je še toliko bolj potrebno izpostaviti svojo unikatnost, saj sicer ostaneš neopazen. Nekaj, kar po vsesplošnem prepričanju sicer velja za »napako«, lahko postane vaša prednost in zelo pripomore na poti do cilja. Je pa seveda tudi zelo pomembno, da je »napaka« zapakirana na okusen način.  

Od 22. svečana naprej so se razmere v Ukrajini in drugje na Vzhodu zaostrile. V Sloveniji dobivamo podatke in propagando zgolj iz prozahodnih medijev, ki hkrati demonizirajo Rusko Federacijo (RF) in Ruse kot narod.

Slovenski narod je tako ponovno uspelo popredalčkati na »leve in desne«, kar se tiče spopada med Ukrajinci in Rusi. Hkrati pa naša politika izvaja poteze, ki imajo za posledico zgolj polnoma nepotrebno zaostrovanje odnosov med RF in Republiko Slovenijo.

Ali se je Slovenija morala opredeliti znotraj tega konflikta med dvema slovanskima narodoma?

Tukaj moram nujno poudariti, da samo v Rusiji živi preko 190 različnih etničnih skupin, zato bi bilo z nacionalistično politiko, četudi bi si hipotetično nekdo tega želel, nemogoče uspešno voditi tako veliko in raznoliko državo. Ampak, kar je zelo pomembno, vse izmed teh skupin združuje prav posebna vez, to je ruska duša. Če imaš rusko dušo, si ne glede na etnično skupino, raso, veroizpoved ali politično prepričanje »russkij čelovjek« oz ruski človek. In »ruska duša« je močno razširjena in zakoreninjena na celotnem ozemlju bivše Sovjetske zveze. Nedopustno zame je, da so se z zunanjo »pomočjo« pustili tako zmanipulirati, da je prišlo do oboroženega konflikta. Če vse skupaj preslikamo na družino… Predstavljajte si, da se pojavi tujec, ki na takšen ali drugačen način podpihuje žerjavico pod morebitnimi različnimi pogledi na določen problem. In vsi vemo, da problemov nikoli ne primanjkuje, saj celo življenje temelji na reševanju le teh. Družina, ki kljub občasnim nesoglasjem zna držati skupaj, je močna in trdna družina. Močne in trdne družine pa si konkurenca ne želi, saj bi takšna družina takoj zaznala, da je izkoriščevalski vsiljivec njihov glavni problem in bi se znebila njegovega vpliva. Vzemite si za primer vsem dobro znano etnično skupnost v Sloveniji, ne bom je imenoval, ki gre v nos marsikateremo Slovencu. V nos mu gre njihova povezanost, ki se zelo uspešno izkazuje tudi na njihovem poslovnem modelu. Ljudem gre v nos, ker je zrcalni odsev oz nasprotna slika tistega, kar Sloveniji primanjkuje. Nenehno smo razdvojeni in posledično šibki. Na področju povezanosti bi morala ravno ta, neimenovana etnična skupnost, postati vzor celotni Sloveniji. »Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima!« Stare ljudske modrosti vsebujejo več smisla in logike kot vsa moderna znanost! Če se vrnem na vzhod… Po dolgoletni hladni vojni je z razpadom Sovjetske zveze velika družina postala šibka in razdeljena, lovke zahodnih kapitalistov pa so vse bolj intenzivno lovile v vzhodnih loviščih. In potem se je zgodil Putin, ki je z močno vizijo Rusijo ponovno postavil na noge in jo nazaj spremenil v suvereno velesilo. In če končno direktno odgovorim na vaše vprašanje: »Seveda, Slovenija in ostale evropske države bi morale storiti vse, da bi ukrajinski konflikt preprečile! Počele pa so vse ravno v nasprotni smeri!«

Čeprav se zaradi vpliva washingtonske propagande ljudje tega ne zavedajo, je močno sodelovanje in trdna povezanost evropskih držav z Rusijo v interesu velike večine Evropejcev. Kar predstavljajte si konkurenčnost stare celine ob ruskih cenah energentov in surovin. Putin se je od leta 2010 zelo intenzivno zavzemal za idejo enotne gospodarske cone od Lizbone do Vladivostoka. Celo integracija Rusije v EU ni bila izključen scenarij. S tem bi ogromno pridobila tako Rusija, kot tudi EU. Za nekoga tisoče kilometrov stran pa bi takšen razplet pomenil razpad sistema. Zato si je od konca 2. svetovne vojne dalje zelo intenzivno prizadeval, da ne bi prišlo do prevelikega zbliževanja med levim in desnim bregom železne zavese. Naj dodam še to, da smo si Evropejci in Rusi tudi s kulturnega stališča zelo podobni, čeprav je treba vedeti, da pri oblikovanju kulturnih vrednot znova ključno vlogo odigra propaganda. Vsekakor lahko trdim, da Slovenija na področju vrednot vedno bolj postaja slaba kopija Amerike. Kar poglejte mladino, pa vam bo jasno o čem govorim. Si res želimo ameriškega načina življenja? Amerika je namreč za večino tamkajšnjih ljudi vse prej kot idealno zvezdniško življenje, ki nam ga prikazujejo v telenovelah. Potem je tukaj še 4.0 industrijska revolucija oz »veliki globalni reset«, o katerem tako rad govori Klaus Schwab. Dejstvo je, da se svet zelo hitro in korenito spreminja. In to je v bistvu tudi glavni vzrok trenutne globalne problematike. Gre za vojno dveh popolnoma različnih konceptov, ki svoje moči trenutno merita na ukrajinski šahovnici. V novi svetovni ureditvi si Zahod za vsako ceno prizadeva ohraniti nadvlado ter oblikovati enopolarni svet z enim in edinim centrom moči oz odločanja za cel planet. Z druge strani se velesile, kot je Kitajska, Indija, Rusija, zavzemajo za mnogopolarno svetovno ureditev z več centri moči in upravljanja. Kdor Putina primerja s Hitlerjem, naj sam sebi iskreno odgovori, kdo je zagovarjal dobro znano parolo: »Ein Volk, Ein Reich, Ein Führer!« oz »En narod, ena država, en voditelj!« in katera od vpetih strani ima danes podobne težnje?!

Kakšne odnose ste opazili med Rusi in Ukrajinci na vaših popotovanjih po Vzhodu?

Predvsem s strani zahodnjaško orientiranih Ukrajincev je bilo v zadnjih letih mogoče zaznati vedno več pritiska in nestrpnosti do Rusov. 

Ali ste še v stiku z vašimi prijatelji iz Ukrajine, Belorusije in Rusije? Ali se je vaš odnos spremenil?

V vseh treh državah sem stkal veliko prijateljskih vezi. Povsod živijo čudoviti in zelo gostoljubni ljudje. Ampak na mojo veliko žalost in razočaranje sta v Ukrajini propaganda in splet napetih okoliščin nekaterim ljudem že tako zelo zameglila razsodnost, da sem tudi sam ostal brez nekaterih prijateljev. Razlog je bil povsod enak in sicer nedopuščanje drugačnega zornega kota po principu: »Če ne razmišljaš enako kot jaz, potem si proti meni in nisi moj prijatelj.« Sledila je blokada na vseh družabnih omrežjih. Naj poudarim, da moja izkušnja še zdaleč ni osamljen primer in se takšno »reševanje« nesoglasij ni začelo letos. Imam celo občutek, da se takšna praksa vedno bolj razširja in uveljavlja tudi v našem prostoru. Žal mi je, da je tako, saj trdno stojim za stališčem, da sta izključno medsebojno spoštovanje in toleranca do drugačnega mnenja prava pot k mirnemu življenju na Zemlji. Sicer vem, da znam biti včasih težak sogovornik, ampak moji motivi so vedno dobronamerni in težim k spravi oz odpravi konfliktov. 

Kaj pomeni ta konflikt za kulturno udejstvovanje vsakega glasbenika na tem območju konflikta?

To je zelo filozofsko vprašanje. V težkih trenutkih običajno nastanejo najlepše in najprodornejše pesmi.  

Slovenska družba se je v zadnjih letih zelo spremenila. Zdi se, da se politična kriza v Sloveniji zgolj poglablja in se kaže v vedno novih delitvah naroda. Dve leti smo bili priča korona cepilni propagandi, sedaj pa smo priča protiruski propagandi. 

Ali ste si kdaj mislili, da bodo nekateri osrednji mediji razpihovali rusofobijo pri Slovencih?

Utopično sem živel v prepričanju, da je verjetnost takšnega pristopa na evropskih tleh umrla s porazom nacistične Nemčije. 

Kaj menite o zaplembah premoženja ruskim državljanom po svetu in kaj o vračanju ruskih priznanj s strani raznih Slovencev v gospodarstvu in politiki? Ali bi vi tudi sami vračali vaše dosežke zaradi političnega pritiska?

Narodnostno usmerjene zaplembe premoženja so absurdno početje, ki me ponovno asociira na prakso nacistične Nemčije. Glede vračanja priznanj, pa je moje mnenje sledeče ... V kolikor človek resjedno meni, da bi bil takšen korak etičen in pravilen, potem je vsekakor prav, da svoje priznanja vrne. V kolikor pa to stori zaradi političnega pritiska, je spužva brez hrbtenice in samospoštovanja. Čeprav je potrebno razumeti, da se ljudje bojijo za svojo eksistenco in vsak določeno zadevo vidi s svojega zornega kota. Sam zaenkrat ne vidim nikakršne potrebe po vračanju svojih priznanj.  

Na kakšen način bi po vaše lahko nekega dne odpravili te krivice, ki se sedaj dogajajo vsem Rusom, katere povzročata politika in mediji? 

Ko so krivice zagrešene, brazgotine ostanejo in se v ekstremnih primerih prenašajo celo iz roda v rod. Stare brazgotine pa zelo pogosto vodijo v nove rane. Kot sem že napisal v eni izmed svojih objav mislim, da je napočil skrajni čas, ko nas pred popolnim propadom Človeštva z veliko začetnico lahko reši izključno prebiranje svetih knjig brez odvečnih tolmačev, ki napisane modrosti tolmačijo v propagandne namene. Vsa sporočila velikih modrecov pozivajo k strpnosti in brezpogojni ljubezni. »Ne delaj drugemu tega, kar ne želiš, da bi drugi delali tebi!« Čisto srce vedno ve kaj je prav in kaj narobe. 

Hvala vam za intervju!

12. veliki traven 2022, Uredništvo portala Pravda.si

 

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 9. Dec 2022 at 15:18

505 ogledov

Izšla je tretja knjiga Šiškove zbirke Sloven(c)i in Slovenije, I. zvezek, Pregled pisanj o Slovencih, Slovenih, Slovanih
Po Prešernovem rojstnem dnevu (3. 12.) je Andrej Šiško objavil že 3. knjigo iz zbirke Sloven(c)i in Slovenije. Gre za zbirko knjig o slovenski zgodovini, ki bo predvidoma obsegala 10 delov. Izšli so torej že trije, eden lani in dva letos. Šiško je ta teden izdal 3/I. del zbirke Sloven(c)i in Slovenije, ki nosi poseben naslov Pregled pisanj o Slovencih, Slovenih, Slovanih, 3. del, I. zvezek. Lani je izšel 1. del z naslovom Viri in slovstvo, letos spomladi pa 2. del z naslovom Starodavno ime Slovenija. Nova knjiga ima kar 627 strani. Šiško je ob izidu 1. dela napovedal, da bo naslov 3. dela Sloven(c)i in Slovenije, Pregled in razkritje. Pri nastanku tega dela pa je vsebina knjige tako narasla, da je bil avtor prisiljen narediti spremembo in napovedani tretji del razdeliti na dva zvezka. V nasprotnem primeru bi bila knjiga preobsežna in posledično neprimerna za branje. Odločil se je za prilagoditev, ki je nedvomno prijaznejša vam bralcem. Knjiga se torej glasi Sloven(c)i in Slovenije, 3/I. del, Pregled pisanj o Slovencih, Slovenih, Slovanih. Drugi zvezek, ki je tudi že v nastanku bo nosil naslov Sloven(c)i in Slovenije, 3/II. del, Razkritje laži in zavajanj. V to knjigo je uvrščenih 76 avtorjev in ena avtorica – Duša Krnel Umek. Po svojih poklicih oziroma delovanju so to jezikoslovci, zgodovinarji, slovstveni zgodovinarji, pravni zgodovinarji, umetnostni zgodovinarji in narodoslovci. Avtorji so različnih narodnosti, vendar v veliki večini med njimi prevladujejo Slovenci. Doma so v vseh slovenskih zgodovinskih deželah: Koroški, Štajerski, Krajnski, Primorju, Prekmurju in v Bezjaški Sloveniji, z izjemo Beneške Slovenije, ki ji bo posvečena posebna knjiga. Avtorji ostalih narodnosti katerih dela so uvrščena v to knjigo so: dva Nemca, Italijan, dva Rusa ter Bretonec. V nekaterih primerih gre za plemiče, ki so običajno »mešanega« rodu, ker pa se imajo sami za Krajnce, jih štejemo med Slovence. Poseben primer je Pavel Ritter Vitezovič, pri katerem gre za pohrvatenega potomca nemške družine. Izbrana vsebina je razdeljena v naslednja časovna obdobja: I.             Začetek novega veka in protestantizem (1492 – 1609); II.            Od protireformacije do narodnega preporoda (1610 – 1767); III.          Od narodnega preporoda do Zedinjene Slovenije (1768 – 1848); IV.          Od Zedinjene Slovenije do razpada Avstro-ogrske (1848 – 1918); V.           Od Kraljestva SHS do konca SFR Jugoslavije (1919 – 1991); VI.          V samostojni Sloveniji (od leta 1991). Šiško je v Predgovoru in na zadnji strani platnic knjige zapisal: »Namen pričujoče knjige je zbrati pregled pisanj o Slovencih, Slovenih in nazadnje še o Slovanih v dejanskem časovnem sosledju in na enem mestu. Tovrsten pregled je namreč nujen za primerjalno analizo – zgodovinsko metodo – na podlagi katere pripravljamo napovedani 3/II. del te knjige. Bistvo našega pregleda je spoznati, preveriti in se prepričati, kako so naši predniki in tisti tujci, ki jih je zanimal naš narod, dejansko zapisovali in uporabljali naše narodno ime. O tem bo več zapisanega in temeljito pojasnjenega v 3/II. delu, vendar lahko že sedaj brez dvomov zapišemo, da so med slovenskimi avtorji od začetka novega veka nedvomno prevladovali zapisi imena Slovenci, vsekakor v ožjem in širšem oziroma precej različno širokem pomenu. Potem, ko je v naših deželah prišlo do protireformacije, je v slovenskem jeziku vseskozi prevladovalo ime Slovenci, občasno tudi Sloveni. Ime in posledično pojem Slovani je bil v slovenščini prvič uporabljen v knjigi Janeza Nepomuka Primica z naslovom Nemshko-slovenske branja leta 1813. Zanimivo je, da je pomenilo ime Slovani v tej knjigi enako kot ime Slovenci, saj je avtor obe imeni dejansko enačil: »iz historije starih Slovanov ali Slovencov«. Pogosteje so novo iznašlo češko ime Slovani, v slovenščini pričeli uporabljati šele kakšnih 30 in več let pozneje. Tedanja doba je mešala rabo imen, saj so različni avtorji istočasno uporabljali imena Slovenci, Sloveni, Slavjani, Slovani, Slaveni in se dolgo časa niso mogli uskladiti glede tega, katero ime naj bi v slovenščini dejansko uporabljali. Nazadnje je prevladala uporaba imena Slovani. To, pravzaprav najmlajše izmed imen, je bilo v 20. stoletju prenešeno za več kot tisoč, celo 1.300 do 1.400 let v preteklost, čeprav tedaj v takšni obliki ni bilo znano nikomur, niti ne obstajajo nikakršni dokazi, da bi ga kdorkoli dejansko poznal, kaj šele uporabljal.« Avtor prepričljivo trdi, da »je prevajanje latinsko, nemško, italijansko in madžarsko zapisanih imen Sclavi, Sclaveni, Slavi, Windische, Windi, Wendi, Schiavi, Schiavoni, Tothi, ob tem ko imamo v tedanjih sočasnih virih v slovenščini jasno zapisani imeni Slovenci in Sloveni, z nedvomno mlajšim imenom Slovani, ki je bilo v istem obdobju neobstoječ in neznan pojem in ime, tipičen in nedopusten anahronizem«. Vsekakor si boste pravo sliko o predstavljenem obsežnem delu najlažje ustvarili sami, ko ga boste prebrali in se na lastne oči prepričali o vsebini. Z velikim veseljem pa tudi pričakujemo izid II. zvezka 3. dela. Objavo o izidu Šiškove knjige z naslovom Pregled pisanj o Slovencih, Slovenih, Slovanih, I. zvezek, posvečamo rojstnemu dnevu Franceta Prešerna. Samo Korošec, 29. sušec 2022

Thu, 8. Dec 2022 at 11:02

549 ogledov

Specialna vojna propaganda in okrvavljena macola Skupine Wagner, 1. del
Nevojaške metode vojskovanja so stalnica vsake vojne. Namen takšnih dejanj je tudi podpora glavnim vojaškim dejavnostim z vplivanjem na voljo lastnega ali sovražnikovega ljudstva, do nadaljevanja oboroženega spopada. Eden izmed ciljev takšnih metod je šibitev nasprotnika do te mere, da ne bo sposoben voditi vojne, oziroma bo manj učinkovito izvajal nasilje – kar je osnova vsakega oboroženega spopada. Širša javnost ni vajena takšnih metod vojskovanja in jih pogosto niti ne zazna, vendar se je potrebno zavedati, da se jih poslužujejo praktično vse vpletene strani. Takšne operacije največkrat vodijo obveščevalne in varnostne službe, ki delujejo v tujini ali pa kar na domačem ozemlju. Pri nas se je ohranila vzhodnjaška definicija za takšne dejavnosti, in sicer termin SPECIALNA VOJNA. “Specialna vojna obsega niz organiziranih in koordiniranih političnih, diplomatskih, ekonomskih, psihološko propagandnih, obveščevalno subverzivnih, terorističnih in pogosto tudi vojaških aktivnosti, mer in postopkov, ki jih ena ali več držav skupaj izvajajo proti drugi državi ali skupini držav, gibanjem za neodvisnost, z namenom vplivanja nanje oziroma zagotovitve svojih političnih, ekonomskih, vojaških in drugih interesov tako, da v ciljani državi, gibanju, med posameznimi nasprotujočimi se frakcijami povzročijo spore, nemire, mednacionalne in verske napetosti ter s tem v končni fazi ustvarijo pogoje za vojaško posredovanje. Za njeno izvajanje se uporabljajo predvsem obveščevalne službe, posebne enote oboroženih sil, emigracija in zavezniki znotraj cilja specialne vojne.” (Definicija po Tomažu Kladniku). Specialna vojna se je razvijala skozi zgodovino in širila na podlagi tehnološkega razvoja vojske in družbe. Z razvojem telekomunikacijskih sredstev se je širila, tako uporaba sredstev med operacijami specialne vojne, kakor tudi legitimnost specialne vojne kot take. Izkazalo se je, da so tovrstne nevojaške metode celo bolj učinkovite in legitimne, ravno zaradi manjšega obsega nasilja v primerjavi s konvencionalno vojno, kjer se uporablja bistveno več materiala in moštva. Zahodna družba, ki bi naj temeljila na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin ter visoko cenila vsako življenje, je tako bolj nagnjena k takšnim pristopom, kot pa k uporabi večjega števila vojakov s posledično več žrtvami. Tako je postal Zahod tudi največji izvoznik vojne z uporabo visoke tehnologije, malega števila bojevnikov, a z ogromno podporo tej peščici, ki izvaja osrednje vojaške dejavnosti. Vojska postaja tako rekoč zgolj ena izmed »figur« za vodenje vojne, pri tem pa se umika vedno večji prisotnosti ostalih sredstev, s katerimi poskuša ena stran vplivati na drugo. Tudi slovenska osamosvojitvena vojna leta 1991 je vsebovala ogromno značilnosti specialne vojne (vir: Guliverimage.com). Specialno vojno prepoznamo po tem, da vključuje – največkrat javnosti prikrita – dejanja, s katerimi se poskušajo izvajati spremembe družbenega mišljenja oziroma "javnega mnenja". Gre za dejavnosti, ki so lahko podobne oziroma enake psihološkim operacijam – te imajo za cilj manipulacijo nasprotnika, da se vsaj delno podredi namenom nasprotne strani. Količina nasilja med operacijami specialne vojne je lahko zelo raznolika, od nenasilnega diplomatskega ali gospodarskega delovanja, do terorističnih dejanj ali celo rodomora. Cilj je povzročiti družbeni nered oziroma oslabitev državnega aparata. Vsekakor pa specialna vojna ne more proizvesti toliko žrtev, kot jih je totalna vojna, na primer 2. svetovna vojna. Učinkovita specialna vojna pomeni tudi to, da ima nasprotnik bistveno večje žrtve, kot njen izvajalec. Poglejmo uporabo specialne vojne v primeru spopada med Ukrajino in Rusko Federacijo (RF). Obe strani se nedvomno poslužujeta metod specialne vojne. Ruska federacija vodi omejeno vojno oziroma specialno vojno operacijo. Ukrajina pa se vojskuje na podlagi koncepta totalne vojne, v katerem naj bi pri obrambi države sodelovali vsi državljani. Obe strani kot sredstvo za dosego vojnih ciljev uporabljata tudi množična občila. Ukrajinska propaganda temelji na prikazovanju požrtvovalnosti lastnih sil z namenom ohranjanja bojne morale in pridobivanja orožja, sredstev in opreme od mednarodne skupnosti. Hkrati se poslužujejo zaničevanja in poniževanja nasprotnika, najverjetneje z namenom ohranjanja volje ljudstva do upora in opravičevanja vojaškega (ne)uspeha lastnih sil. Ruska federacija se poslužuje predvsem propagande, kjer se prikazuje povezanost ZDA, Velike Britanije in EU z Ukrajino ter izpostavlja krivice, ki se dogajajo ruskemu prebivalstvu na vzhodu Ukrajine. S tem ohranja voljo ruskega prebivalstva do nadaljevanja oboroženega spopada in opravičuje svojo vojaško intervencijo, ki je bila posledica poskusa NATO, da vključi Ukrajino v svoje vplivno območje. Vojna oziroma oboroženi spopad v Ukrajini traja že 8 let in pol. Posledice so prav zaradi vojne propagande in posledične cenzure še danes neznane. Ne ve se koliko ljudi je dejansko umrlo in bilo ranjenih, koliko sredstev sta obe strani porabili, koliko infrastrukture je bilo uničene itd. Obe strani tudi aktivno, preko svojih protipropagandnih aparatov, zamegljujeta ter lažno prikazujeta svoje in nasprotnikove podatke z namenom oblikovanja domačega in tujega javnega mnenja. Pri tem je Zahod posegel po bistveno večjih sredstvih in zmogljivostih, ki so na voljo v globalnem svetu. Skoraj vsi tehnološki velikani (Google, Facebook, Twitter ...) so podlegli propagandnim zahtevam NATO in so izvedli popolno cenzuro ruskih medijev ter celo aktivno udejstvovali pri protiprogandi (lažne novice oziroma fake news) v sodelovanju z obveščevalnimi službami držav NATO članic. Poglejmo primer takšnega medijskega obračuna, ki trenutno odmeva v Evropi. Potem, ko je EU Rusko federacijo skupaj z nekaterimi njenimi bojevniki razglasila za teroristično organizacijo in državno podpornico terorizma, je slednja pričela odgovarjati na »diplomatska dejanja« EU. Dodajanje RF na seznam držav, ki sponzorirajo terorizem je bila diplomatska poteza Evropske unije, ki so jo izvedli na pobudo Ukrajine. Zanimivo je, da Ukrajini predhodno ni uspelo prepričati svoje zaveznice ZDA, da bi Rusko federacijo uvrstile na svoj seznam držav, ki podpirajo terorizem. Zato so enako poskusili še preko EU, ki je potrdila to absurdno zahtevo Ukrajine. Nekaj dni po tem skrajnem dejanju EU, se je na Telegram kanalu Skupine Wagner pojavil posnetek, v katerem je domnevni odvetnik te skupine na mizo prinesel okrvavljeno macolo, ki jo ima namen poslati v Evropski parlament.   Znak Skupine Wagner Skupina Wagner je bila dodana na EU-jev seznam terorističnih organizacij, ki delujejo zunaj meja EU. Gre za zasebno vojaško podjetje (ZVP), ki deluje podobno kot vsa ostala zasebna varnostna in vojaška podjetja, v državah oziroma zasebnih organizacijah, ki najamejo njihove usluge. V primerih ZVP ne gre za plačance ali prostovoljce, temveč za skupine, ki delujejo samostojno, posredno ali neposredno z drugimi takšnimi skupinami ali oboroženimi silami držav. Takšne skupine so pogosto vključene v zaposlitvi držav, ki jih uporabijo za delovanje na območjih, kjer je možnost oboroženega spopada (in posledično žrtev) velika. Ravno zaradi takšnega tveganja zahodne države raje (ne)prikažejo žrtve ZVP, kot pa mrtve vojake lastnih oboroženih sil. Pri tem igra ponovno veliko vlogo propaganda in vzdrževanje volje ljudstva do nadaljevanja vojne oziroma oboroženega spopada. Se nadaljuje … Bojan Strašek, 08. gruden 2022

Mon, 5. Dec 2022 at 13:15

347 ogledov

Še ena prireditev Domorodne Skupnosti Zedinjenih Slovenskih Dežel na Igu pri Lublani v Deželi Krajnski
V soboto, 3. 12. 2022, na Prešernov rosjtni dan, smo se udeležili še enega v nizu letošnjih predstavitvenih dogodkov Domorodne Skupnosti Zedinjenih Slovenskih Dežel – DSZSD na Igu pri Lublani. Seznanili smo se s slovenskimi koreninami, česar v šolskem sistemu izobraževanja Republike Slovenije žal nismo deležni. Slovenski domorodci so mnenja, da je to načrtno, namen pa je uničiti zavest in nujno povezavo s koreninami, do danes še vedno preživelih slovenskih rodov v slovenskih zgodovinskih deželah. Tokratni dogodek je potekal v veliki dvorani Gasilskega centra Golo, v občini Ig pri Lublani in v organizaciji Zavoda Rodna Zemlja, vodila pa ga je Jasna Martinjak s skupino sotrudnikov. organizatorka Jasna Martinjak Po pozdravu in uvodnem nagovoru je voditeljica Martinjakova k besedi povabila glavnega govorca prireditve, dolgoletnega raziskovalca slovenskih korenin, domorodca in domoljuba,  avtorja ter soavtorja kar dvajsetih knjig s področja prave oziroma zamolčane in prikrite slovenske zgodovine, Andreja Šiškota. Pravopisno bi sicer morali zapisati Andreja Šiška, vendar slovenski domorodci ne pristajajo na načrtno uničevanje pravega slovenskega jezika, kot sami pravijo. Za primer so navedli, da je leta 1866 v zgodovinski knjigi profesorja Janeza Trdine Zgodovina slovenskega naroda jasno zapisano »Kralja Samota« in ne »kralja Sama«. Zato je po njihovem mnenju naravno in v skladu z izročilom slovenskih domorodcev pravilno zapisati Šiškota in ne Šiška. Slednji je na preprost in razumljiv način predočil številna, večini doslej načrtno zamolčana, obenem pa zelo močna zgodovinska dejstva in s konkretnimi primeri dokazal, da smo Slovenci ter deželani in deželanke slovenskih zgodovinskih dežel na evropskih tleh staroselci oziroma domorodci. Posebej smo si zapomnili primer svetovno znanega jezikoslovca Jerneja Kopitarja, o katerem zna večina tistih, ki smo obiskovali šole v nekdanji Jugoslaviji pa tudi v sedanji Republiki Sloveniji, povedati zgolj to, da so si zapomnili rek »le čevlje sodi naj kopitar«, pa morda še kaj malega o Kopitarjevem sporu s Francetom Prešernom, ki je prav na dan tokratne prireditve obeleževal rojstni dan. Šiško je zbranim pojasnil, da je bil Jernej Kopitar dejansko eden največjih jezikoslovcev, ne zgolj med Slovenci, marveč tudi v Evropi in Svetu. Bistvena dejstva o njegovem delu pa so nam načrtno zamolčali, saj je bil prav Kopitar tisti, ki je prvi znanstveno razvil t. i. Slovensko staroselsko ali domorodno teorijo in o njej predaval celo na dveh izmed najznamenitejših univerz v Evropi, na Sorboni (Francija) in Oxfordu (Anglija). Sam Kopitar je to svojo teorijo imenoval Karantansko-panonska teorija, po kateri so predniki današnjih Slovencev praprebivalci Srednje Evrope od Egejskega do Jadranskega in Baltskega ter Mrzlega morja ter obenem najstarejši narod v Evropi. Nas pa v šolah še vedno učijo neumnosti o popolnoma nedokazani priselitvi v srednjo Evropo iz Pripjatskih močvirij na vzhodu, izza grebena Karpatov med 6. in 8. stoletjem. Šiško je prisotne pozval, naj se sami vprašajo, zakaj jim tega ni nihče povedal, čeprav gre pri Kopitarju za povsem znana in jasno dokazljiva dejstva in kako je mogoče, da so si vsi zapomnili zgolj besede »le čevlje sodi naj kopitar«?! Sami si naj zastavijo tudi vprašanje, ali je takšen šolsko-izobraževalen sistem dejansko to kar potrebujemo, ali pa je v službi nečesa in nekoga drugega … plačujemo ga namreč mi vsi – davkoplačevalci … V Sloveniji so se letos javno oklicali slovenski domorodci, zbrani in povezani v Domorodno Skupnost Zedinjenih Slovenskih Dežel (DSZSD). K tej skupnosti je seveda moč tudi pristopiti, več o tem pa si lahko zainteresirani ogledajo na spletnem mestu www.dežele.si. Dejansko je v spletnem naslovu uporabljena beseda dežele s črko »ž« in ne »z«, kot je na spletu sicer »običajno«. Izvedeli smo, da ne glede na težko družbeno stanje v današnji Republiki Sloveniji, tudi pri nas obstaja svet svobode, ki temelji na neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe, zapisane tako v Preambuli, kot tudi v 3. členu Ustave RS. Domorodna Skupnost Zedinjenih Slovenskih Dežel poleg tega temelji na zgodovinsko suverenih – svobodnih, samostojnih in mednarodno priznanih slovenskih deželah Koroška, Štajerska, Krajnska, Primorje, Prekmurje, Beneška Slovenija in Bezjaška Slovenija, od katerih sta že bili ponovno oklicani/oživljeni Dežela Štajerska (2017) in Dežela Krajnska (2018). Poleg že navedenih določb Ustave RS temelji delovanje DSZSD tudi na Razglasu ZN o pravicah domorodnih ljudstev iz leta 2007. Zanj so na Generalni skupščini Združenih narodov glasovali tudi predstavniki Republike Slovenije in so ga posledično dolžni spoštovati. stojnica DSZSD O staroverstvu ali rodnoverstvu, ki sta z domorodstvom tesno prepletena, sta tančico skrivnosti razgrnila Matjaž Anžur in Marta Svetina, kratek utrinek iz svojih dragocenih spoznanj prav tako dolgoletnega raziskovanja naše zgodovine, pa je z zbranimi podelil tudi profesor Vladislav Stres. Glasbeno sta prireditev s slovenskimi ljudskimi pesmimi popestrila Žiga Birsa in Jasna Martinjak. Maja Pogačnik iz DSZSD Kras je predstavila Menjalni krog, brezgotovinski sistem menjave storitev, ki obeta in navdušuje. Zainteresirane je povabila, da obiščejo spletno stran www.menjalnikrog.si in se potem tudi pridružijo dejavnosti Menjalnega kroga. Martinjakova je ob koncu opozorila še na kritično kršenje javne rabe slovenskega jezika in posledično hudo "onesnažen" jezik mladih. Zbrane je tudi pozvala k samoopazovanju in samozavedanju ter povečanju uporabe izvirnejše materinščine na slovenskih tleh. Ob zaključku prireditve smo imeli redko priložnost prisostvovati plesno glasbeni zasedbi kluba Orfej, ki nas je očarala z ritmi in melodijo rezijanskega plesa. Njeni člani in članice so navzočim predstavili več ljudskih pesmi iz Rezije, nazadnje pa so na rezijanske ljudske viže celo zaplesali vsi prisotni. Samo Korošec, 5. gruden 2022

Wed, 30. Nov 2022 at 12:30

323 ogledov

Slovenija bo očitno okrepila svojo jedrsko moč
Drugi blok Jedrske elektrarne Krško (JEK2) dobiva podporo tako na lokalni ravni, kot tudi na državni ravni. Od leta 2019 do danes med energetsko krizo, se je tudi povečala podpora po dodatni proizvodnji električne energije in zmanjšanju uvoza elektrike. Vprašanje pa je, ali se bo dodatni jedrski blok zgradil pravočasno in ali bo zgolj en blok dovolj? V Občini Krško poteka drugi krog lokalnih volitev, oba kandidata za župana pa sta potrdila, da se bosta zavzemala za gradnjo drugega jedrskega bloka. Enako sta odgovorila za odlagališče za nizke - in srednjeradioaktivne odpadke na Vrbini pri Krškem. Hkrati sta obljubljala, da bodo nadomestila, ki nastanejo zaradi omejene rabe prostora in nuklearke, tudi uporabljena v dobrobit občanov. V prvem krogu je nekdanji poslanec Slovenske Nacionalne Stranke Dušan Šiško prepričal 2413 volivk in volivcev (24,6 odstotka), kriminalistični inšpektor Janez Kerin pa je prejel 1936 glasov (19,75 odstotka). Hkrati se je ob robu energetskega foruma Slovensko-nemške gospodarske zbornice za Energetiko.NET oglasil državni minister za okolje in prostor Uroš Vajgl. Ta je dejal, da se bo postopek umeščanja drugega jedrskega bloka v Krškem lahko pričel v začetku naslednjega leta. Dejal je tudi, da se bo pred postopkom umeščanja moralo počakati še na sprejem prostorske strategije države do leta 2050, ker trenutna strategija drugega bloka ne obravnava. Nekdanji predsednik Vlade in sedanji obrambni minister Marjan Šarec se je prvi pričel aktivno zavzemati za gradnjo JEK2 leta 2019, ocena projekta je bila takrat 6 milijard (vir STA). Poslovni direktor GEN energije Danijel Levičar je že vinotoka v intervjuju za Delo dejal, da mora priti JEK2 v uporabo do leta 2033, ko se bo prenehal uporabljati premog. Ta časovni okvir 11. let je za strateške gradnje in prilagoditev celotnega državnega sistema na takšno novost relativno kratko obdobje. Tudi trenutni predsednik Vlade Robert Golob in nekdanji predsednik uprave GEN-I je konec vinotoka dejal, da se verjetno ne bo možno izogniti referendumu o JEK2, ki bi se moral izvesti v roku 5. let. Hkrati je obljubil, da bo vlada dala GEN energiji d.o.o. mandat, naj pospeši priprave za gradnjo JEK2. GEN energija d.o.o. je krovna družba znotraj skupine GEN in je v 100% lasti države. Ta je že dobila energetsko dovoljenje za novo jedrsko elektrarno in sicer za tehnologijo tlačnovodnega reaktorja tretje generacije z inštalirano močjo približno 1100 MW. Struktura državnega lastništva GEN skupine in družb znotraj nje (vir GEN energija). Kot kaže je trenutna energetska kriza pripomogla k temu, da se pričnejo izvajati ukrepi, ki bodo izboljšali slovensko energetsko samozadostnost. Proizvodnja elektrike je bila vinotoka najmanjša v zadnjih 19. letih, saj sta bila ravno med energetsko krizo izvedena tako remont JEK in izklop šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ6) iz elektroenergetskega sistema. Tako je bila močno spremenjena tudi struktura proizvodnje energije. Do sedaj so bili običajno deleži hidroelektrarn, jedrske elektrarne in termoelektrarn tretjinski. Tokrat pa je skoraj dve tretjini proizvodnje (63 odstotkov) odpadlo na hidroelektrarne, nekaj manj kot tretjina (32 odstotkov) na termoelektrarno, ostalo pa na sončne in vetrne elektrarne. Potrebno je tudi vedeti, da je proizvodnja nejedrske in netermalne energije, odvisna od podnebnih faktorjev, kot so pretok rek, moči vetra in obsevanosti sonca. Spremenila pa se je tudi »uvozna odvisnost« Slovenije. V elektroenergetskem sistemu so uvozili 1210 GWh elektrike, izvozili pa 655 GWh. V primerjavi z vinotokom lani je bil uvoz večji za 42 odstotkov, izvoz pa manjši za 16 odstotkov. Slovenija je vedno nihala med uvozom in izvozom električne energije, odvisno od različnih spremenljivk, ki so vplivale na proizvodnjo. Sedaj pa se je zgodilo to, da smo zaradi energetskih špekulacij in (ne)upoštevanja vidno prihajajoče energetske krize, prišli do točke, ko je Slovenija postala močno odvisna od uvoza elektrike po novih visokih tržnih cenah. Predviden videz novega reaktorje JEK (vir GEN energija). Kaj to pomeni za Slovenijo in Slovence? Izgradnja najbolj stabilnega in od okolja neodvisnega vira energije tj. jedrske energije, je več kot le nujna. Zaradi sporazuma z Republiko Hrvaško, Slovenija zastonj izvaža kar 50% jedrske energije JEK na Hrvaško. Torej 15%-20% slovenske jedrske energije dobijo Hrvati. Preostala energija je osnovana na starih fosilnih gorivih, na nestalnem toku rek, moči vetra in moči sevanja sonca. Navkljub poskusom zmanjšanja porabe električne energije, se bo tehnološki napredek razvijal v smeri povečanja porabe elektrike za praktično vso tehnologijo, saj se fosilna goriva poskušajo omejiti tako v prometu, kot tudi v industriji, kar bo privedlo do povečanja uvoza dodatne električne energije. Četudi uspemo v 11 letih zgraditi JEK2, se bo potrebno vprašati ali bo takrat dovolj zgolj en dodaten reaktor za »zeleno družbo«, ki bo porabila bistveno več električne energije kot sedaj? Ali pa se bo zgodilo, da bomo navkljub energetski samozadostnosti, še naprej špekulativno prodajali elektriko po nizki ceni v tujino, da bomo potem umetno ustvarjen primanjkljaj uvozili iz Avstrije, ki je že najavila, da hoče postati izvoznica električne energije? Ne smemo pozabiti, da je ravno Avstrija tista, ki se na mednarodni ravni trudi, da bi preprečila gradnjo NEK2, saj bi s t tem preprečila slovensko energetsko samozadostnost! 30. listopad, Jana Pretnar in Darja Stopar

Sun, 27. Nov 2022 at 13:10

434 ogledov

Kdo ima interes spodbuditi novo vojno v Evropi?
Evropski Parlament je v sredo 23. 11. 2022 sprejel tako imenovano »resolucijo o najnovejših dogodkih v ruski brutalni vojni agresiji proti Ukrajini«. Resolucija je bila sprejeta s 494 glasovi za, 58 proti in 44 vzdržanimi glasovi. Ta resolucija bi naj bila posledica grozodejstev nad ukrajinskim civilnim prebivalstvom in pomeni označitev celotne Ruske Federacije (RF) oziroma njenega trenutnega režima kot države, ki je pokroviteljica terorizma. Poslanke in poslanci Evropskega Parlamenta domnevajo, da bi naj ruske oborožene sile in njihovi pooblaščenci namerno napadali in izvajali grozodejstva proti civilistom v Ukrajini, uničevali civilne infrastrukture in izvajali druge hude kršitve mednarodnega in humanitarnega prava, kar bi naj sodilo med teroristična dejanja in vojna hudodelstva. Zato poskušajo razglasiti Rusko Federacijo za državo, ki podpira terorizem, in ki sama „uporablja sredstva terorizma“. Slovenci imamo v Evropskem parlamentu 8 evropskih poslancev, ki bi naj predstavljali voljo slovenskega ljudstva. Slovenski poslanci iz EPP (Tomc, Zver, Bogovič, Novak) so podprli resolucijo, poslanca Brglez in Nemec sta se vzdržala, medtem ko poslanca Joveva in Grošelj sploh nista glasovala. Nihče izmed Slovenskih poslancev ni bil proti takšni absurdni trditvi. Takšna pobuda za uvrstitev suverene države oziroma celo jedrske velesile na seznam podpornikov terorizma, v novodobnem sistemu večpolarnega ravnovesja moči na Zemlji, je bila predlagana že ob začetku ruske specialne operacije v Ukrajini. Malega travna 2022 je ukrajinski predsednik Voladimir Aleksandrovič Zelenski pozval Združene Države Amerike (ZDA), da dodajo Rusko federacijo na seznam držav, ki “sponzorirajo terorizem”. Ameriški senat in Predstavniški dom sta ta poziv potrdila, vendar je Državni Sekretar Anton Blinken, ki ima pri zadevah nacionalne varnosti zadnjo besedo, ta nezaslišan poziv dejansko zavrnil. Zato se je izvedel pritisk na posamezne vzhodnoevropske države Evropske unije (EU). Tovrstno delovanje se je pričelo v litovskem parlamentu 11. velikega travna 2022, nato velikega srpana v latvijskem parlamentu ter se nadaljevalo vinotoka v estonskem parlamentu in v poljskem senatu. Vsi našteti so označili Rusko federacijo kot državo, ki podpira terorizem. Težava je nastala, ker trenutna zakonodaja EU ne dovoljuje, da bi se suverena država uvrstila na seznam izvajalcev ali sponzorjev terorizma. Hkrati je takšna resolucija v sklopu obstoječega pravnega sistema EU, nezavezujoča, saj EU kot sponzorja terorizma do sedaj ni priznala še nobene države. Primerjamo lahko obstoječo zakonodajo ZDA in Kanade, ki priznavata terorizem kot izjemo pri občem mednarodnopravnem principu enakosti suverenih držav v mednarodnem pravnem redu. To pomeni, da nobena država ne more biti podrejena pravni pristojnosti druge države. EU torej poskuša uveljaviti princip, ki bi lahko spremenil celotno ravnovesje med državami in naddržavnimi strukturami, kakršne so na primer EU, NATO in OZN. To dejansko pomeni poslednji žebelj v krsto neodvisnih držav. Zraven unikatnega umeščanja držav med teroristične, je EU med teroriste umestila tudi »Rusko paravojaško organizacijo „skupino Wagner“, 141. posebni motorizirani polk, znan tudi kot »Kadirovci« (čeprav to ime zaobsega več brigad in ne zgolj en polk) in druge oborožene skupine in milice, ki jih financira Rusija. Vsi so uvrščeni na seznam oseb, skupin in subjektov, ki so vpleteni v teroristična dejanja in za katere veljajo omejevalni ukrepi«. EU ima dva seznama terorističnih subjektov. Prvi je namenjen subjektom zunaj EU (Seznam oseb, skupin in subjektov, za katere veljajo posebni ukrepi za boj proti terorizmu), drugi (Seznam oseb, skupin in subjektov, za katere veljajo poostreni ukrepi na področju policijskega in pravosodnega sodelovanja) pa je namenjen skupinam in posameznikom znotraj meja EU. Ta dva seznama opredeljujeta večinoma skrajne islamistične skupine iz tujine in evropske zgodovinske skupine kakršni sta na primer Irska republikanska vojska (IRA) in Baskovska domovina in svoboda (ETA). Sedaj pa poskuša Bruselj opredeliti celotno zgodovinsko EVROPSKO državo – Rusijo, kot državno podpornico domnevnih terorističnih dejanj. Ključna so vprašanja ali gre v primerih uporabe zasebnih vojaških/varnostnih podjetij in prostovoljnih enot v vojnih razmerah res za terorizem? Ali so vsa varnostna in vojaška podjetja izvajala med svojim delovanjem terorizem? Na temelju česa so ta dejanja tako označena? Kdo je tisti, ki je pristojen za tovrstno označevanje? pred kratkim še prijatelja, danes terorist (?!) in upokojenka ... Med vsakim oboroženim spopadom in posledično tudi med vsako vojno pride do t. i. »stranske škode«, ki jo najbolj občuti ravno civilno prebivalstvo preko žrtev in povzročene duhovne-gmotne škode. Toda tudi vojna grozodejstva ne pomenijo, da gre pri tem dejansko za terorizem. Terorizem kot pojav je v osnovi osredotočen na doseganje določenih političnih ciljev s pomočjo nasilja, kjer so lahko tarče civilisti, ki se jih vzdržuje v stanju terorja oziroma strahu. Tako se s pomočjo terorizma omogoči, da se vzpodbudi spremembe na področju politike oziroma družbe. Mnogokrat se te spremembe odvijajo ravno v nasprotju z interesi tistih, ki hočejo uporabljati teroristične metode. Pri pojavu vojne gre za dosego političnih ciljev z »drugimi sredstvi«, ki lahko vključujejo tudi nasilje. Razlika med vojno in terorizmom je pri namenu in vlogi civilistov pri delovanju oboroženih sil. V vojni naj bi poskušali zmanjšati civilne žrtve, medtem ko poskuša terorizem uporabiti civilno prebivalstvo za prikaz moči ideologije. Pri tem pa je ključna vloga medijev, ki lahko en pojav opredelijo s svojo vsebino člankov in prispevkov. Sodobna razlika med teroristom in bojevnikom je torej v tem, kako so  predstavljeni v medijih. Najpomembnejša razlika na področju mednarodnega vojnega in humanitarnega prava pa obstaja zato, ker se terorizem ne obravnava v sklopu Ženevskih konvencij. To pomeni, da teroristi ne uživajo enake zaščite kot zajeti borci neodvisnih držav. V praksi to pomeni, da se lahko zajete borce, ki jih obravnavajo kot teroriste, na vojnem območju tudi usmrti. V konkretnem primeru bi pomenilo izvajanje resolucije o agresiji v Ukrajini, da bi se lahko vsakega Rusa ali »Kadirovca« tudi usmrtilo kot terorista. Ali res hočemo živeti v takšnem sistemu (ne)človekovih pravic? Zanimivo je, da namigovanje, kako Ruska federacija nudi podporo »terorističnim dejanjem« sovpada z devetim svežnjem sankcij proti Moskvi. Te med drugim ciljajo tudi na to, da države EU »dejavno preprečujejo, preiskujejo in preganjajo izogibanje obstoječim sankcijam in skupaj z Evropsko komisijo preučijo možne ukrepe proti državam, ki poskušajo Rusiji pomagati, da bi se izognila že sprejetim omejevalnim ukrepom.« Parlament EU prav tako poskuša pozivati na dodatno osamitev Ruske federacije na mednarodni ravni, v organizacijah kot je na primer Varnostni svet Združenih narodov. Najbolj sporna je prepoved in »zaprtje tako imenovanih institucij v EU, povezanih z rusko državo, ki bi naj širile prorusko propagando.« Vse skupaj kaže na dejstvo, da EU noče končati vojne v Ukrajini, saj poskuša zaostriti diplomatske odnose in povečati sveženj sankcij proti Ruski federaciji. Tudi razhajanja med ZDA in EU pomenijo, da ZDA v primeru konflikta med EU in Rusko federacijo, ne bodo zmožne zagotavljati takšne podpore, kot so jo zagotavljale med hladno vojno in obema svetovnima vojnama. Potrebno se je zavedati, da se v primeru konflikta EU – Ruska federacija, lahko pričnejo oboroženi spopadi tudi na drugih konfliktnih območjih, kot na primer na Balkanskem polotoku, na Bližnjem vzhodu, na Korejskem polotoku, v Južnem Kitajskem morju, na Kavkazu ipd. Komu je torej v interesu, da se v Evropi zgodi nova vojna? Val Krajnc, 27. listopad 2022

Fri, 18. Nov 2022 at 18:40

436 ogledov

Lokalne volitve v Mariboru tudi v znamenju diskriminacije, kandidat Kamenik je upravičeno razočaran nad skoraj vsemi mediji.
V uredništvu spletnega portala Pravda.si že vse leto zastopamo edino smiselno in upravičeno stališče, da so vse letošnje volitve - državnozborske, predsedniške in lokalne - povsem nezakonite in protiustavne, skratka neveljavne. Takšno naše stališče v celoti podpira dogajanje v zvezi z vsemi tremi volitvami. Ko smo v zvezi s tem zastavili konkretno vrašanje vsem kandidatom in kandidatkam za predsednika oziroma predsednico RS, nam nanje ni zmogel/la razumno odgovoriti nihče, čeprav so vsi na ves glas vpili o pravni državi. Enako se dogaja tudi na tokratnih lokalnih volitvah, kar nas nikakor ne preseneča. Presenečajo nas le volivci in volivke, ki tega nikakor ne spoznajo oziroma nočejo razumeti. V uredništvo smo prejeli posnetke enega izmed kandidatov za lokalne volitve iz Maribora. Sporočil nam je dejstvo, da mediji nadaljujejo diskriminacijo tudi na lokalni ravni. Kot smo že poročali, so se na predsedniških in državnozborskih volitvah mediji posluževali diskriminatornih in manipulativnih ukrepov, da so dvignili popularnost zgolj določenim kandidatom. Tako se je dogajalo tudi v volilnikampanji na lokalnih volitvah v Mariboru. Aleksander Kamenik na tokratnh lokalnih volitvah kandidira za župana s Stranko Aleksandra Kamenika. Po njegovih besedah se že od začetka volilne kampanje sooča z neverjetno diskriminacijo medijev. Posredoval nam je nekaj video posnetkov in nam opisal tudi nekaj dogodkov, kjer so mediji očitno delovali diskriminatorno in zgolj za peščico kandidatov. eden izmed 15. kandidatov za župana Maribora - Aleksander Kamenik »To je enako, kot da hočem preplavati maraton čez ocean in nimam ne rok, ne nog. Kak naj pol plavam? Z jezikom? Vzeli so mi vsako možnost zmage. Je to demokratično? Ne ni, to je mafijsko!« Tako je opisal svojo situacijo v videoposnetku na Facebook profilu Aleksander Kamenik. Zasebni mediji imajo pravico, da izvajajo uredniško politiko, ki daje možnost predstavitve zgolj določenim kandidatom. Tako že vnaprej izločijo vse kandidate, katerih program je v neskladju z njihovimi pogledi. Tako so Kamenika najverjetneje izločili zaradi njegovega razkrivanja korupcije na mestni občini, v mariborskem azilu, ozaveščanja glede nevarnosti cepiv, covid ukrepov, prihajajoče energetske in družbene krize ter zaradi ostalih podobnih družbeno (ne)sprejemljivih vsebin. Zakon o medijih je jasen. V drugem tretji odstavek točno opredeljuje kaj niso mediji. Mediji ne smejo delovati tako, da objavljajo informacije zgolj o določenih političnih strankah in še to na način, da se uporabnika napelje ali celo zavede, da spremeni svoje mnenje, glede na podane informacije. »Mediji 2. člen … (3) Mediji niso bilteni, katalogi ali drugi nosilci objavljanja informacij, ki so namenjeni izključno oglaševanju, poslovnemu komuniciranju, izobraževalnemu procesu ali notranjemu delu gospodarskih družb, zavodov in ustanov, društev, političnih strank, cerkvenih in drugih organizacij, šolska glasila, …« Posebnost mariborskih lokalnih volitev je ta, da je na listi kar 15 kandidatov za župana. Določeni mediji so pod pretvezo prevelikega števila kandidatov sami izbrali »primerno« število kandidatov za soočenje. Kot kriterij za nastop na teh soočenjih so nekateri navedli lastne ali tuje ankete, nekateri pa zgolj lastno uredniško politiko. Na soočenje BKTV so povabili le 12 kandidatov od 15. Diskriminacija je očitno podobna kot na predsedniških volitvah leta 2017, ko so na soočenje POP TV  povabili 7 kandidatov od 9. Izločili pa so tiste, ki bi lahko pokvarili poskus vplivanja na volivce preko sugestij in splošnih informacij, katere bi lahko bile podane. Hkrati se z načrtnim oženjem izbora kandidatov celo sugestira, katere kandidate »se splača voliti«. Primer vplivanja na volivce na podlagi ankete - naslovnica najbolj branega občila Večer Za primerjavo poglejmo, kako so med predsedniškimi volitvami 2022 zagotovili medijski prostor tako Pirc Musarjevi kot Logarju. Ta dva kandidata sta se tako in zato obdržala na vrhu poročanja vseh medijev, skozi celotno volilno obdobje, kar je privedlo do drugega kroga volitev, v katerem je bila naposled določena za zmagovalko ženska in ne moški. Očitna ironija je v tem, da so skozi celotno volilno obdobje ponavljali mantro »čas je za predsednico!« Za koga pa je čas v Mariboru? Bodo mediji določili in volivci »izvolili«! 18. listopad 2022, Vojko Pogačnik  
Teme
Svarogov se predstavi Sašo Gačnik Svarogov intervju z glasbenikom slovenski glasbenik Svarogov

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Intervju s Sašom Gačnikom Svarogovim, slovenskim glasbenikom, ki deluje na ruskojezičnem tržišču