Intervju s Sašom Gačnikom Svarogovim, slovenskim glasbenikom, ki deluje na ruskojezičnem tržišču
Slovenija in ostale evropske države bi morale storiti vse, da bi ukrajinski konflikt preprečile! Počele pa so vse ravno v nasprotni smeri! Sodelovanje in trdna povezanost evropskih držav z Rusijo, je v interesu velike večine Evropejcev!
Stara Pravda
Slovenija

Četrtek, 12. Maj 2022 ob 08:22

Odpri galerijo

foto: Alenka Slavinec

Predstavljamo vam intervju s Sašom Gačnikom Svarogovim, slovenskim glasbenikom, ki za razliko od ostalih, deluje na vzhodnem, ruskojezičnem glasbenem tržišču. V luči trenutnih dogodkov, nas je zanimalo, kako on doživlja trenutno situacijo in kako ta vpliva na njegovo glasbeno kariero.

 

Lep pozdrav Sašo.

Mnogi Slovenci vas poznajo po vaših nastopih z različnimi znanimi glasbeniki iz Slovenije. Sodelovali ste z Janom Plestenjakom, Andrejem Šifrerjem, Nušo Derenda, bili ste tudi član skupine Šank Rock. Nas pa zanima predvsem vaše ustvarjanje na območju Vzhodne Evrope.

Kaj je na Vzhodu, da vas tako vleče tja?

Od nekdaj me je zanimalo tisto, kar je bilo v naši družbi »demonizirano«, saj sem se v življenju vedno zanašal izključno na svoje izkušnje in spoznanja ter nikakor ne na »babje čenče«. Odkar pomnim, so določene vzhodne države v naši družbi zelo negativno predstavljene, kar je botrovalo odločitvi za moja številna potovanja oz potrebi, da si vse skupaj ogledam na lastne oči. Kasneje sem študentski hobi racionalno nadgradil in velik del energije usmeril v razvoj svoje profesionalne dejavnosti na veliko večje ruskojezično tržišče. V nekaj letih odisejad in odkrivanj meni do takrat skorajda neznanega sveta, sem se namreč perfektno naučil rusko, hkrati pa sem za samorazvoj in zadovoljstvo potreboval nove, višje cilje. 


				foto: Alenka Slavinec			foto: Alenka Slavinec

Opišite nam vaše občutke, ko ste leta 2013 nastopili v Belorusiji na Slavjanskem bazarju? 
Kako je izgledal ta dogodek?
Kakšen je bil sprejem Slovenca na takšnem festivalu?

Ko sem se prijavil na ta festival, si dejansko nisem predstavljal v kaj se spuščam, saj sem bil takrat še dokaj na začetku neke povsem nove zgodbe. Pravzaprav je bil to prvi resen korak v smeri moje kariere v obliki pevca in avtorja svojih pesmi, saj sem do tistega trenutka deloval izključno kot instrumentalist in vodja najrazličnejših slovenskih in tujih zasedb, zdaj pa sem se prvič pojavil kot solo izvajalec pod imenom Sašo Gačnik »Svarogov«. Napisal in posnel sem pesem »Trilogija«, svojo prvo pesem v ruskem jeziku, in pesem »Nekej ti morm povedat«, nato pa brez nekih večjih pričakovanj material poslal na predizbor v Minsk. Ko sem prejel odgovor, da sem sprejet, se je pred mano zastavilo vprašanje: »Kaj pa zdaj?!« Kot solo izvajalec namreč nisem imel nikakršnih izkušenj, zato sem se nemudoma dogovoril za 10 tedensko pogodbo na eni izmed večjih križark, kamor sem se po najhitrejšem možnem postopku odpravil v vlogi solo izvajalca oz pevca in pianista v eni osebi. Potreboval sem »terenske izkušnje«. Kmalu po koncu pogodbe je napočil čas odhoda v Belorusijo in šele takrat sem začel dojemati prave razsežnosti festivala na katerega sem se prijavil. Kot Slovenec namreč na predizboru nisem imel večje konkurence, predstavniki preostalih držav, kjer ta festival velja za nekakšen slovanski Sanremo, pa so morali skozi številne domače predizbore in preizkušnje. Prva vaja z beloruskim nacionalnim orkestrom je bila zame in mojo samozavest zelo pomemben trenutek. Ko so si po vaji nekateri člani orkestra in nekateri predstavniki drugih držav tiho prepevali refren moje Trilogije, sem dobil velik zagon in potrditev, da sem na pravi poti. Moj primarni cilj namreč ni bil prepričati žirije, temveč, da svojo vibracijo in sporočilo prenesem čimveč svojim potencialnim poslušalcem t.i. vzhodnega bloka. To mi je glede na odziv, ki sem ga bil deležen še dolgo po nastopu, tudi uspelo. Festival je res velik dogodek, zato ga prenašajo številne beloruske in ruske televizije ter si ga vsako leto ogleda približno 20 milionov ljudi. To je bil, zelo na kratko povedano, začetek mojega profesionalnega udejstvovanja na rusko-jezičnem tržišču.  

Katere najpomembnejše trenutke vaše kariere bi še radi izpostavili?

Bilo je ogromno zelo pomembnih trenutkov, preveč, da bi vse našteval. Ampak če se osredotočiva na nadaljevanje zgodbe, ki se je začela v Belorusiji, bi najprej izpostavil zmago moje pesmi Trilogija na lestvici ene izmed ruskih radijskih postaj z avditorijo približno 800.000 poslušalcev dnevno. Naslednji, zame zelo pomemben dosežek, pa je bil, ko je leta 2014 največja ukrajinska založba Moon Records, mojo ruskojezično pesem z naslovom »Moja, moja Ukrajinka«, vključila na kompilacijo »Vroči hiti poletja 2014«. Mogoče bi izpostavil še večerni nastop na osrednjem trgu v Samari ob praznovanju Dneva zmage 9. maja 2019. Oder pred več kot 45.000 glavo množico sem si delil z rusko rock legendo, Aleksandrom Marshalom. To je bil zares veličasten in z emocijami nabit dogodek.

Kakšno je glasbeno vzdušje v Ukrajini, Belorusiji in Rusiji? 
Kako se razlikuje? Kakšno je v primerjavi s Slovenijo?

Ni neke drastične razlike med ukrajinskim, beloruskim in ruskim glasbenim tržiščem, saj je vedno delovalo zelo enotno. Izvajalcem so bila ne glede na matično državo povsod odprta vrata. Sicer je tako kot na zahodu v angleščini, tam veliko lažje uspeti v ruskem jeziku, ker ga praktično vsi razumejo. Ampak veliko je tudi primerov, ko so npr. ukrajinski izvajalci, ki delujejo izključno v ukrajinskem jeziku, zelo dobro sprejeti tudi med rusko in belorusko publiko. Kot enega od primerov lahko navedem odlično ukrajinsko in zelo zahodno usmerjeno rock zasedbo Okean Elzy, ki je do leta 2014 polnila stadione tudi v Rusiji. Takrat pa se je zgodila prelomnica, saj so njihovi ruski organizatorji začeli enega za drugim odpovedovati koncertne datume, ki so bili planirani za rusko turnejo. To je bil nekakšen odgovor na dejstvo, da so ukrajinske oblasti prepovedale vstop v Ukrajino številnim ruskim izvajalcem. Skratka, neumna in nepotrebna vojna na vseh področjih! Kar pa zadeva primerjavo s Slovenijo… Hm… Predvsem je ruskojezično tržišče ogromno in se posledično vrtijo čisto drugačne številke. Upam trditi, da povprečni Slovenec nima osnovne predstave o razsežnostih tamkajšnjega trga, kar se nanaša tudi na kakovost produkcije in sredstev namenjenih za produkcijske in promocijske namene. Med drugim imajo na primer zelo, zelo napredno produkcijo glasbenih videospotov, ki z lahkoto parira največjim zahodnim oziroma jih v marsičem tudi prekaša. To sem vzel za osebni izziv in se potrudil narediti avdio-vizualni produkt, ki bi se lahko ob bok postavil izdelkom njihovih prvorazrednih zvezd. Tako je nastal glasbeno-filmski hibrid »Najin sin«. 

Kakšne napotke bi dali slovenskim glasbenikom, ki se želijo uveljaviti na vzhodnoevropskem glasbenem tržišču?

Konkurenca je brutalna, zato je še toliko bolj potrebno izpostaviti svojo unikatnost, saj sicer ostaneš neopazen. Nekaj, kar po vsesplošnem prepričanju sicer velja za »napako«, lahko postane vaša prednost in zelo pripomore na poti do cilja. Je pa seveda tudi zelo pomembno, da je »napaka« zapakirana na okusen način.  

Od 22. svečana naprej so se razmere v Ukrajini in drugje na Vzhodu zaostrile. V Sloveniji dobivamo podatke in propagando zgolj iz prozahodnih medijev, ki hkrati demonizirajo Rusko Federacijo (RF) in Ruse kot narod.

Slovenski narod je tako ponovno uspelo popredalčkati na »leve in desne«, kar se tiče spopada med Ukrajinci in Rusi. Hkrati pa naša politika izvaja poteze, ki imajo za posledico zgolj polnoma nepotrebno zaostrovanje odnosov med RF in Republiko Slovenijo.

Ali se je Slovenija morala opredeliti znotraj tega konflikta med dvema slovanskima narodoma?

Tukaj moram nujno poudariti, da samo v Rusiji živi preko 190 različnih etničnih skupin, zato bi bilo z nacionalistično politiko, četudi bi si hipotetično nekdo tega želel, nemogoče uspešno voditi tako veliko in raznoliko državo. Ampak, kar je zelo pomembno, vse izmed teh skupin združuje prav posebna vez, to je ruska duša. Če imaš rusko dušo, si ne glede na etnično skupino, raso, veroizpoved ali politično prepričanje »russkij čelovjek« oz ruski človek. In »ruska duša« je močno razširjena in zakoreninjena na celotnem ozemlju bivše Sovjetske zveze. Nedopustno zame je, da so se z zunanjo »pomočjo« pustili tako zmanipulirati, da je prišlo do oboroženega konflikta. Če vse skupaj preslikamo na družino… Predstavljajte si, da se pojavi tujec, ki na takšen ali drugačen način podpihuje žerjavico pod morebitnimi različnimi pogledi na določen problem. In vsi vemo, da problemov nikoli ne primanjkuje, saj celo življenje temelji na reševanju le teh. Družina, ki kljub občasnim nesoglasjem zna držati skupaj, je močna in trdna družina. Močne in trdne družine pa si konkurenca ne želi, saj bi takšna družina takoj zaznala, da je izkoriščevalski vsiljivec njihov glavni problem in bi se znebila njegovega vpliva. Vzemite si za primer vsem dobro znano etnično skupnost v Sloveniji, ne bom je imenoval, ki gre v nos marsikateremo Slovencu. V nos mu gre njihova povezanost, ki se zelo uspešno izkazuje tudi na njihovem poslovnem modelu. Ljudem gre v nos, ker je zrcalni odsev oz nasprotna slika tistega, kar Sloveniji primanjkuje. Nenehno smo razdvojeni in posledično šibki. Na področju povezanosti bi morala ravno ta, neimenovana etnična skupnost, postati vzor celotni Sloveniji. »Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima!« Stare ljudske modrosti vsebujejo več smisla in logike kot vsa moderna znanost! Če se vrnem na vzhod… Po dolgoletni hladni vojni je z razpadom Sovjetske zveze velika družina postala šibka in razdeljena, lovke zahodnih kapitalistov pa so vse bolj intenzivno lovile v vzhodnih loviščih. In potem se je zgodil Putin, ki je z močno vizijo Rusijo ponovno postavil na noge in jo nazaj spremenil v suvereno velesilo. In če končno direktno odgovorim na vaše vprašanje: »Seveda, Slovenija in ostale evropske države bi morale storiti vse, da bi ukrajinski konflikt preprečile! Počele pa so vse ravno v nasprotni smeri!«

Čeprav se zaradi vpliva washingtonske propagande ljudje tega ne zavedajo, je močno sodelovanje in trdna povezanost evropskih držav z Rusijo v interesu velike večine Evropejcev. Kar predstavljajte si konkurenčnost stare celine ob ruskih cenah energentov in surovin. Putin se je od leta 2010 zelo intenzivno zavzemal za idejo enotne gospodarske cone od Lizbone do Vladivostoka. Celo integracija Rusije v EU ni bila izključen scenarij. S tem bi ogromno pridobila tako Rusija, kot tudi EU. Za nekoga tisoče kilometrov stran pa bi takšen razplet pomenil razpad sistema. Zato si je od konca 2. svetovne vojne dalje zelo intenzivno prizadeval, da ne bi prišlo do prevelikega zbliževanja med levim in desnim bregom železne zavese. Naj dodam še to, da smo si Evropejci in Rusi tudi s kulturnega stališča zelo podobni, čeprav je treba vedeti, da pri oblikovanju kulturnih vrednot znova ključno vlogo odigra propaganda. Vsekakor lahko trdim, da Slovenija na področju vrednot vedno bolj postaja slaba kopija Amerike. Kar poglejte mladino, pa vam bo jasno o čem govorim. Si res želimo ameriškega načina življenja? Amerika je namreč za večino tamkajšnjih ljudi vse prej kot idealno zvezdniško življenje, ki nam ga prikazujejo v telenovelah. Potem je tukaj še 4.0 industrijska revolucija oz »veliki globalni reset«, o katerem tako rad govori Klaus Schwab. Dejstvo je, da se svet zelo hitro in korenito spreminja. In to je v bistvu tudi glavni vzrok trenutne globalne problematike. Gre za vojno dveh popolnoma različnih konceptov, ki svoje moči trenutno merita na ukrajinski šahovnici. V novi svetovni ureditvi si Zahod za vsako ceno prizadeva ohraniti nadvlado ter oblikovati enopolarni svet z enim in edinim centrom moči oz odločanja za cel planet. Z druge strani se velesile, kot je Kitajska, Indija, Rusija, zavzemajo za mnogopolarno svetovno ureditev z več centri moči in upravljanja. Kdor Putina primerja s Hitlerjem, naj sam sebi iskreno odgovori, kdo je zagovarjal dobro znano parolo: »Ein Volk, Ein Reich, Ein Führer!« oz »En narod, ena država, en voditelj!« in katera od vpetih strani ima danes podobne težnje?!

Kakšne odnose ste opazili med Rusi in Ukrajinci na vaših popotovanjih po Vzhodu?

Predvsem s strani zahodnjaško orientiranih Ukrajincev je bilo v zadnjih letih mogoče zaznati vedno več pritiska in nestrpnosti do Rusov. 

Ali ste še v stiku z vašimi prijatelji iz Ukrajine, Belorusije in Rusije? Ali se je vaš odnos spremenil?

V vseh treh državah sem stkal veliko prijateljskih vezi. Povsod živijo čudoviti in zelo gostoljubni ljudje. Ampak na mojo veliko žalost in razočaranje sta v Ukrajini propaganda in splet napetih okoliščin nekaterim ljudem že tako zelo zameglila razsodnost, da sem tudi sam ostal brez nekaterih prijateljev. Razlog je bil povsod enak in sicer nedopuščanje drugačnega zornega kota po principu: »Če ne razmišljaš enako kot jaz, potem si proti meni in nisi moj prijatelj.« Sledila je blokada na vseh družabnih omrežjih. Naj poudarim, da moja izkušnja še zdaleč ni osamljen primer in se takšno »reševanje« nesoglasij ni začelo letos. Imam celo občutek, da se takšna praksa vedno bolj razširja in uveljavlja tudi v našem prostoru. Žal mi je, da je tako, saj trdno stojim za stališčem, da sta izključno medsebojno spoštovanje in toleranca do drugačnega mnenja prava pot k mirnemu življenju na Zemlji. Sicer vem, da znam biti včasih težak sogovornik, ampak moji motivi so vedno dobronamerni in težim k spravi oz odpravi konfliktov. 

Kaj pomeni ta konflikt za kulturno udejstvovanje vsakega glasbenika na tem območju konflikta?

To je zelo filozofsko vprašanje. V težkih trenutkih običajno nastanejo najlepše in najprodornejše pesmi.  

Slovenska družba se je v zadnjih letih zelo spremenila. Zdi se, da se politična kriza v Sloveniji zgolj poglablja in se kaže v vedno novih delitvah naroda. Dve leti smo bili priča korona cepilni propagandi, sedaj pa smo priča protiruski propagandi. 

Ali ste si kdaj mislili, da bodo nekateri osrednji mediji razpihovali rusofobijo pri Slovencih?

Utopično sem živel v prepričanju, da je verjetnost takšnega pristopa na evropskih tleh umrla s porazom nacistične Nemčije. 

Kaj menite o zaplembah premoženja ruskim državljanom po svetu in kaj o vračanju ruskih priznanj s strani raznih Slovencev v gospodarstvu in politiki? Ali bi vi tudi sami vračali vaše dosežke zaradi političnega pritiska?

Narodnostno usmerjene zaplembe premoženja so absurdno početje, ki me ponovno asociira na prakso nacistične Nemčije. Glede vračanja priznanj, pa je moje mnenje sledeče ... V kolikor človek resjedno meni, da bi bil takšen korak etičen in pravilen, potem je vsekakor prav, da svoje priznanja vrne. V kolikor pa to stori zaradi političnega pritiska, je spužva brez hrbtenice in samospoštovanja. Čeprav je potrebno razumeti, da se ljudje bojijo za svojo eksistenco in vsak določeno zadevo vidi s svojega zornega kota. Sam zaenkrat ne vidim nikakršne potrebe po vračanju svojih priznanj.  

Na kakšen način bi po vaše lahko nekega dne odpravili te krivice, ki se sedaj dogajajo vsem Rusom, katere povzročata politika in mediji? 

Ko so krivice zagrešene, brazgotine ostanejo in se v ekstremnih primerih prenašajo celo iz roda v rod. Stare brazgotine pa zelo pogosto vodijo v nove rane. Kot sem že napisal v eni izmed svojih objav mislim, da je napočil skrajni čas, ko nas pred popolnim propadom Človeštva z veliko začetnico lahko reši izključno prebiranje svetih knjig brez odvečnih tolmačev, ki napisane modrosti tolmačijo v propagandne namene. Vsa sporočila velikih modrecov pozivajo k strpnosti in brezpogojni ljubezni. »Ne delaj drugemu tega, kar ne želiš, da bi drugi delali tebi!« Čisto srce vedno ve kaj je prav in kaj narobe. 

Hvala vam za intervju!

12. veliki traven 2022, Uredništvo portala Pravda.si

 

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 4. Mar 2024 at 10:20

1481 ogledov

Vojne so največja stalnica človeštva in običajno obdobje, ki vedno sledi obdobju miru. Kakšna bo nova obrambna strategija RS?
Obrambno ministrstvo RS je v začetku meseca svečana v javno razpravo dalo predlog obrambne, in vojaške strategije ter strategije civilne obrambe. Javna razprava se končuje danes 4. sušca. Kakšen bo njen dejanski »izplen«?Obrambni minister Marjan Šarec je na posvetu o novih obrambnih strategijah 7. svečana dejal, »da se o njih pogovarjajo, ker se je varnostna situacija v svetu in bližini države drastično poslabšala«. Slovenija se ne more več zanašati na kolektivno obrambo, temveč mora delati za obrambo lastnega ozemlja, je tedaj še sporočal minister Šarec.Zelo verjetno je, da v prihodnosti kolektivna obramba kot je NATO, ne bo nudila primerne varnosti, zato bo treba čimprej začeti delati za obrambo lastnega ozemlja, ne zgolj govoriti o tem. Za kaj takšnega pa mora biti slovensko prebivalstvo najprej sploh pripravljeno, nato pa tudi primerno usposobljeno, sicer obramba niti ni mogoča.Podobno kot minister Šarec, so na posvetu razpravljali tudi obrambni in varnostni strokovnjaki kot npr. dekan ljubljanske Fakultete za družbene vede Iztok Prezelj, dekan mariborske Fakultete za varnostne vede Andrej Sotlar, in načelnik generalštaba Slovenske vojske Robert Glavaš. Vsi so izrazili mnenje, da se je nujno najprej zanesti na lastne sile ter predvideti situacije, ko bomo v obrambnem smislu najprej prisiljeni delovati samostojno.Smo se Slovenci z obstoječo Slovensko vojsko dejansko sploh sposobni braniti pred morebitnim agresorjem?Odgovor je žal povsem jasen NE! Najprej je treba vedeti, da šteje Slovenska vojska skupaj z rezervisti samo 7.200 vojakov, podčastnikov in častnikov. Rezervistov, ki seveda niso profesionalni vojaki, je od tega okrog 900. Poleg tega je bila večletna ocena pripravljenosti Slovenske vojske za obrambo v primeru vojne nezadostna. S tako majhnim številom vojakov in ob tako slabi oceni pripravljenosti Slovenske vojske, se je povsem nemogoče obraniti pred potencialnim napadalcem. Takšna Slovenska vojska pa tudi ne predstavlja nikakršnega faktorja odvračanja od napada na Republiko Slovenijo. Prej bi lahko rekli, da predstavlja faktor privabljanja napadalcev, saj zgoraj navedena dejstva niso znana zgolj nam, marveč so splošno poznana.Žal so zgoraj zapisana negativna dejstva v zvezi z obrambno varnostjo Republike Slovenije posledica zgrešenih dejanj in napačne obrambne strategije v zadnjih 20. letih. Obrambni minister Šarec je to opisal z naslednjimi besedami: »V letih po osamosvojitvi smo podlegli razmišljanju, da je vojska bolj nujno zlo kot resno potrebna sila.« V svojem nedeljskem intervjuju (3. 3. 2024) za STA na MMC RTV SLO, je Šarec celo dojel, da: »Človek še vedno ni prišel v tisto fazo, ko rečemo, da smo spoznali, da vojne niso rešitev«. Pred tem se je že javno čudil mnenjem, da Slovenija ni vojaško ogrožena, saj da se obrambna sposobnost ne gradi takrat, ko se konflikt že pojavi.Nedvomno so obrambne strukture v Republiki Sloveniji pred konkretno težavo, saj je politika v preteklih dveh desetletjih skoraj s konsenzom – ne pozabimo, da sta odpravo naborniškega služenja vojske predlagali SDS in Stranka mladih – postavljala vlogo vojske kot ne bodi ga treba. Ker jo imajo drugi, jo imamo pač še mi. Tistih par vojakov bomo že poslali na misije v tujino, v zameno pa nas bo pred morebitnim napadalcem branil NATO. In to kar smo sejali, to danes tudi žanjemo. Če smo se leta 1991 z lastnimi oboroženimi silami zoperstavili eni najmočnejših tedanjih armad v Evropi in v kratkem a učinkovitem boju zmagali, smo po letu 2003 sami povsem onesposobili lastno obrambo.Posledice pa so dejansko za našo družbo kot celoto še mnogo hujše. Imamo že dvajset generacij mladih moških, ki niso bili deležni nikakršne vojaške vzgoje in usposabljanja – med njimi je tudi obrambni minister Šarec – zato ti ljudje niso sposobni niti pravilno dojeti razmer, kaj šele voditi slovenske obrambne sile. Večina misli, da tako ali tako sploh nismo ogroženi, če pa bi se to slučajno spremenilo, jih bo nekdo že branil. Oni zagotovo ne bodo branili nikogar, saj tega ne znajo, niti na to niso pripravljeni …Ne vemo še natančno kaj vse je na Obrambno ministrstvo RS prispelo v okviru javne razprave o obrambni strategiji RS, smo pa pred dnevi prejeli Predlog obrambne strategije Slovenske varde oziroma bolje rečeno Poveljstva Slovenske varde (PSVAR).Ker gre za pomembno tematiko, ki nedvomno posega v delovanje in prihodnost celotne slovenske družbe, zato smo naredili tudi analizo tega predloga.Ob tem, ko je bilo ob začetku javne razprave o obrambni strategiji še javno navedeno, »da dokumenti med drugim dopuščajo popolnjevanje in naraščanje SV z obvezno rezervo in vojaki na obveznem služenju vojaškega roka«, je obrambni minister Šarec v svojem zadnjem intervjuju tik pred koncem javne razprave poudaril, da »o vnovični uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, kot smo ga poznali pred letom 2003, ne razmišljajo«.Tega nikakor ni moč razumeti drugače, kot korak, celo dva koraka nazaj. Čemu namreč številne besede in zavajanje javnosti o novem pristopu, če pa očitno nova obrambna strategija nima namena predvideti niti načrtovati ničesar konkretnega za dejansko obrambno usposabljanje slovenskega prebivalstva?Povsem drugačen je pristop, ki ga ima do obrambne strategije RS Poveljstvo Slovenske varde.Iz njihovega predloga jasno izhaja naslednje:1. Obrambna strategija temelji na dejstvih zapisanih v Ustavi RS - na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe, ki je zapisana v Preambuli in v 3. členu Ustave RS. Sleherno delovanje v nasprotju z navedenim, pomeni veleizdajo!2. Vojni obvezniki so vsi pripadniki slovenskega naroda in državljani RS, ne glede na spol. Kdor si varnosti in obrambe ni sposoben oziroma si je noče zagotoviti sam, je ni niti vreden, niti si je ne zasluži! Zanašati se na to, da nas bo branil nekdo drug je nesprejemljivo.3. Obrambna strategija Slovenije poleg Slovenske vojske uvaja Splošno ljudsko obrambo (SLO). V obdobju miru je potrebno primerno usposobiti in za primer vojne pripraviti vse vojne obveznike.4. Zgoraj našteto je v prvi vrsti namenjeno odvračanju kakršnekoli agresije na RS, saj se napad agresorju glede na žrtve, nikakor ne bo izplačal.Temeljno načelo ali doktrina obrambne strategije izhaja iz verzov največjega slovenskega pesnika in preroka Franceta Prešerna: »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi!« Z drugimi besedami: Raje vsi umremo, kakor da živimo pod okupacijo!Obrambna strategija je najprej namenjena odvračanju potencialnih agresorjev od napada na Slovenijo. V primeru, da strategija odvračanja ne uspe in vendarle pride do dejanskega napada, pa načrtuje celovito, totalno/popolno, neprestano in dokončno obrambo. Predaja ni mogoča pod nobenimi pogoji. Vsak tovrsten poizkus pomeni izdajo, sleherna izdaja pa se kaznuje s smrtno kaznijo!Obrambna strategija izhaja iz okrog 2.000.000 borcev in bork, ki so vsi vključeni v vojaško obrambo (VO) in v splošno ljudsko obrambo (SLO). Število borcev izhaja iz seštevka vseh pripadnikov slovenskega naroda doma in po svetu ter državljanov RS, odšteti pa so otroci mlajši od 7 let. Ko je vojna, je vojna za vse, zato je treba narediti vse, da do nje sploh ne pride!V splošni ljudski obrambi, ki je podpora delovanju Slovenske vojske, so po obrambni strategiji Slovenske varde, dolžni sodelovati tako moški kot ženske, pri tem pa zgornja starostna meja ne obstaja. Zato gre za celovito in popolno ali totalno obrambo, ki je zasnovana na enotah organiziranih po načelu teritorialne obrambe in na posebnih enotah.Cilji predlagane obrambne strategije so: 1. odvrniti vojaške ter druge grožnje in tveganja;2. obraniti neodvisnost, nedotakljivost in ozemeljsko celovitost države in slovenskega naroda;3. zagotoviti neprekinjeno delovanje naroda in države.Vizija predlagane obrambne strategije je: 1. Slovenije ne bo napadel nihče, saj se mu to glede na žrtve, ne izplača;2. vsak Slovenec je pripravljen in zna braniti svojo domovino in rojake, saj se zaveda, da tako ščiti sebe in vse ostale;3. Slovenec bo tudi po več letih bojevanja vedno svoboden korakal po slovenski zemlji.V fazi vzpostavljanja novega obrambnega sistema bo njegovemu financiranju namenjenih 10 odstotkov državnega proračuna, v drugi fazi 5 odstotkov, v naslednjih fazah pa finance po potrebi. Materialni viri bodo zagotovljeni na način, ki bo omogočil samostojno proizvodnjo in vzdrževanje orožja in opreme znotraj Republike Slovenije. Vzpostavljen bo Obrambno industrijski kompleks (OIK), ki bo vključeval proizvodnjo vseh dobrin, nujnih za vzdrževanje obrambnega sistema v predvojnem času ter podpiral dopolnjevanje materiala med vojno.V primerjavi z dokaj medlimi in neprepričljivimi izjavami obrambnega ministra Marjana Šarca, je predlog obrambne strategije RS, ki ga je v javno razpravo posredovala Slovenska varda, tipičen primer odločnega in obenem skrajnega pristopa do obrambe domovine. Ker pa je vojna tako ali tako že sama po sebi skrajna in gre nedvomno za skrajni obračun, je tovrsten obrambni pristop edini razumen.Seveda bo že tovrstno razmišljanje, kaj šele njegova dejanska izvedba naletela na množično nasprotovanje številnih »mirovnikov«, »humanistov« in »pacifistov«. A, kot kaže so pisci te obrambne strategije tudi to jasno predvideli, saj so za največjo grožnjo 21. stoletja slovenskemu narodu označili prav pacifizem, ki se kaže v apatičnosti, defetizmu ter nizki ravni zaupanja ljudi v državo in v nizki narodni zavesti, ter idealistične in strukturalistične ideologije, ki poskušajo negativno vplivati na obrambo države.Na koncu pa ne pozabimo na začetek obrambne strategije: sleherno delovanje v nasprotju z Ustavo RS, pomeni veleizdajo!4. Sušec 2024, Bojan Strašek

Thu, 8. Feb 2024 at 11:45

2081 ogledov

Andrej Šiško je izdal novo, 4. knjigo Sloven(c)i in Slovenije, 3/II. del, Pregled pisanj o Venetih, Sclavih, Venedih, Vindih
V tokratno knjigo je uvrščenih 153 odlomkov daljših letopisov ali kronik in nekaj krajših virov. Začne se s poglavjem Stališča zgodovinarja Jakova Bačića. Njegove raziskave, ugotovitve in teze se namreč bistveno razlikujejo od »uveljavljene« zgodovine. V svojem doktoratu, ki ga je zagovarjal v ZDA je Bačić dokazal, da je pradomovina Slovenov/Slovencev širše podonavsko območje, z drugimi besedami Panonija.Sledi poglavje z domačimi zapisi o Slovenih začenši z 9. stoletjem, ki so se v glavnem ohranili v mlajših prepisih v rusko-slovenskem, srbsko-slovenskem in drugih slovenskih jezikih. Poglavje nosi naslov Zapisi imen Slovenci, Sloveni v staroslovenskem in v novoslovenskem jeziku. Gre za osem staroslovenskih virov, ki izvirajo iz 1. tisočletja našega štetja, s katerimi je avtor naredil svojevrstno povezavo med I. in II. zvezkom 3. dela knjige. Zatem so opisani ohranjeni novoslovenski rokopisi med 10. in 16. stoletjem in tiskane knjige v slovenščini, katerim je dodanih še nekaj samostojnih virov iz 16. in 17. stoletja.Preostala vsebina knjige je razdeljena na naslednja časovna obdobja:I. Doba antike (od leta 500 pred našim štetjem – leta 500 našega štetja);II. Doba zgodnjega srednjega veka (501 – 1100);III. Doba visokega srednjega veka (1101 – 1300);IV. Doba poznega srednjega veka (1301 – 1500);V. Doba novega veka (1501 – 1679).V novi knjigi zbrana široka paleta raznih virov in zaključen njihov pregled. Na temelju tega bo Šiško po lastnih besedah, v naslednji knjigi z naslovom Sloven(c)i in Slovenije 3/III. del, Razčlenjevanje ter razkritje laži in zavajanj, predstavil analizo pregleda in razkritje večinoma zamolčanih in neupoštevanih dejstev, ki predstavljajo naše prednike Slovene/Slovence v povsem drugačni luči.Iz najnovejše Šiškove knjige izpostavljamo izbrane odlomke iz katerih izhaja:1. Ruski pogled na izvor in zgodovino Slovenov; 2. Judovski pogled ( pričevanje) o zgodovini starih Slovenov ter 3. Poljski pogled na izvor in pradomovino Slovenov (odlomek iz najstarejše poljske kronike, ki govori o pradomovini Slovenov).O ruskem pogledu na izvor in zgodovino Slovenov lahko beremo v knjigi N. S. Deržavina z naslovom Poreklo ruskega naroda, ki je bila v tedanji t. i. srbo-hrvaški jezik prevedena leta 1948. Vsekakor je dobrodošlo, da poznamo tudi ruski pogled na to tematiko.Rus Nikolaj Sevast'janovič Deržavin je bil sovjetski zgodovinar in etnograf, član Akademije znanosti Sovjetske zveze (AN SSSR). Deržavin je jasno zapisal, da prve omembe Slovenov izvirajo s konca 1. in začetka 2. stoletja našega štetja. V teh poročilih Sloveni nastopajo pod imenom naroda Venedi ali Veneti. Ta poročila najprej najdemo pri znanem rimskem piscu Pliniju Starejšem (23-79 leta našega štetja), nato pa pri rimskem zgodovinarju Tacitu (P. Cornelius Tacitus, rojen okrog leta 55 nove ere, umrl okrog leta 120). Tretje obvestilo najzgodnejših pričevanj o Slovenih najdemo pri znamenitem grškem zemljepiscu, zvezdoslovcu in fiziku, ki je živel v 2. stoletju našega štetja Ptolemaju Klavdiju.Po prikazu Ptolemaja (ali Ptolomeja), ki se nanaša na 2. stoletje našega štetja so Sloveni – Veneti takrat živeli na območju med Baltskim morjem, od Ganskega zaliva na severu in Karpati na jugu in so bili veliko ljudstvo.Baltsko morje je nekoč nosilo tudi ime Venedsko ali Venetsko morje. Sloveni – Veneti – Venedi pa so tedaj naseljevali območje med Venetskim – Venedskim morjem, od Gdanskega zaliva na severu in Karpati na jugu. Karpati so gorovje v Srednji in Vzhodni Evropi, ki se v loku razteza od današnje Češke na severozahodu preko Slovenske republike/Slovaške, Poljske, Madžarske in Ukrajine do Romunije in Srbije na jugu. Dolgi so približno 1500 km, najvišji del Karpatov pa predstavljajo Visoke Tatre na meji med Slovensko republiko in Poljsko.Glede na navedbe Ptolemaja Klavdija: »Sarmatijo obkrožajo velika plemena: Venedi po vsem Venedskem zalivu in severno od Dakije«, je jasno, da je treba pri Karpatih upoštevati tudi Južne Karpate v današnji Romuniji in Srbiji. Venedi ali Veneti torej niso prebivali zgolj v Karpatih od izvirov reke Visle na sever, marveč tudi precej južneje v Južnih Karpatih in severno od Dakije, pa vse do Venedskega zaliva ali Baltskega morja. Teh navedb nikakor ne smemo zanemariti, saj so posledično Venedi ali Veneti v 2. stoletju prebivali tudi v Panoniji, ki se je nahajala severno od Dakije. Panonija je pravzaprav predstavljala središče velikega območja na katerem so tedaj prebivali Veneti ali Venedi. To se povsem ujema s trditvami o pradomovini Slovenov na območju Panonije.V zvezi z Venedi, Veneti, Vendi oziroma Vindi ali Sloveni je Deržavin tudi zapisal:»Okoliščine, da so se Sloveni pod imenom Veneti prvič v zgodovini pojavili konec 1. in v začetku 2. st. stoletja našega štetja, seveda ne moremo razlagati v smislu, da do takrat tega naroda na ozemlju Evrope sploh ni bilo, bolje slovenskega pranaroda ali predslovenskega substrata poznejšega slovenskega naroda Venetov. /…/ Slednji so predstavljali dele vseh večjih medplemenskih zedinjevanj ali plemenskih zvez, njihova imena pa so zasenčila imena tistih plemenskih organizacij, ki so bile del teh zedinjenj. Pri tem so se skupna plemenska imena – Kimerijci, Skiti, Tračani, Sarmati, Goti, Huni in drugi pogosto prenašala na plemena, ki so postala del medplemenskih zedinjevanj ali plemenskih zvez, med drugim tudi na Pra-Slovene in kasneje Slovene.«Deržavin je celo zapisal, da je slovenski narod nastal že v 6. stoletju, kar bi si morali dobro zapomniti marsikateri »slovenski« zgodovinarji: »Na ta način je bilo zgodovinsko ugotovljeno, da so omenjeno obsežno ozemlje sredi prvega tisočletja našega štetja poselili Vendi t. j. plemena Slovenov in Antov. Na tem ozemlju je že v 6. stoletju, v procesu plemenskega križanja, ki je omično in narodopisno izstopalo iz splošne množice okoliških plemen, nastal slovenski narod. Na podlagi zelo resjednih zgodovinskih, narodopisnih in jezikovnih podatkov je mogoče sklepati, da je ta proces etnografske konsolidacije praslovenskih plemen doživelo tudi takratno prebivalstvo Balkanskega polotoka.«Za nas je izjemno zanimivo in žal bistveno premalo znano pisanje Abrahama ben Jakuba. Abraham ben Jakub Izraelski, je bil potopisec židovskega porekla, pa tudi trgovec, diplomat in vohun iz 10. stoletja. Potoval je po srednji in zahodni Evropi in se leta 961 sestal s cesarjem Otonom I. Njegovo delo – spomini s komentarji je izgubljeno, ohranjeni pa so samo njegovi deli in to po zaslugi al Bakrijeve (Abu Abdullah al-Bakri) Knjige poti in dežel iz leta 1066.Izraelec Abraham ben Jakob je v 10. stoletju o Slovenih poročal: »Dežela Slovenov (Slovenija) se razprostira od Sirskega morja (Sredozemlja) do oceana na severu. Severna plemena, ki so do sedaj živela med njimi so jim odvzela dele ozemlja. Sestavljajo jih številna, raznovrstna plemena. V davnini jih je zedinil eden kralj, čigar naziv in naslov je bil Maha, pripadal pa je enemu izmed plemen, ki se je imenovalo Vilinbaba in to pleme so vsi spoštovali. Pozneje se je njihov jezik razdvojil, njihova država pa je razpadla in njihova plemena so postala razdvojene skupine, vsakemu izmed njihovih plemen pa je načeloval kralj. /…/Tako vsa ta mesta oblikujejo polotok, ki je na jugu obkrožen s Sirskim morjem, na vzhodu in severu z Beneškim zalivom, na zahodu polotoka pa ostane pot k izhodu. In Sloveni naseljujejo obale tega zaliva od njegovega izhoda na zahodu v Sirskem morju. Vzhodno od njih so Bolgari, na zahodu pa so drugi Sloveni. Tisti, ki žive zahodno od zaliva so najhrabrejši, in prebivalci te dežele pri njih iščejo zaščito in se bojijo njihove moči. Njihove dežele so visoke gore s težko prehodnimi potmi. Nasploh so Sloveni hrabri in drzni ljudje, in če ne bi bilo neenotnosti zaradi delitve na številne veje, in neenotnosti plemen, jim ne bi bil po moči enak niti en narod na svetu. Oni prebivajo v deželah, zelo bogatih v mestih stanovanja in v provizijah. So marljivi poljedelci, pa tudi v ostalih dejavnostih prekašajo vse narode sveta. Njihovo blago po kopnem in morju pride do Rusije in Carigrada. Tudi načelnik severnih plemen govori slovensko, zato ker so ona zmešana z njimi, kot na primer plemena Al-Trškin (Tedeski, Nemci), Ankli (Madžari), Bađanakja (Pečenegi), Rusi in Hazari.«Trditve Abrahama Izraelskega so za zgodovino naših prednikov – Slovenov/Slovencev – tako pomembne, da bi jih bili naši zgodovinarji vsekakor dolžni podrobneje raziskati. Še posebej ob dejstvu, da Albert Krantz v svoji Wandaliji trdi, da naj bi celo ime oziroma beseda Sclaui izvirala iz hebrejščine »Sclauorum nomine etymon Hebreum tributur« (»Imenu Slovenov se pripisuje hebrejski izvor«). ter v nadaljevanju še »Sclauorum nomine manicipia unde soleant significari«.Za koncev poglejmo še poljski pogled na izvor in zgodovino Slovenov/Slovencev: Wincent Kadłubek je bil krakovski nadškof in avtor Poljske zgodovine (Historia Polonica) nastale okrog leta 1200. V njej je jasno opredelil najstarejše slovenske naselbine v Panoniji in v poznejši Bolgariji v obdobju pred našim štetjem. Opisoval je ljudska izročila o navalu Vlahov (Keltov) in o bitkah domorodnih Slovenov s prišleki. Nazadnje so se Sloveni in Vlahi med seboj pomirili in si razdelili številne evropske dežele. Vlahi so dobili celotno Grčijo, Sloveni pa obširen prostor od Bolgarije do Korotana ter severne dežele, od Danske do Rusije. Vso to ozemlje je Kadłubek prikazal kot ogromno državo, veliko kot Rimsko cesarstvo, v kateri naj bi glavno vlogo imeli predniki Poljakov – Vandali in Lehi (Vlahi, Lehiti). V uspešnih vojnah z Rimljani so gospodarji slovenske države zavzemali rimska mesta ter tudi porazili Aleksandra Makedonskega, Julija Cezarja in druge rimljanske vojskovodje.Kadłubek je v kroniki izrecno zapisal, da je Panonija rodovitna mati in izvor vseh Slovenov in njihovih narodov. Pan, v skladu z grškim prevodom, naj bi pomenil "vseobsegajočega". Zato se v slovenskem jeziku uporablja izraz "Pan" za Gospoda ali tistega, ki ima vse.Izjemno zanimivo je tudi Kadlubkovo pisanje o vladarju Lesku (Leszko). Ta Lesko se je uprl Juliju Cezarju, ki si je skušal podrediti vladavino Slovenov in je napadel ozemlje Lehitov. Z Lehiti se je z vso svojo močjo uprl in se trikrat spopadel z Julijem Cezarjem, pri čemer ga je premagal in porazil njegovo največje ljudstvo. O tem poroča tudi Valerius v svoji knjigi "De vita Caesaris". Lesko je prav tako premagal nekega tirana Krassa, kralja Partov, v bitki v Prusiji, mu odvzel vse bogastvo in mu v usta nalil taljenega zlata, rekoč: "Pij zlato, zlato si zaslužiš." Lesko ni vladal samo Lehitom marveč tudi drugim deželam: Gotom (Pruthenom) in Partom (Ruthenom), vse do vzhoda za Ruteni.Pod njegovim vodstvom so bila vladana ne le Kraljestvo Slovenija, temveč tudi sosednja kraljestva cesarstva.V Šiškovi knjigi Sloven(c)i in Slovenije, 3/II. del s posebnim naslovom Pregled pisanj o Venetih, Sclavih, Venedih, Vindih je najti še celo vrsto neverjetnih, veliki večini današnjih Slovencev žal povsem neznanih dejstev in trditev številnih tujih avtorjev. Večino teh trditev je Šiško podkrepil tudi z izvirnimi zapisi v latinščini in celo v islandščini.Knjiga si vsekakor zasluži posebne pozornosti, postavlja pa se tudi vprašanje, kaj naš še čaka v napovedanem 3/III. delu knjige, ki že nastaja in naj bi predvidoma izšla še letos.8. svečan 2024, Samo Korošec

Fri, 26. Jan 2024 at 09:56

1321 ogledov

Vladimir Zelenski vabi Donalda Trumpa naj izpolni obljubo, pride v Kijev in sklene premirje s Putinom
Nekdanji ameriški predsednik in novi republikanski kandidat za predsednika ZDA Donald Trump, je ob koncu lanskega leta v intervjuju za Fox News izjavil, da bi lahko rešil vojno v Ukrajini v 24 urah, če bi bil ponovno izvoljen. Na to izjavo se je odzval ukrajinski predsednik Vladimir Zelenski, ki je Trumpa povabil v Kijev, da izpolni svojo obljubo. Zelenski je izrazil zaskrbljenost zaradi pomanjkanja podrobnosti v Trumpovem "mirovnem načrtu" in možnosti enostranskih odločitev.Zelenski je v zvezi s tem v svojem intervjuju za Channel 4 News iz Velike Britanije izjavil:"[Trump] bo sam sprejemal odločitve, brez ... Ne govorim samo o Rusiji, ampak brez obeh strani, brez nas ... Če to javno izjavi, je to malo strašljivo," je dejal. "Videl sem veliko, veliko žrtev, toda to me resnično malo skrbi.""Ker četudi njegova ideja, za katero še nihče ni slišal, ne deluje za nas, za naše ljudi, bo storil vse, da jo uresniči. In to me malo skrbi."V ZDA se nezadržno bližajo predsedniške volitve. V zvezi s tem se pojavljajo ugibanja o možni vrnitvi Trumpa na predsedniški položaj. Zelenski javno izraža bojazen, da bi lahko Trumpova strategija, v zameno za premirje, vključevala koncesije ukrajinskega ozemlja Rusiji. V Senatu ZDA pa medtem poteka razprava o obsegu podpore Ukrajini, pri čemer želijo republikanci omejiti finančna sredstva in oborožitev, medtem ko demokrati podpirajo povečanje teh sredstev in zagotavljanje opreme za možne ofenzivne operacije Ukrajine.Poleg tega bi morali tudi v Ukrajini imeti volitve, kar je v vojnih razmerah praktično nemogoče, bo pa to zagotovo bistveno vplivalo na potek nadaljnjih dogodkov. NATO pakt ima v bližini Ukrajine napovedano mednarodno vojaško vajo, kar vključuje mobilizacijo 90.000 profesionalnih vojakov. Takšne povečane vojaške aktivnosti lahko vodijo do sprememb v dinamiki konflikta, bodisi v smeri premirja ali v smeri nadaljnje eskalacije.V tej zapleteni geopolitični sliki igrajo ključno vlogo tudi mednarodni skupnost in zavezništva. ZDA, kot ključni zaveznik in podpornik Ukrajine, imajo pomembno vlogo pri oblikovanju politične in vojaške prihodnosti območja. Vsaka notranjepolitična sprememba v ZDA lahko ima neposreden vpliv na razmere v Ukrajini in v celotnem območju.Zato so bile besede Zelenskega zelo sporne. Z njimi se je posmehoval ali vsaj omalovaževal pomen možnega bodočega predsednika države, ki trenutno nudi največjo podporo Ukrajini. Ali je ukrajinska notranja politika res pomembnejša od fizičnega obstoja države oziroma oblasti? Predsednik Ukrajine se je odločil, da bo s to potezo riskiral svojo politično funkcijo in ukrajinsko ljudstvo.26. prosinec 2024, Val Krajnc

Tue, 5. Dec 2023 at 16:23

1852 ogledov

Obnovitev odnosov z Rusijo predstavlja izraziti narodni interes Slovencev
General Slovenske varde Ivan Bolfek je danes v zvezi s ponujeno rusko roko dejal: »Ruski predsednik Vladimir Putin je novoimenovani slovenski veleposlanici v Moskvi, jasno povedal, da je dialog med Rusijo in Slovenijo pred časom sicer zastal, a ga je ruska stran pripravljena obnoviti, če bo slovenska stran to želela. Dolžnost slovenske politike je, v prvi vrsti skrbeti za slovenski narodni interes, saj Slovenija temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. Zato je treba ravnati modro in vsekakor sprejeti ponujeno roko sodelovanja. Kakršnokoli drugačno ravnanje nedvomno pomeni izdajo slovenskih narodnih interesov! Interes Slovencev zagotovo ni, da se Slovenija nahaja na seznamu Rusiji neprijateljskih držav. Naša dva naroda sta že tisočletja povezana in imata skupni izvor in korenine, česar nobena trenutna politika ne more spremeniti.«general Slovenske varde - Ivan BolfekVsekakor je Putinova ponujena roka Sloveniji izjemno pomembna gesta in upamo, da se slovenski politiki tega dovolj dobro zavedajo. Zavrnitve očitne ponudbe, namreč preprosto ne bo mogoče razumeti drugače kot žalitev, tega pa slovenski narod nedvomno ne potrebuje.Zavedati se je namreč treba, koga in kaj Vladimir Putin dejansko predstavlja v sedanji geopolitiki. V primeru Ruske federacije gre za največjo državo na svetu, ki ima obenem tudi največje zaloge energentov in surovin. Glede na dejstvo, da je Slovenija zaradi interesa Evropske unije in NATA, kar geostrateško v tem konkretnem primeru, ni ravno v sozvočju s slovenskimi strateškimi narodnimi interesi, dejansko odkrito sodelovala in še sodeluje v konkretnem oboroženem konfliktu na strani države, ki je ruska nasprotnica, ima Putinova ponujena roka še toliko večjo težo.General Slovenske varde Ivan Bolfek je že pred dobrim mesecem javno izrazil odločno nasprotovanje dosedanji, po njegovem mnenju povsem zgrešeni politiki »kaznovanja Rusije«, ki ne prinaša nič dobrega ter v zvezi s tem dejal: »Skrajni čas je že, da predstavniki Republike Slovenije končno prenehajo s podpiranjem takšnih nesmislov in norosti. Vseh dosedanjih enajst paketov sankcij Zahoda proti Rusiji ni prineslo ničesar, razen tega, da danes državljani Republike Slovenije težje živimo in plačujemo dražjo energijo ter hrano.Predstavniki Slovenije naj končno prenehajo z zabijanjem glave v zid in naredijo nekaj dobrega za nas, ki živimo v Sloveniji. Slovenija naj se naposled postavi na svoje mesto na zemljevidu Evrope in uradno predlaga ukinitev sankcij zoper Rusijo. Prepričan sem, da Slovenija pri takšnem predlogu v EU nikakor ne bo osamljena.«predsednik Ruske Federacije Vladimir Putin pije izvirsko vodo iz zdravilnih Slovenskih ključev blizu nekdanjega Slovenska v RusijiTedaj ga slovenski politiki niso hoteli slišati, sedaj pa je že skrajni čas za to!Val Krajnc, 5. gruden 2023

Sun, 26. Nov 2023 at 15:44

1643 ogledov

Knjiga leta 2023 v Sloveniji je Sto slovenskih ljudskih avtorice Dušice Kunaver
Upokojena profesorica angleščine in ruščine Dušica Kunaver je za svojo knjigo Sto slovenskih ljudskih, ki je izšla pri založbi Morfem, prejela nagrado za naj knjigo leta 2023 v Sloveniji. Kunaverjeva je avtorica skoraj 150. knjig in pedagoških priročnikov, zbiralka slovenskega ljudskega izročila in zdaj že upokojena profesorica angleščine in ruščine. Pri zbiranju gradiva za knjigo je obiskala številne kraje, vrtce, zavode, šole in domove za ostarele po vsej Sloveniji.Ob razglasitvi nagrade je direktor knjižnega sejma Vladimir Kukavica povedal, da je nagrajena knjiga zasedla prvo mesto tako pri strokovni žiriji, v kateri je bil tudi sam, kot tudi pri obiskovalcih in spletnih glasovalcih. Za knjigo leta je bilo sicer nominiranih deset knjig. Poleg Kunaverjeve Sto slovenskih ljudskih so bile nominirane še knjige: Na kraju zapisano Aleša Štegra, Čas prebujenja: Slovenska umetnost 1880–1918 Tomaža Brejca, Gorica Mateje Gomboc, Kajuh, pesnik partizan Marijana Pušavca in Zorana Smiljanića, Od imena do spomina Ambroža Kvartiča, Korespondenca z J. P. Morganom & Co. Tiborja Hrsa Pandurja, Mojih 33 odprav Vikija Grošlja, Mali črv Oto Tomaža Lavriča in Alma Maximiliana Karlin: Peš po domačih krajih. Popotni dnevniki 1934–1936 Alme Karlin, ki je izšla v prevodu Jerneje Jezernik.Nagrajenka Dušica Kunaver je ob tem izrazila veselje, da je priznanje za naj knjigo leta v Sloveniji dobila ljudska pripoved, ki je last vseh nas in nima ne lastnika ne avtorja. To, da je bila izmed vseh knjig izbrana in nagrajena prav knjiga z naslovom Sto slovenskih ljudskih, predstavlja zanjo veliko priznanje, ki priča, da je ljudskost končno spet prišla do veljave. »Vedno bolj se zavedamo, da je dediščina preteklosti tudi dota prihodnosti,« je še dodala.Pravljice kot tudi ljudske modrosti, pregovore, obrti in druga izročila je pričela zbirati že, ko je še delovala kot učiteljica, saj je z njimi prihajala v stik predvsem skozi delo z rojenci. Po upokojitvi si je zadala, da bo svoj interes razvila v nekaj večjega. Najprej je svoje delo izdajala v obliki člankov in krajših knjig. Nato se je raziskovanja lotila tudi fizično in je začela obiskovati vrtce, šole in društva po vsej Sloveniji, največ pa se je naučila prav v domovih za ostarele."Tam so zdaj zadnje generacije koscev, tistih pravih, ki so kosili še s kosami; tam so tudi še zadnje ženice, ki so žele s srpom, zgodbe katerih sem si z velikim navdihom zapisovala. Tam šele doumeš, kako je naša ljuba domovina neskončno bogata z ljudsko dediščino in da ljudski rek 'vsaka vas ima svoj glas' prav zares drži," je dejala. "Težka industrija izhaja iz vaških kovačnic, tekstilna industrija iz vaških predic in tkalcev – pomembno je, da se tega zavedamo."Opozorila je tudi na oblikovno plat knjige, ki s podobami ilustratorjev deluje kot velika harmonična celota. Upamo, da se bomo tudi po njeni zaslugi Slovenci vendarle začeli zavedati bogastva naše ljudske tvornosti.V knjigi Sto slovenskih ljudskih je prav toliko slovenskih ljudskih pripovedk, pravljic in basni, ki jih je ilustriralo 25 slovenskih ilustratorjev. Tiskana je v velikosti 21 × 26 cm in obsega 328 strani vezanih v trde platnice z zlato obrezo.Izbor zgodb v knjigi resjedno pokriva »celoten« slovenski prostor, skoraj vse slovenske zgodovinske dežele, tudi Beneško Slovenijo, z izjemo Bezjaške Slovenije, za katero avtorica in snovalci knjige najbrž niti niso vedeli. Obenem ohranja tudi vsebinsko in oblikovno raznolikost, saj v njej najdemo praktično vse od vil, škratov, velikanov in zmajev pa do basni, pripovedk, pravljic in drugih oblik sporočanja.Vsebina knjiga kaže pot do pravih družbenih vrednot. Ob pripovedkah, pravljicah in basnih v rojencu zraste želja, da bi dobro zmagalo nad slabim. Iz temeljev tako ustvarjene pravljične domišljije, pa bo nekega dne zrasla realnost razuma, ki ga nedvomno še kako potrebujemo odrasli. Ob vzorih in vzorcih, ki so v pripovedkah zrasli iz domačih junakov, travnikov in polj, gora in gozdov, bo rojenec zrasel v široko osebnost z vrednotami, ki delajo naše življenje lepše in srečnejše.Dušica Kunaver je avtorica skoraj 150. knjig in pedagoških priročnikov, zbiralka slovenskega ljudskega izročila in zdaj že upokojena profesorica angleščine in ruščine. Sebe opisuje kot "pripadnico tiste generacije, ki je pasla krave, hranila kokoši in bosa hodila po kraški gmajni”. Rojena je bila leta 1937 v Ljubljani, njena družina pa izhaja s Krasa, do katerega čuti prav posebno naklonjenost. Oče Andrej Zlobec je bil častnik, čigar ljubezen do zapisovanja spominov se je pozneje prenesla tudi nanjo. Po končani srednji šoli v Ljubljani je študirala angleščino in ruščino, pozneje pa je delovala kot učiteljica v srednji in osnovni šoli. Na podlagi svojih izkušenj je napisala več priročnikov, namenjenih pedagogom.STA in Samo Korošec, 26. listopad 2023

Tue, 21. Nov 2023 at 13:50

1171 ogledov

Preiskava KPK zoper predsednika Vlade RS Roberta Goloba in politični pritiski na delo državnih organov
KPK je včeraj, 20. 11. 2023 seznanila slovensko javnost, da je zoper premierja Roberta Goloba uvedla preiskavo zaradi zaznanih sumov kršitve integritete v povezavi s prijavo o domnevnem nedovoljenem izvajanju pritiskov na nekdanjo notranjo ministrico Tatjano Bobnar in druge zaposlene na ministrstvu. KPK je o tem odločila že v začetku listopada, včeraj pa je javnost zgolj seznanila s tem, da gre za predsednika Vlade RS.Robert Golob naj bi na Bobnarjevo lani nedopustno pritiskal: »Zato, da bi jaz ostala ministrica, naj bi moral nekdo izgubiti službo«.KPK je uvedla predhodni preizkus v zadevi na podlagi meseca grudna 2022 prejete prijave. »Na podlagi skrbnega in temeljitega pregleda pridobljene oziroma razpoložljive dokumentacije, pojasnil in relevantnih dejstev, pri čemer je potekalo tudi sodelovanje z drugimi organi, je komisija zaznala sum kršitve integritete, kot jo opredeljuje zakon o integriteti in preprečevanju korupcije,« so zapisali.Da je premier Robert Golob prejel obvestilo Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) o uvedbi postopka preiskave zaradi sumov kršitve integritete, so potrdili tudi iz kabineta predsednika vlade. Napovedali so, da bo Golob v nadaljevanju predstavil vsa relevantna dejstva, s tem pa naj bi ovrgel vse sume.Senat KPK je o zadevi odločal na seji 3. listopada 2023. »Odločil je, da se v zadevi uvede preiskava zoper predsednika vlade Roberta Goloba, ki je s tem postal obravnavana oseba. Obravnavana oseba je o uvedbi preiskave že prejela obvestilo, zato komisija zaradi izkazanega interesa o tem seznanja tudi javnost,« so navedli. S preiskavo se nadaljuje postopek v delu omenjene prijave, medtem ko se del očitkov iz prijave še preverja v predhodnem preizkusu.KPK poudarja, da bo šele nadaljnji postopek pokazal, ali bodo zaznani sumi kršitev tudi potrjeni ali pa bodo ovrženi. »Obravnavana oseba ima v postopku zagotovljene vse pravice v skladu s predpisi, v okviru teh pa bo imela tudi možnost pojasniti svoja ravnanja,« so pojasnili. Več informacij o zadevi bo KPK zaradi interesov postopka lahko podala po njegovem koncu.Nekdanja notranja ministrica je očitke o političnih pritiskih na policijo komisiji naznanila že meseca grudna lani, ko je odstopila s funkcije notranje ministrice. O teh pritiskih je ponovno spregovorila na odmevnem zaslišanju pred preiskovalno komisijo DZ, ki preiskuje nedopustno politično vmešavanje v delo policije in drugih pristojnih državnih organov. Ponovno je izpostavila, da je bila deležna političnih pritiskov s strani predsednika vlade Roberta Goloba, ki so kasneje vodili do njenega odstopa.tabor Štajerske vardeV uredništvu portala Pravda se sprašujemo, ali so politični pritiski na policijo in nedopustno politično vmešavanje v delo raznih državnih organov, tudi v delo sodišč in sodnikov ter sodnic, morda pogostejši, kot se zdi? Ob tem se takoj spomnimo na dogajanje iz obdobja pred petimi leti, ko so najvišji politiki v državi (tedanji predsednik republike Borut Pahor in novi predsednik Vlade RS Marjan Šarec, ter stara ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar) javno zahtevali ostro ukrepanje policije zoper vojvoda Štajerske varde »Andreja Šiška & kompanijo«, kar je takoj privedlo do spremembe očitanega in preiskovanega kaznivega dejanja, končalo pa se je z osmimi meseci zapora zanj.Zanimivo je, da je tudi pri tedanjih dogodkih kot generalna direktorica policije sodelovala Tatjana Bobnar, ki pa je na tiste dogodke in na navodila politike očitno že pozabila. Zato naj ob tem spomnimo na članek z naslovom »Pomembno za nacionalno varnost: Policisti, po navodilih Šarca, Šiškovi vardi zaplenili igračke, sedaj lobirajo za spremembo zakona …21. listopad 2023, STA in Vojko Pogačnik
Teme
Svarogov se predstavi Sašo Gačnik Svarogov intervju z glasbenikom slovenski glasbenik Svarogov

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Intervju s Sašom Gačnikom Svarogovim, slovenskim glasbenikom, ki deluje na ruskojezičnem tržišču