Aleš Maver: Zedinjena Slovenija od programa do delne uresničitveDr. Aleš Maver je obravnaval obdobje, o katerem je Vasilij Melik nekoč zapisal, da so v njem Slovenci doživeli največji posamični vzpon v svoji zgodovini. Gre za obdobje od leta 1848, ko se je oblikoval program Zedinjene Slovenije, ki je predvideval tudi politično združitev slovenskih zgodovinskih dežel pod habsburškim žezlom, pa do leta 1918. V tej dobi se je ime Slovenija uveljavljalo precej počasneje, od narodnega imena Slovenci in vrstnih pridevnikov slovenski, slovensko. Tako je bilo zato, ker je šlo pri Sloveniji v tem obdobju zgolj za zamišljeno deželo, ki pa dejansko – de facto – kot politična enota pod tem imenom ni obstajala, čeprav so pripadniki slovenskega naroda želeli, da bi bilo temu tako.V avstrijskem državnem okviru vse do leta 1918 ni bilo možno uskladiti dinastičnega in narodnostnega načela, kar je tudi vplivalo na rabo pojmov.dr. Aleš MaverPoudariti želimo še en vidik, ki ga je izpostavil dr. Maver. Gre za zanimive in pomembne besede, ki jih je leta 1871 v zvezi z Zedinjeno Slovenijo zapisal časnik Slovenski narod: »/…/ to je tista ideja, ki lahko brezpogojno poveže vse Slovence ne glede na siceršnje politične, nazorske in ideološke razlike, hkrati pa nekje v ozadju kljuva tudi vprašanje, ali bo to dovolj za obstoj slovenskega naroda«. Odgovor na večini točk je, da to najverjetneje ne bo dovolj in zato so Slovenci v vsem tem skoraj 70 letnem obdobju razpeti ali ukleščeni na eni strani med avstrijski državni okvir v katerem vidijo ščit predvsem pred apetiti Prusije in Italije ter na drugi strani med širše južnoslovansko povezovanje.Pri tem je očitno, da je bil vseskozi prisoten dvom v to, ali lahko Zedinjena Slovenija dejansko preživi kot posebna slovenska politična tvorba tudi v takšni ali drugačni povezavi sredi Evrope.Andrej Rahten: Boj za Slovenijo na Pariški mirovni konferenci. Razmišljanja ob robu državotvornih dilem primorskega beguncaDr. Andrej Rahten je predstavil prelomni čas političnih odločitev na prehodu iz Avstro-Ogrske v novo državo, ko so bile mednarodne okoliščine izrazito neugodne za udejanjenje slovenskih narodnih ciljev. Na Pariški mirovni konferenci so se slovenski interesi morali soočiti z interesi velesil, med katerimi je po nenaklonjenosti izrazito izstopala sosednja Italija, ki je trdno stala za določili Londonskega pakta. Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev je v očeh slovenske politične elite nudilo oporo v iskanju rešitev za grozeče ozemeljske izgube.dr. Andrej RahtenBili pa so tudi redki posamezniki, ki so menili, da južno-slovenska državna opcija ne pomeni nujno tudi boljših pogajalskih izhodišč. Med tovrstnimi pogledi se je ohranil predlog primorskega begunca Josipa Vidmarja – ta ni istoveten z bolj znanim Josipom Vidmarjem, vidno osebnostjo pred in po 2. svetovni vojni, – ki je verjel v možnost samostojnega slovenskega diplomatskega nastopa v Parizu. Toda slovenska politična elita je vztrajala pri t. i. »jugoslovanski opciji«, ki naj bi ji pri oblikovanju versajskega sistema omogočala boljše izhodiščne pozicije, ko je šlo za določanje meja nove države.V Belgradu so za vodjo delegacije Kraljestva SHS na mirovni konferenci izbrali izkušenega državnika Nikolo Pašića, slovenskim predstavnikom okoli pravnika dr. Ivana Žolgerja pa so hkrati dopuščali precejšnjo mero avtonomije. Hrvaški delegat Josip Smodlaka je pri ocenjevanju statusa Žolgerjeve »dunajske pisarne« znotraj delegacije celo izrazil vtis, »kot da je Slovenija samostojna država pod protektoratom Jugoslavije«. Slovenski predstavniki so verjeli, da so njihovi narodni interesi komplementarni z »jugoslovanskimi državnimi«, zato so bila njihova pričakovanja v odnosu do Belgrada precejšnja, obenem pa tudi daleč od morebitnih samoslovenskih skomin.Jurij Perovšek: Slovenija – od dežele do državeDr. Jurij Perovšek je pojasnil, da so po koncu avstrijske dobe ime Slovenija kot narodnopolitični pojem najprej uporabili leta 1918 za slovenski del Države SHS, v Kraljestvu SHS pa je ime v letih 1919–1923 živelo v nazivih Deželna vlada za Slovenijo in Pokrajinska uprava za Slovenijo. Deželno upravno enotnost Slovenije je v obdobju 1923–1929 ukinila njena razdelitev na Ljubljansko in Mariborsko oblast. V Kraljevini Jugoslaviji, ki je pod tem imenom nastala po kraljevi šesto januarski diktaturi, imena Slovenija uradno ni bilo več. Leta 1929 ga je zamenjalo ime upravne enote Dravska banovina. Ime Slovenija v pomenu državnopravne enote pa so vendarle vseskozi utrjevali v načrtih avtonomistično-federalistične politike. V političnem jeziku so ga uporabljali tudi v unitarno-centralističnem taboru.dr. Jurij PerovšekV obdobju 1941–1945 so ime Slovenija izbrisala poimenovanja po upravno-ozemeljski okupaciji slovenskega ozemlja med italijanskim, nemškim in madžarskim okupatorjem – Ljubljanska pokrajina, Reška pokrajina, Spodnja Štajerska, zasedena območja Koroške in Krajnske, županiji Vas in Zala, Operacijska cona Jadransko primorje, Pokrajinska uprava v Ljubljani. Od tedanjih okupatorjev manjkajo Hrvati in njihova NDH, je pa res, da je bilo ozemlje njihove zasedbe v Sloveniji tako majhno, da niti ni imelo svojega poimenovanja.Slovenci obeh političnih taborov revolucionarnega in protikomunističnega, so ime Slovenija ohranili v svojih federalističnih ali širših državnopravnih načrtih (Ehrlich), vpeljali pa so ga tudi na političnovojaški ravni: Narodni svet za Slovenijo, Narodni odbor za Slovenijo, Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije, Komanda jugoslovanske vojske v Sloveniji, Narodna vlada Slovenije.Po drugi svetovni vojni je bila Slovenija s pridruženo Primorsko (leta 1947 oziroma 1954) v novo oblikovani Jugoslaviji federativna enota, njeno uradno poimenovanje pa je v letih 1946–1990 imelo ideološki značaj (Ljudska oz. Socialistična republika Slovenija). Ime Slovenija so široko uveljavili tudi v političnem, družbenem, kulturnem in gospodarskem življenju. Njenemu imenu so v nazivih različnih organizacij, društev in v tisku dosledno sledili tudi Slovenci, ki so se 1945 zatekli v tujino (Argentina, ZDA, Kanada, ZRN). Ime Slovenija je leta 1991 dobilo državni značaj. Država Republika Slovenija je danes v mednarodnih odnosih prepoznaven politični subjekt.Igor Kaučič: Ustavnopravni položaj Slovenije od 1918 do danesdr. Igor KaučičUstavnopravni položaj Slovenije lahko z državnopravnega vidika umestimo v dve obdobji,« je dejal dr. Igor Kaučič. V prvem obdobju (1918 do 1991) je bila Slovenija sestavni del (prve in druge) jugoslovanske države, drugo obdobje (po letu 1991) pa obeležuje položaj Slovenije kot samostojne in neodvisne države. S konstitucionalnega vidika je pomembnejše merilo ustava kot temeljni in najvišji pravni in tudi politični akt. S tega vidika umeščamo Slovenijo v tri obdobja:1. v jugoslovansko kraljevino (1918 do 1941), v kateri Slovenija ni imela svojega najvišjega pravnega akta, temveč je bila kot entiteta vključena v ustavo unitarne države, 2. v jugoslovansko federacijo (1946 do 1991), v kateri je Slovenija imela svojo ustavo, ki pa ni bila ustava samostojne države, temveč ustava federalne enote z nominalno dokajšnjo avtonomijo kot tudi z elementi državnosti, ter3. v samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo (od leta 1991) s sodobno ustavo in vsemi državnopravnimi atributi. Ta ustava je eden najpomembnejših dokumentov v razvoju slovenske države.Samostojni ustavni razvoj Slovenije se je potemtakem začel šele s sprejemom Ustave Republike Slovenije leta 1991, vendar je imela tudi pred tem razmeroma samostojen ustavni razvoj kot del jugoslovanske federacije. V jugoslovanski kraljevini Slovenija ni imela dejanske politične avtonomije, čeprav je bila na simbolni ravni tudi tedaj priznana njena ustavnopravna subjektiviteta. Z vključitvijo Republike Slovenije v Evropsko unijo leta 2004 in prenosom dela suverenih pravic nanjo se je deloma spremenila tudi ustavnopravna kapaciteta naše države.Helena Jaklitsch: Slovenija v zamejstvu in izseljenstvuDr. Helena Jaklitsch je spomnila na pisanje Kmetijskih in rokodelskih novic, ob obisku cesarja Ferdinanda I. v začetku septembra 1844 v Ljubljani: »De bi pa tudi naše Novice ta veseli dohod, kakor se spodobi, praznovale, smo pesem na posebnim listu natisniti dali, katera z gorečimi besedami pripoveduje, kar serce Slovenje vseskozi za našiga Vladarja občuti«. Zgolj štiri leta kasneje so študentje na Dunaju na spodbudo duhovnika Matije Majarja Ziljskega napisali zahteve za Zedinjeno Slovenijo, v katerih so zahtevali med drugim zedinjenje vseh Slovencev pod eno streho. Vznesenost in krepitev samozavedanja pripadnosti enemu narodu znotraj enotnega poimenovanja Slovenija se je v naslednjih desetletjih samo še krepila.dr. Helena JaklitschKo so – sprva predvsem zaradi gospodarskih, kasneje, po drugi svetovni vojni, pa tudi zaradi političnih razlogov – mnogi Slovenci odšli v svet, so idejo o Sloveniji kot samostojni skupnosti ponesli s seboj. Pojem Slovenija je med izseljenci in v zamejstvu še zlasti po drugi svetovni vojni postal sinonim upora proti enopartijskemu sistemu v domovini, kjer je bila misel na samostojno Slovenijo prepovedana, medtem ko se je ideja o slovenski samostojnosti med Slovenci po svetu, potem pa še v zamejstvu vedno bolj krepila, vse do konca 80. let 20. stoletja.Slovenski begunci so v begunskem taborišču v Monigu v Italiji že 6. kimavca/septembra 1945 začeli izdajati dnevnik Zedinjena Slovenija. Ta je neprekinjeno izhajal vse do odhoda v nove domovine. Zadnja številka je izšla 1. svečana/februarja 1948.V Argentini so nadaljevali z izdajanjem Svobodne Slovenije, katere prva številka je sicer zagledala luč sveta že leta 1941, takrat še v matični domovini. V Chicagu je leta 1950 začel izhajati časopis Slovenska država, ki je v uvodu zapisal: »Borba gre za tem, da ne bo nikdar več izbrisano iz zemljevida ime naše rodne zemlje, Slovenije ...«.Po svetu so nastajali društva in časopisi, ki so v svoje naslove vnašali besedo Slovenija. Med takimi bolj prepoznavnimi društvi je danes zagotovo Društvo Slovenija v svetu.Jaklitscheva je omenila tudi poimenovanje Beneška Slovenija, ki so ga zaradi politične korektnosti umaknili imenu Benečija, kar je po našem mnenju napaka in škodljivo početje. Tega početja tudi nikakor ni mogoče imenovati politična korektnost. Gre namreč za eno najstarejših poimenovanj dela slovenskega ozemlja oziroma konkretne zgodovinske dežele, ki se je imenoval Beneška Slovenija od 14. stoletja do Napoleonovih vojn v začetku 19. stoletja. Prav v primeru Beneške Slovenije je šlo za poimenovanje Slovenija tudi v političnem oziroma v politično-upravnem smislu. V tem obdobju so Beneško Slovenijo imenovali celo državo znotraj Beneške republike, poimenovanje pa je obstajalo tudi po vnovični združitvi z Avstrijskim cesarstvom, pa tudi po priključitvi Italiji.22. prosinec 2025, Samo Korošec

Igor Grdina: Od slovenske dežele do SlovenijeDdr. Igor Grdina je svoj prispevek začel z naslednjimi besedami: »Ko so Bleiweisove Novice 4. septembra 1844 objavile obsežno odo Jovana Vesela Koseskega Slovenja presvitlemu premilostljivemu gospodu in cesarju Ferdinandu I., ob veselem dohodu veličansta njegovemu prihodu v Ljubljanu se ni v mentalnem smislu pričelo novodobno poimenovanje domovine. Pesnik je le izrekel del tega, kar je bilo v glavah mnogih. To piše potem, kako so to sprejemali, navdušenje je bilo, skratka eno samo soglasje.« Opozoril je tudi na to, da je bila to doba cenzure. Prva objava Veselove Ode je bila vsekakor zelo imenitno sprejeta.ddr. Igor GrdinaProfesor Grdina je zatem opozoril na koroškega avtorja, župnika Jakoba Unresta iz 15. stoletja, ki je tedaj pisal o zares Slovenski deželi (Windische Land, Windischland), kar pa najdemo tudi že precej prej. Ime Slovenska marka (krajina) pa je še iz obdobja pred stabilizacijo dežel, pri čemer je marka mejna ozemeljska enota. In če se seveda vprašamo na podlagi česa je to ime nastalo, pridemo točno do tega, kar ddr. Grdina in dr. Höfler že zelo dolgo poudarjata. V tem obdobju, torej v 13. stoletju se je tudi v osebnem imenskem gradivu pojavil koren imena Sloven, saj v Piranu najdemo Jurija Slavenijo, v petnajstem stoletju pa Marino Slovenko v Kopru.Zelo važna priča je Krištof von Tain, ki je ob koncu srednjega veka služboval na Krajnskem in je omenjal Windischland – Slovensko deželo, ter Ogrsko deželo. Gre za pojme iste ravni označevanja v poznem srednjem veku.K temu lahko pripomnimo, da je sočasno nemško poimenovanje njihove dežele Deutschland, kar Slovenci navadno prevajamo kot Nemčija in ne kot Nemška dežela. Oba slovenska prevoda imena sta seveda soimeni ali sopomenki. Enako kot v primeru imena Deutschland – Nemčija – Nemška dežela, lahko prevajamo tudi ime Windischland – Slovenska dežela – Slovenija.Profesor Grdina se je nato vprašal, zakaj se je ob pojavu viška krajnske deželne zavesti pojavilo »to novo poimenovanje slovenske celote«? Višek te krajnske zavesti v slovenskem prostoru dejansko predstavlja Pohlinova slovnica, ki je Krajnska gramatika. Ta pa je v generalnem smislu doživela velik neuspeh in kritiko. Zlasti z ugovori koroškega Slovenca Gutsmana, ki je izdal Slovensko slovnico (Windische Sprachlehre, 1777). To je imelo takšne učinek, da so zadnji Pohlinovi spisi že slovenski oz. je v njih uporabljal imeni Slavenci in Slovenci.Imamo tudi lepo pričevanje Janeza Ludvika Schönlebna, ki pa žal ni poudarjeno v monografijah o njem. Schönleben je namreč rekel, da se piše po šegi rodu, govori se pa po šegi dežele (pokrajine). Pisni jezik je enoten, govorjeni jezik pa je zelo različen.Tudi Janez Svetokriški je v svojem uvodu Pridig zapisal, da so drugi pisali lepši slovenski jezik. Slovenski jezik je torej prisoten vseskozi in dejansko predstavlja rdečo nit, vse do modernizacije in standardizacije jezika po reformah Marije Terezije.Ključna osebnost tega obdobja je bil Jernej Kopitar, ki je bil nad Gutsmanom navdušen. Na koncu Uvoda v svojo slovnico je namreč Kopitar opisal na katero območje se njegova slovnica nanaša. »Vemo pa, da je naslov njegove slovnice Gramatika slovanskega jezika na Krajnskem, Koroškem in Štajerskem. Ampak tam pove, da je tudi do Soče in prilično jasno to zameji – torej ta prostor, na katerega se ta slovnica nanaša.«naslovnica Kopitarjeve slovnice 1808Na tem mestu moramo ugovarjati profesorju ddr. Grdini, da Kopitar nikakor ni napisal Gramatike slovanskega jezika na Krajnskem, Koroškem in Štajerskem. Vsekakor je napisal slovnico jezika na Koroškem, Krajnskem in Štajerskem, vendar se ta jezik po Kopitarjevo nikakor ni imenoval slovanski, marveč slovenski jezik! To dokazujeta dve neizpodbitni dejstvi:1. Kopitarjeva slovnica je v nemščini izšla pod imenom Grammatik der slavischen sprache in Krain, Kränten und Steiermark in sicer leta 1809 z natisnjeno letnico 1808. Nemške besede slavisch v tem obdobju nikakor ni možno prevajati kot slovanski, kar jasno potrjuje Nemško -slovenski slovar (Deutsch – windisches Wörterbuch) Ožbalta Gutsmana iz leta 1789, v katerem najdemo naslednja gesla:a) Slav, Slovenz, Slovienzb) Slavin, Slovenka, Slovienkac) Slavenland, Slovenska deshelad) Slawisch, slovenski, slavenski e) Windisch, slovenski, slavenskif) Ein Windisher, Slavenc.Profesor Grdina je v svoji razpravi sam poudaril Kopitarjevo navdušenje nad Gutsmanom, zato je logično, da je Gutsmanov slovar iz tega obdobja zagotovo primeren za prevod Kopitarjevega dela napisanega v nemščini. Dejstvo pa je tudi, da je ZRC Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri SAZU, nesporno ugotovil, da prva uporaba in zapis češkega imena Slovani, pridevnik slovanski, pri Slovencih sodita v leto 1813, torej vsaj štiri leta pozneje, kot je izšla Kopitarjeva slovnica.2. Kopitar se je vseskozi zavzemal za pravilno prevajanje imen in pojmov iz nemščine v slovenščino. Po njegovem bi bilo treba prevesti iz nemščine v slovenščino ime »Slave« kot Sloven, »Slavin« pa kot Slovenka, enako kot je navedeno v Gutsmanovem slovarju. V knjigi Kopitarjeva spomenica je o tem pisal J. Navratil v opombi št. 1), na strani 9: »Oziroma za »slovenščino«. – Po Kopitarjevo trebalo bi pisati: »Sloven« (Slave), »Slovenka« (Slavin), a ne »Slovan«, »Slovanka« (po češki obliki)« .Profesor Grdina je v nadaljevanju svojega prispevka iz postavil še Ilirske dežele ter Janeza Nepomuka Primica, Valentina Vodnika in Urbana Jarnika v čigar korespondenci se leta 1810 najdejo omembe Slovenije, kar je v moderno nomenklaturo prevedena Trubarjeva »Slovenska dežela«.Do tipološko podobnih spoznanj o sodobnih Slovencih se je v istem času dokopal Jurij Venelin – v brošuri je napačno poimenovan Jurij Vedelin, – ki je bil rusinskega rodu (rodil se je v Zakarpatju) in se je raziskovanju posvetil v Ruskem imperiju. Drugačno pa je bilo njegovo razumevanje najstarejše slovenske zgodovine; pri njej je bil v soglasju z Davorinom Trstenjakom.Jurij Venelin je v svoji knjigi Starodavni in današnji Slovenci leta 1834, povsem neodvisno od tedanjih slovenskih avtorjev zapisal: »Če bi v sedanjem letu 1834 morali imenovati del omenjenih dežel in samo Ilirsko kraljestvo po imenu njihovih prebivalcev, potem bi jih morali imenovati Slovenija, Slowenenland, la Slovenie. To ime je Rusu, Čehu, Poljaku, Serbu in Bolgaru prav tako tuje kot imena Tatar, Kalmik, Nemec, Grk. Imenujte ruskega kmeta Slovenec, pa boste videli kaj vam bo rekel. Slovensko narečje (govor) se razlikuje od vseh drugih slovanskih narečij: Slovenec ni Čeh, ni Serb, ni Poljak in ne Hervat (Kroat), ne po imenu in ne po narečju; ne po obleki, ne po značaju in ne po zgodovini.«Do tedaj je bilo v ruščini za Slovence v uporabi ime Sloven, in to ime je tudi uporabljeno v izvirnem ruskem naslovu Venelinove knjige, pa tudi v ruskem besedilu v knjigi. V ruskem izvirniku je Venelin uporabljal tudi novo rusko ime Slavjani. Uporaba imena Slavjani za Slovane in imena Sloveni za Slovence v ruščini, jasno kaže, da je Venelin zelo dobro poznal in ločil imena naših prednikov. Obenem pa tudi to, da že tedaj imeni Slavjani/Slovani in Sloveni/Slovenci nista bili istovetni. Oziroma nista več imeli enakega pomena.V ruskem izvirniku ima knjiga naslov Древние и нынешние Cловенe, prečrkovano v latinico se torej glasi Drevnie i nynešnie Slovene. To pomeni, da je Venelin za Slovence uporabljal staro ime Sloveni, za Slovene v širšem smislu pa novo rusko ime Slavjani, kar je v knjigi dobro vidno in na kar je takoj opozorila tudi prevajalka profesorica Ana Brvar. Za nas je pri tem bistvenega pomena, da sta obe imeni Sloveni in Slovenci istovetni oziroma gre za soimeni in to sredi 19. stoletja.Že iz naslova knjige izhaja, da je Venelin pisal o starodavnih Slovencih/Slovenih iz obdobja pred našim štetjem in v 1. tisočletju našega štetja ter o današnjih Slovencih/Slovenih, kar se nanaša na Slovence živeče v prvih desetletjih 19. stoletja.Venelinov zemljevid Todonavske Slovenije iz 4. stoletjaVsekakor je po Venelinu Slovenija obstajala že pred našim štetjem, saj je sicer Rimljani ne bi mogli osvojiti. V knjigi je objavil tudi zemljevid Todonavske Slovenije iz 4. stoletja našega štetja (glej zgoraj).Anže Hobič: Slovenska dežela in Peter KozlerAnže Hobič, odvetnik iz Grboslovnega in zastavoslovnega društva Heraldica Slovenica je poudaril, da Zemljovid slovenske dežele in pokrajin Petra Kozlerja predstavlja enega ključnih in najbolj prepoznavnih vidnih znamenj slovenskega narodnega gibanja v 19. stoletju in prvega političnega programa Slovencev, ki ga poznamo pod imenom Zedinjena Slovenija. Kozler s pripravami na zemljevid na prigovarjanje znamenitega duhovnika Matije Vertovca začel že v revolucionarnem letu 1848, njegov zemljevid pa je moral na izid počakati do leta 1861, ko je februarski patent prinesel sprostitev političnega življenja v cesarstvu. Pred tem je namreč obdobje Bachovega absolutizma (1851–1859) preprečevalo objavo zemljevida, ki je bil za tiste čase preveč radikalen.Anže HobičAvtor je podrobno predstavil zgodbo nastanka zemljevida, pa tudi zaplete, s katerimi se je Kozler soočal od priprave do izida ter tudi pri kasnejših različicah 1853, 1864 in 1871. Obravnaval je še številna druga Kozlerjeva narodopisna dela, ki so spremljala nastanek zemljevida. Poleg tega je predstavil vse znane osnutke in kasnejše različice zemljevida ter poskušal predstaviti razloge zanje.7. prosinec 2025, Samo Korošec

Boris Golec: Dihotomija slovensko – kranjsko: vzroki, razsežnosti in poslediceDr. Boris Golec je dejal, da je bila eden od pomembnih razlogov, zakaj naj bi v zgodnjem novem veku »ugasnili integralni označevalci slovenskega etničnega prostora«, krepitev deželnih istovetnosti. Za razliko od zemljepisno opredeljive Trubarjeve slovenske dežele, so dežele kot so bile Koroška, Štajerska, Krajnska, dejansko obstajale kot politična in zemljepisna realnost. Ni presenetljivo, da je na Krajnskem, kjer je bilo slovensko prebivalstvo v absolutni večini, vzporedno s krepitvijo deželne zavesti prišlo tudi »do imenske oz. samoidentifikacijske karniolizacije njenega slovenskega prebivalstva. Krajnc je iz označevalca za prebivalca dežele postal etnonim, oznaka za slovensko govoreče Krajnce. Etnonimu je s časovno distanco sledil še krajnski lingvonim kot alternativa slovenskemu in nato kot zamenjava zanj.«dr. Boris GolecK temu dodajamo, da je kljub temu vseskozi poleg krajnske deželne istovetnosti obstajala še naddeželna slovenska zavest in identifikacija. Pozabiti ne smemo, da je v 16. stoletju izšlo slovensko Sveto pismo, ki so ga finančno podprli stanovi vseh treh največjih slovenskih zgodovinskih dežel Krajnske, Štajerske in Koroške.Boris Golec je mnenja, da je slednjič »nastala izrazita imenska dihotomija slovensko – krajnsko, ki je dosegla vrhunec v 18. stoletju« in naj bi »pomenila v prvih desetletjih narodne prebuje nemajhno oviro za uveljavitev skupnega poimenovanja naroda in jezika, pa tudi njegovega življenjskega prostora. Sicer naj bi se »s takšnimi in podobnimi težavami srečevalo več modernih evropskih narodov, predvsem tistih brez lastne državnosti«. Dodajmo, da slovenski narod v 18. stoletju nikakor ni bil narod brez lastne državnosti. Tedaj je soobstajalo dejansko vsaj 5 slovenskih držav: Dežela Koroška, Dežela Štajerska, Dežela Krajnska, Bezjaška Slovenija in Beneška Slovenija. Vse te države so bile tudi slovenske, nekatere povsem slovenske, v drugih pa je slovenski narod predstavljal pomemben del prebivalcev.Zgornjemu izvajanju dr. Golca je treba dodati, da so prav številni avtorji, ki so bili po rodu s Krajnske (Linhart, Zois, Vodnik, Kopitar, Ravnikar, itd.), veliko pripomogli prav k ponovni uveljavitvi skupnega narodnega imena oziroma k istovetenju z ostalimi Slovenci. Zamenjava krajnsko za slovensko je dejansko trajala samo zelo kratek čas, zlasti v drugi polovici 18. stoletja in jo je zato nesmiselno ter nepotrebno posebej izpostavljati, zlasti zato, ker je v 19. stoletju kar hitro utonila v pozabo. Celo hitreje kot deželno istovetenje pri Korošcih in Štajercih ter Primorcih.Renato Podbersič: Prva pesem o Slovencih in skupna slovenska zavest razsvetljenske dobeDr. Renato Podbersič je dejal, da se je v času razsvetljenstva rodila slovenska narodna zavest, ki se je dokončno izoblikovala v obdobju romantike s Francetom Prešernom. To razsvetljensko obdobje na Slovenskem je umestil med sredino 18. stoletja in sredino prve polovice 19. stoletja ter ga razdelil v več etap. V prvi etapi je izpostavil predvsem Marka Pohlina, Jurija Japla in kasnejšega škofa Matevža Ravnikarja. Zatem se je slovenski jezik širil na druga področja javnega delovanja, v tretji etapi pa so močneje prišle do izraza obrobne slovenske pokrajine, kjer so posamezni avtorji posnemali dogajanje na Kranjskem in pri tem prevzeli prvi tip razsvetljenskega programa.dr. Renato PodbersičS tovrstnim izvajanjem se je po našem mnenju moč le delno strinjati, saj so štajerski, bezjaški in prekmurski slovenski pisci že pred krajnskimi pisci uporabljali termin slovenski narod.Slovenska slovstvena zgodovina pozna dva slovenska knjižna jezika: osrednjeslovenskega in vzhodnoslovenskega, slednji pa ima dve podzvrsti: vzhodnoštajerski in prekmurski knjižni jezik. Oba jezika sta nastala na temelju narečij, ki pripadajo slovenski panonski narečni skupini. Tej je po mnenju slovenskih jezikoslovcev iz 19. in prvih desetletij 20. stoletja pripadalo tudi slovensko bezjaško slovstvo v Kraljestvu Slovenijeh, kjer se je v 16. stoletju prav tako izoblikoval poseben knjižni jezik. Glede na to, da nedvomno enega od njegovih začetnikov predstavlja Ormožanec in Štajerec Anton Antol Vramec, je potrebno med slovensko panonsko slovstvo uvrstiti tudi tista knjižna dela iz 16. in 17. stoletja, ki so jih njihovi avtorji napisali v slovenskem jeziku oziroma v slovenščini.Vzhodnoslovenski knjižni jezik ima torej tri podzvrsti: vzhodnoštajerski, prekmurski in bezjaški knjižni jezik. Vsi trije knjižni jeziki so bili slovenski, saj so se tako tudi imenovali.Zato moramo med slovenskimi pisci upoštevati Ivanuša Pergošiča (Decretum 1574), Antona Vramca (Kronika 1578, Postilla 1586), Miklovuša Krajačeviča (izgubljena knjiga neznanega naslova 1628, Molitvene knjižice 1630 (ni ohranjena), Molitvene knjižice 1640), Petra Petretiča in Miklovuša Krajačeviča (Sveti evangeliomi 1651), Boltežarja Milovca (Molitvene knjižice 1657), Jurja Habdeliča (Zercalo mariansko 1662, Dictionar 1670, Pervi Otca našega Adama Greh 1674), Gabriela Jurjeviča (Listi herojov 1675), Janeza Belostenca (Gazophylacium 1740), Ferenca Sušnika (Lexicon Latinum 1742, kot avtor je naveden Andrej Jambrešič) in Hilariona Gašparottija (Cvet sveteh 1761).Med navedenimi avtorji so štajerski Slovenec Anton Antol Vramec (Kronika 1578 in Postilla 1586), ter bezjaški Slovenci Ivanuš Pergošič, Peter Petretič, Boltežar Milovec in Jurij Habdelič, ki so že v 16. in 17. stoletju pisali o »našem narodu« in o »Slovenskem narodu«.Pergošič že leta 1574 pozna »naš narod« in ta narod je lahko zgolj slovenski, čeprav ga neposredno tako ne imenuje, kljub temu pa to logično izhaja iz drugih pridevniških zapisov kot so »slovenski jezik«, »slovenske knjige« in »na slovensko preobračati« (sodobno – prevajati), predvsem pa iz navedbe »vsi ti narodi«, med katerimi so ob Čehih, Srbih, Bolgarih in Rusnjakih našteti tudi Sloveni, ki se od vseh naštetih narodov jasno razlikujejo.Še pomembnejši je Anton (Antol) Vramec, ormoški Slovenec, ki je izdal dve slovenski knjigi, Kroniko 1578 in Postillo 1586. Zlasti je zanimiva Vramčeva Kronika, saj pisec v njej izrecno loči Slovence in Hrvate, obenem pa tudi obe deželi, »orsaga« ali kraljestvi, ki ju imenuje Slovenijeh in Horvateh. Jasno mu je, kje živijo Slovenci in kje Horvati. Ozemlje, ki se v tedanjih latinskih virih imenuje Sclavoniae, je Vramec imenoval v takratnem slovenskem ljudskem jeziku te dežele – Slovenijeh. Da je zgolj to ime dežele pravo in ne kasnejše poimenovanje Slavonija, kažejo tudi vsi ostali primerjalni kazalniki. V deželi z latinskim poimenovanjem Sclavoniae/Slovenijeh so v Vramčevih in Trubarjevih časih prebivali Slovenci (za druge Slovence imenovani Bezjaki), ki so govorili slovenski jezik oziroma slovenščino. V nemškem jeziku se je dežela Slovencev – Bezjakov imenovala Windischland, v madžarskem jeziku Tothorszag, v italijanskem Schiavonia, v domačem slovenskem pa Slovenijeh – Slovenija. Vramčevo pisanje potrjujejo tudi drugi slovenski panonski pisci (Pergošič, Krajačevič, Petretič, Milovec, Habdelič ... ), ki deželo imenujejo Slovenski orsag ali Slovensko kraljestvo, prav tako slovenski protestantski pisci (Trubar, Dalmatin, Bohorič, Krell), kakor tudi razni madžarski, beneški in nemški pisci ter geografi.Tretja, nekoliko spremenjena izdaja Molitvenih knjižic je izšla v priredbi Boltežarja Milovca leta 1657 – vezda znovič na hasen slovenskoga naroda. Krajačevič že leta 1640 v svojih Molitvenih knjižicah piše o Slovencih in slovenskem jeziku, Milovec pa je sedemnajst let pozneje v dopolnjeni izdaji uporabil besedno zvezo »slovenski narod« in torej očitno izpostavil etnično oziroma narodno zavest.Zgornjemu pisanju je treba dodati še pisanje slovenskih prekmurskih avtorjev, ki dokazuje enako. Devetdeset let za pisanjem Boltežarja Milovca, leta 1747 je prekmurski Slovenec Mihael Sever izdal knjigo z naslovom Red zvelicsansztva/Red zveličanstva, v kateri je jasno navedeno komu je namenjena – Lublenomi Slovenskomi Narodi.Leta 1754 je drugi prekmurski Slovenec Štefan Küzmič izdal knjigo Vere krščanske kratki navuk/Vöre krsztsanszke kratki navuk. Tudi on v tej svoji knjigi omenja Slovenski narod: »ta nevola med našim Slovenskim narodom«.Soimenjak Mikloš Küzmič je leta 1783 izdal Knigo molitveno in sicer na haszek Szlovenszkoga naroda/na hasek Slovenskoga naroda, enako, kot je to sto šestindvajset let pred njim storil bezjaški Slovenec Boltežar Milovec. Prekmurski piscem, ki so že v 18. stoletju pisali o slovenskem narodu lahko dodamo še Števana Sijarta.Res so se štajerski, prekmurski in bezjaški ter krajnski pisci zavedali razlike njihovega »pravega slovenskega jezika«, obenem pa so se zavedali tudi svoje deželne ločenosti in individualnosti. Kljub temu pa so se prav na podlagi istega narodnega imena (Slovenci, Sloveni) in imena jezika v katerem so pisali svoje knjige (slovenščina, slovenski jezik), zavedali tudi svoje najožje sorodnosti, kar bi moralo biti in tudi je ključnega pomena za pravo in resjedno slovensko zgodovino.Dr. Podbersič je med pomembne predstavnike dobe razsvetljenstva uvrsti še Andreja Lavrina (Laurina) (1743–1808), dekana v Šempetru pri Gorici, ki je med ljudstvom slovel kot »mali slovenski škof«, Jurija Japla, Deva, Miheliča, Pohlina in Vodnikač. Gre za avtorje ljubljanskih Pisanic, ki jih lahko štejemo med začetnike slovenske posvetne in leposlovne pesmi, prve zbirke takšnih pesmi iz let 1779–1981.»V tej zbirki, ki je izšla leta 1779, najdemo med drugim dve njegovi pesmi v slovenščini, ki sta verjetno prvi slovenski besedili, natisnjeni v Gorici. Lavrinova klasicistična pesem Oda Slavenska je poudaril, da govori v imenu Slavencev (»mi se le časti veselimo visoke našga Slavenca«). Lavrin je prvi v slovenski poeziji uporabil narodno ime Slavenec, potem ko so do tedaj rabili le pokrajinska imena (Goričani, Krajnci, Štajerci itd.).«Še pred Lavrinovo pesmijo Oda slavenska je slovenski prekmurski avtor Domen Novak, v slovenskem prekmurskem knjižnem jeziku, leta 1774 objavil svojo pesem z naslovom Slovenska pesem, v kateri sicer ni neposredno uporabil niti imena Slovenci niti Sloveni, je pa izrecno omenil naš narod: »Poslunte da esi prosim vas gospoda ka bom vam jas pravo od toga naroda …«20. gruden 2024, Samo Korošec

V ponedeljek, 25. listopada 2024, je v dvorani Slovenske matice v Ljubljani potekal znanstveni posvet Slovenija – poimenovanja in pojmovanja skozi stoletja. Ob 180. obletnici prve javne rabe modernega imena Slovenija.Ni povsem jasno, kako je lahko prišlo do naslova oziroma podnaslova »Ob 180. obletnici prve javne rabe modernega imena Slovenija«, saj je moderno ime Slovenija mnogo starejše, bilo pa je tudi že v javni rabi več desetletij, celo stoletij preden je slovenski pesnik Janez Vesel Koseski javno objavil pesem Slovenja cesarju Ferdinandu, dne 4. 9. 1844. Od tega dne je res preteklo 180 let, vendar so ime Slovenija javno uporabili že davno pred tem.Naj naštejemo nekaj avtorjev, ki so to ime javno uporabili že pred letom 1844:Valentin Vodnik v pesmi Slovenija zveličana (med 1812 – 1816)Jurij Grabrijan v pesmi Krajnska Slovenija (1823)Jakob Zupan v nemško pisanem časopisu Carinthia (1831, Etymologie der Namen der Flüsse in Kärnten, Nr. 16., str. 67-68) Jurij Venelin v svoji rusko pisani knjigi Starodavni in današnji Slovenci (O Sloveniji je pisal že leta 1834, knjiga je izšla posmrtno leta 1841).Ime Slovenija v slovenščini (Slovenia) in v nemščini (Slovenia) so v letih 1810, 1811 uporabljali v medsebojnem dopisovanju Janez Nepomuk Primic, Valentin Vodnik in Urban Jarnik.Poseben primer predstavlja ime Beneška Slovenija kot ime dežele, celo države znotraj Beneške republike. Ime je bilo znano v ohranjenih zgodovinskih virih od dne 10. 10. 1401. Kot avtonomna dežela, tudi država je bila ukinjena leta 1805, ko so Francozi premagali Avstrijo in ji odvzeli Beneško.Najstarejša znana oblika imena Slovenija v slovenščini po našem vedenju sega v obdobje Primoža Trubarja in slovenskih protestantov, vendar ne pripada njim, marveč prvemu slovenskemu zgodovinarju in piscu prve štajerske knjige Kronika vezda znovič spravljena kratka slovenskim jezikom izdane v Lublani leta 1578. Njen avtor je Anton Antol Vramec, rojen v Ormožu, ki je bil katoliški duhovnik v Brežicah ter zatem kanonik v Zagrebu in Varaždinu v tedanji Slovenijeh (Szlovenieh) ali Slovenskemu kraljestvu. To deželo je namreč strogo ločil od dveh sosednjih dežel: od Horvateh in od Vogreh. Sleherniku je povsem jasno, da je Horvateh – Horvatska, Vogreh pa Ogrska. Gre zgolj za nekoliko različno končnico imena dežele, kakršna je bila v rabi v 16. stoletju na Štajerskem in v Bezjaški Sloveniji. Vsekakor pa je bilo ime nesporno zapisano v slovenskem jeziku in je torej domače slovensko.Žal o tem razpravljavci na znanstvenem simpoziju v Ljubljani niso govorili, saj kot kaže ne poznajo knjige z naslovom Starodavno ime Slovenija, ki je izšla leta 2021 v sklopu serije knjig s skupnim naslovom Sloven(c)i in Slovenije. Seveda je to velika škoda, po svoje pa je tudi čudno, saj bi razpravljavci morali poznati navedeno obsežno monografijo, ki je v celoti podprta z viri in slovstvom, njen obseg pa je večji od obsega predstavljene vsebine vseh razpravljavcev na znanstvenem simpoziju skupaj.Posvet so soorganizirali Študijski center za narodno spravo, Slovensko zgodovinsko društvo za novejšo in sodobno zgodovino, Slovenska matica, Fakulteta za slovenske in mednarodne študije (Nova univerza) in Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja.Razpravljavci so bili Janez Höfler, Tomaž Lazar, Vanja Kočevar, Boris Golec, Renato Podberšič, Igor Grdina, Aleš Maver, Andrej Rahten, Jurij Perovšek, Igor Kaučič in Helena Jaklitsch, sami doktorji in profesorji ter kancler Društva Heraldica Slovenica Anže Hobič.V prostorih Matice slovenske so referenti spregovorili o »prehodu od slovenske dežele do Slovenije«. Posvečali so se poti, ki naj bi jo Slovenci prehodili do uveljavitve imena Slovenija. Razmišljali so o pojmu Slovenija od srednjega veka preko zgodnjega novega veka do razsvetljenstva, ter do narodnega preporoda in programa Zedinjene Slovenije, vse do udejanjenja Slovenije v Kraljestvu SHS in v Jugoslaviji, pa do samostojne države Slovenije.Janez Höfler: Od Sclavinie do Sclavonie: o pojmu Slovenija v srednjem vekuddr. Janez HöflerPrispevek ddr. Janeza Höflerja je prebrala Ignacija Fridl Jarc, ki je pojasnila, da je latinski termin Sclavinia z različicami Sclavenia, Sclavonia itd., sposojen iz grščine, in je pomenil deželo, v kateri so prebivali Slovani.V resjedi je ime Slovenija/Sclavinia/Sclavonia zajemalo dežele od Baltika pa vse do Stare planine/Balkana.V posameznih primerih je po mnenju referenta pomenil tudi deželo, poseljeno s Slovenci. Takšni primeri so zapisi imena Sclavinia že v listinah cesarja Ludovika Pobožnega, kralja Karlmana ter kralja in cesarja Arnolfa Gorotanskega v 9. stoletju. Sprva naj bi to ime pomenilo Karantanijo, kot dokazuje znameniti spis Spreobrnitev Bavarcev in Karantancev (870), nato pa tudi združeni Karantanijo in Spodnjo Panonijo.Ob tem je potrebno pritrditi ddr. Janezu Höfler, ter dodati, da v srednjem veku Slovani dejansko niso obstajali, marveč so tedaj živeli naši predniki Sloveni, ki so deželi Sloveniji tudi dali ime. V nasprotnem primeru bi se dežela imenovala Slovanija, pa se tako nikoli ni imenovala v nobenem izmed slovenskih jezikov. Seveda so se tuje različice zapisov imena Sclavinia, Sclavenia in Sclavonia nanašale tudi na Slovence in njihove dežele v ožjem smislu, kajti imeni Sloveni in Slovenci sta dejansko soimeni, kar dokazuje tudi Trubarjevo, Dalmatinovo in Vramčevo pisanje. Vsi trije pisci so v 16. stoletju za naše neposredne prednike uporabljali obe imeni oziroma soimeni. Od 11. stoletja dalje srečujemo v tujem jeziku zapisan termin v Slovence zadevajočih virih še večkrat, najpogosteje v obliki Sclavonia. Žal avtorju ni dobro znan nastanek imena Slovani in mu zato posledično ni bilo vselej jasno, ali je s tem imenom mišljena le slovenska dežela na splošno (slovanske dežele nikdar ni bilo in se tako tudi nikoli ni imenoval) ali pa dežela, v kateri živijo prav Slovenci. Zato se je osredotočal zlasti na tiste vire, iz katerih je razvidno, da se termin dejansko nanaša na prebivalstvo slovenskih zgodovinskih dežel Krajnske, Koroške, Štajerske in drugih. V zvezi z poimenovanjem Slovenija – Sclavonia prihajajo pomembni viri iz kartuzijanskega cerkvenega reda. Slovenske kartuzije Žiče, Jurklošter, Pleterje in Bistra so namreč že v 13. stoletju ležale v Sloveniji, latinsko poimenovani Sclavonia, ki je bila tedaj edina tako označena cerkvena dežela in je imela nesporno slovensko prebivalstvo. V seznamu evropskih kartuzij iz leta 1510 je nastopala Slovenija/Sclavonia na isti ravni kot Avstrija, Ogrska, Moravska itd. Tovrstno gradivo dopolnjujeta pismo kapelana cesarja Friderika I., Burkharda iz Kölna, iz leta 1161 ter upodobitev evropskih narodov na freskah v cerkvi v Strassburgu iz 14. stoletja.Tomaž Lazar: Pogledi od zunaj. Slovenski prostor in njegovi prebivalci v dojemanju poznosrednjeveških sodobnikovdr. Tomaž Lazar»Pozni srednji vek bi lahko označili kot formativno obdobje evropske zgodovine, ki je začrtalo temeljne poteze še danes vidnih političnih mej in utrdilo temelje nacionalne zavesti,« je dejal dr. Tomaž Lazar. Slovenski etnični prostor v tem času – in še dolgo pozneje – je bil razdeljen med več državnih tvorb, znotraj teh pa v različne upravne enote, v okviru Svetega rimskega cesarstva. Vsekakor je te razdrobljene enote povezovala pripadnost večinsko slovenski narodnostni in jezikovni skupnosti.Na to nas opozarjajo tudi zapisi zunanjih opazovalcev, zlasti piscev iz bližnjega okolja Furlanije oziroma severne Italije. Ti so ozemlje oziroma območje na vzhodnem robu Alp, med Panonsko nižino in Istro ter jadransko obalo običajno dojemali kot del Svetega rimskega cesarstva, ki pa je vendarle imel lastno narodnostno in jezikovno istovetnost ter posebnost. Ta je bila dovolj drugačna od okolice, da je od nje izstopala kot prepoznavno samosvoje ljudstvo in narod.Z deželami v okviru habsburškega dinastičnega območja se je pozneje ta zavet deloma umaknila v ozadje, vendar nikoli ni povsem izginila. Nedvomno se je ohranila še naprej in je zato protestantskim reformatorjem v 16. stoletju ni bilo treba umetno in na novo izumljati.Vanja Kočevar: Od Sclavonie in Windischlanda do slovenske dežele. Integralni označevalci za slovenski etnični prostor v zgodnjem novem vekudr. Vanja Kočevar»Čeprav slovenski etnični prostor v predmodernih obdobjih ni bil zaključena političnoupravna entiteta, so ga nekateri srednje in zgodnjenovoveški viri označevali s horonimoma Sclavonia in Windischland kot celoto,« je dejal dr. Vanja Kočevar. Z nastankom slovenskih protestantskih knjig sta bili v drugi polovici 16. stoletja zapisani tudi slovenski različici latinskega in nemškega poimenovanja, konkretno besedni zvezi Slovenſka Deshela in Slouenske Deshele. Ti obliki zapisov najdemo v besedilih Primoža Trubarja, Sebastjana Krelja, Jurija Dalmatina in Matije Trosta, zapisani kar 21 krat. Petnajst krat pri Primožu Trubarju, tri krat pri Krelju in dva krat pri Dalmatinu ter Trostu. Zato lahko upravičeno sklepamo, da poimenovanji nista iznajdba protestantskih piscev, marveč gre zgolj za zapisa označb iz obče rabe.H Kočevarjevim navedbam lahko dodamo, da to dokazuje tudi pisanje Ormožana Antona Antola Vramca iz leta 1578, pri čemer je bistvenega pomena dejstvo, da v njegovem primeru ni šlo za protestanta, marveč za katoliškega duhovnika in diakona. Prav zato ni mogoče reči, da gre pri uporabi teh pojmov oziroma izrazov za protestantsko terminologijo. Vramec v svoji Kroniki (1578) sicer ni uporabil zapisa dežela/deshela, je pa zato šest krat zapisal izraz Slovenska zemla (za leta 401, 744, 1521, 1532, 1538, 1556) in dvakrat Slovenski orsag (za leti 401, 1537). Orsag je ogrski oz. madžarski izraz za deželo ali kraljestvo. Še pomembneje je, da je Vramec osem krat zapisal ime Slovenijeh/Szlouenieh za leta 280, 1542, 1545, 1552, 1557, 1564, 1570 in 1573.naslovnica prve slovenske zgodovinske knjige Antona Vramca - Kronika vezda znovič spravljena kratka Slovenskim jezikom iz leta 1578Enako dokazuje še ena stara kronika, ki jo slovenski zgodovinarji žal še vedno ignorirajo: Kronika aliti spomenek vsega sveta vekov, Pavla Ritterja Vitezoviča, ki je prvič izšla leta 1696 v Zagrebu, potem pa z nekoliko spremenjeno vsebino še dvakrat, leta 1744 (urednik Štefan Rafaj) ter 1762 (urednik Nikolaj Laurenčič).Andrej Šiško je v svojem spisu z naslovom Slovenci, Sloveni, slovenski in Slovenija v dveh starih kronikah panonskih Slovencev, ki je izšel leta 2014 v Zborniku enajste mednarodne konference Izvor Evropejcev, naredil primerjavo in odvisnost med obema navedenima kronikama – Vramčevo in Ritterjevo. Analiziral je 2. izdajo Ritterjevega dela Kronika aliti spomenek vsega sveta vekov, ki jo je izdal Štefan Rafaj leta 1744. Ugotovil je, da je v tej Kroniki ime Slovenci v obdobju pred našim štetjem zapisano 19 krat, pridevnik Slovinski je zapisan 1 krat in Slovenji 1 krat. Pridevnik Slovenski je v obdobju pred našim štetjem zapisan skupaj 19 krat (Slovenski Kralj 9x, Slovenska Vojska 1x, Slovenski Orsag 2x, Slovenski vojvoda 2x; Slovensko ladanje 1 x, Slovenski Narodi 1x, Slovenski varaš 1x; Slovensko kraljestvo 1x, Slovenska Zemlja 1x).Ime Slovenci po našem štetju je v njej zapisano 56 krat, Slovenkinje 1 x, Sloveni 1 krat, Slovenje 3 krat. Pridevnik Slovenski je zapisan skupaj 96 krat (Narod 5 x; Kralj 9 x; vojska 1 x; Orsag 20 x; vojvoda 3 x; kraljestvo 1 x; Narodi 1 x; Zemlja 22 x; Zapovednik 1 x, strane 2 x; šeregi 1 x; Ban 11 x; Vice-Ban 2 x; Poglavar 3 x; Biškup 1 x; Sarmati 1 x; deržanja 1 x; jezik 1 x; Banja 1 x, oblast 1 x; Gospoda 2 x; General 3 x; Krajn 1 x).Ritter ni uporabljal zapisa dežele ali kraljestva Slovenijeh, ki ga je Vramec uporabil 8 krat, marveč je tri krat uporabil nekoliko drugačen zapis Slovenje. Po drugi strani pa je namesto tega raje uporabljal zapis Slovenski Orsag (22 krat), ki ga je Vramec uporabil samo 2 krat.Skupno število zapisov pojmov Slovenci (Sloveni), Slovenijeh in Slovenski pri Vramcu je 41, pri Ritterju pa 200. Zanimivo je tudi dejstvo, da Ritter v svoji Kroniki navaja slovenskega Kralja Sama, karantanskega kneza Boruta in panonskega kneza Ljudevita (Ljutevid), ki jih Vramec ni omenjal, jih pa dobro pozna slovenska zgodovina. Krajnsko in Koroško v 9. stoletju Ritter/Rafaj celo izrecno imenuje »Slovenske deržave«. 9. gruden 2024, Samo Korošec

Naše poslanstvo je obveščanje in ozaveščanje javnosti, zato smo se odločili sprejeti to priložnost in predstaviti vpogled v razmere, kakršne veljajo za zapornike, skladno z zakonodajo in pravicami.Zanimalo nas je kaj pesti zapornike in kakšne težave imajo pri prestajanju svoje kazni. Odprti oddelek Rogoza je podružnica Zavoda za prestajanje kazni Maribor in služi kot oddelek, v katerem so nastanjeni najbolj urejeni obsojenci, ki so že pridobili zunajzavodske ugodnosti. V procesu preverjanja so se že izkazali za zaupanja vredne in jim je v interesu, da tega zaupanja ne zlorabijo. Odprti oddelki zaporov služijo kot vmesna stopnja med običajnim zaporom in prostostjo. Gre za režim, v katerega stopijo kaznjenci, ki so prestali že večino kazni, oziroma pri njih ni utemeljenega suma za pobeg ali izogib prestajanju kazni.Slika: Organigram zavodov za prestajanje kazni v Republiki Sloveniji.Pogoji za intervjuZa izvedbo intervjuja smo zaprosili Upravo Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS). Njihov odgovor je bil naslednji:"Spoštovani,vezano na vašo prošnjo za izvedbo intervjuja z obsojencem xxxxxxxxxxxxxxxxxx vam sporočamo, da se ta lahko izvede v sredo, 20. 11. 2024, ob 11. uri, v prostorih Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor, Odprti oddelek Rogoza.To soglasje se nanaša na pogovor z imenovanim obsojencem, ne pa tudi z drugimi obsojenci, kot je bilo z vaše strani dodatno izpostavljeno v telefonskem pogovoru, kot tudi ne na snemanje oddelka zapora.Prosimo, da pri izvedbi intervjuja upoštevate navodila tamkajšnjih zaposlenih in želje obsojenca glede morebitnega zakritja identitete.Želimo vam uspešno izvedbo pogovora in se priporočamo za obvestilo o objavi prispevka. Hvala že vnaprej."Omejitev snemanja notranjosti zapora je razumljiva z vidika varovanja zasebnosti zapornikov, skladno z določbami 51. člena ZIKS-1, ki zahteva zaščito istovetnosti in dostojanstva zaprtih obsojencev ter zagotavljanje varnosti v zavodih. Vendar lahko predstavlja problem, ko pride do ozaveščanja javnosti glede stanja v določenem zavodu. Vsekakor bomo v primeru bodočih prošenj za intervjuje s strani zapornikov zahtevali tudi snemanje samega zavoda brez izpostavljanja istovetnosti in ogrožanja dostojanstva obsojencev v zavodu.Intervju z zapornikomhttps://www.youtube.com/watch?v=SsQeKxlhTBQIntervju, izveden 20. listopada 2024 v sobi za obiske, je razkril več perečih vprašanj, ki jih zaporniki opažajo v vsakodnevnem življenju:1. Pomanjkanje dostopa do občilZaporniki so izrazili, da nimajo ustreznega dostopa do časopisov in televizije, kar otežuje njihovo seznanjanje z dogajanjem v družbi. Po 45. členu ZIKS-1 imajo zaporniki pravico do informacij, vendar je izvajanje te pravice pogosto odvisno od razpoložljivih sredstev v zavodu.45. člen (Pravica do obveščenosti)(1) Obsojenci imajo pravico do obveščenosti o zadevah javnega značaja. Zavod jim omogoča dostop do časopisov, revij, knjig, radia in televizije, v skladu z možnostmi zavoda.2. Omejene možnosti za pripravo hraneZaporniki opozarjajo na minimalne možnosti za pripravo hrane, kar vpliva na kakovost njihovega bivanja. Po 61. členu ZIKS-1 je zapornikom zagotovljena pravica do ustrezne prehrane, vendar zakonodaja ne predvideva, da bi morali imeti dostop do pripomočkov za pripravo lastnih obrokov. Je pa kot kaže to različno urejeno med različnimi Zavodi za prestajanje kazni zapora, kar deluje vsaj diskriminatorno. Pogoji bi morali biti povsod vsaj približno enaki.61. člen (Prehrana obsojencev)(1) Obsojencem se zagotavlja prehrana, ki je količinsko in kakovostno primerna za ohranjanje njihovega zdravja in delovne sposobnosti.3. Pomanjkanje športnih in izobraževalnih aktivnostiZaporniki se soočajo s pomanjkanjem programov, ki bi pripomogli k njihovemu psihofizičnemu zdravju in pripravi na življenje po prestani kazni. To je v nasprotju z 74. členom ZIKS-1, ki določa, da zavodi omogočijo dejavnosti, usmerjene v ohranjanje zdravja in pridobivanje veščin za življenje po zaporu.74. člen (Izobraževanje in prostočasne dejavnosti)(1) Zavod organizira izobraževalne, kulturne, športne in druge prostočasne dejavnosti, ki prispevajo k celovitemu razvoju osebnosti obsojencev in njihovi pripravi na življenje po prestani kazni.4. Razlike med zaprtimi in odprtimi oddelkiZaporniki na odprtih oddelkih opažajo, da so pogoji pogosto slabši kot v zaprtih, kar vzbuja občutek diskriminacije. 4. člen ZIKS-1 zagotavlja enako obravnavo vseh zapornikov, vendar praksa kaže na težave pri uresjedenju tega načela.4. člen (Enakost pred zakonom)(1) Pri izvrševanju kazenskih sankcij se zagotavlja enakost pred zakonom, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, veroizpoved, politično ali drugo prepričanje, premoženjsko stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katero koli drugo osebno okoliščino.Zakonske podlageRazmere, ki so jih izpostavili zaporniki, odpirajo vprašanja o spoštovanju zakonskih določil:51. člen ZIKS-1: Varovanje identitete in zasebnosti zapornikov.45. člen ZIKS-1: Pravica do informacij in dostopa do občil.61. člen ZIKS-1: Pravica do ustrezne prehrane.74. člen ZIKS-1: Pravica do športnih in izobraževalnih aktivnosti.4. člen ZIKS-1: Enaka obravnava zapornikov.Potrebne spremembeZaporniki so podali predloge za izboljšave, ki vključujejo:Več sredstev za programe resocializacije: Povečanje dostopa do športnih, izobraževalnih in usposabljanj za delo.Več kadra v zavodih: Dodaten kader bi omogočil boljšo podporo zapornikom in izvajanje programov.Podpora po prestani kazni: Sistematično zagotavljanje pomoči pri reintegraciji, da se zmanjša tveganje za ponovitve kaznivih dejanj.Naš cilj je sprožiti razpravo o teh vprašanjih in spodbuditi odločevalce, da se posvetijo potrebam zaporniškega sistema. Kljub določbam v zakonodaji, kot jih določa Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), je praksa pogosto omejena zaradi pomanjkanja sredstev in kadrovskih zmožnosti.Za zagotovitev učinkovitosti kazenskih sankcij je ključnega pomena, da se poleg disciplinskih ukrepov, ki jih določa zakon, okrepi tudi podpora resocializaciji. Kazenski sistem ne sme biti le kazen – mora postati priložnost za spremembo in pripravo na življenje zunaj zapora.ZaključekRazmere, opisane v tem intervjuju, kažejo na potrebo po večjih vlaganjih v zaporniški sistem. To vključuje:Izboljšanje osnovnih pogojev: Higienski standardi, dostop do prehrane in drugih osnovnih potreb.Razširitev izobraževalnih in rehabilitacijskih programov: Več športnih, kulturnih in delovnih dejavnosti za zapornike.Podpora ob vrnitvi v družbo: Sistematični načrti za prehod zapornikov nazaj v skupnost, da se zmanjša tveganje ponovitve kaznivih dejanj.Skladno z načeli ZIKS-1 je treba izboljšati tudi občevanje med zavodi, javnostjo in občili. Transparentnost ter spoštovanje pravic in dolžnosti vseh vpletenih sta ključna za delovanje sistema, ki bo varoval dostojanstvo posameznikov in hkrati prispeval k varnejši družbi.Le z zadostnimi sredstvi, usposobljenim kadrom in celostnim pristopom lahko kazenski sistem v Sloveniji postane resjedno pravičen in učinkovit.28. listopad 2024, Matej Lesjak

Upravno sodišče RS je v tožbi nekdanjega vršilca dolžnosti generalnega direktorja policije Boštjana Lindava ugotovilo, da je bil sklep uradniškega sveta, da sedanji generalni direktor policije Senad Jušić izpolnjuje pogoje za imenovanje, nezakonit.Sodišče je sklenilo, da iz obrazložitve sklepa uradniškega sveta ne izhaja, kateri so razlogi, ki so narekovali zaključek natečajne komisije, da Jušić izpolnjuje pogoje iz razpisa. "Na podlagi obrazložitve sklepa natečajne komisije ni mogoče ugotoviti, kako, zakaj oziroma na podlagi česa je omenjena komisija zaključila, da ima Jušić osem let delovnih izkušenj v javnem sektorju. To pomeni, da je v tem delu sklepa obrazložitev tako pomanjkljiva, da je sodišče ne more preizkusiti." Upravno sodišče je v sklepu zapisalo, da gre pri nezakonitem sklepu uradniškega sveta za "absolutno bistveno kršitev postopka". Ta del odločitve sodišča je že pravnomočen, saj zoper omenjeno odločbo ni možno vložiti pritožbe.Senad Jušić je policijo začasno prevzel svečana lansko leto, kimavca pa mu je Golobova vlada podelila mandat z vsemi pooblastili. Vse od njegovega imenovanja so v javnosti prisotni resni dvomi, ali Jušić sploh izpolnjuje pogoje za prevzem položaja generalnega direktorja policije. Moral bi namreč imeti osem let delovnih izkušenj na vodstvenih položajih, dejansko pa od prve zaposlitve leta 1991 nikoli ni bil med najbolj izpostavljenimi policisti, prav tako pa tudi ni vodil nobene enote. Senad Jušić velja za izbranca in zaveznika ministra za notranje zadeve Boštjana Poklukarja, ki je na vladi tudi vztrajal z njegovim imenovanjem na čelo policije. V policijskih vrstah velja za poslušen kader. Ravnanje ministra Poklukarja ni prvo dejanje pri katerem ni spoštoval zakonodaje Republike Slovenije in njene Ustave. Spomnimo, da je zoper ministra za notranje zadeve Poklukarja letos že bila podana uradna kazenska ovadba (SDT-Tu5-9/1/2024/DŠ/ms).General Zedinjene Slovenske varde Ivan Bolfek je namreč letos že dva krat kazensko ovadil ministra Poklukarja, njegova kazenska ovadba pa je bila dne 6. 8. 2024 odstopljena v obravnavo Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani, zaradi zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po 257. členu KZ-1, nevestnega dela v službi po členu 258 KZ-1, zaradi grožnje po 135. členu KZ-1 ter kršitve enakopravnosti po 131. členu KZ-1.Od tedaj je minilo že 112 dni, naš notranji vir, ki ne želi biti imenovan, pa trdi, da ima ljubljansko okrožno tožilstvo navodila, da kazensko ovadbo zoper ministra Poklukarja drži shranjeno v enem izmed predalov omare v pisarni tožilstva.Vsekakor je bilo imenovanje generalnega direktorja policije Senada Jušića izvedeno na zahtevo ministra Poklukarja, kot kaže pa so bili ob tem kršeni enaki členi kazenskega zakonika, kot jih je zoper ministra v svoji kazenski ovadbi navedel že general Varde Ivan Bolfek.Glede na dogajanja v tem tednu, ko se veliko izjav vrti okrog »pravne države« in neenakopravnega obravnavanja državljanov RS na sodiščih, pa tudi na tožilstvih, lahko upravičeno pričakujemo, primeren odziv pristojnih organov glede ponavljajočega ravnanja ministra za notranje zadeve Boštjana Poklukarja, ki mu je kot kaže malo mar za veljavne zakone in Ustavo Republike Slovenije.Ali pa je »pravna država« dejansko nekaj, kar velja za nekatere, za druge pač ne …?!26. 11. 2024, Urban Gajšek