Deklaracija o pravicah človeka in državljana (francosko: La Déclaration des droits de l'Homme et du citoyen), je eden ključnih dokumentov francoske revolucije iz leta 1789.

Na podlagi doktrine naravnega prava je ta deklaracija definirala pravice, ki naj bi veljale za vse in vedno. Končno različico je 26. velikega srpana/avgusta 1789 sprejela francoska konstituanta – Narodna ustavna veča (Assemblée nationale constituante), kot začetek priprav na novo ustavo. Zaradi univerzalne narave zapisanih pravic, je imela ta francoska deklaracija velik vpliv na poznejše podobne dokumente. Bistvo Deklaracije o pravicah človeka in državljana je v univerzalni naravi zapisanih in razglašenih naravnih, neodtujljivih in svetih človekovih pravic za vse ljudi in večne čase.

Preambula Deklaracije o pravicah človeka in državljana, sprejete leta 1789, se glasi:

»Predstavniki francoskega ljudstva, konstituirani v narodno večo, so – upoštevajoč, da so nepoznavanje, pozabljanje ali preziranje človekovih pravic edini vzroki javnih nesreč in korupcije vlad – sklenili, da v svečani deklaraciji razglasijo naravne, neodtujljive in svete človekove pravice:

-          Zato, da bi jih ta deklaracija, vselej pred očmi vseh članov družbenega telesa, nenehno opozarjala na njihove pravice in dolžnosti;

-          Zato, da bi – zaradi možnosti njihovega stalnega primerjanja s ciljem vsake politične ustanove – bolj spoštovali akte zakonodajne in izvršilne oblasti;

-          Zato, da bi bile pritožbe državljanov utemeljene poslej na preprostih in nespornih načelih, vselej usmerjene k ohranjanju ustave in k sreči vseh ljudi.

Zaradi vsega tega, v navzočnosti in pod zaščito najvišjega Bitja, narodna veča priznava in razglaša naslednje pravice človeka in državljana:«

Temu sledi 17 členov Deklaracije. Deklaracija o pravicah človeka in državljana v svojih 17. členih določa bistvene pravice človeka in državljana, ki ju medsebojno razlikuje. Človekove pravice so naravne, neodtujljive, nezastarljive, svete in dane od rojstva, kar pomeni, da so večne in neodvisne od države. Državljanske pravice pa se nanašajo zgolj na ljudi z državljanstvom določene države. Gre za pravico sodelovati pri oblikovanju in sprejemanju zakonov, za pravico do dostopa do javnih funkcij in služb, ter za odločanje o potrebnih davkih in prispevkih, spremljanje njihove porabe in seveda nadzor nad tem. Teorijo o naravnih pravicah in svoboščinah, ki so prirojene (dane z rojstvom), sta razvila John Locke in Jean Jacques Rousseau, na podlagi predhodnega razvoja, ki ga lahko spremljamo vse od Slovenske pravde (Stare pravde) ter Jeana Bodina.

Iz deklaracije želimo posebej opozoriti na naslednje člene:

-          1. člen: »Ljudje se rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah. Družbene razlike smejo temeljiti samo na splošnem interesu.«

-          2. člen: »Cilj vsakega političnega združevanja je ohranitev naravnih in nezastarljivih človekovih pravic. Te pravice so svoboda, lastnina, varnost in upor proti zatiranju.«

-          3. člen: »Načelo vse suverenosti izvira predvsem iz naroda. Nobeno telo, noben posameznik ne more izvrševati oblasti, ki ne izhaja neposredno iz naroda.«;

-          4. člen: »Svoboda je v tem, da lahko storiš vse, kar ne škodi drugemu. Izvrševanje naravnih pravic vsakega človeka tedaj nima drugih omejitev kot onih, ki zagotavljajo drugim članom družbe, da uživajo enake pravice. Te meje sme določiti samo zakon.«;

-          6. člen: »Zakon je izraz splošne volje. Vsi državljani imajo pravico osebno ali preko svojih predstavnikov sodelovati pri njegovem sprejemanju. Biti mora enak za vse, pa naj varuje ali kaznuje. Ker so vsi državljani pred zakonom enaki, so jim enako dostopne vse časti, mesta ali javne zaposlitve, v skladu z njihovimi sposobnostmi, brez vsakih drugih razlikovanj, razen onih, ki se tičejo njihovih vrlin in sposobnosti.«;

-          11. člen: »Svobodna izmenjava mišljenja in misli je ena najdragocenejših človekovih pravic; vsak državljan sme torej govoriti, pisati, tiskati svobodno in odgovarja samo za zlorabo te svobode v primerih, ki jih določa zakon.«;

-          12. člen: »Za zagotavljanje pravic človeka in državljana je potrebna javna oblast; ta oblast je zato postavljena v korist vsem, ne pa v posebno korist tistim, ki jim je zaupana.«;

-          14. člen: »Državljani imajo pravico, da sami ali po svojih predstavnikih ugotavljajo potrebnost javnih dajatev, da vanje svobodno privolijo, da nadzorujejo njihovo uporabo, da določijo višino, način obdavčenja in pobiranja ter čas trajanja teh dajatev.«

Primerjava med Francosko deklaracijo in Ustavo Republike Slovenije nam takoj pokaže, da v Ustavi RS ni več niti najmanjšega sledu o uporu proti zatiranju (2. člen francoske deklaracije!). Gre za eno ključnih načel Slovenske Stare pravde, ki je v slovenščini poznano z izvirnim terminom – kramola. Pri tem seveda ne smemo pozabiti na osnovna izhodišča – gre namreč za to, da so zapisane pravice in svoboščine v francoski deklaraciji »naravne, neodtujljive in svete«! Ker se praktično vsi pravniki, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami strinjajo, da je imela francoska Deklaracija o pravicah človeka in državljana nesporen vpliv na ostale dokumente o človekovih pravicah in svoboščinah, ter na številne ustave, je to dejstvo vsekakor posebej zanimivo. Kako je mogoče, da so pisci Ustave RS iz zapisanih ustavnih načel izločili prav pravico do upora zoper zatiranje (po slovensko kramolo), čeprav gre za naravno, neodtujljivo in sveto pravico?! Ne glede na to dejstvo, pa pravica do kramole ostaja naravna, neodtujljiva in sveta!

3. člen francoske deklaracije izrecno poudarja, da načelo suverenosti izhaja iz naroda in, da nobeno telo ter noben posameznik ne more izvrševati oblasti, ki ne izhaja neposredno iz naroda. V tem delu je načelno izjemno podobna besedilu Preambule Ustave RS, pa tudi 3. členu Ustave RS. Je pa res, da slovenska Ustava govori tako o narodu (pravica do samoodločbe), kot tudi o ljudstvu.

6. člen francoske deklaracije govori o tem, da je »Zakon je izraz splošne volje. Vsi državljani imajo pravico osebno ali preko svojih predstavnikov sodelovati pri njegovem sprejemanju.

V Ustavi RS imamo vsebinsko soroden 44. člen: »Vsak državljan ima pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev.«, ki pa ni več tako jasno določen, kot je v francoski deklaraciji. Še manj pa lahko državljani RS dejansko sodelujemo pri sprejemanju zakonov!

12. člen francoske deklaracije izrecno navaja, da je javna oblast postavljena v korist vsem, ne pa v posebno korist tistim, ki jim je zaupana. To izrecno pomeni, da izvoljeni začasni oblastniki, bolje rečeno začasni upravitelji oblasti, nimajo nobenih posebnih pravic in ne smejo delovati v nasprotju s splošnimi javnimi interesi, saj oblast ni njihova. Česa takšnega v Ustavi RS nimamo izrecno zapisano, kljub temu pa bi to moralo veljati tudi v naši državi!

14. člen francoske deklaracije pa je posebnega pomena. Zato še enkrat poglejmo njegovo vsebino. »Državljani imajo pravico, da sami ali po svojih predstavnikih ugotavljajo potrebnost javnih dajatev, da vanje svobodno privolijo, da nadzorujejo njihovo uporabo, da določijo višino, način obdavčenja in pobiranja ter čas trajanja teh dajatev.«

Primerjava z Ustavo RS nam pokaže, da je trenutno 90. člen slovenske Ustave v direktnem nasprotju s 14. členom francoske deklaracije in imamo torej v Ustavi RS celo zapisane kršitve človekovih pravic, pravilneje državljanskih pravic.

90. člen Ustave RS – zakonodajni referendum, se namreč v drugem odstavku glasi:

Referenduma ni dopustno razpisati:

- o zakonih o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč,

- o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah ter o zakonu, ki se sprejema za izvrševanje državnega proračuna,

- o zakonih o ratifikaciji mednarodnih pogodb,

- o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost.«

Poslanci slovenskega Državnega zbora so nam državljanom in državljankam, v nasprotju s temeljnimi, naravnimi, neodtujljivimi in svetimi človekovimi in državljanskimi pravicami zapisanimi v 14. členu francoske deklaracije, zapisanimi že leta 1789, onemogočili odločanje o dajatvah in obdavčenju.

Vprašati se je potrebno v kakšni državi in v katerem časovnem obdobju dejansko živimo …

Herman Bezjak, 26. 12. 2020