Nekatere stare družbe niso poznale suženjstva in so imele družbeni ustroj tesno povezan z naravo oziroma z naravnimi zakonitostmi. Od tod tudi izhaja izraz Naravno pravo. Te vrste družbe so bile organizirane na principu ljudovlade ali prave vladavine ljudstva. V njih so svobodni in suvereni ljudje izmed sebe izbrali najpametnejše, najsposobnejše in najbolj zveste, ki so jim podelili mandat vladanja. Imeli so tudi neodtujljivo pravico, da so tiste, ki so zlorabili podeljen jim mandat, kadarkoli odstavili in zamenjali. Skratka ljudje so se nekoč zavedali dejstva, da so se rodili svobodni ter posledično tudi suvereni. Zato so na zborovanjih svobodnih ljudi, odločali o vsem, kar je bilo zanje pomembnega.
Dokaj kmalu pa so se pojavile organizirane družbe, ki so temeljile na principu plenjenja in ropanja. Tovrstne družbe niso le ropale hrane in blaga, marveč so tudi pobijale in zasužnjevale ljudi ter trgovale z njimi. Tako je nastal sužnjelastniški družbeni sistem, v katerem so bili eni svobodni, drugi pa so bili brezpravni sužnji. Ta sistem se je v stari Grčiji imenoval demokracija, Rimljani pa so ga imenovali republika. Oboji so imeli brezpravne sužnje, ki so jih izkoriščali svobodni sužnjelastniki, kateri so svoje privilegije uživali na račun sužnjev, njihovega dela in trgovine z njimi.
S propadom Rima, je prišlo tudi do spremembe družbenega sistema. Skupaj z uvedbo in pogosto nasilnim širjenjem krščanske – katoliške vere, je bil v večjem delu Evrope vpeljan t. i. fevdalizem. Kakšna je pravzaprav bila razlika med sužnjelastništvom in fevdalizmom?! Tudi fevdalizem je namreč še naprej poznal sužnje. Res pa je, da je teh bilo manj, kot v prejšnjem sužnjelastniškem sistemu. Številni prebivalci so namreč namesto sužnjev – postali tlačani. Poenostavljeno rečeno, je bila razlika v tem, da so morali tlačani sami poskrbeti za svojo hrano, obleko in streho nad glavo, v glavnem pa so še naprej delali predvsem za svoje gospodarje.
Novi vek, ki se je začel hkrati z »odkritjem« Amerike, je spet povečal število sužnjev. Te so zahodno Evropejci, v sodelovanju z domačo afriško elito, v glavnem pridobivali na »Črni celini«. Seveda pa se v nič boljšem položaju niso nahajali domorodci v Severni, Južni in Srednji Ameriki. Ti so bili izpostavljeni največjemu rodomoru/genocidu v zgodovini človeštva. Od druge polovice 18. stoletja naprej, spet v imenu demokracije. Ameriška demokracija je nastala na podlagi ukradene zemlje in naravnih bogastev, rodomora/genocida Indijancev ter zasužnjevanja afriških črncev in njihovega dela.
Dejstvo je, da sta prav obe meščanski revoluciji – Ameriška in Francoska, ki naj bi prinesli razmah človekovih pravic in svoboščin, dejansko poznali tudi sužnjelastništvo. Sta pa obe veliki revoluciji dejansko prinesli zapisane – kodificirane človekove pravice in svoboščine, ki so vplivale na Deklaracijo o človekovih pravicah in svoboščinah OZN iz leta 1948. Ameriška revolucija je prinesla Deklaracijo o neodvisnosti, francoska revolucija pa Deklaracijo o pravicah človeka in državljana.
Za nas Slovence je zanimivo zlasti to, da je na obe veliki revoluciji, dejansko vplivala Slovenska Stara pravda in zlasti njen najveličastnejši obred Slovenskega Karantanskega Ustoličevanja. O tem je veliko pisal dr. Josip Felicijan, ki je v ZDA izdal knjigo z naslovom The Genesis of the Contractual Theory and the Installation of the Dukes of Carinthia, ki je izšla leta 1967 v Clevelandu v ZDA in je tudi že bila prevedena v slovenščino.
Ugotovil je, da je imel avtor prve ameriške ustave, Thomas Jefferson, v svoji zasebni knjižnici knjigo francoskega pravnika in filozofa Jeana Bodina, z naslovom Šest knjig o Ljudovladi (Lex six livres de la Republique), ki je izšla v Parizu leta 1577. Na strani 129 (130) te knjige je opisan obred Ustoličevanja slovenskih koroških vojvodov, Jefferson pa je ob tem s svojo roko napisal nekaj opomb in začetnico svojega imena, črko T. Profesor Felicijan je odkril, da je na Jeffersona neposredno vplivala Bodinova knjiga in ob tem še posebej njegove navedbe o Ustoličevanju, kar je sam razumel kot praktični dokaz, da je na Koroškem med Slovenci nekoč dejansko delovala pogodbena teorija med ljudstvom in vladarjem – ljudovlada. Na podlagi tega je nastala ameriška Deklaracija o neodvisnosti, ki jo je profesor Felicijan primerjal s pisanjem Bodina na straneh 289 (z roko zapisana začetnica J.) in 290 ( Jeffersonove obrobne oznake) ter ugotovil, da je bilo to pisanje temelj besedila ameriške Deklaracije. Jefferson pa je poleg Bodina poznal tudi dela Pufendorfa in Lockeja, pri čemer je od slednjega »prevzel nauk o tem, da »morajo biti revolucije upravičene« in tudi »da vlade brez tehtnih razlogov ne bi smeli zamenjati«.
fotografija strani 130 iz Bodinove knjige Ljudovlada/Republica, kjer opisuje Ustoličevanje na Koroškem
Francoski pravnik in filozof, profesor Jean Bodin, je kot že rečeno, v Parizu izdal knjigo z naslovom Les six livres de la Republique (Šest knjig o Ljudovladi). Njegovo Ljudovlado »so ocenili kot največje delo na področju politične znanosti po Aristotelu«. V njej je zapisal, da je Ustoličevanje slovenskih koroških knezov in vojvodov izrazit primer ljudovlade in pogodbenega prenosa oblasti na vladarja po plebiscitarni poti.
V svojem delu je Bodin razvil koncept suverenosti in teorijo o prenosu suverenosti z ljudstva na vladarja, kar je vplivalo na pogodbeno teorijo, ki so jo razvili njegovi nasledniki. »Glavni Bodinov prispevek k razvoju pogodbene teorije je bil nauk o prenosu suverenosti posameznikov na najvišjo oblast, osnovano v vsaki skupnosti. S tem dejanjem so se posamezniki odrekli svoji lastnini, si odvzeli suvereno oblast in jo dali njemu, nosilcu najvišje oblasti. Nanj so prenesli svojo moč, oblast, posebne pravice in suverenost (Ei et in eum omnem potestatem contulit), brez nadomestila.«
Bodinovo delo so prevedli v angleščino leta 1606 in se je na angleških univerzah uporabljalo kot standarden učbenik. To dejstvo je posledično vplivalo na delo De corpore politico (O političnem telesu), angleškega naravnega filozofa Thomasa Hobbesa.
Bodinovo pisanje je očitno vplivalo tudi na nemškega zgodovinarja in profesorja prava, Samuela barona von Pufendorfa, ki je v svojem delu De iure naturae et gentium (O naravnem in ljudskem pravu), leta 1672, že razvil pogodbeno teorijo o sporazumu med ljudstvom in vladarjem. V 7. knjigi se je Pufendorf skliceval na Bodinovo Republiko, in sicer na osmo poglavje knjige 1. »To je poglavje, kjer Bodin govori o suverenosti, o prenosu suverenosti in o starodavnem obredu ustoličevanja koroških vojvod. Povezava med Bodinom in Pufendorfom je očitna.«
Angleški filozof, zdravnik in diplomat John Locke, je na seznamu knjig v svoji knjižnici navedel dve Pufendorfovi knjigi De iure naturae et gentium ter De officio hominis et civis, ki sta očitno vplivali na njegovo delo Two Treatises of Goverment (Dve razpravi o vladanju).
John Locke
Tudi Francoz Jean Jacques Rousseau, socialni filozof, je svoje delo Social contract (Družbena pogodba) napisal na podlagi očitnega vpliva Jeana Bodina. V tem smislu je zelo pomembna tudi korziška ustava, ki razkriva vpliv Bodinovega mišljenja o prenosu suverenosti na Rousseauja. »Vsebina prisege iz korziške ustave je tako podobna Ljudovladi, kot da bi jo prepisali iz nje – besedo za besedo.« Bodinov vpliv na Rousseauja ni bil obrobnega, temveč osnovnega pomena.
Bodinovo doktrino o prenosu suverenosti so Pufendorf, Rousseau in Althusius razvili v pogodbeno teorijo in je imela nedvomen vpliv tudi na obe veliki meščanski revoluciji v Ameriki in v Franciji. Tako je sklenjen krog med Slovenskim Ustoličevanjem, Slovensko Staro pravdo in obema Velikima revolucijama.
Žal je po koncu obeh velikih meščanskih revolucij pogodbena teorija precej izgubila na svojem pomenu in je prenehala biti temelj revolucionarne misli. Meščanstvo je postalo trdno zasidrano kot nov vladajoči razred, zato te teorije ni več potrebovalo za opravičevanje svojih zahtev. To dejstvo kaže, da bistvo Slovenskega Ustoličevanja ni bilo povsem natančno razumljeno, oziroma so ga jemali v ozir zgolj v toliko, da so si lahko na podlagi tega, ker je nekoč že obstajalo, izbojevali svoje pravice. A Slovenska ljudovlada temelji na preprostem dejstvu, da ne sme imeti predpravic noben razred, noben stan družbe. V njej so enaki vsi državljani v pravicah in dolžnostih, kakršnakoli privilegiranost ali celo diktatura enega razreda ali stanu nad ostalimi, pa je nesprejemljiva in nedopustna. Zato je med sodobno demokracijo in izvirno Slovensko ljudovlado velikanska razlika, katere temelj predstavlja pravičnost ali Slovenska pravda, ki je pri sodobnih demokracijah več kot očitno odsotna. Prav zato je pred človeštvom nova etapa razvoja, ki ima velike možnosti ob doslednem upoštevanju zgodovinsko izpričane družbene ureditve Slovenske ljudovlade ter njenem konceptualnem prevzemu v sodobno družbo.
Vid Terglav, 23. 11. 2020