Skupina raziskovalcev evropskega in slovenskega staroselstva (RES) je pripravila zbornik raziskav s posvetov, ki že deset let potekajo v Bovcu pod pokroviteljstvom Gorniškega kluba Dr. Henrik Tuma. Temeljni cilj vsakoletnih srečanj je bil, pridobiti nove ali obuditi pozabljene, malo znane ali prikrite podatke o življenju v pradavnini na naših tleh. Gre za predstavitev novih podatkov o prazgodovinskih staroselcih Alp in okolice in s tem tudi izvora Slovencev in odnosa do evolucije sosednjih etnij, torej tudi do nastanka in evolucije indoevropskih narodov. Zato so bile zasnovane tudi z namenom, da vzpodbudijo institucije na področjih, relevantnih za raziskovanje prazgodovine, za nove raziskovalne projekte.
Zbornik, ki ga predstavljamo, je tretji v vrsti objav izbranih prispevkov s posvetov od leta 2010 do leta 2019 na tematiko Slovenci – kdo smo in od kdaj smo tu? Sestavljajo ga štirje tematski sklopi prispevkov: uvodni del (trije prispevki), arheologija v Alpah (štirje), zgodovinski viri (dva) in jezikovne raziskave (štiri).
V uvodnem delu sta dva nekrologa: pokojnemu akad. prof. dr. Antonu Mavretiču iz Združenih držav Amerike in Leopoldu Severju. Akademik Anton Mavretič, pionir slovenske vesoljske znanosti, je bil eden redkih, če ne kar edini izmed članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je zagovarjal avtohtonistično teorijo počela Slovencev. Leopold Sever pa je bil nepoklicni raziskovalec prazgodovine in starejše zgodovine Dolenjske, predvsem prazgodovinskih verovanj (naravoverstva) in mitov. Slovencem je prvi odkril povezavo utrjenih neolitskih naselij – gradišč z obrednimi mesti, kot so sveti, zdravilni studenci in mesta čaščenja ptic z njihovimi krajevnimi imeni Drmožniki in Tičnice.
Uvodni prispevek s področja prazgodovinske arheologije je pregled mostiščarske kulture Ljubljanskega barja, ki ga podaja odličen poznavalec te kulture Anton Velušček, ki je med drugim odkril doslej na svetu najstarejše, 5200 let staro leseno kolo in dele voza. Ljubljansko barje s pripadajočo mostiščarsko kulturo je bilo na prehodu od konca neolitika vse do zadnjega obdobja bronaste dobe pomembno križišče širjenja materialne kulture prvih poljedelcev/pastirjev iz Podonavja in z Balkana naprej v Alpe in tudi inovacijsko središče prvih metalurgov.
Janez Bizjak odkriva kontinuiteto več kot 4500 let stare avtohtone alpske kulture planinskega pašništva, pastirstva in rudarstva, ki je lastna alpskim narodom vse od Francije do Slovenije. To dokazuje na podlagi množice prastarih ledinskih imen, povsem enakih v različnih jezikih, a z istim pomenom, z ljudskim izročilom, miti in legendami, povezanimi z gorami, s predkrščanskimi običaji, šegami, z alpskim melosom v ljudski glasbi in navsezadnje tudi z istimi naravnimi vrednotami, kot so rodovni ponos, spoštovanje domovine in navezanost na rodno grudo, kar vse predstavlja eno in isto kulturno identiteto, last vseh alpskih narodov.
Marija Ogrin v prispevku o arheologiji visokogorja Vzhodnih Julijskih Alp na podlagi izkopavanj pokaže, da so bile naše Alpe prizorišče staroselskih dejavnosti: pastirstva, rudarstva, staroverskih obredov vse od neolitika prek kovinskih dob do rimske zasedbe. Tako imenovani rimski horror Alpium, strah pred visokogorjem, tudi v primeru slovenskih Alp ne velja in Slovenija nikoli, niti v prazgodovini in v času selitve narodov, ni bila čisto prazen, nenaseljen prostor.
Borut Križ, Milko Novič in Detlef Günter nam odkrivajo za takratno dobo vrhunsko tehnologijo železnodobnega barvnega stekla in njegovo umetniško lepoto. Železnodobna Dolenjska je bila z množično proizvodnjo drobnih barvnih steklenih jagod in figuric center železnodobne evropske steklarske umetnosti. S trgovskimi potmi je bila povezana s severom Evrope po Jantarski poti, z Alpami pa tudi z Balkanom, s Sredozemljem vse do Egipta pa po steklarski poti.
Fedja Klavora predstavlja arheološke in zgodovinske znamenitosti doline Soče vzdolž prastare naravne povezave Primorske čez prelaz Predel z Norikom po prometnici, ki je bila tudi v prazgodovini živa.
V tretjem delu zbornika, ki je namenjen ponovnemu proučevanju pogledov na avtohtonost Slovencev v preteklih stoletjih, se je Duša Krnel Umek posvetila pregledu in proučevanju objav Davorina Trstenjaka. V drugi polovici 19. stoletja je gradil svoj avtohtonistični pogled na etnogenezo Slovencev na proučevanju antičnih del, zgodovinskih pisnih virov in del sodobnikov. Trstenjakove dokaze o avtohtonosti Slovencev v Alpah kritično primerja z nekaterimi novejšimi izsledki sodobnih genetskih in etnoloških raziskav in hkrati opozori, da je treba navedbe sodobnih zgodovinarjev o navedbah prednikov Slovencev v antičnih virih, ko pišejo o Venetih, Karnih, Noričanih, Japodih, Panoncih, znova kritično ovrednotiti.
Vincenc Rajšp je predstavil navedbe o Slovencih in južnoslovanskih narodih v delih Adama Bohoriča v latinsko pisani krajnski slovnici Arcticae horulae succisivae, diplomata Žige Herbersteina v Moskovskih zapiskih, Vinka Pribojevića v delu O podrijetlu i zgodama Slavena in Maura Orbinija v Kraljestvu starih Slovenov. Pokaže, da Bohoričevo enačenje etnonimov Venedi, Heneti, Vendi, Vandali s Sloveni, temelji na podlagi znanja in dosežkov na prelomu v novi vek takrat eminentnih duhovnih in civilizacijskih avtoritet.
V četrtem sklopu, ki obravnava jezikovne vidike proučevanja počela Slovencev, so številne novosti, zanimive tudi za poklicne arheologe, zgodovinarje, jezikoslovce, genetike. Anton Perdih ugotavlja s pomočjo analize pogostosti glasov v sedemnajstih jezikih na njihovo medsebojno razdaljo pa tudi sorodnost. Na primeru sorodnosti jezikov, kot so etruščanski, venetski in retijski, ugotavlja, da so bliže stari slovenščini kot starim italskim jezikom. S slovenščino in nekaterimi njenimi narečji je tako mogoče razvozlavati stare napise, ker jim je stara slovenščina pred Trubarjem bližja kot antična grščina in latinščina.
Viljem Kralj se v prispevku vprašuje, ali so staroselci na otoku Braču govorili v preteklosti slovensko. Na podlagi analize dveh pisnih spomenikov iz 12. stol. Povaljska listina (l. 1184/1250) in Povaljski prag (leta 1184) ugotavlja, da je v besedilu veliko slovenski besed. Po analizi zgodovinskih navedb o naselitvi otoka pa pride do ugotovitve, da so bili slovensko govoreči staroselci na otoku že pred 7. stol. po Kr.
Janez Bizjak postavlja tezo, da je slovensko ime Veliki Klek za najvišjo goro v Avstriji starejše kot nemško Großglockner, ki so ga nekateri slovenski pisci zaradi nepoznavanja izvirnega imena napačno poimenovali Veliki Zvonar ali Veliki Zvonik. Za ime ledenika Pasterze, ki je bil prvotno pašna planina, nemški pisci priznavajo, da je slovenskega izvora. Z novejšimi arheološkimi raziskavami pa so ugotovili, da je planino Pastirci prekril led 1000 do 1500 let pr. Kr. To pa je tudi posreden dokaz, da je slovensko ime Pastirci prastaro in tudi, da je prvotno ime gore Veliki Klek slovensko.
Jože Rant in Duša Krnel Umek podajata nove jezikovne dokaze v prid tezi Maria Alineija in pokažeta, da obstoji jezikovni slovenski substrat v besediščih retoromanskih dialektov v Švici in krajevnem imenoslovju švicarskih in italijanskih vzhodnih Alp. Jezikoslovec Alinei v okviru teorije paleolitske kontinuitete razlaga in zagovarja tezo, da so ravno priseljenci iz osrčja Slovenije prvi prinesli v Dolomite znanje o poljedelstvu, pastirstvu in metalurgiji in s tem prispevali k ustvarjanju etnične identitete Ladincev, kar podpira z jezikoslovnimi dokazi. Avtorja z novimi dejstvi nakazujeta, da v primeru oblikovanja identitete Ladincev in Retoromanov ni šlo za prenos poljedelskih, živinorejsko/pastirskih inovacij in metalurgije morda v bronasti dobi ali pozneje, ampak so bili po vsej verjetnosti posledica možne poselitve alpskega prostora s predniki Slovencev že ob koncu neolitika. Pojasniti obstoj slovenskega jezikovnega substrata predstavlja zahteven in pomemben interdisciplinarni znanstven izziv za zgodovinarje, arheologe, jezikoslovce, genetike in etnologije.
Duša Krnel Umek, 07. listopad 2021