Andrej Šiško je pravkar izdal svojo najnovejšo knjigo, ki šteje kar 599 strani. Knjiga je del njegove priljubljene zbirke Sloven(c)i in Slovenije, ki se osredotoča na raziskovanje, analizo in refleksijo o slovenskem prostoru, zgodovini ter identiteti. Gre za 3. zvezek 3. dela, ki nosi naslov Razčlenjevanje ter razkritje laži in zavajanj. To je že peta knjiga omenjene zbirke, ki obravnava zelo pomembna vprašanja slovenske istovetnosti in zgodovine. Vrnitev k našemu pravemu imenu Sloveni ne SlovaniVprašanje narodnega imena je za Slovence več kot le akademska razprava ali zgodovinska anekdota. Naše ime je globoko povezano z našo istovetnostjo, zgodovino in omiko. Že desetletja se pojavljajo trditve, da je ime Slovenci mlajša različica, ki naj bi se uveljavila šele po letu 1848, medtem ko naj bi bilo ime Slovani tisto, ki označuje naše najstarejše prednike. A nova raziskovanja in razprave razkrivajo drugačno zgodovinsko sliko, ki jasno zavrača veljavnost in celo nesmisel ter zavajanje teh trditev.Zgodovinski viri, zlasti pisni zapisi iz 6. stoletja, kažejo, da se je ime Sloveni pojavilo že zelo zgodaj kot avtoetnonim – torej ime, ki so ga naši predniki uporabljali sami zase. Ta naziv se je ohranjal skozi stoletja in označeval skupnost ljudi, ki je živela na območjih današnje Slovenije in širše Srednje Evrope. Poleg Slovencev so ime Sloveni uporabljali tudi naši bližnji sorodniki Slovaki, kar kaže na globoko povezanost teh dveh narodov. Prav tako so ime Sloveni v prvem tisočletju našega štetja uporabljali prebivalci severne Rusije – predvsem današnjih Pskovske in Nogorodske oblasti. Naš jezik je bil ves ta čas imenovan "slovenski", kar potrjuje, da so se predniki današnjih Slovencev in Slovakov ves čas identificirali s tem imenom. Oboji imenujemo svoje ženske predstavnice Slovenke, kar velja tako za ime Sloveni, kot tudi za imeni Slovenci in Slovaki. In oboji smo ves čas doma na Slovenskem ali v Sloveniji. Slovenija namreč nikakor ni novo ime, marveč je nedvomno obstajalo že v srednjem veku.Medtem ko je bilo ime Sloveni dokazano v uporabi več kot tisočletje, pa je ime Slovani povsem nova, mlada in umetna »pridobitev«. V slovenščino je bilo vpeljano šele v 19. stoletju, zlasti pod vplivom češkega panslavizma. Češki jezuit Josef Dobrowsky, znan kot "oče slavistike", je s svojim delom na novo oblikoval poimenovanje t. i. slovanskih narodov in s tem uvedel termin Slovani. Ta izraz je imel namen povezati različna slovenska ljudstva v enotno jezikovno in kulturno skupnost, a je za Slovence pomenil oddaljitev od našega izvirnega zgodovinskega imena, s čimer nam je bila povzročena velika narodna škoda. V tem obdobju je soobstajalo več imen za naše prednike: poleg domačega imena Sloveni, še rusko ime Slavjani, hrvaško ime Slaveni in češko ime Slovani. Vsa ta tri imena so bila tedaj novo ustvarjena, za razliko od našega zgodovinskega domačega imena Sloveni.V zvezi s tem se pojavlja tehtno vprašanje: Zakaj bi Slovenci opustili svoje izvirno ime Sloveni, ki nas povezuje s koreninami in zgodovino, ter prevzeli umetno ustvarjeno ime Slovani, ki nam ga je uvedel tuji jezikovni in kulturni vpliv?del kazala knjige Sloven(c)i in Slovenije 3/III. delIme in istovetnost/identiteta – več kot le besedeIme ni le beseda, ampak odsev narodne istovetnosti in samozavedanja. Izguba izvirnega imena lahko vodi v izgubo narodne samozavesti in v izkrivljanje zgodovine. Mnogi zgodovinarji in jezikoslovci, med njimi zlasti Jernej Kopitar in Franc Miklošič, so že v preteklosti opozarjali na pomembnost ohranjanja domorodnih narodnih imen. Po njihovem mnenju bi se Slovenci morali vrniti k uporabi imena Sloveni, saj to odraža naše dejanske korenine in zgodovinski razvoj.V starih pisnih virih je ime Sloveni prisotno že v 6. stoletju in se v različnih oblikah ohranja vse do danes. Tudi v Prekmurju in v Beneški Sloveniji še danes najdemo različice tega imena, kar potrjuje njegovo dolgotrajno uporabo med različnimi slovenskimi skupnostmi. Ime Slovenci je sicer bolj razširjena različica, vendar je v osnovi le izpeljanka iz imena Sloveni. Dejansko gre za soimeni, saj ju je že Primož Trubar uporabil v istem stavku. Oba izraza sta bila skozi zgodovino soobstoječa in sta izhajala iz istega korena – besede »slovo« oziroma »beseda«, kar pomeni »tisti, ki govorijo razumljivo« oziroma »ljudje slova«, ali »ljudje razumljive besede«.Zmeda, ki jo je prineslo ime SlovaniKo se je v 19. stoletju pod češkim vplivom začelo uveljavljati ime Slovani, je prišlo do zmede. Novo ime, ki ga je posvojila tudi slovenščina, je zameglilo razliko med splošnim pojmom t. i slovanskih narodov, dejansko slovenskih narodov in posebnim imenom, ki je skozi stoletja označevalo Slovence in Slovake. Po mnenju avtorja spisa o narodnem imenu Sloveni je ta sprememba povzročila, da smo Slovenci izgubili del svoje zgodovinske prepoznavnosti. Z uporabo tujega imena Slovani naj bi si spodrezali svoje korenine in pozabili na lastno zgodovinsko vlogo, ki je bila ključna za oblikovanje narodne identitete.Avtor knjige opozarja, da je bil prehod na ime Slovani uvajan postopoma po letu 1813, ko se je ime prvič pojavilo v slovenščini v delu Janeza Nepomuka Primica Nemshko-slovenske branja. Novo, od Čehov prevzeto ime Slovani je bilo zatem prvič objavljeno v 29. številki Novic dne 17. 7. 1844 na strani 115 v članku z naslovom Sled Ciriloviga obreda (ritus) na Krajnskim. V naslednjih številkah Novic so bila v raznih člankih zapisana vsa tri nova tuja imena: rusko Slavjani, češko Slovani in hervatsko Slaveni. Ni bilo nikakršnega reda, vladala je predvsem zmeda.Čeprav je trajalo več desetletij, da je novo ime postalo splošno sprejeto, je bilo v začetku 20. stoletja utrjeno v slovenskem jezikovnem in kulturnem prostoru. Vendar pa se mnogi še danes sprašujejo, ali je bila ta sprememba res potrebna in kakšne posledice ima za našo zgodovinsko in tudi siceršnjo samopodobo.Avtor knjige Andrej Šiško je prepričan, da so posledice katastrofalne. Uporaba imena Slovani škodi samo Slovenom/Slovencem in Slovenom/Slovakom ter nikomur drugemu. Z uporabo tega imena so bile obema narodoma, ki sta nekoč bila en narod in matica ter izvor vseh ostalih slovenskih narodov, spodrezane korenine lastne istovetnosti. Uporaba imena Slovani (enako velja za imena Slavjani ter Slaveni in ostale različice), koristi vsem mlajšim narodom, ki so se razvili iz Slovenov, svoj jezik in narod pa so pozneje poimenovali z drugačnim imenom (npr. Čehi, Poljaki, Srbi, Bolgari, Rusi …). Zaradi takega pristopa in odnosa do zgodovine ter etnogeneze, so zadnji postali prvi in prvi zadnji.Šiško je v zvezi s tem zapisal:»Zaradi netočnega, napačnega, anahronističnega in škodljivega prevoda imena dežele Slovenija (Sclavonia, Sclavinia, Sclavania, Sclavia) ter ljudstva, naroda ali etnične skupine v latinščini imenovanega Sclavi, v grščini Sclabenoi, Sthlabenoi, v nemščini die Slaven ipd., v slovenskem jeziku pa Sloveni, Slovenci, v izmišljene, novo iznajdene Slovane, ki so umetni akademski konstrukt oziroma pojem šele iz začetka 19. stoletja, so si lahko Slovene/Slovence in Slovenijo prisvojili vsi tako imenovani Slovani. Za Hrvate pomeni Sclavi Hrvati, za Srbe pomeni Sclavi Srbi, za Čehe pomeni Sclavi Čehi, Za Poljake pomeni Sclavi Poljaki, za Slovence pa pomeni Sclavi Slovani in obenem karkoli, tudi Srbi, Hrvati, Bolgari, Čehi, Poljaki, le Slovenci ne!Ob takem pristopu in odnosu ni niti najmanj čudno, da nazadnje zgodovinarji Slovence predstavljajo kot nezgodovinski in najmlajši narod, vsi ostali »Slovani«, vključno s Srbi in Hrvati pa bi naj imeli bleščečo in starodavno zgodovino. Pojem Slovani, kot ga razumemo in uporabljamo dandanes, je za zgodovino Slovencev izrazito škodljiv in nevaren, saj naše prednike postavlja v skrajno neenakopraven, pravzaprav v naravnost podrejen položaj nasproti vsem našim sosedom. V razmerju do Nemcev (Avstrijcev) in Italijanov, naj bi bili naši predniki pritepenci iz Pripjatskih močvirij izza Karpatov, ki bi jim naj ukradli njihovo ozemlje, v razmerju do južnih sosedov, pa bi naj bili nezgodovinski narod, brez lastne državnosti in zgodovine, zgolj del brezoblične »slovanske mase«, ki bi se naj najpozneje oblikoval v narod. Hrvati in Srbi naj bi po tem napačnem razumevanju zgodovinskih dejstev bili narod že davno pred Slovenci in naj bi obenem imeli tudi več svojih jeder etnogeneze in državnosti.Resjeda je dejansko obratna! Slovanov v zgodovini nikoli ni bilo, bili pa so Sloveni (Sclavi, Sclaveni, Slavi). Njihovi neposredni, pristni, še živeči potomci smo zgolj in samo Slovenci ter Slovaki, Slovinci/Pomorjanci ob Baltiku pa so žal izumrli v prejšnjem stoletju. Slovene/Slovence oziroma vsaj dele Slovenov so si podvrgli Rimljani/Latinci/Italijani, Grki, Nemci, in ob koncu 1. tisočletja še Madžari. Prav tako pa so si njihova obsežna ozemlja podvrgli tudi Čehi in Poljaki (Lahi), Rusi, Hervati, Serbi in Bolgari, ki pa so pravzaprav kot etnos ali narod nastali šele po mešanju z njimi.Prav mi, danes živeči rodovi Slovenov/Slovencev, imamo možnost, da potem, ko smo uspeli razvozlati zmedo pojmov usode polno za Slovence, podtaknjeno kukavičje jajce izločimo iz lastnega gnezda in se vrnemo nazaj k svojim koreninam. Seveda je to zahtevno delo, saj bo po 150 letnem obdobju težko spremeniti ustaljene miselne vzorce, šolske zablode, podtaknjene nesmisle in laži ter ignorirati na tisoče knjig v slovenskem jeziku, ki fantazirajo o Slovanih in slovanskem jeziku …Imamo to možnost in obenem izziv, tudi odgovornost do svojih prednikov ter do lastnih potomcev. Imamo možnost, da sami sebi in vsemu svetu dokažemo, da smo pravi častni in čestiti, sloveči in slavni, ljudje razumljivega, pravilnega govora, ljudje slova/besede, dane besede – Sloveni, Slovenci, matica in izvir največjega ljudstva v Evropi!«zadnja stran platnic knjige Sloven(c)i in Slovenije 3/III. delKdo smo danes? Sloveni ali Slovani?Vprašanje, ali smo Sloveni ali Slovani, ni zgolj jezikovno vprašanje, ampak gre za bistvo naše istovetnosti. Kot narod, ki je skozi stoletja ohranil svojo omiko, jezik in običaje, imamo pravico in dolžnost, da se zavedamo svoje zgodovinske dediščine. Čeprav so drugi slovenski narodi sprejeli ime Slovani, smo prav mi – Slovenci – najstarejši nosilci izvirnega imena Sloveni.Zgodovinska dejstva kažejo, da je bilo ime Slovani uvedeno kot zunanji eksonim, medtem ko je bilo ime Sloveni naš avtohtoni endonim, ki so ga uporabljali naši predniki. Vrnitev k imenu Sloveni bi pomenila ponovno vzpostavitev vezi s predniki in poudarjanje našega zgodovinskega pomena v Srednji Evropi. Medtem ko so drugi narodi, kot so Čehi, Poljaki in Rusi, prevzeli drugačna imena, smo prav Slovenci ohranili svojo izvirno besedo, ki nas veže na naše korenine.Prihodnost slovenskega imenaDanes, ko se Slovenci zavedamo pomena lastne istovetnosti, je pomembno, da se vprašamo: Ali je čas, da ponovno obudimo svoje izvirno ime Sloveni? Ime, ki nas ne povezuje le z našo zgodovino, ampak nam omogoča, da se postavimo kot matica in izvor mnogih drugih slovenskih narodov. Z opustitvijo tujega imena Slovani in vrnitvijo k Slovenom bi Slovenci ponovno prevzeli svojo vlogo naroda, ki je bistveno prispeval k razvoju slovenske/slovanske skupnosti v Evropi.Kje se vidimo v prihodnosti?Vprašanje narodnega imena je ključno za našo prihodnost. Ali bomo ostali pri umetno ustvarjenem imenu Slovani, ali pa bomo ponovno oživili svoje pravo ime Sloveni in s tem obnovili svojo zgodovinsko istovetnost? Odgovor na to vprašanje bo določal, kako bomo kot narod dojemali sami sebe in kako nas bodo dojemali drugi.Samo s spoštovanjem do lastne zgodovine, zavedanjem svojih korenin in vrnitvijo k izvirnemu imenu Sloveni, lahko Slovenci zgradimo trdno prihodnost, temelječo na lastni identiteti, ki se je skozi stoletja ohranila kljub zunanjim vplivom in izzivom. V današnjem obdobju globalizacije in »izgubljenih rodov/generacij«, je to za naš narod ključnega pomena.17. vinotok 2024, Samo Korošec

Domorodne omike in narodne dediščine ne sme nikoli prekriti prah časa in pozabe je sporočilo s Tabora slovenskih domorodcev.Domorodna Skupnost Zedinjenih Slovenskih Dežel – DSZSD je na Tabor povabila svoje člene in členice ter vse, ki želijo sodelovati pri aktivnem spreminjanju slovenske družbe. Družabno-izobraževalni Tabor je potekal v petek in soboto 13. ter 14. kimavca 2024 na območju Bio Parka Nivo v Žalcu v Deželi Štajerski.Domorodci in domorodke so se na istem prizorišču srečali že lansko leto, tokrat pa so prvič organizirali Tabor Domorodne Skupnosti Zedinjenih Slovenskih Dežel (DSZSD) zato, da so se v živo pogovorili o trenutnih izjemno težkih družbenih okoliščinah in iz teh okoliščin izhajajočih predlogih o nadaljnjem delovanju domorodcev.Kljub izjemno mrzlem, deževnem in vetrovnemu vremenu se je v dveh dneh zbralo okrog sto domorodk in domorodcev, ki so vremensko neprijeten dan preživeli pod tamkajšnjim kozolcem v prijetnem vzdušju. Glede na to, da je temperatura padla za kar 25 stopinj celzija, na samo 7 stopinj, se je Tabora udeležilo presenetljivo število udeležencev. Marsikdo izmed domorodcev, ki bi se v primeru lepega vremena najbrž udeležil tega srečanja, je zaradi vremenskih razmer zagotovo ostal doma. Le slab kilometer od prizorišča Tabora so namreč bile znova poplavljene kleti številnih hiš.V uvodnem nagovoru je Ivan Bolfek poudaril bistvo Tabora. To je potreba po usklajenem delovanju tako znotraj DSZSD, kot tudi v širšem družbenem okolju. V ta namen so na Tabor povabili tudi predstavnike drugih skupnosti, a se je na vabilo odzvalo zgolj gibanje OPS.Ivan Bolfek - DSZSDBolfek je v svojem govoru izpostavil, da imamo vsi privilegij, da si z današnjim dnem in v prihodnosti vzamemo nazaj tisto, kar nam pripada, tisto kar je naše, a so nam zahrbtno in s prevaro ukradli ... to pa je dostojno življenje in dejstvoo, da smo pred zakonom res vsi enaki:»Imamo pravico, da jo (družbo) s skupnimi močmi, povezani in zedinjeni spremenimo tako, kot si sami želimo. Da bomo v njej zadovoljni, srečni in svobodni ter jo bomo z veseljem zapustili svojim potomcem. Točno to moramo narediti s skupnimi močmi. A tega ne moremo narediti preko Facebooka, ali preprosto z domačega kavča. Moramo se v živo povezati in zgraditi mrežo dejavnih ljudi, katerih cilj je spremeniti obstoječo družbo s katero smo nezadovoljni ter ustvariti novo boljšo družbo, takšno v kateri bomo z veseljem bivali.«Dodal je, da v takšni družbi in v takšni državi, kot je sedanja Republika Slovenija nočejo in ne bodo živeli. Vseeno je ali jo kdo imenuje korporacija ali država ali butalska skupnost. »To ni in ne more biti niti naša družba, niti naša domovina in, če hočete, niti naša država, pa naj se imenuje kakorkoli hoče«.Po uvodnem nagovoru je Primož Durjava prebral finančno poročilo o delovanju DSZSD v zadnjem letu in pol. S podanim poročilom je domorodkam in domorodcem sporočil, da DSZSD za uspešno delovanje potrebuje celovito in aktivno podporo čim večjega števila dejavnih domorodnih členov in členic.Primož Durjava - DSZSDNato je Andrej Šiško v spodbudnem in navdihujočem govoru poudaril zavedanje, ki naj krasi domorodke in domorodce v DSZSD. Med drugim je dejal:»Zgodovina slovenskih dežel Koroške, Štajerske, Krajnske, Primorja, Prekmurja, Bezjaške Slovenije in Beneške Slovenije, je prepletena z zgodbami o veličastni vztrajnosti, izjemnem pogumu in iskreni narodni zavesti tudi v najhujših trenutkih slovenske zgodovine. Je tudi zgodba o številnih človeških usodah, žrtvah, o rekah prelite krvi, o pregnanih, o uničenih življenjih in premoženju. Mi, današnji domorodci, smo nosilci spomina, obenem pa tudi tisti, ki te zgodbe znova oživljamo, saj se jih zelo dobro zavedamo. Obudili smo jih iz zgodovinskega sna in jih ponovno priklicali v zavest našega naroda, naših ljudi, saj je to nujno potrebno. Deželi Štajerska in Krajnska sta bili že simbolično oživljeni s strani členov in členic naše skupnosti, kar je znak, da je duh naših prednikov res ohranjen v nas, v današnjih rodovih Slovencev. Naše delovanje je močno sporočilo, da zgodovinske resjede, domorodne omike in narodne dediščine ne sme nikoli prekriti prah časa in pozabe. Obenem pa tudi znak, da smo se iz lastne preteklosti tudi nekaj naučili, ter bomo to s pridom uporabili pri oblikovanju prihodnosti.«Šiško je v svojem govoru vseskozi poudarjal pomen družbeno pozitivnih vrednot, kot so povezanost, spoštovanje do preteklosti in odgovornost do prihodnosti ter dodal: »Vsako naše dejanje, vsak naš nadaljnji korak k oživitvi in krepitvi delovanja naših dežel, je korak k ponovnemu vzpostavljanju slovenske narodne zavesti in ponosa, je korak k vzpostavitvi in izgradnji poštene, pravične in svobodne družbe svobodnih ljudi. Nikar ne izgubimo volje ali zagona. Do tega niti nimamo pravice! Naša pot je plemenita in zato izjemno pomembna. Zavedajmo se, da nismo sami – ob strani nam stojijo vsi tisti, ki cenijo našo zgodovino in omiko, vsi tisi, ki si želijo, da bi slovenska istovetnost ostala trdna in neomajna, tudi v prihodnjih stoletjih. Vsi tisti, ki si želijo spremembe in boljšo skupnost, boljšo družbo, boljšo domovino. Tudi, če sedaj tega še niso prepoznali, se bo to zanesljivo zgodilo v prihodnosti. Pomembno je, da v naši domovini obstaja neuničljiv svetilnik, ki je viden daleč naokrog, tudi v tuje dežele.«Andrej Šiško - DSZSDGovor za katerega je Šiško dejal, da bo v celoti objavljen v letošnji 10 številki glasnika Domorodec, in tudi na spletnem mestu DSZSD v rubriki Občila – https://domorodnaskupnost.si/obcila/, je zaključil z naslednjimi besedami: »Naj nas vodi prepričanje, da je naše delo nekaj velikega. Da nismo samo ohranjevalci preteklosti, ampak tudi ustvarjalci prihodnosti. Vztrajajmo v svoji viziji, krepimo vezi med slovenskimi deželami, med svobodnimi ljudmi teh področij in utrjujmo njihovo mesto v sami srčiki našega naroda. Z našo predanostjo in zvestobo koreninam bo slovenska domorodna omika še naprej cvetela. Neizogibno bo nastopila prava pomlad in lipa bo spet ozelenela!Naj bo naša moč neomajna, naša vizija jasna in naša skupnost trdna. Bodimo ponosni na svoje poslanstvo, kajti vi ste tisti, mi vsi skupaj smo tisti, ki zedinjeni ohranjamo in gradimo prihodnost slovenskega naroda, prihodnost slovenskih domorodcev, prihodnost naših otrok in vnukov! Iz preteklosti, skozi sedanjost, za bodočnost! Od zmage do zmage – naprej!«Primož Durjava je na koncu programa naredil kratko analizo stanja v vzporednih družbenih skupnostih. Spomnil je na preživeto COVID histerijo in opozoril, da bosta val nasilja in histerija, ki jo bodo ustvarili v prihodnosti, še mnogo hujša, kot sta bila v obdobju COVID-a. »Tako zločinsko in genocidno delovanje vladajočih nad vladanimi ni v zgodovini nič novega. 20. stoletje je prepolno podobnih totalitarističnih režimov.«V zaključku je Durjava opisal zamisel delovanja skupine Državljanski nadzor nad delom uradnih oseb in najavil, da bo to zamisel podrobneje opisal v razpravi, ki bo sledila. Dodal je še, da je pomembno vedeti, kako mednarodni pravni instrumenti, kot tudi Ustava RS in mnogi notranji zakonski predpisi urejajo področje državljanskega nadzora ter dajejo ljudem tudi pravno podlago za zakonito delovanje na tem področju.Bojan Strašek, 16. kimavec 2024

Specializirano državno tožilstvo je na vpraševanje STA glede ovadbe zoper predsednika Vlade Roberta Goloba potrdilo, da je ta teden od policije prejelo kazensko ovadbo zoper fizično osebo zaradi kaznivega dejanja dajanja daril za nezakonito posredovanje.Gre za kaznivo dejanje po drugem odstavku 264. člena kazenskega zakonika iz poglavja kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva.Omenjeni odstavek govori o tem, da "kdor drugemu obljubi, ponudi ali da nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanj ali za koga drugega, da bi izkoristil svoj položaj ali svoj resnični ali domnevni vpliv in posredoval, da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, ali da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se moralo ali smelo opraviti, se kaznuje z zaporom od enega do šestih let in denarno kaznijo".Premier Robert Golob se torej realno sooča s kazensko ovadbo, ki vključuje očitke o kaznivem dejanju dajanja daril in vmešavanja v delo policije. Ovadbo je sprožila policija po navedbah nekdanje ministrice Tatjane Bobnar, ki Goloba obtožuje političnega pritiska na policijske postopke. Golob je očitke označil za del politične igre, zadevo pa bo reševal po pravni poti. Bobnarjeva vztraja pri svojih trditvah, medtem ko javnost spremlja razplet obtožb, ki utegnejo vplivati na politično prihodnost premierja.»Tatjana Bobnar je bila tista, ki je še pred volitvami, v času, ko je bila zaposlena na policiji, iskala stik z mano – dvakrat je bila pri meni na svojo lastno pobudo in ona je tista, ki je meni govorila o seznamu janšistov in o tem, da bo očistila policijo, če bo le dobila priložnost, da bo postala notranja ministrica,« je dejal Golob in sklenil, da se je zgodba nato razpletla kot »politični boj užaljene političarke«.V javnosti se poraja vprašanje, kdo tukaj laže. Lindav, nekdanji direktor policije, je v svojem odzivu izjavil, da bo javnost sama presodila o resjednosti obtožb in o tem, kdo je v ozadju resjede. Zadeva je dvignila veliko prahu v političnih krogih in med državljani, saj prinaša vprašanja o transparentnosti političnih procesov in integriteti vlade.V središču pozornosti sta zdaj pravni in politični vidik primera, saj bo končni razplet te zgodbe močno vplival na zaupanje javnosti v politične institucije in delovanje vlade. Golobov odvetnik trdi, da so obtožbe politično motivirane in da ni bilo storjeno nobeno kaznivo dejanje. Vendar pa bo odločitev o tem, ali gre za resen primer političnega vplivanja ali le za poskus diskreditacije premierja, odvisna od pravnih postopkov.Tatjana Bobnar, ki je kot ministrica za notranje zadeve odstopila zaradi domnevnih političnih pritiskov, vztraja pri svoji različici dogodkov. Njene trditve vključujejo obtožbe, da je Golob skušal vplivati na imenovanje vodilnih v policiji, kar naj bi storil z obljubami in pritiski.Politična saga, ki je vzniknila iz teh dogodkov, ni le pravno vprašanje, temveč tudi vprašanje politične stabilnosti in zaupanja v vladne strukture.16. vinotok, Urban Gajšek

Dne 19. malega travna 1273 je v Zagrebu v Bezjaški Sloveniji potekala splošna Veča celotnega kraljestva Slovenije, latinsko Congregatio Regni tocius Sclavonie generalis. Gre za prvo znano večo ali zbor odposlancev Bezjaške Slovenije z ohranjenim zapisnikom in sklepi, ki so napisani v latinskem jeziku, kakor je bil to takrat običaj po vsej Evropi. Odločitve veče Kraljestva Slovenije so se imenovale statuta et constitutiones, čemur bi v prevodu rekli postave oziroma pravila, zakoni in ustava. Shranjene so v pozneje izdelani Škrinji privilegijev in svoboščin Kraljestva Slovenije, ki se nahaja v Zagrebu.Slika Škrinje privilegijev in svoboščin Kraljestva Slovenije, ki je shranjena v ZagrebuDejstvo, da so se nam s te veče ohranili zapisniki in sklepi, nikakor ne pomeni, da je to bila prva veča Bezjaškega slovenskega kraljestva. Veče Bezjaške Slovenije so istega izvora, kot so bile stare ljudske veče v Gorotanski/Korotanski Sloveniji – Karantaniji (Slovensko Ustoličevanje) in tudi v mestu Veliki Slovensk (danes mesto Novgorod) v Rusiji. Nedvomno pripadajo izvirni Slovenski stari pravdi ter družbeni ureditvi – Slovenski ljudovladi.Na takratni veči – deželnem ali državnem zboru Bezjaških Slovencev so razpravljali o sodstvu in sojenju, vojaških dolžnostih in davkih. Na veči so zraven Slovenskega bana Matije Čaka (v virih je imenovan še Čak in Čako), omenjeni tudi plemiči iz zagrebečkega, križevskega in zagorskega županstva. Zabeleženih je bilo triintrideset določb. Od prve do dvajsete se nanašajo na sodstvo in sojenje, ostale pa na nasledstvo plemiških posesti, vojaško službo ter davke.Glede vojske je bilo odločeno: »Če sovražna vojska napade kraljestvo, oziroma bi kralj sam odšel v vojno, so plemiči Kraljestva Slovenije dolžni posamič in vsi skupaj stopiti v vojsko, vendar tako, da se lahko svobodno in po lastni volji pridružijo izbranemu baronu.«Zanimivo je, da so na veči razpravljali tudi o pravicah plemičev in vojakov oziroma v oči bode predvsem to, da so poleg njih razpravljali tudi o pravicah in svoboščinah neplemenitih svobodnjakov, svobodinov. To dejstvo nam daje vedeti, da so v 13. stoletju kljub nespornemu fevdalnemu sistemu še zmeraj obstajali tudi svobodni ljudje, ki niso bili pripadniki plemiškega stanu.Slika: Sklepi veče Kraljestva Slovenije dne 19. 4. 1273 v ZagrebuZanimivo je tudi dejstvo, da so poslanci veče pravice oziroma popisane pravice kraljestva in banstva, ki naj bi jim pripadale zlasti v razmerju do kralja, na to večo že prinesli. Ban je te pravice sprejel in potrdil kot statuta et constitutiones. Najbrž je torej šlo za stare, že dalj časa obstoječe in uveljavljene pravice – za Staro pravdo. Tudi to kaže na najtesnejšo izvorno zvezo z izročilom in ureditvijo stare Karantanske Slovenije. Zagotovo lahko sklepe te slovenske veče, ob upoštevanju ogrske Zlate bule iz dne 24. 4. 1222, primerjamo s slovito angleško veliko listino svoboščin – Magna karta (lat. Magna carta libertatum ali Magna charta libertatum) iz leta 1215.Slovenske bezjaške veče ali deželni/orsaški zbori oziroma zbori Kraljestva Slovenije, imajo tudi zaradi leta 1273 dokumentiranih ohranjenih sklepov, mnogo večjo težo ter izročilo kot hrvaški sabori. Prvi dokumentiran hrvaški sabor je namreč potekal šele sredi 14. stoletja.Slika zastave Bezjaške Slovenije, ki jo je leta 1618 nosil slovenski praporščak knez Krištof ErdeodyTakšno zastavo Kraljestva Slovenija, kot je prikazana na zgornji sliki, je leta 1618 na ustolitveni svečanosti kronanja ogrskega kralja Ferdinanda II. nosil slovenski praporščak knez Krištof Erdeody (lat. Christophorus Erdeody).Ob tem je treba posebej opozoriti, da si današnja Republika Hrvaška neupravičeno lasti Veče Kraljestva Slovenije, ki pripadajo zgodovini bezjaških Slovencev in prav večo iz leta 1273 navaja kot začetek hrvaških saborov, kar pa nikakor ni v skladu z resjedo . Hrvati tako v svoji zgodovini kot tudi v politiki enostavno pomešajo zgodovino in Veče panonskih oziroma bezjaških Slovencev s sabori Hervatov, česar pa nikakor ni mogoče enačiti in zamenjevati (glej elektronski vir: Hrvatski sabor, Povijest saborovanja, Od narodnih zborovanja do građanskog Sabora 1848. godine, https://www.sabor.hr/hr/o-saboru/povijest-saborovanja [dostop, 18. 4. 2024]).Nasploh je iz zgodovinskih virov mogoče razbrati, da so bila zborovanja v panonski Sloveniji oziroma v Kraljestvu Slovenije mnogo bolj razvita in so imela precej večje izročilo, kakor podobna zborovanja na Ogrskem in na Hervatskem, kar jih postavlja ob bok starodavnim slovenskim karantanskim Večam, s katerimi so kot kaže bile sorodne tudi Veče panonskih/bezjaških Slovencev.Zgornje pisanje potrjujejo besede Antuna Dabinovića v knjigi Hrvatska državna i pravna povijest, kjer o hrvaških saborih piše naslednje: »Vloga hrvaškega sabora je precej skromna, kolikor lahko presodimo na podlagi ohranjenih spisov: v glavnem gre tu za razpravljanje o sodnih poslih in o vprašanjih lokalne uprave. O kakšnem zakonodajalstvu hrvaškega sabora si zaradi pomanjkanja ohranjenega gradiva težko ustvarimo tudi približno sliko. Precej več vemo o vlogi slovenske veče, ki je pričela zasedati pod kratkotrajnim banovanjem Matjaža Čaka – Trenčinskega. Tu vsekakor pridejo v obzir številna vprašanja notranje uprave in zakonodajalstva, vendar je ob nepopolnih razpoložljivih podatkih težko določiti, v kateri fazi lahko odločitev posamezne veče štejemo kot končni zakon. Vsekakor se na podlagi tega, da je ban na veči zastopal odsotnega kralja, lahko izvede sklep, da je že njegov pristanek s pridržkom kraljeve končne odobritve, pomenil predpostavko za izvršljivost sklepov veče.«Samo Korošec, 19. mali traven 2024

Obrambno ministrstvo RS je v začetku meseca svečana v javno razpravo dalo predlog obrambne, in vojaške strategije ter strategije civilne obrambe. Javna razprava se končuje danes 4. sušca. Kakšen bo njen dejanski »izplen«?Obrambni minister Marjan Šarec je na posvetu o novih obrambnih strategijah 7. svečana dejal, »da se o njih pogovarjajo, ker se je varnostna situacija v svetu in bližini države drastično poslabšala«. Slovenija se ne more več zanašati na kolektivno obrambo, temveč mora delati za obrambo lastnega ozemlja, je tedaj še sporočal minister Šarec.Zelo verjetno je, da v prihodnosti kolektivna obramba kot je NATO, ne bo nudila primerne varnosti, zato bo treba čimprej začeti delati za obrambo lastnega ozemlja, ne zgolj govoriti o tem. Za kaj takšnega pa mora biti slovensko prebivalstvo najprej sploh pripravljeno, nato pa tudi primerno usposobljeno, sicer obramba niti ni mogoča.Podobno kot minister Šarec, so na posvetu razpravljali tudi obrambni in varnostni strokovnjaki kot npr. dekan ljubljanske Fakultete za družbene vede Iztok Prezelj, dekan mariborske Fakultete za varnostne vede Andrej Sotlar, in načelnik generalštaba Slovenske vojske Robert Glavaš. Vsi so izrazili mnenje, da se je nujno najprej zanesti na lastne sile ter predvideti situacije, ko bomo v obrambnem smislu najprej prisiljeni delovati samostojno.Smo se Slovenci z obstoječo Slovensko vojsko dejansko sploh sposobni braniti pred morebitnim agresorjem?Odgovor je žal povsem jasen NE! Najprej je treba vedeti, da šteje Slovenska vojska skupaj z rezervisti samo 7.200 vojakov, podčastnikov in častnikov. Rezervistov, ki seveda niso profesionalni vojaki, je od tega okrog 900. Poleg tega je bila večletna ocena pripravljenosti Slovenske vojske za obrambo v primeru vojne nezadostna. S tako majhnim številom vojakov in ob tako slabi oceni pripravljenosti Slovenske vojske, se je povsem nemogoče obraniti pred potencialnim napadalcem. Takšna Slovenska vojska pa tudi ne predstavlja nikakršnega faktorja odvračanja od napada na Republiko Slovenijo. Prej bi lahko rekli, da predstavlja faktor privabljanja napadalcev, saj zgoraj navedena dejstva niso znana zgolj nam, marveč so splošno poznana.Žal so zgoraj zapisana negativna dejstva v zvezi z obrambno varnostjo Republike Slovenije posledica zgrešenih dejanj in napačne obrambne strategije v zadnjih 20. letih. Obrambni minister Šarec je to opisal z naslednjimi besedami: »V letih po osamosvojitvi smo podlegli razmišljanju, da je vojska bolj nujno zlo kot resno potrebna sila.« V svojem nedeljskem intervjuju (3. 3. 2024) za STA na MMC RTV SLO, je Šarec celo dojel, da: »Človek še vedno ni prišel v tisto fazo, ko rečemo, da smo spoznali, da vojne niso rešitev«. Pred tem se je že javno čudil mnenjem, da Slovenija ni vojaško ogrožena, saj da se obrambna sposobnost ne gradi takrat, ko se konflikt že pojavi.Nedvomno so obrambne strukture v Republiki Sloveniji pred konkretno težavo, saj je politika v preteklih dveh desetletjih skoraj s konsenzom – ne pozabimo, da sta odpravo naborniškega služenja vojske predlagali SDS in Stranka mladih – postavljala vlogo vojske kot ne bodi ga treba. Ker jo imajo drugi, jo imamo pač še mi. Tistih par vojakov bomo že poslali na misije v tujino, v zameno pa nas bo pred morebitnim napadalcem branil NATO. In to kar smo sejali, to danes tudi žanjemo. Če smo se leta 1991 z lastnimi oboroženimi silami zoperstavili eni najmočnejših tedanjih armad v Evropi in v kratkem a učinkovitem boju zmagali, smo po letu 2003 sami povsem onesposobili lastno obrambo.Posledice pa so dejansko za našo družbo kot celoto še mnogo hujše. Imamo že dvajset generacij mladih moških, ki niso bili deležni nikakršne vojaške vzgoje in usposabljanja – med njimi je tudi obrambni minister Šarec – zato ti ljudje niso sposobni niti pravilno dojeti razmer, kaj šele voditi slovenske obrambne sile. Večina misli, da tako ali tako sploh nismo ogroženi, če pa bi se to slučajno spremenilo, jih bo nekdo že branil. Oni zagotovo ne bodo branili nikogar, saj tega ne znajo, niti na to niso pripravljeni …Ne vemo še natančno kaj vse je na Obrambno ministrstvo RS prispelo v okviru javne razprave o obrambni strategiji RS, smo pa pred dnevi prejeli Predlog obrambne strategije Slovenske varde oziroma bolje rečeno Poveljstva Slovenske varde (PSVAR).Ker gre za pomembno tematiko, ki nedvomno posega v delovanje in prihodnost celotne slovenske družbe, zato smo naredili tudi analizo tega predloga.Ob tem, ko je bilo ob začetku javne razprave o obrambni strategiji še javno navedeno, »da dokumenti med drugim dopuščajo popolnjevanje in naraščanje SV z obvezno rezervo in vojaki na obveznem služenju vojaškega roka«, je obrambni minister Šarec v svojem zadnjem intervjuju tik pred koncem javne razprave poudaril, da »o vnovični uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, kot smo ga poznali pred letom 2003, ne razmišljajo«.Tega nikakor ni moč razumeti drugače, kot korak, celo dva koraka nazaj. Čemu namreč številne besede in zavajanje javnosti o novem pristopu, če pa očitno nova obrambna strategija nima namena predvideti niti načrtovati ničesar konkretnega za dejansko obrambno usposabljanje slovenskega prebivalstva?Povsem drugačen je pristop, ki ga ima do obrambne strategije RS Poveljstvo Slovenske varde.Iz njihovega predloga jasno izhaja naslednje:1. Obrambna strategija temelji na dejstvih zapisanih v Ustavi RS - na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe, ki je zapisana v Preambuli in v 3. členu Ustave RS. Sleherno delovanje v nasprotju z navedenim, pomeni veleizdajo!2. Vojni obvezniki so vsi pripadniki slovenskega naroda in državljani RS, ne glede na spol. Kdor si varnosti in obrambe ni sposoben oziroma si je noče zagotoviti sam, je ni niti vreden, niti si je ne zasluži! Zanašati se na to, da nas bo branil nekdo drug je nesprejemljivo.3. Obrambna strategija Slovenije poleg Slovenske vojske uvaja Splošno ljudsko obrambo (SLO). V obdobju miru je potrebno primerno usposobiti in za primer vojne pripraviti vse vojne obveznike.4. Zgoraj našteto je v prvi vrsti namenjeno odvračanju kakršnekoli agresije na RS, saj se napad agresorju glede na žrtve, nikakor ne bo izplačal.Temeljno načelo ali doktrina obrambne strategije izhaja iz verzov največjega slovenskega pesnika in preroka Franceta Prešerna: »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi!« Z drugimi besedami: Raje vsi umremo, kakor da živimo pod okupacijo!Obrambna strategija je najprej namenjena odvračanju potencialnih agresorjev od napada na Slovenijo. V primeru, da strategija odvračanja ne uspe in vendarle pride do dejanskega napada, pa načrtuje celovito, totalno/popolno, neprestano in dokončno obrambo. Predaja ni mogoča pod nobenimi pogoji. Vsak tovrsten poizkus pomeni izdajo, sleherna izdaja pa se kaznuje s smrtno kaznijo!Obrambna strategija izhaja iz okrog 2.000.000 borcev in bork, ki so vsi vključeni v vojaško obrambo (VO) in v splošno ljudsko obrambo (SLO). Število borcev izhaja iz seštevka vseh pripadnikov slovenskega naroda doma in po svetu ter državljanov RS, odšteti pa so otroci mlajši od 7 let. Ko je vojna, je vojna za vse, zato je treba narediti vse, da do nje sploh ne pride!V splošni ljudski obrambi, ki je podpora delovanju Slovenske vojske, so po obrambni strategiji Slovenske varde, dolžni sodelovati tako moški kot ženske, pri tem pa zgornja starostna meja ne obstaja. Zato gre za celovito in popolno ali totalno obrambo, ki je zasnovana na enotah organiziranih po načelu teritorialne obrambe in na posebnih enotah.Cilji predlagane obrambne strategije so: 1. odvrniti vojaške ter druge grožnje in tveganja;2. obraniti neodvisnost, nedotakljivost in ozemeljsko celovitost države in slovenskega naroda;3. zagotoviti neprekinjeno delovanje naroda in države.Vizija predlagane obrambne strategije je: 1. Slovenije ne bo napadel nihče, saj se mu to glede na žrtve, ne izplača;2. vsak Slovenec je pripravljen in zna braniti svojo domovino in rojake, saj se zaveda, da tako ščiti sebe in vse ostale;3. Slovenec bo tudi po več letih bojevanja vedno svoboden korakal po slovenski zemlji.V fazi vzpostavljanja novega obrambnega sistema bo njegovemu financiranju namenjenih 10 odstotkov državnega proračuna, v drugi fazi 5 odstotkov, v naslednjih fazah pa finance po potrebi. Materialni viri bodo zagotovljeni na način, ki bo omogočil samostojno proizvodnjo in vzdrževanje orožja in opreme znotraj Republike Slovenije. Vzpostavljen bo Obrambno industrijski kompleks (OIK), ki bo vključeval proizvodnjo vseh dobrin, nujnih za vzdrževanje obrambnega sistema v predvojnem času ter podpiral dopolnjevanje materiala med vojno.V primerjavi z dokaj medlimi in neprepričljivimi izjavami obrambnega ministra Marjana Šarca, je predlog obrambne strategije RS, ki ga je v javno razpravo posredovala Slovenska varda, tipičen primer odločnega in obenem skrajnega pristopa do obrambe domovine. Ker pa je vojna tako ali tako že sama po sebi skrajna in gre nedvomno za skrajni obračun, je tovrsten obrambni pristop edini razumen.Seveda bo že tovrstno razmišljanje, kaj šele njegova dejanska izvedba naletela na množično nasprotovanje številnih »mirovnikov«, »humanistov« in »pacifistov«. A, kot kaže so pisci te obrambne strategije tudi to jasno predvideli, saj so za največjo grožnjo 21. stoletja slovenskemu narodu označili prav pacifizem, ki se kaže v apatičnosti, defetizmu ter nizki ravni zaupanja ljudi v državo in v nizki narodni zavesti, ter idealistične in strukturalistične ideologije, ki poskušajo negativno vplivati na obrambo države.Na koncu pa ne pozabimo na začetek obrambne strategije: sleherno delovanje v nasprotju z Ustavo RS, pomeni veleizdajo!4. Sušec 2024, Bojan Strašek

V tokratno knjigo je uvrščenih 153 odlomkov daljših letopisov ali kronik in nekaj krajših virov. Začne se s poglavjem Stališča zgodovinarja Jakova Bačića. Njegove raziskave, ugotovitve in teze se namreč bistveno razlikujejo od »uveljavljene« zgodovine. V svojem doktoratu, ki ga je zagovarjal v ZDA je Bačić dokazal, da je pradomovina Slovenov/Slovencev širše podonavsko območje, z drugimi besedami Panonija.Sledi poglavje z domačimi zapisi o Slovenih začenši z 9. stoletjem, ki so se v glavnem ohranili v mlajših prepisih v rusko-slovenskem, srbsko-slovenskem in drugih slovenskih jezikih. Poglavje nosi naslov Zapisi imen Slovenci, Sloveni v staroslovenskem in v novoslovenskem jeziku. Gre za osem staroslovenskih virov, ki izvirajo iz 1. tisočletja našega štetja, s katerimi je avtor naredil svojevrstno povezavo med I. in II. zvezkom 3. dela knjige. Zatem so opisani ohranjeni novoslovenski rokopisi med 10. in 16. stoletjem in tiskane knjige v slovenščini, katerim je dodanih še nekaj samostojnih virov iz 16. in 17. stoletja.Preostala vsebina knjige je razdeljena na naslednja časovna obdobja:I. Doba antike (od leta 500 pred našim štetjem – leta 500 našega štetja);II. Doba zgodnjega srednjega veka (501 – 1100);III. Doba visokega srednjega veka (1101 – 1300);IV. Doba poznega srednjega veka (1301 – 1500);V. Doba novega veka (1501 – 1679).V novi knjigi zbrana široka paleta raznih virov in zaključen njihov pregled. Na temelju tega bo Šiško po lastnih besedah, v naslednji knjigi z naslovom Sloven(c)i in Slovenije 3/III. del, Razčlenjevanje ter razkritje laži in zavajanj, predstavil analizo pregleda in razkritje večinoma zamolčanih in neupoštevanih dejstev, ki predstavljajo naše prednike Slovene/Slovence v povsem drugačni luči.Iz najnovejše Šiškove knjige izpostavljamo izbrane odlomke iz katerih izhaja:1. Ruski pogled na izvor in zgodovino Slovenov; 2. Judovski pogled ( pričevanje) o zgodovini starih Slovenov ter 3. Poljski pogled na izvor in pradomovino Slovenov (odlomek iz najstarejše poljske kronike, ki govori o pradomovini Slovenov).O ruskem pogledu na izvor in zgodovino Slovenov lahko beremo v knjigi N. S. Deržavina z naslovom Poreklo ruskega naroda, ki je bila v tedanji t. i. srbo-hrvaški jezik prevedena leta 1948. Vsekakor je dobrodošlo, da poznamo tudi ruski pogled na to tematiko.Rus Nikolaj Sevast'janovič Deržavin je bil sovjetski zgodovinar in etnograf, član Akademije znanosti Sovjetske zveze (AN SSSR). Deržavin je jasno zapisal, da prve omembe Slovenov izvirajo s konca 1. in začetka 2. stoletja našega štetja. V teh poročilih Sloveni nastopajo pod imenom naroda Venedi ali Veneti. Ta poročila najprej najdemo pri znanem rimskem piscu Pliniju Starejšem (23-79 leta našega štetja), nato pa pri rimskem zgodovinarju Tacitu (P. Cornelius Tacitus, rojen okrog leta 55 nove ere, umrl okrog leta 120). Tretje obvestilo najzgodnejših pričevanj o Slovenih najdemo pri znamenitem grškem zemljepiscu, zvezdoslovcu in fiziku, ki je živel v 2. stoletju našega štetja Ptolemaju Klavdiju.Po prikazu Ptolemaja (ali Ptolomeja), ki se nanaša na 2. stoletje našega štetja so Sloveni – Veneti takrat živeli na območju med Baltskim morjem, od Ganskega zaliva na severu in Karpati na jugu in so bili veliko ljudstvo.Baltsko morje je nekoč nosilo tudi ime Venedsko ali Venetsko morje. Sloveni – Veneti – Venedi pa so tedaj naseljevali območje med Venetskim – Venedskim morjem, od Gdanskega zaliva na severu in Karpati na jugu. Karpati so gorovje v Srednji in Vzhodni Evropi, ki se v loku razteza od današnje Češke na severozahodu preko Slovenske republike/Slovaške, Poljske, Madžarske in Ukrajine do Romunije in Srbije na jugu. Dolgi so približno 1500 km, najvišji del Karpatov pa predstavljajo Visoke Tatre na meji med Slovensko republiko in Poljsko.Glede na navedbe Ptolemaja Klavdija: »Sarmatijo obkrožajo velika plemena: Venedi po vsem Venedskem zalivu in severno od Dakije«, je jasno, da je treba pri Karpatih upoštevati tudi Južne Karpate v današnji Romuniji in Srbiji. Venedi ali Veneti torej niso prebivali zgolj v Karpatih od izvirov reke Visle na sever, marveč tudi precej južneje v Južnih Karpatih in severno od Dakije, pa vse do Venedskega zaliva ali Baltskega morja. Teh navedb nikakor ne smemo zanemariti, saj so posledično Venedi ali Veneti v 2. stoletju prebivali tudi v Panoniji, ki se je nahajala severno od Dakije. Panonija je pravzaprav predstavljala središče velikega območja na katerem so tedaj prebivali Veneti ali Venedi. To se povsem ujema s trditvami o pradomovini Slovenov na območju Panonije.V zvezi z Venedi, Veneti, Vendi oziroma Vindi ali Sloveni je Deržavin tudi zapisal:»Okoliščine, da so se Sloveni pod imenom Veneti prvič v zgodovini pojavili konec 1. in v začetku 2. st. stoletja našega štetja, seveda ne moremo razlagati v smislu, da do takrat tega naroda na ozemlju Evrope sploh ni bilo, bolje slovenskega pranaroda ali predslovenskega substrata poznejšega slovenskega naroda Venetov. /…/ Slednji so predstavljali dele vseh večjih medplemenskih zedinjevanj ali plemenskih zvez, njihova imena pa so zasenčila imena tistih plemenskih organizacij, ki so bile del teh zedinjenj. Pri tem so se skupna plemenska imena – Kimerijci, Skiti, Tračani, Sarmati, Goti, Huni in drugi pogosto prenašala na plemena, ki so postala del medplemenskih zedinjevanj ali plemenskih zvez, med drugim tudi na Pra-Slovene in kasneje Slovene.«Deržavin je celo zapisal, da je slovenski narod nastal že v 6. stoletju, kar bi si morali dobro zapomniti marsikateri »slovenski« zgodovinarji: »Na ta način je bilo zgodovinsko ugotovljeno, da so omenjeno obsežno ozemlje sredi prvega tisočletja našega štetja poselili Vendi t. j. plemena Slovenov in Antov. Na tem ozemlju je že v 6. stoletju, v procesu plemenskega križanja, ki je omično in narodopisno izstopalo iz splošne množice okoliških plemen, nastal slovenski narod. Na podlagi zelo resjednih zgodovinskih, narodopisnih in jezikovnih podatkov je mogoče sklepati, da je ta proces etnografske konsolidacije praslovenskih plemen doživelo tudi takratno prebivalstvo Balkanskega polotoka.«Za nas je izjemno zanimivo in žal bistveno premalo znano pisanje Abrahama ben Jakuba. Abraham ben Jakub Izraelski, je bil potopisec židovskega porekla, pa tudi trgovec, diplomat in vohun iz 10. stoletja. Potoval je po srednji in zahodni Evropi in se leta 961 sestal s cesarjem Otonom I. Njegovo delo – spomini s komentarji je izgubljeno, ohranjeni pa so samo njegovi deli in to po zaslugi al Bakrijeve (Abu Abdullah al-Bakri) Knjige poti in dežel iz leta 1066.Izraelec Abraham ben Jakob je v 10. stoletju o Slovenih poročal: »Dežela Slovenov (Slovenija) se razprostira od Sirskega morja (Sredozemlja) do oceana na severu. Severna plemena, ki so do sedaj živela med njimi so jim odvzela dele ozemlja. Sestavljajo jih številna, raznovrstna plemena. V davnini jih je zedinil eden kralj, čigar naziv in naslov je bil Maha, pripadal pa je enemu izmed plemen, ki se je imenovalo Vilinbaba in to pleme so vsi spoštovali. Pozneje se je njihov jezik razdvojil, njihova država pa je razpadla in njihova plemena so postala razdvojene skupine, vsakemu izmed njihovih plemen pa je načeloval kralj. /…/Tako vsa ta mesta oblikujejo polotok, ki je na jugu obkrožen s Sirskim morjem, na vzhodu in severu z Beneškim zalivom, na zahodu polotoka pa ostane pot k izhodu. In Sloveni naseljujejo obale tega zaliva od njegovega izhoda na zahodu v Sirskem morju. Vzhodno od njih so Bolgari, na zahodu pa so drugi Sloveni. Tisti, ki žive zahodno od zaliva so najhrabrejši, in prebivalci te dežele pri njih iščejo zaščito in se bojijo njihove moči. Njihove dežele so visoke gore s težko prehodnimi potmi. Nasploh so Sloveni hrabri in drzni ljudje, in če ne bi bilo neenotnosti zaradi delitve na številne veje, in neenotnosti plemen, jim ne bi bil po moči enak niti en narod na svetu. Oni prebivajo v deželah, zelo bogatih v mestih stanovanja in v provizijah. So marljivi poljedelci, pa tudi v ostalih dejavnostih prekašajo vse narode sveta. Njihovo blago po kopnem in morju pride do Rusije in Carigrada. Tudi načelnik severnih plemen govori slovensko, zato ker so ona zmešana z njimi, kot na primer plemena Al-Trškin (Tedeski, Nemci), Ankli (Madžari), Bađanakja (Pečenegi), Rusi in Hazari.«Trditve Abrahama Izraelskega so za zgodovino naših prednikov – Slovenov/Slovencev – tako pomembne, da bi jih bili naši zgodovinarji vsekakor dolžni podrobneje raziskati. Še posebej ob dejstvu, da Albert Krantz v svoji Wandaliji trdi, da naj bi celo ime oziroma beseda Sclaui izvirala iz hebrejščine »Sclauorum nomine etymon Hebreum tributur« (»Imenu Slovenov se pripisuje hebrejski izvor«). ter v nadaljevanju še »Sclauorum nomine manicipia unde soleant significari«.Za koncev poglejmo še poljski pogled na izvor in zgodovino Slovenov/Slovencev: Wincent Kadłubek je bil krakovski nadškof in avtor Poljske zgodovine (Historia Polonica) nastale okrog leta 1200. V njej je jasno opredelil najstarejše slovenske naselbine v Panoniji in v poznejši Bolgariji v obdobju pred našim štetjem. Opisoval je ljudska izročila o navalu Vlahov (Keltov) in o bitkah domorodnih Slovenov s prišleki. Nazadnje so se Sloveni in Vlahi med seboj pomirili in si razdelili številne evropske dežele. Vlahi so dobili celotno Grčijo, Sloveni pa obširen prostor od Bolgarije do Korotana ter severne dežele, od Danske do Rusije. Vso to ozemlje je Kadłubek prikazal kot ogromno državo, veliko kot Rimsko cesarstvo, v kateri naj bi glavno vlogo imeli predniki Poljakov – Vandali in Lehi (Vlahi, Lehiti). V uspešnih vojnah z Rimljani so gospodarji slovenske države zavzemali rimska mesta ter tudi porazili Aleksandra Makedonskega, Julija Cezarja in druge rimljanske vojskovodje.Kadłubek je v kroniki izrecno zapisal, da je Panonija rodovitna mati in izvor vseh Slovenov in njihovih narodov. Pan, v skladu z grškim prevodom, naj bi pomenil "vseobsegajočega". Zato se v slovenskem jeziku uporablja izraz "Pan" za Gospoda ali tistega, ki ima vse.Izjemno zanimivo je tudi Kadlubkovo pisanje o vladarju Lesku (Leszko). Ta Lesko se je uprl Juliju Cezarju, ki si je skušal podrediti vladavino Slovenov in je napadel ozemlje Lehitov. Z Lehiti se je z vso svojo močjo uprl in se trikrat spopadel z Julijem Cezarjem, pri čemer ga je premagal in porazil njegovo največje ljudstvo. O tem poroča tudi Valerius v svoji knjigi "De vita Caesaris". Lesko je prav tako premagal nekega tirana Krassa, kralja Partov, v bitki v Prusiji, mu odvzel vse bogastvo in mu v usta nalil taljenega zlata, rekoč: "Pij zlato, zlato si zaslužiš." Lesko ni vladal samo Lehitom marveč tudi drugim deželam: Gotom (Pruthenom) in Partom (Ruthenom), vse do vzhoda za Ruteni.Pod njegovim vodstvom so bila vladana ne le Kraljestvo Slovenija, temveč tudi sosednja kraljestva cesarstva.V Šiškovi knjigi Sloven(c)i in Slovenije, 3/II. del s posebnim naslovom Pregled pisanj o Venetih, Sclavih, Venedih, Vindih je najti še celo vrsto neverjetnih, veliki večini današnjih Slovencev žal povsem neznanih dejstev in trditev številnih tujih avtorjev. Večino teh trditev je Šiško podkrepil tudi z izvirnimi zapisi v latinščini in celo v islandščini.Knjiga si vsekakor zasluži posebne pozornosti, postavlja pa se tudi vprašanje, kaj naš še čaka v napovedanem 3/III. delu knjige, ki že nastaja in naj bi predvidoma izšla še letos.8. svečan 2024, Samo Korošec