V uvodnem 1. delu članka s tem naslovom smo pregledali Ustavo RS in tiste njene člene, ki govorijo o volitvah oziroma se vsaj nanje nanašajo ali vplivajo. Tokrat nadaljujemo s pregledom zakonov, ki podrobneje urejajo volitve in bi seveda morali biti v skladu z Ustavo RS.
Ti zakoni so:
ZVDZ – Zakon o volitvah v državni zbor;
ZVRK – Zakon o volilni in referendumski kampanji;
ZDVEDZ – Zakon o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v državni zbor (ZDVEDZ).
Za razliko od 1. dela našega članka, ko smo podrobneje predstavili člene Ustave, naštetih zakonov sedaj ne bomo podrobneje analizirali, marveč bomo v nadaljevanju izpostavili zgolj tiste njihove dele, kjer smo mnenja, da gre za neustavnost, to pa bomo analizirali na podlagi konkretnih primerov.
Najprej poglejmo Zakon o volitvah v državni zbor (ZVDZ). Že v prvem členu zakona je določeno, da se poslanci državnega zbora volijo na podlagi splošne in enake volilne pravice na svobodnih in neposrednih volitvah s tajnim glasovanjem.
V VII. poglavju zakona, ki se imenuje Kandidiranje, nas zanimata 43. in 44. člen zakona.
43. člen se glasi: »Politična stranka določi kandidate po postopku, določenem z njenimi pravili. Lista kandidatov se določi s tajnim glasovanjem.
Politična stranka lahko vloži listo kandidatov v vsaki volilni enoti, če njene liste kandidatov podprejo s podpisi najmanj trije poslanci državnega zbora. Podpisi poslancev na predpisanih obrazcih se predložijo državni volilni komisiji.
Politična stranka lahko vloži listo kandidatov v posamezni volilni enoti, če listo kandidatov določijo člani politične stranke, ki imajo volilno pravico in stalno prebivališče v volilni enoti, in če listo kandidatov podpre s podpisi najmanj petdeset volivcev, ki imajo stalno prebivališče v volilni enoti.
Politična stranka lahko vloži listo kandidatov v posamezni volilni enoti tudi v primeru, če lista kandidatov ni določena na način iz prejšnjega odstavka, ob pogoju, da listo kandidatov podpre s podpisi najmanj sto volivcev, ki imajo stalno prebivališče v volilni enoti.
Dvoje ali več političnih strank lahko predloži skupno kandidatno listo.
Na kandidatni listi noben spol ne sme biti zastopan z manj kakor 35% od skupnega dejanskega števila kandidatk in kandidatov na listi.
Določba prejšnjega odstavka ne velja za kandidatne liste, na katere so uvrščeni trije kandidati oziroma kandidatke, pri čemer mora biti na kandidatni listi, na katero so uvrščeni trije kandidati oziroma kandidatke, najmanj en predstavnik vsakega od spolov.«
V oči nam takoj pade dejstvo, da zakon predpisuje tri različne načine za vlaganje list kandidatov, ki veljajo za politične stranke. To so 3. podpisi poslancev, 50 podpisov volivcev in 100 podpisov volivcev v posamezni izmed volilnih enot. Očitno je torej, da zakon med seboj razlikuje poslance in volivce. Podpis prvih ima večjo težo, kot podpis običajnega volivca, čeprav je tudi poslanec pred vsakimi novimi volitvami dejansko zgolj volivec.
44. člen navedenega zakona pa določa, da lahko volivci »določijo listo kandidatov s podpisovanjem.
V posamezni volilni enoti lahko določi listo kandidatov s podpisi skupina najmanj tisoč volivcev, ki imajo stalno prebivališče v volilni enoti.
Za liste iz tega člena se uporabljata določbi šestega in sedmega odstavka 43. člena tega zakona.«
Na podlagi tega člena zakon torej dodatno razlikuje še med volivci, ki so zgolj »volivci« – ti morajo zbrati 1.000 podpisov v vsaki volilni enoti – ter med volivci, ki so člani političnih strank.
Če se spomnimo določb Ustave RS, ki so v vsakem primeru nad določbami zakonov – zato mora biti sleherni zakon v skladu z Ustavo – ta ne pozna nobenih razlik med »statusi, vrstami ali tipi« volivcev. Tudi poslanci obstoječega mandata oziroma sestave Državnega zbora v Ustavi RS nimajo določenih nobenih privilegijev za nove volitve. Njihov status se nanaša zgolj na rezultate prejšnjih volitev.
Zato sta po našem mnenju 43. in 44. člen ZVDZ neustavna, kar bomo konkretno utemejili v nadaljevanju našega pisanja.
V zvezi s tem je bilo na Ustavno sodišče RS vloženih že več pobud za oceno ustavnosti. Zadnjo je leta 2018 vložil celo Državni svet RS. Zato poglejmo kaj je v zvezi s tem zapisalo Ustavno sodišče v svoji odločbi št. U-I-32/15-56 z dne 08. 11. 2018.
Predlagatelj pobude za oceno ustavnosti Državni svet RS je zatrjeval, da predstavlja obstoječa zakonska ureditev po kateri ima podpis poslanca 333-krat večjo težo kot podpis običajnega državljana, takšno nesorazmernost pogojev za kandidiranje, da je to v neskladju z načelom ljudske suverenosti iz 1. stavka 2. odstavka 3. člena Ustave RS in 1. odstavka 82. člena Ustave RS, po katerem so poslanci predstavniki vsega ljudstva (Odločba št. U-I-32/15-56, str. 23). Navedel je, da je izpodbijana zakonska ureditev nesorazmerna. Iz ustaljene ustavnosodne presoje namreč izhaja, da splošno načelo sorazmernosti (2. člen Ustave) ne more biti samostojno merilo za oceno ustavnosti, temveč je vezano na ugotovljeni poseg v posamezno človekovo pravico (Odločba št. U-I-32/15-56, str. 23-24).
Ustavno sodišče RS je odločilo, da so navedbe Državnega sveta RS neutemeljene in zapisalo, da je »že večkrat ponovilo stališče, da je razlikovanje med težo podpisa poslanca oziroma volivca pri določanju kandidatnih list (razumno) utemeljeno z razlogi, stvarno povezanimi s predmetom urejanja. Že v odločbi št. U-I-336/96 je pojasnilo, da pri tej ureditvi »ne gre za razlikovanje glede osebne okoliščine (narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje itd.) temveč za razlikovanje, ki je utemeljeno z različnim položajem teh subjektov v političnem sistemu. Politične stranke so organizacije, v katere se združujejo državljani za doseganje političnih ciljev (zlasti s predlaganjem kandidatov na volitvah), zato je utemeljeno, da jim v postopku kandidiranja zakonodajalec namenja posebno vlogo. Poslanci Državnega zbora se izvolijo na neposrednih in splošnih volitvah, zato uživajo – ne glede na volilni sistem, po katerem se izvolijo – podporo znatnega dela volilnega telesa. Razlikovanje med težo podpisa podpore poslanca in volivca (podpisi treh poslancev odtehtajo podpise največ 800 volivcev) je stvarno utemeljeno. To razlikovanje se je sicer z ZVDZ-B še zaostrilo, saj podpisi treh poslancev odtehtajo podpise 8000 volivcev, vendar to ne spreminja odločitve Ustavnega sodišča.«
Zapisana utemeljitev Ustavnega sodišča RS je naravnost neverjetna, šokantna in zastrašujoča. Ustavni sodniki so namreč v obrazložitvi svoje odločbe postopali skrajno zavajajoče in z očitnim namenom zavrniti pobudo za oceno ustavnosti Državnega sveta, ne glede na konkretna dejstva, določbe Ustave pa zanje kot kaže sploh niso pomembne.
Zato si podrobneje oglejmo njihovo načrtno zavajanje. Vsem nam je jasno, da bi morala biti osnovna naloga ustavnih sodnikov varovanje Ustave RS oziroma konkretneje ustavnih določb, ki določajo pravice državljanov in državljank, ter seveda tudi volivcev in volivk.
Posebej pade v oči njihova navedba, da pri napadeni zakonski ureditvi »ne gre za razlikovanje glede osebne okoliščine (narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje itd.) temveč za razlikovanje, ki je utemeljeno z različnim položajem teh subjektov v političnem sistemu.«
Ustavni sodniki torej v svoji obrazložitvi trdijo, da temelji razlikovanje med »običajnimi volivci« in poslanci na dejstvu, da imajo različen položaj v političnem sistemu. V oklepaju so ustavni sodniki zgolj navedli »(narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje itd.)«, zamolčali pa so druge, v tem konkretnem primeru bistvene določbe 14. člena Ustave RS. Ta člen Ustave (enakost pred zakonom) namreč govori o tem, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Opiranje utemeljitve ustavnih sodnikov v njihovi odločbi na »različen položaj v političnem sistemu«, dejansko pomeni prav razlikovanje v družbenem položaju. S tem so ustavni sodniki celo javno priznali, da gre res za kršitev 14. člena Ustave RS, saj družbeni položaj ali položaj v političnem sistemu ni, ne more in ne sme biti razlog za kakršnokoli razlikovanje kogarkoli! A kljub temu so si v svoji odločbi drznili zapisati, da sta pobuda za oceno ustavnosti Državnega sveta RS in navedeni razlogi o protiustavnosti – neutemeljeni!
V kolikor imamo v Sloveniji takšne ustavne sodnike in takšno Ustavno sodišče, je povsem jasno, da volivke in volivci ter prebivalci te države ne moremo imeti nobenih upanj, da bodo v takšnih pogojih volitve svobodne, poštene, pravične, enakopravne, zakonite in v prvi vrsti ustavne!
Jasno je, da že samo kandidiranje na volitvah ni enakopravno in da imamo protiustavno uzakonjene različne družbene položaje, ki se po trditvah in glede na odločbo ustavnih sodnikov delijo na:
1. Običajne volivce in volivke;
2. Volivce in volivke, ki so člani političnih strank;
3. Volivke in volivce s statusom poslanca Državnega zbora.
Navedeno bi moralo povsem zadoščati, da bi takoj zaustavili vsa volilna opravila, volilno kampanjo ter vse postopke v zvezi z državnozborskimi volitvami 2022. Z volitvami lahko nadaljujemo šele potem, ko bodo vzpostavljene ustavne razmere ter pogoji za enakopravne, svobodne, poštene, pravične, zakonite in ustavne volitve. V nasprotnem primeru to niso nikakršne volitve!
Samo Korošec, 07. mali traven 2022