Ali pa gre zgolj za poskuse destabilizacije pravosodnega sistema ter vnašanja dodatnega nemira vanj?! Karkoli je res, bi bilo treba razjasniti in javno obelodaniti, da ne bo več nobenih sumničenj in neodgovorjenih vprašanj. PR služba Vrhovnega sodišča in Generalnega državnega tožilstva bi se morali do vsakega javnega vprašanja obnašati odgovorno in se zavedati dejstva, da gre v obeh primerih za službi, ki morata služiti narodu, ljudstvu. Ta pa imata vedno pravico do korektnega odgovora in pojasnila.
Zadnje dni smo lahko v več občilih brali o tem, da sodnik Vrhovnega sodišča RS Branko Masleša naj ne bi imel diplome. Zatem se je na portalu Prava.si pojavil članek v katerem se avtor Boris Cipot sprašuje ali generalni tožilec RS Drago Šketa nima pravosodnega izpita. Oziroma ali ga ima narejenega le polovico (zgolj ustnega), kar bi prav tako pomenilo, da ga nima. Je pri nas sploh mogoče, da nekdo, ki nima potrebne zakonsko predpisane izobrazbe in/ali izpita, dejansko zaseda tako pomembno in visoko mesto na sodišču in na tožilstvu?!
V kolikor bi to bilo res, je to nepojmljivo in neverjetno, postavlja pa se tudi vprašanje, v kakšni državi sploh živimo. Če karkoli od tega drži, zagotovo ne v pravni! To pa je hudo zaskrbljujoče, saj bi pomenilo, da številni sodni postopki in sodbe preprosto niso veljavne. In za temi postopki ter sodbami je cela vrsta življenjskih zgodb in usod ljudi, ki so lahko bili oškodovani, ali pa privilegirani.
V kolikor bi se izkazalo, da so navedene trditve resjedne, bi nedvomno šlo za največji šok v zgodovini slovenskega sodstva, vse od začetka samostojne Slovenije. Celo v svetovnem merilu. V primeru vrhovnega sodnika Masleše bo vsekakor potrebno počakati na uradno informacijo Pravne fakultete Univerze v Sarajevu, v primeru generalnega tožilca Škete pa tistega, pri katerem je opravljal pravosodni izpit. Nikakor pa se ne sme zgoditi, da odgovorov ne bo!
Diploma vrhovnega sodnika Branka Masleše bi nekje morala biti. Obstajati bi moralo vsaj potrdilo o opravljeni diplomi, ali kopija diplome. Ta bi se morala nahajati v institucijah, kjer je bil Masleša zaposlen od leta 1980, ko je v Kopru pričel sodniško kariero. In običajno bi se morala nahajati vsepovsod, kjer je Masleša svojo kariero nadaljeval. Vsakdo, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, ne glede na to v katerem zasebnem podjetju ali državni službi, namreč mora predložiti potrebne listine, med katere zagotovo sodi tudi diploma šole ali fakultete na kateri je diplomiral.
V primeru Branka Masleše gre za sodnika, ki je od leta 2000 vrhovni sodnik na Kazenskem oddelku Vrhovnega sodišča RS. Bil je že predsednik Vrhovnega sodišča, predsednik Sodnega sveta in predsednik personalnega sveta Vrhovnega sodišča. Poleg tega Masleša vodi in predava na kazenskopravnih sodniških šolah, s svojimi prispevki pa je sodeloval tudi na šolah prekrškovnega prava. Je tudi namestnik predsednika Državne komisije za pravniške državne izpite ter sodeluje kot izpraševalec za področje ustavne ureditve, pravosodja in državne uprave ter temeljev ureditve Evropske unije. Vrh vsega je tudi predsednik disciplinskih sodišč druge stopnje za državne tožilce in odvetnike ter član komisije za pogojne odpuste. Vse našteto v zvezi z Maslešo je objavljeno na spletni strani vrhovnega sodišča RS. Zato bi bil res nepojmljiv škandal, v kolikor bi se izkazalo, da Masleša dejansko nima diplome pravne fakultete iz Sarajeva oziroma, da tega ne more dokazati.
Ker diplome vrhovnega sodnika Branka Masleše ni mogoče najti v registru diplom, so se nekateri novinarji obrnili na Vrhovno sodišče RS in zaprosili, naj Masleša pojasni, kje je diplomiral, iz katere teme, pri katerem mentorju in kakšno stopnjo izobrazbe je pridobil. Do zdaj novinarji odgovorov niso dobili.
Zgolj na Twitterju se je oglasilo Vrhovno sodišče RS in podalo povsem nejasno pojasnilo, hkrati pa zagrozilo s tožbami proti novinarjem. Zapisali so namreč: “Vprašanje obstoja diplom sodnikov je, upoštevajoč zakonsko predpisan postopek izvolitve, v katerem se presoja izpolnjevanje pogojev za zasedbo sodniškega mesta, odveč. Vrhovni sodnik bo glede zapisanih neresnic vložil tožbo. Znesek odškodnine bo nakazal v dobrodelne namene.” Dejansko nič o tem, kdaj, kje in kako je diplomiral Masleša.
Slovensko pravosodje se torej res lahko sooči z največjo afero do zdaj. Vrhovni sodnik Branko Masleša je namreč dolžan pojasniti kaj je z njegovo diplomo. Zaenkrat pa kaže, da tega ali ne zna ali pa noče prepričljivo pojasniti. Niti ali diplomo ima in če jo ima, kakšna je ter kdo jo je izdal.
Vsekakor je zanimivo tudi, da zadeve o diplomi ali pa vsaj o odnosu Branka Masleše do širše slovenske javnosti, niso razbobnali največji in najvplivnejši mediji v državi (POP TV, RTV Slovenija in STA).
Magična diploma naj bi po nekih nepotrjenih podatkih zgorela v času jugoslovansko-srbske vojne proti BiH. Tudi, če je to res, pa to ne pojasnjuje tega, kje je izvirnik diplome ali vsaj kopija, saj naj bi se Masleša zaposlil več kot enajst let pred vojno. Dne 1. 4. 1980 naj bi bil izvoljen za sodnika na kazenskem oddelku Temeljnega sodišča v Kopru. Jasno je, da se je moral Masleša na sodišču v Kopru ob podani vlogi za prvo zaposlitev izkazati s strokovnimi referencami in je moral priložiti tudi diplomo, kar bi moralo biti v arhivu sodišča.
Kaj pa generalni državni tožilec Drago Šketa? Avtor članka na portalu Prava.si Boris Cipot je v zvezi s tem zapisal: »Šketa naj bi namreč opravil le ustni del pravosodnega izpita, pisnega pa naj bi bil oproščen z zdravniškim potrdilom, da ni zmožen čitljive in berljive pisave. Skratka, pisavo naj bi imel tako grdo, da je bila nečitljiva. Da naj bi Šketi pisni del izpitov na Pravni fakulteti prihranilo podobno zdravniško spričevalo, je še zapisal anonimni pisec.«
Tudi v primeru generalnega tožilca Škete je bil odgovor svetovalke za odnose z javnostmi GDT podoben, kot v primeru PR službe Vrhovnega sodišča: »Spoštovani, ker gre za neumne, zlonamerne insinuacije anonimnih virov, ki ne temeljijo, niti ne morejo temeljiti na resničnih dejstvih, vaših navedb ne komentiramo.
Edini namen takšnih anonimnih podtikanj je škodovanje ugledu in dobremu imenu generalnega državnega tožilca RS.«
Kot smo že zapisali, oba predstavljena primera bi morala biti razčiščena in pojasnjena brez najmanjše trohice dvoma. Državljani in državljanke imamo pravico vedeti, ali je s sodniki in tožilci dejansko vse v redu ter izpolnjujejo zakonske predpisane pogoje za opravljanje te službe. Dvoma v to nikakor ne sme biti! Če pa gre zgolj za politično motivirana podtikanja s strani nekoga, ki mu nek konkreten sodnik ali tožilec iz takšnega ali drugačnega razloga ni všeč, pa je nesprejemljivo tudi tovrstno ravnanje.
Herman Bezjak, 10. gruden 2021