V knjigi je prvič zbranih in objavljenih kar 680 zgodovinskih virov o Sloven(c)ih in Slovenijah od leta 579 do leta 1848, ko je bil objavljen narodno-politični program Zedinjena Slovenija. Za marsikoga predstavlja množinska oblika Slovenije v naslovu pravo presenečenje, saj nas zadnje čase pogosto zavajajo s trditvami, da je Slovenija nastala šele leta 1945 ali celo leta 1991. Šiško nazorno dokazuje, da je že v zgodovinskem obdobju zgodnjega srednjega veka obstajalo istočasno celo več Slovenij. Dokazal je tudi, da naše narodno ime Sloveni in Slovenci ni novo in mlado, marveč je bilo prav tako prisotno že najmanj v srednjem veku.
Njegovo delo je nastalo zaradi načrtnega protislovenskega delovanja nekaterih znanstvenikov SAZU, etnologov, antropologov in zgodovinarjev, ki imajo vsaj dva skupna izvedbena imenovalca in sicer zanikati obstoj Slovencev in slovenskega naroda pred letom 1848, ter prepričati Slovence, da je narod nekaj prehodnega, nekaj česar kmalu ne bo več, zato se za slovenstvo ni smiselno zavzemati. Takšno početje naj bi bilo zastarelo in nepotrebno. To je bila nekdaj ideja internacionalistov, sedaj pa globalistov, s čimer se pripadniki obeh krogov spuščajo na raven političnih aktivistov in pridigarjev.
Šiškova knjiga nikakor ne predstavlja celovitega in dokončnega odgovora na delovanje, oziroma bolje rečeno zavajanje zgoraj imenovanih protislovenskih krogov. Zbral in delno tudi že obdelal je gradivo, iz katerega bo predvidoma nastalo deset knjig z enakim naslovom Sloven(c)i in Slovenije. Prvemu delu bo sledil 2. del – Starodavno ime Slovenija. V 3. delu – Pregled in razkritje, bo objavljen poizkus celovitega pregleda stališč slovenskih jezikoslovcev, zgodovinarjev, slovstvenih zgodovinarjev, pravnih zgodovinarjev in narodoslovcev, od začetka novega veka do danes ter razkritje laži Štihovega in Jezernikovega kroga na podlagi njihovih del. Ostali načrtovani deli so: 4. del – Gorotanska Slovenija: Karantanija, 5. del – Panonska Slovenija: Blatenska in Bezjaška Slovenija, 6. del – Beneška Slovenija, 7. del – Primorske Slovenije, 8. del – Severne Slovenije, 9. del – Južne Slovenije in 10. del – Čezdonavska Slovenija – Slovensko.
S pričujočo in ostalimi napovedanimi knjigami Šiško dokazuje, da slovenski narod, ne le, da ni nastal šele leta 1848, marveč je nedvomno obstajal že davno pred letom 1550. Kogar res zanima zgodovina naših prednikov, bi knjigo moral vsaj prebrati, saj bo seznanjen z marsičem popolnoma novim.
Najdaljše in hkrati osrednje poglavje knjige je Letopisni pregled virov in slovstva o Slovenih/Slovencih od leta 579 do leta 1848, ki skupno šteje 680 zapisov o Slovencih/Slovenih. Šiško pojasnjuje, da pri tem nikakor ne gre za celovit pregled tovrstnih zapisov in da jih bomo zagotovo v prihodnje našli še več.
43 zgodovinskih virov je Šiško v svoji knjigi posebej poudaril. Med njimi so tudi Zgodovina Langobardov, Žitje svetega Konstantina, Spreobrnitev Bavarcev in Karantancev, Žitje svetega Metoda, Slovenska pravda med leti 1002 in 1060, Povest vremenih let ali Nestorjeva kronika, Prapor s Črnim panterjem in angleški kralj Rihard Levjesrčni, Splošna Veča celotnega kraljestva Slovenije, Slovensko Ustoličevanje, Kraljeva potrditev starega grba Kraljestva Slovenije, Velika Slovenska kmečka kramola in Stara prauda, Kronika Antona Vramca, Škrinja privilegijev ali svoboščin Kraljestva Slovenije, Slovenija Atanasija Kircherja leta 1651, Kronika Ritterja/Rafaja 1744, Linhartova Zgodovina južnih Slovenov, Kopitarjeva Karantansko-panonska teorija, Starodavni in današnji Slovenci Jurija Venelina, Prešernova Zdravica in Narodno-politični program Zedinjena Slovenija.
Zbrane zapise je avtor razdelil v šest zgodovinskih dob.
Prva, Doba zgodnjega srednjega veka: 5. - 11. stoletje, ima zapise od št. 1 do št. 126, kar skupaj znese 126 zapisov. Ti zapisi so uvrščeni med leti 579 in 1096, gre torej za najdaljše obdobje 522. let. V tej dobi je povprečno en zapis na vsakih 4,14 leta.
Druga, Doba visokega srednjega veka: 12. - 13. stoletje, ima zapise od št. 127 do št. 175, kar skupaj znese 49 zapisov. V obdobju dolgem 200 let je povprečno en zapis na vsakih 4,08 leta.
Tretja, Doba poznega srednjega veka: 14. - 15. stoletje, ima zapise od št. 176 do št. 229, kar skupaj znese 54 zapisov. V obdobju dolgem 200 let je povprečno en zapis na vsakih 3,70 leta.
Četrta, Doba novega veka: 1492 do 1550, ima zapise od št. 230 do št. 277, kar je skupaj 48 zapisov. V tem najkrajšem obdobju, dolgem 59 let, je povprečno en zapis na vsakih 1,23 leta. Očitno se je z nastopom novega veka število zapisov kar potrojilo.
Peta, Doba od Trubarjeve izdaje prve slovenske tiskane knjige leta 1550 do leta 1768, ima zapise od št. 279 do št. 515, kar znese skupaj 237 zapisov. To obdobje je dolgo 218 let, s povprečno enim zapisom na vsakih 0,92 leta, torej več kot enim zapisom na leto.
Šesta, Doba od slovenskega narodnega preporoda leta 1768 do leta 1848, ima zapise od št. 515 do št. 680, kar je skupaj 166 zapisov. Ta doba je dolga 81 let, povprečno pa ima en zapis na 0,48 leta, kar pomeni malo več kot dva zapisa na leto.
Knjiga bi lahko bila svojevrsten učbenik za osnovne in srednje šole, pa tudi marsikateri študent zgodovine bi se iz nje lahko naučil marsičesa povsem novega. Zagotovo je avtor njenemu nastanku posvetil ogromno časa, energije in premišljevanja.
Samo Korošec, 16. kimavec 2021