Nevojaške metode vojskovanja so stalnica vsake vojne. Namen takšnih dejanj je tudi podpora glavnim vojaškim dejavnostim z vplivanjem na voljo lastnega ali sovražnikovega ljudstva, do nadaljevanja oboroženega spopada. Eden izmed ciljev takšnih metod je šibitev nasprotnika do te mere, da ne bo sposoben voditi vojne, oziroma bo manj učinkovito izvajal nasilje – kar je osnova vsakega oboroženega spopada.
Širša javnost ni vajena takšnih metod vojskovanja in jih pogosto niti ne zazna, vendar se je potrebno zavedati, da se jih poslužujejo praktično vse vpletene strani. Takšne operacije največkrat vodijo obveščevalne in varnostne službe, ki delujejo v tujini ali pa kar na domačem ozemlju. Pri nas se je ohranila vzhodnjaška definicija za takšne dejavnosti, in sicer termin SPECIALNA VOJNA.
“Specialna vojna obsega niz organiziranih in koordiniranih političnih, diplomatskih, ekonomskih, psihološko propagandnih, obveščevalno subverzivnih, terorističnih in pogosto tudi vojaških aktivnosti, mer in postopkov, ki jih ena ali več držav skupaj izvajajo proti drugi državi ali skupini držav, gibanjem za neodvisnost, z namenom vplivanja nanje oziroma zagotovitve svojih političnih, ekonomskih, vojaških in drugih interesov tako, da v ciljani državi, gibanju, med posameznimi nasprotujočimi se frakcijami povzročijo spore, nemire, mednacionalne in verske napetosti ter s tem v končni fazi ustvarijo pogoje za vojaško posredovanje. Za njeno izvajanje se uporabljajo predvsem obveščevalne službe, posebne enote oboroženih sil, emigracija in zavezniki znotraj cilja specialne vojne.” (Definicija po Tomažu Kladniku).
Specialna vojna se je razvijala skozi zgodovino in širila na podlagi tehnološkega razvoja vojske in družbe. Z razvojem telekomunikacijskih sredstev se je širila, tako uporaba sredstev med operacijami specialne vojne, kakor tudi legitimnost specialne vojne kot take. Izkazalo se je, da so tovrstne nevojaške metode celo bolj učinkovite in legitimne, ravno zaradi manjšega obsega nasilja v primerjavi s konvencionalno vojno, kjer se uporablja bistveno več materiala in moštva. Zahodna družba, ki bi naj temeljila na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin ter visoko cenila vsako življenje, je tako bolj nagnjena k takšnim pristopom, kot pa k uporabi večjega števila vojakov s posledično več žrtvami. Tako je postal Zahod tudi največji izvoznik vojne z uporabo visoke tehnologije, malega števila bojevnikov, a z ogromno podporo tej peščici, ki izvaja osrednje vojaške dejavnosti. Vojska postaja tako rekoč zgolj ena izmed »figur« za vodenje vojne, pri tem pa se umika vedno večji prisotnosti ostalih sredstev, s katerimi poskuša ena stran vplivati na drugo.
Tudi slovenska osamosvojitvena vojna leta 1991 je vsebovala ogromno značilnosti specialne vojne (vir: Guliverimage.com).
Specialno vojno prepoznamo po tem, da vključuje – največkrat javnosti prikrita – dejanja, s katerimi se poskušajo izvajati spremembe družbenega mišljenja oziroma "javnega mnenja". Gre za dejavnosti, ki so lahko podobne oziroma enake psihološkim operacijam – te imajo za cilj manipulacijo nasprotnika, da se vsaj delno podredi namenom nasprotne strani.
Količina nasilja med operacijami specialne vojne je lahko zelo raznolika, od nenasilnega diplomatskega ali gospodarskega delovanja, do terorističnih dejanj ali celo rodomora. Cilj je povzročiti družbeni nered oziroma oslabitev državnega aparata. Vsekakor pa specialna vojna ne more proizvesti toliko žrtev, kot jih je totalna vojna, na primer 2. svetovna vojna. Učinkovita specialna vojna pomeni tudi to, da ima nasprotnik bistveno večje žrtve, kot njen izvajalec.
Poglejmo uporabo specialne vojne v primeru spopada med Ukrajino in Rusko Federacijo (RF). Obe strani se nedvomno poslužujeta metod specialne vojne. Ruska federacija vodi omejeno vojno oziroma specialno vojno operacijo. Ukrajina pa se vojskuje na podlagi koncepta totalne vojne, v katerem naj bi pri obrambi države sodelovali vsi državljani. Obe strani kot sredstvo za dosego vojnih ciljev uporabljata tudi množična občila. Ukrajinska propaganda temelji na prikazovanju požrtvovalnosti lastnih sil z namenom ohranjanja bojne morale in pridobivanja orožja, sredstev in opreme od mednarodne skupnosti. Hkrati se poslužujejo zaničevanja in poniževanja nasprotnika, najverjetneje z namenom ohranjanja volje ljudstva do upora in opravičevanja vojaškega (ne)uspeha lastnih sil. Ruska federacija se poslužuje predvsem propagande, kjer se prikazuje povezanost ZDA, Velike Britanije in EU z Ukrajino ter izpostavlja krivice, ki se dogajajo ruskemu prebivalstvu na vzhodu Ukrajine. S tem ohranja voljo ruskega prebivalstva do nadaljevanja oboroženega spopada in opravičuje svojo vojaško intervencijo, ki je bila posledica poskusa NATO, da vključi Ukrajino v svoje vplivno območje.
Vojna oziroma oboroženi spopad v Ukrajini traja že 8 let in pol. Posledice so prav zaradi vojne propagande in posledične cenzure še danes neznane. Ne ve se koliko ljudi je dejansko umrlo in bilo ranjenih, koliko sredstev sta obe strani porabili, koliko infrastrukture je bilo uničene itd. Obe strani tudi aktivno, preko svojih protipropagandnih aparatov, zamegljujeta ter lažno prikazujeta svoje in nasprotnikove podatke z namenom oblikovanja domačega in tujega javnega mnenja. Pri tem je Zahod posegel po bistveno večjih sredstvih in zmogljivostih, ki so na voljo v globalnem svetu. Skoraj vsi tehnološki velikani (Google, Facebook, Twitter ...) so podlegli propagandnim zahtevam NATO in so izvedli popolno cenzuro ruskih medijev ter celo aktivno udejstvovali pri protiprogandi (lažne novice oziroma fake news) v sodelovanju z obveščevalnimi službami držav NATO članic.
Poglejmo primer takšnega medijskega obračuna, ki trenutno odmeva v Evropi. Potem, ko je EU Rusko federacijo skupaj z nekaterimi njenimi bojevniki razglasila za teroristično organizacijo in državno podpornico terorizma, je slednja pričela odgovarjati na »diplomatska dejanja« EU. Dodajanje RF na seznam držav, ki sponzorirajo terorizem je bila diplomatska poteza Evropske unije, ki so jo izvedli na pobudo Ukrajine. Zanimivo je, da Ukrajini predhodno ni uspelo prepričati svoje zaveznice ZDA, da bi Rusko federacijo uvrstile na svoj seznam držav, ki podpirajo terorizem. Zato so enako poskusili še preko EU, ki je potrdila to absurdno zahtevo Ukrajine.
Nekaj dni po tem skrajnem dejanju EU, se je na Telegram kanalu Skupine Wagner pojavil posnetek, v katerem je domnevni odvetnik te skupine na mizo prinesel okrvavljeno macolo, ki jo ima namen poslati v Evropski parlament.
Znak Skupine Wagner
Skupina Wagner je bila dodana na EU-jev seznam terorističnih organizacij, ki delujejo zunaj meja EU. Gre za zasebno vojaško podjetje (ZVP), ki deluje podobno kot vsa ostala zasebna varnostna in vojaška podjetja, v državah oziroma zasebnih organizacijah, ki najamejo njihove usluge. V primerih ZVP ne gre za plačance ali prostovoljce, temveč za skupine, ki delujejo samostojno, posredno ali neposredno z drugimi takšnimi skupinami ali oboroženimi silami držav. Takšne skupine so pogosto vključene v zaposlitvi držav, ki jih uporabijo za delovanje na območjih, kjer je možnost oboroženega spopada (in posledično žrtev) velika. Ravno zaradi takšnega tveganja zahodne države raje (ne)prikažejo žrtve ZVP, kot pa mrtve vojake lastnih oboroženih sil. Pri tem igra ponovno veliko vlogo propaganda in vzdrževanje volje ljudstva do nadaljevanja vojne oziroma oboroženega spopada.
Se nadaljuje …
Bojan Strašek, 08. gruden 2022
Komentarji (1)
Jan 15, 2023
0
Koliko vojn je povzročila skupina Wagner? Najbrž nobene. Koliko vojn je povzročil Pentagon? Morje veliko.