Boris Pahor se je rodil 26. velikega srpana 1913, še v času v Avstro-Ogrske in leto dni pred začetkom prve svetovne vojne, v slovenski družini v Trstu. Leta 1920, v starosti šest let, je bil priča požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu. Fašistični napad, divjanje in požig stavbe, ki je predstavljala moč slovenske skupnosti v Trstu in širšem Primorju, je doživel kot konec sveta. “Meni se je to vtisnilo v možgane. Nisem hotel poslušati italijanske besede,” je dejal v dokumentarnem filmu Mož, ki je preveč videl, ki ga je o pisatelju leta 2019 posnel BBC (režija Jill Nicholls in Alan Yentob). Požig slovenskega Narodnega doma je popisal v delu Grmada v pristanu in v romanu Trg Oberdan.
Njegovo mladost so zaznamovali nasilni odvzem maternega slovenskega jezika, življenje v neprijaznem večnarodnem okolju ter rast italijanske fašistične ideologije in njeno nasilje nad Slovenci. Posledično je sodeloval s slovenskimi antifašističnimi intelektualci in pripadniki ilegalne TIGR. Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko in naslednje leto poslan v Libijo. Od tam je bil kot vojaški prevajalec premeščen v taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske v Bogliacu pri Vardskem jezeru (it. Lago di Garda), ležečem na nekdanji meji Karantanije.
Po kapitulaciji Italije se je leta 1943 vrnil v Trst in se pridružil Osvobodilni fronti. Meseca prosinca 1944 so ga prijeli tržaški domobranci in ga predali nemškim oblastem. Konec svečana so ga Nemci poslali v nacistično koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof v Franciji, kjer je umrlo 22.000 taboriščnikov. Kasneje so ga prestavili še v druga taborišča, nazadnje v Bergen-Belsen, kjer so ga 15. malega travna 1945 osvobodili.
V zapore in koncentracijska taborišča so ga strpali tako italijanski fašisti, kot tudi nemški nacisti - gestapo. Svojo taboriščno izkušnjo je širši javnosti razodel v svojem slovitem delu Nekropola. Za to knjigo je dejal, da je poklon političnim deportirancem, ki so potonili v pozabo, saj se taborišča med 2. svetovno vojno enačijo le z judovsko usodo. "Na politične zapornike, na protinacistične "rdeče trikotnike", med katere sem sodil tudi sam, se ne sme pozabiti. O taboriščih za politične zapornike se ne piše, le o Auschwitzu in Treblinki. Toda na zahodu Nemčije in deloma v Franciji so bila taborišča, v katerih so ljudje sestradani in bolni prav tako umirali. Le da niso bili takoj zaplinjeni in zažgani, ampak so morali delati, dokler so le lahko stali pokonci. Ta taborišča je prekrila tragedija Judov. Žal pa se tudi politični taboriščniki, tisti, kar nas je ostalo, nismo združili in opozorili, da nas ne smejo zamolčati. V Nekropoli združujem Dachau, Buchenwald, Doro, Bergen-Belsen ...," je dejal v pogovoru za Slovensko tiskovno agencijo (STA).
Ker je zbolel za tuberkulozo, je po osvoboditvi skoraj leto in pol preživel v sanatoriju v predmestju Pariza. Tam je izmučen in skrušen znova našel voljo do življenja, nastajati pa so začeli že prvi zapisi za poznejša dela. K temu mu je pomagalo kratko, a zelo pomembno srečanje z bolničarko Arlette, v kateri je našel ljubezen. “Drug drugemu sta pomagala živeti, čeprav za kratek čas,” je zapisal v Spopadu s pomladjo. Novo upanje v človeštvo, ki ga je ohranjal do konca, mu je dala prav ljubezen.
Na padovski univerzi je študiral književnost in tam tudi doktoriral na temo Edvarda Kocbeka. Zanj je vselej govoril, da je bil njegov največji prijatelj. Leta 1952 se je poročil z Radoslavo Premrl, sestro slovenskega narodnega heroja Janka Premrla – Vojka, ki je umrla leta 2009. V Knjigi o Radi je leta 2012 popisal njuno več kot pol stoletja dolgo skupno življenje.
Leta 1951 se je v Primorskem dnevniku postavil v bran svojemu literarnemu vzorniku Edvardu Kocbeku in s kritiko napadeni zbirki Strah in pogum. Zato je prišlo do razkola tržaškega levičarskega kroga, v katerem je Pahor deloval šest let, to pa je pomenilo tudi konec Pahorjevega sodelovanja s Primorskim dnevnikom.
Pahorjeva dela poslej niso več našla mesta v slovenskem prostoru. Njegovo nenavzočnost v slovenskem kulturnem krogu je prekinil predvsem uspeh Nekropole v tujini. Zasluge za to je vedno pripisoval prijatelju Evgenu Bavčarju, ki je roman priporočil francoskemu založniku Pierru Guillaumu de Rouxu. Ta se je namreč zavedal, da lahko le preko francoskega prodre tudi v italijanski prostor, kar se je res zgodilo.
Pahor je večkrat poudarjal, da so ga v tujini prej prepoznali kot doma. Njegovo najbolj znano delo Nekropola, ki jo je napisal že leta 1967, je dolgo ostala spregledana tako v matični domovini Sloveniji, kot tudi njegovem rodnem Trstu. Šele francoski prevod iz leta 1996 je bralce opozoril nanj.
Ko sta ga v zadnjih letih tudi domač prostor, Trst s Slovenijo vred sprejela in mu s priznanji izkazal čast, ljudje pa so ga na cesti ustavljali, ga nagovarjali, mu želeli stisniti roko in dejali, da so ga videli na televiziji, jim je pogosto iskreno odgovoril: “Raje imam, da bi brali moje knjige, kot da ste me videli na televiziji.”
Za svoja slovstvena dela je prejel vrsto nagrad in časti. Je dobitnik Prešernove nagrade (1992), srebrnega častnega znaka RS (2000) in francoskega reda legije časti (2007). Ob 102. rojstnem dnevu je prejel tudi častni naziv kulturni ambasador Republike Slovenije.
Boris Pahor je bil vseskozi zaprisežen borec za pravice ogroženih jezikov in pripadnikov ogroženih kultur ter narodov. Vedno je izpostavljal, da je narodna zavest nujna za preživetje Slovencev v Italiji, obenem pa tudi človeka in človeštvo v svetu. Slovensko domoljubje je dojel, razvil in živel v vsej njegovi razsežnosti in plemenitosti. Slava mu!
Samo Korošec, 30. veliki traven 2022